U2- Stuck in a moment

U2?  Ja, jaz tudi.  “Samo rada bi našla spodobno glasbo, pesem ki bi jo lahko pela sama sebi.” Bono, hvala. Zdaj se moram le še zbrati, tale trenutek bo sicer ponovno trajal vsaj tri ure.

Coldplay- Fix you

Res je.  “Zmatrana sem, da se mi niti ne da zaspat.” In melanholija okoli mene, ki mi grozi z “živčnim”, uživa v upanju, da bo kdo pa le prišel in me rešil

Jack Johnson – Hope

“Upaj, da nisi sam.” Pa take fore. “Tvoja senca se premika in verjetno bi bilo pametno, da se premakneš tudi ti.” Uf, je resnice v tem. Problem je samo, da po desetih minutah še nisem pripravljena. Je še dela za računalnikom, pečka se je ravnokar dobro segrela, poleg tega se še nisem niti dobro namestila.  Iščem novo pesem.

Dan D- Dobro jutro

“Dobro jutro, dober dan.” Trenutek, ko se končno odločim, da nima smisla. “Kar pozabi na svoj neumni tik-tak, nisem več tak bedak.” Ker res je, danes ima vsak res veliko odgovornosti in stvari, ki te čakajo, da jih opraviš. Ampak ravnokar sem mnenja, da bodo že počakale.  Zdaj moram poskrbeti, da bom dobre volje. Me time Definitivno.

Jamiroquai- Feels  so good

Ajde, pa “gremo na Mars, Jupiter.” Čas, da zavrtim telefon. Očitno bo dovolj internetnih tračev, če ne drugače,  je napočil čas, da o njih diskuteramo na čaju. Oz. na kavi za zasvojence.

Jerry Lee Levis- Hey good lookin’

“Imam rdeč avto, 2 evra v žepu in vem za mesto za hribom.” Teoretično je Brblarna na manjšem hribčku, Patriot pa bolj ali manj v luknji, ampak dovolj natančno, da dobiš spremstvo brez težav. Hvala bogu, doma sedet in objokovat kako ne zanimiv dan je, definitvno ne bo dneva polepšalo.

Adi Smolar- Žur

“Ti na žuru,
jaz na žuru,
on na žuru,
vsi na žuru:
Žur je vsepovsod.”

Pa naj še kdo reče, da računalnik kvari mladino!

Vedno znova me fascinira, kako je sploh možno, da se je človeška rasa sposobna tako poniževati in iz sebe delati manjvreden ustroj od najprimitivnejših organizmov. Vedno znova me zvije tudi, ko se zavem, kako prozorne razloge ima za to. Vpliv, moč, denar in nepotešljiva potreba po dvigovanju samozavesti so očitno edino vodilo terminatorske družbe, ta pa kot okorna zver taca sama po sebi. Najboljši pokazatelj ta trenutek so menda mediji. Lažnive revije, ki posiljujejo oči in zdravo pamet z balastom rumenih in rožnatih poliranih strani, debilne oddaje na radiu, v katerih menda delijo denar hitreje kot se širi gripa, še bolj slaboumne na televiziji.

