Month: oktober 2020

Zakaj nekomu povedati, da imate umetne prsi

Ljudje smo si različni, nekateri o sebi povemo več kot je potrebno, nekateri o svojem življenju ne govorijo, nekateri pa so zlata sredina. Sama sem se enkrat spraševala, zakaj bi komu povedala, če imam umetne prsi, kajti ko si enkrat daš operirat prsi, se ti to vprašanje seveda poraja, komu vse boš sedaj to povedal.

Na koncu sem opazila, da se z tem vprašanjem obremenjujem še bolj, kot z samo operacijo. Kako grozen občutek, ko se za nekaj odločiš in potem ne veš kako bo to sprejela tvoja družina in tvoj krog prijateljev. Lahko rečem le hvala kirurgu, kako strokovno in profesionalno je opravil celotni moj poseg, da sem dobila prelepe umetne prsi in kako mi je pomagal tudi njegov pogovor glede tega.

Če bi takrat ne bi imela tega pogovora z njim, bi mi bilo vse težje, kajti resnično sem si želela, da bi imela lepe prsi, to je bila moja največja želja, ker moje prsi res niso bile lepe in moja samozavest, še posebej, ko se je bližalo poletje je bila zelo nizka. Z kirurgom sva se pogovorila vse, kajti še kako je videl, da me nekaj obremenjuje in z skupnim pogovorom sem takrat šla na operacijo sproščena, kajti umetne prsi so bile moja želja, telo je bilo moje in sama sem bila odgovorna zato. 

Jaz osebno nisem nikomur povedala, da si bom dala naredit umetne prsi. Bila sem ravno v srednjih letih, ko sem se osamosvojila od staršev, nekega resnega fanta pa še nisem imela, da pa bi to razlagala prijateljicam pa tudi nisem. Tako sem si takrat, ko sem si dala naredit umetne prsi vzela dopust, da tudi v službi niso mogli vedeti in ves proces opravila v miru. Še danes nisem nikomur povedala, za moje umetne prsi, sama pa sem presrečna, da sem naredila ta korak, ker sedaj se počutim lepa in privlačna. 

 


Napihnjenost, slabo počutje in preveč kilogramov

Prišel sem v leta, ko se mi čisto vsaka hrana, ki jo pojem pozna. Tako sem nabral kar nekaj kilogramov preveč. Da pa to ne bi bilo dovolj, me je vsak dan spremljala napihnjenost in počasi je to načenjalo moje počutje in samozavest. Dokler me ni začelo boleti v trebuhu, nisem naredil ničesar, tudi napihnjenost sem ignoriral, potem pa sem videl, da tako ne bo šlo naprej.

En dan sem ob bolečini v trebuhu in premajhnih hlačah v pasu spoznal, da ne morem več tako naprej, kajti to ne bo prineslo prav nič dobrega in da moram nujno narediti nov korak. Tako sem začel počasi, ker sem se poznal, da če bom začel na veliko ne bom zmogel. Moja napihnjenost in bolečine v trebuhu so še kar vztrajale in moji dnevi pa so sedaj bili drugačni, odločil sem se, da ne bom več jedel sladkega, da se bom trikrat na teden sprehajal po eno uro, vsak dan skušal telovaditi pol ure.

To je bil zame velik korak, kajti sam obožujem sladko, kar nekaj časa se nisem čisto nič rekreiral, vendar pa sem imel voljo in moč. Začel sem z ponedeljkom in po prvem sprehodu in prvi telovadbi sem se počutil končno malo boljše. Takrat sem si rekel, da zmorem. Po nekaj dnevih me je napihnjenost minila, opazil sem, da ne smem jesti določene hrane in da mi prav določena hrana povzroča napihnjenost, tako sem moral ugotovili, katera hrana je to in kmalu sem videl, da ne smem jesti krompirja in sladkega. 

Oboževal sem krompir, sedaj sem se mogel odpovedati še krompirju. Voljo sem imel močno, ker si enostavno nisem dovolil, da bi vsak dan telovadil in potem bi bil spet na začetku, ker bi jedel sladko in krompir. Lahko rečem, da je napihnjenost minila prej, kot pa so šli dol kilogrami, a so šli. Danes imam več energije, manj kilogramov, napihnjenost je občasno še, vendar bolečin ni več.