Ko ti načrtovan srečni dogodek pade v vodo in ne moreš vplivati na to. Tako sva se midva s partnerjem končno odločila, da se bova poročila. Da ne bo pomote, bila sva v vezi že 20 let. Prišlo je leto, ko sva začutila, da pa bi se poročila. Naši družinski člani so bili res veseli, ker so naju videli kot par, ki spada skupaj, ki je že veliko prestal, in je prav, da naredi ta pečat s poroko.
Načrtovanje poroke se je začelo, izbrala sva lokacijo, jaz sem šla ogled poročnih oblek, izbrala sva si poročne prstane in šla rezervirat datum pri duhovniku. Potem pa je čisto nepričakovano prišla korona. Nisva jemala resno, mislila sva, da to ne bo vplivalo na najino poroko, še en mesec sva imela upanje, dokler država ni razglasila pandemije. Takrat sva vedela, da najine poroke ne bo.
Ne znam vam opisati občutkov, ko se nečesa tako veseliš in se za ta dogodek že pripravljaš, poveš ljudem, potem pa moraš vse prekiniti in odpovedati. Jaz sem bila zelo žalostna. Takrat so bile moje besede le to, da se ne bom nikoli poročila. Sem mislila, da me bo minilo, pa še sedaj isto mislim. Enostavno me je minilo, kot da sem spoznala, da se nama ni treba poročiti in da nama je korona prihranila denar.
Danes sem prepričana v to in nočem velike poroke, če se bom poročila, bo to majhna poroka v krogu ljudi, ki so v mojem življenju vsak dan. Danes nisem več jezna, da je bila najina poroka odpovedana, ampak sem vesela. Vse je za nekaj prav, čas bo pokazal, kako se bo zgodba glede naju razvila v prihodnosti in zakaj se nisva poročila, v to sem prepričana.