Tako, pa sem tam, kamor sem hotela priti. Trenutek resnice, tako se imenuje grozodejstvo. Oddaja, ki se trenutno vrti na enem izmed hrvaških programov, bolj od nje pa se bojim samo še enega Trenutka in sicer tistega, ko bo eden izmed slovenskih odkupil licenco. Deluje na zelo podoben vizualni princip, kot je nekoč Najšibkejši člen. Torej, markantna voditeljica v nebotičnih petah in črnih oblačilih na grob način dela z gosti v oddaji, pred vsakim stavkom spustijo temačno glasbo, studio je črn, naslajajoča se publika še bolj, dogajajo se resne reči, gre za denar in za to, kdo zna bolj zahrbtno eliminirati druge. Ali pa preprosto osramotiti sebe, kar je za gledalce ponavadi še bolj zanimivo. Trenutek resnice je skoraj bolj namenjen zadnji opciji. To je pravzaprav oddaja, ki zgolj razkriva umazane skrivnosti norcev, ki jim denar tako močno diši, da se pustijo priklopiti na detektor laži in pristanejo na bolna vprašanja. Voditeljica s krvavo rdečimi usti vleče na plan skrivnosti, za višje vsote kot gre, bolj so umazane, seveda. In oni odgovarjajo.
»Menite, da je vaša mati koristoljubna?«
»Da.« (pravilen odgovor)
»Ste že kdaj izdali najboljšo prijateljico?«
»Da.« (pravilen odgovor)
»Ste prevarali partnerja?«
»Da.« (pravilen …)
In tako naprej, dokler je oseba na vročem stolu še zanimiva in pripravljena sodelovati. Normalno, če ima dovolj, lahko pobere do tedaj prisluženi denar (ponavadi nizek kupček, ker skupaj z njegovo višino narašča tudi pohlep), ampak ker vsi od prvega do zadnjega stremijo po najvišjem znesku, vztrajajo pri odgovarjanju.
»Ste se že kdaj posneli med tem, ko ste plesali striptiz?« (Zadnji sklop vprašanj je vedno na temo seksa, “za posladek gledalcem” pravi voditeljica.)
»Ne.«
Takoj nato detektor laži ugotovi, da je bila izrečena neresnica, ponavadi tik pred ciljem, tako da denar ostane, ubogi človeček z zlomljeno hrbtenico, ki je pravkar razkril vse skrivnosti pa se lahko nag in bos in dehumaniziran pobere domov. Zastonj. Blazno zanimivo je, kako se jim iz sprva kljubovalnega in vase zaverovanega obraza ob očitnem porazu odlušči maska in kar naenkrat neumno ter prazno zevajo ven iz ekrana. Pa zaploskam in si mislim, prav jim je. Ne moreš biti tako plehek, da greš na televizijo in prodaš svojo identiteto lačni množici gledalcev. Pa niti ne zaslužiš sam, ampak tisti, ki to oddajo delajo, tebe tako in tako pahnejo skozi vrata brez denarja, takoj ko jim poveš dovolj, da sta zabava in gledanost zagotovljeni. Brain-damage. Resno.
Predlagam uvedbo nove oddaje, ki bi se imenovala Električni stol, pa bo hkrati zagotovljena še evtanazija za takšne neumneže, ki hodijo sedet tja in govorit »resnice« za denar.

o.p.p. : Tik pred objavo sem izvedela, da je bil moj strah upravičen. Kmalu bomo lahko tudi mi svoje sosede gledali, kako priznavajo, da so nam včeraj pokradli kure in varali ženo.

foto Borut Peterlin

Danes, ob 20. uri bo v oddaji Jasno in glasno na TVS 2 zaključek tridelnega projekta Moderne galerije v sodelovanju z dijaki Gimnazije Šentvid, Galerijo Simulaker, Centrom in Galerijo P74 ter RTV Slovenijo.

Na debati o do zdaj obravnavani problematiki bodo poleg dosedanjih udeleženk delavnic sodelovali še dijaki Gimnazije Šentvid pod mentorskim vodstvom prof. Tatjane Brank Pečko. Oddajo bosta moderirala Anžej Dežan in Maša Kljun, avtorica scenarija pa je Nataša Gaši v sodelovanju z Jeanne van Heeswijk.

Ti v mestu. Dnevniki prihodnje avantgarde je tridelni projekt nizozemske umetnice Jeanne van Heeswijk, ki v Sloveniji poteka že od septembra 2008 (Ljubljana, Tobačna tovarna, september 2008; Novo mesto, Galerija Simulaker, november 2008; Ljubljana, Center in Galerija P74 in RTV Slovenija, januar 2009).

V nizu delavnic so se najstniki ukvarjali z vprašanji družbenih sprememb, revolucionarnosti vizij mladostnic in mladostnikov ter se učili oblikovati in izmenjevati svoja stališča.
V prvih dveh projektih so se mlada dekleta iz različnih kulturnih okolij s pisanjem blogov odzivala na aktualna družbena vprašanja, ki vključujejo tudi položaj žensk v družbi in potrebe po poudarjanju feminističnih tem. V Ljubljani so v okviru projekta Muzej na cesti pisala o izkušnji življenja v mestu, v Novem mestu pa še vedno redno prispevajo svoja mnenja na spletno stran revije Park http://www.park.si/kategorija/ti-v-mestu/.

Jeanne Van Heeswijk (Rotterdam) je izvedla veliko »community art« projektov in projektov v urbanem kontekstu (De Strip, 2002-04; Modra hiša, 2005-09); samostojno je razstavljala v uveljavljenih razstaviščih (P.S.1, New York, 1999; Stedelijk Museum, Amsterdam, 2005); sodelovala je na pomembnih razstavah, kot so Manifesta (1996), Beneški bienale (2003 in 2005) in Arhitekturni bienale v Rotterdamu (2007). V Ljubljani se je predstavila že leta 2000 na razstavi Ničvredno (Neprecenljivo) in lani v Muzeju na cesti, oboje v organizaciji Moderne galerije.

Kustosinja projekta je Adela Železnik, Moderna galerija, v sodelovanju z Iztokom Hotkom, Galerija Simulaker, Novo mesto, in Urško Jurman, Galerija P74, Ljubljana- Šentvid. Ostali sodelavci: Nina Berkopec, Tina Cigler, Dejan Habicht, Tina Košir, Andreja Miketič, Borut Peterlin, Marko Dvornik in Damir Skenderović. Projekt spada v širšo akcijo »Gostimo Moderno galerijo!«

Projekt so podprli Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, fundacija Mondriaan in Veleposlaništvo Kraljevine Nizozemske v Ljubljani.

Sedimo na terasi kavarne, obdani z različnimi vonji nikotina, sestavljamo skupaj lepo mešanico subkultur. Ne skoncentrirano in po malo že avtomatsko mi pogled znova zaide na okolico. Oko mi tokrat privabi simpatična, glasna družba mladih fantov za sosednjo mizo. Vsi so osredotočeni na najbolj nestrpnega izmed njih. Iz torbe neučakano vleče kartonasto škatlo. Na njej pa, že vsem zelo znana podoba – slika najnovejšega mobitela, podprta z napisom vodilne znamke. Ta škatla vedno privabi nasmehe. Tudi meni ga je. Obdržal jo je še čisto original zapakirano, nedotaknjeno. Očitno je, iz nekega razloga, ta dogodek odpiranja hotel deliti s svojimi prijatelji. Veselje, ki ga je bilo zaznati na njegovem obrazu, je še meni pritegnil nasmeh na ustih. Bil je precej podoben tistemu najstniškem izrazu, v momentu, ko mu najboljša punca na šoli reče, da bi hodila z njim. Iskren, ponosen, poželjiv, zadovoljen … presrečen je, to se mu vidi na obrazu in lepo ga je tako gledati! Vendar koliko časa bo ta sreča še trajala? Kmalu zatem pa se nasmehi njegovih prijateljev nehote spreminjajo v nasmeh drugačne vrste. Zalotim se, da ga imam na obrazu tudi sama, zato dogodek v mislih zamrznem, da ga lahko počasi analiziram. Kaj so ti pogledi? Zakaj spremembe? Kaj pomenijo drugačni nasmehi?

Za to sosednjo mizo so se v kratkem hipu zvrstili dogodki, ki so povzročili pri različnih osebah enaka čustva, ki so jih poskušali prikriti. Prikriti z nasmehom, ki zbuja različne debate že pri Mona Lisi: srečen, žalosten, nevoščljivost.

Da, da, nujno potrebujem močno LED svetilko, GPS , brskalnik RSS, da o podpori HSDPA tehnologije sploh ne govorim! Resno! Če je to slučajno primer, ki ga slišite od osebe pred vami, ko kupujete nov mobitel, vi pa ne veste o čem oseba sploh govori, vam svetujem, da se, dokler še niste bili opaženi, obrnete in z ohranjenim dostojanstvom odidete iz trgovine. To so namreč nujne karakteristike vašega bodočega mobitela! To morate imet! Brez tega ne morate živeti! Če velja pravilo: obleci seksi perilo in počutil se boš bolj seksi, velja tudi: bodi še tako nemarno oblečen, dokler imaš v žepu (rokah) najsodobnejši mobitel, vedi, da si veliko več kot seksi. Si lastnik najbolj zaželene elektronske naprave na tržišču! Preizkusite sami! Oblecite se v ponošeno, po možnosti raztrgano, trenirko na dolgočasno popoldne. Pojdite na kavo v kak fency lokal, med naročanjem pa postavite na mizo svoj novi mobitel. Oseba, ki vam streže, je namreč v momentu, ko ste iz žepa potegnili tisti mobitel, spremenila svoje mnenje o vas in tako ste brez kakršnega koli napora, dosegli nekaj izredno težkega. Popravili ste oz. naredili ste svoj novi prvi vtis! Smešno, mar ni? Obožujem, ko se lahko tako igram. Oseba spremeni svoje mnenje samo zaradi tega, ker je močna marketinška poteza uspela vplivati nanjo! In to znova in znova…in znova!

Korak številka dva. Kateri stereotip je pravi za vas? Vaš super, mega, nov mobitel ima namreč karakteristike, ki so namenjene določeni populaciji. Vsak, ki je v koraku s tehnologijo, jih bo prepoznal in vas tudi sodil po njih. Recite stereotipno, ampak redki poslovneži bodo dali prednost LG KU970 Shine-u pred Sony Ericsson P1i, tudi tako, kot bo najstnica veliko raje kupila novi Sagem 750x ROXY namesto Nokij N-serije (vem, mobiteli niso istega ranga in leta izvedbe ampak samo, da dobite predstavo). Vsak mobitel ima določeno populacijo, ki se ji poskuša prilagoditi. Vi pa kupite mobitel, ki vam najbolj ustreza. Kako že gre? Aha, debelino moške denarnice naj bi lahko na prvi pogled ocenil po 3. stvareh. Uri, pasu ter čevljih. Vzemimo, da so čevlji podobni mobitelu. Pomemben je model, ki pove tip človeka. Po materialu sodiš, koliko da človek na udobje in razkošje. Običajno pa vse to lahko presodimo že po sami znamki obutve, ki pa se prekrasno dopolnjuje s ceno. Večja je, bolj je čevelj cenjen. To je neumen stereotip in predsodek na katerega žal nimamo veliko vpliva, konec koncev na prvi vtis redko kdaj vpliva osebnost človeka. Ga pa lahko izkoristimo v naš prid in kupimo par čevljev, ki doseže želeni vtis. In to delamo! Mobiteli! Zapravimo veliko vsoto denarja, ki ga ponavadi ravno nimamo, za napačno stvar. Zakaj, pravzaprav? Verjemite mi, da se vseh tistih norih aplikacij in funkcij telefona nekega bližnjega dne, to težko priznam, naveličate! Torej zakaj? Zakaj, če ne zase?

Za druge. Vedno nam je bilo pomembno, kaj si drugi mislijo o nas in kako nas gledajo (četudi v čisto zanemarjenem kotu možganov). Pravzaprav si tako kupujemo mnenja okolice. Ko pa enkrat vstopiš v igro, ki tako uspešno spreminja mnenja, je ta igra izredno zasvajajoča in niti ne opaziš, kdaj so ti negativni občutki drugih (nevoščljivost, zavist …) postali prioriteta za uživanje svojega življenja.

V momentu nepazljivosti mi na tla pade moj: »OH, ne, ne spet! Ubošček, pa čist znucan si že!«. Pa še res je. Poberem ga in se v momentu zazrem v njegov zaslon. Dejžavu! Spomin me odnese na mesto, ko sem jaz kupila mojega. Natanko se spomnim močne želje in kako nestrpno sem čakala, da je to božanstvo dejansko prišlo na naše police. Nekdaj čisto nov, hit, ultra kul mobitel, pa ima zdaj že spraskan zaslon, bež postaja siva, znamke pa se že dolgo ne vidi več. Sama sem oseba, ki da veliko na dizajn, znamke. Rada jih imam in rada imam njihov vpliv. Žal pa sva z mojim mobitelom že čisto out in zelo nekonkurenčna novim »atletom«. Res bi bil že čas, da si kupim novega. Neeee! Razjezim se sama nad sabo, nad svojo mislijo! Mar me dogodek za sosednjo mizo res ni nič naučil?!?!

Dvignem svojega upokojenega atleta in ga postavim na sredino mize med ostale konkurente. Tako rekoč V sam epicenter tekmovalnosti! Nič. Nobenega izraza. Niti trzljaja od mojih prijateljev. Zgolj bežen nasmeh, ki me naj bi opozarjal na mojo pazljivost … »Naj tako ostane!« rečem in se nasmehnem prijateljem.

Paranoja. Bojim se prižgati televizijo, radio tudi, bojim se stopiti v trgovino, ki premore več kot pet polic in več kot eno prodajalko. V bistvu se bojim iz hiše do nabiralnika, ker se zna zgoditi, da iz njega skoči ogromna reklamna pošast in me preganja toliko časa, dokler ne pokupim vsega, kar mi ponuja. Brivsko peno in gratis zarjavele žiletke, dišeče palčke, ribjo pašteto in svečke za v rit. Vse znižano, vse sila poceni in nepredstavljivo uporabno. Nujno za eksistenco nas, skrivačev, ki si kupujemo svet in si ga po vrečkah nosimo domov, v dnevno sobo in shrambo.

Če česa ne morem kupiti, je problem v bistvu v meni, ker se ne skladam z merili trga, ampak nič hudega – prijazni trg se neumorno trudi zame. Ponuja mi vedno nove rešitve, nimam izgovorov. Lahko me skrajšajo ali podaljšajo, razširijo ali zožajo, po želji. Lahko si nabavim lepši nos, da bom nanj dala velika nova očala in lahko si naročim večje joške, da mi bodo prav vse tiste seksi majice, ker so ravno razprodaje. Če bom imela srečo, dobim zastonj poleg še popravilo ušesnih mečic in bonus pike pri najboljšem sosedu. Vse za to, da pašem zraven. Da nisem izven konteksta.

Kaj če ga prvič srečam med policami v supermarketu? Jaz bom vedela, da je pravi, on pa … Me bo tudi on ocenil po velikosti in znamkah mojih nakupov? Po tem, med katerimi policami stojim in s katero roko zlagam v voziček? Torej moram imeti velike neprosojne vreče, v njih pa samo fino hrano, dišeče svečice, mnogo lepih reči za okras in niti slučajno wc-papirja. Kaj če se vrečka strga?! Previdno moram izbrati tudi obleko za nakupovanje, ker če me prvič vidi v trenirki, bo mislil, da sem vedno taka. Pa nisem, za vikend včasih oblečem armanija. Res. Kadar imam dovolj samozavesti, da si upam čez prag in mimo reklamnih lepotic.

In če greva potem kdaj na pijačo, bo važno kakšno kavo pijem in kako sedim za mizo? Bo dovolj filmski prvi poljub in epski prvi pogovor? Se znam dovolj kul držati za roke? Morda, če bi imela tiste rokavice iz tistega oglasa in labelo z okusom po jagodah …

Plavam po instant juhi in se potapljam z ostalimi rezanci. Zdaj sem se pa odločila. Končno bom stopila izmed polic supermarketa na samo tržišče in kar čim prej postala konkurenčna. V čem točno bom konkurirala, še ne vem. V lepoti ne morem, mogoče pa začnem prodajati svojo veščino trkanja na les ali ritenske hoje. Oboje obvladam. Saj veste, kako je danes, človek mora nekaj početi, nekaj zaresnega. Da se ga opazi, da se mu ploska, da se ga kupi. Kdo bi jih razumel, na primer, umetnike? Cele dneve nekaj, na koncu še vedno nič. Trg takšne norce izbljuva za prvi vogal, ker ne igrajo po pravilih. Treba je pokazati kaj več, morda malo gole gože in francosko manikuro. Tudi ni dobro, če je človek preveč pameten. Takšne škodljive lastnosti je pametno skrivati, razen če ste čudežni otrok. Potem to izkoristite, preden zrastete nad meter štirideset. Sicer pa, pravi majhni fantki s prečkami in ljubke kodrolase deklice sploh nikoli ne zrastejo, tako kot ne pritlikavi zeleni kitajski mački.

Pa bi me kupili, bi me povabili, bi me hoteli, če bi se smehljala z jumbo plakata sredi mesta? Imam modre oči, rjavkaste lase in nekaj pegic. Ah ja, pa en kriv zob, menda še kar simpatičen. (Trg ima bojda fetiš na drobne anomalije. Z njimi si pridobiva zaupanje, ljudje se lažje poistovetijo z ubogimi škrbastimi revami.) Imam tudi precej domestičnega znanja po sili razmer, znam izgovarjati večzložne besede, hoditi v petkah in na pamet zapeti precej pop komadov. Slabo lažem, razen če se močno napudram. Juhe nikoli ne srebam, včasih razbijem kak krožnik. Bi me?

Paranoja. Razsuti škrniclji skupaj vrženega sveta po razsuti hiši zavesti. Dnevne primerjave, rastoče zahteve in večna nezadostnost so gojišča frustracij. Naši dirigenti in cenitelji si manejo roke, mi pa še kar blejamo, švicamo kri in dosegamo standarde. Za koga? Za trg.

Za trg, z dolgo brado, polno smetja in trupel, ki jo diskretno a neizprosno vsakdan sproti razčesava. Kipar, ki kot surovino uporablja človeka. Mehko neuporno sluzavo bitje, ki se ga zlahka preoblikuje in pospravi tja, kamor spada. Kam spadam jaz danes?

Že odkar sem prišla v Slovenijo, plešem v skupini Dardanet, kjer plešemo albanske plese. V skupini nastopa šest deklet (to smo Adelina, Sherine, Ilirjana, Dardanije, Dorentina in jaz). Rada plešem in sem vesela, da lahko ohranjam navade. Plešemo naše tradicionalne plese. Najbolj popularen ples je šota, ki jo plešeta dve osebi, en moški in ena ženska. Moški lovi žensko (šoto), ko jo ujame, jo prosi za ruto (srce), a ona mu je ne da in zbeži. Potem ženska prosi fanta, naj vzame njeno ruto (srce), a je on noče. Ko se še enkrat vidita, moški vzame ruto (srce) in se primeta za roke in skupaj plešeta.
Potem pa je tu tudi valle, ki jo pleše veliko ljudi. Vse plese plešemo v narodni noši, ki jo sestavljajo tri barve: rdeča in črna simbolizirata albansko zastavo, bela pa pomeni mir.

Vsako sredo in petek imamo vaje v prostorih DRPD, kjer pod vodstvom Adeline vadimo in sestavljamo nove plese. Recimo za nastope kot bo tisti 17. febuarja, ko je praznik ob osvoboditvi Kosova. Za takrat moramo sestaviti še en ples, sicer pa bomo tudi recitirali in peli albanske narodne pesmi. Vsako leto nastopamo na prireditvi ob dnevu albanske zastave v Novem mestu.

Dan je spomin na čas, ko je general Skenderbegu leta 1443 prvič dvignil rdečo zastavo z dvoglavim orlom. Kljub temu da je Skenderbegu dvignil zastavo za osvoboditev Albanije, so morali ljudje na uresničitev dogodka počakati še skoraj petsto let. 28. novembra leta 1912 je Ismail Qemalji razglasil neodvisnost in ponovno razvil albansko zastavo. Od tedaj vsi Albanci po vsem svetu praznujemo dan albanske zastave. Zdaj pa bomo vsako leto 17. febuarja priredili še zabavo za osvoboditev Kosova. Čeprav se je zgodilo pozno, smo veseli, da smo končno samostojna država.

S skupino rade nastopamo tudi po Sloveniji, saj je naša mlada albanska folklorna skupina Dardanet, ki pleše albanske/kosovske tradicionale plese, ednina takšna v Sloveniji.

Ples mi pomeni veliko, saj sem vesela, da lahko ohranjam navade prednikov.

Kadar se tu ne učimo, se predvsem družimo s prijatelji, društvo za nas pa organizira ustvarjalne, športne, in socialne delavnice ter druge interesne dejavnosti (npr. plesne, računalniške delavnice …).

Na društvu delajo tako zaposleni (Mojca, Slađana, Savka, Lili, …) kot prostovoljci (Darja, Greta, … ter ostali srednješolci novomeških srednjih šol). Zaposleni nam ponudijo program (delavnice), medtem ko nam prostovoljci nudijo predvsem učno pomoč in druženje pri različnih dejavnostih …

Jaz ne obiskujem DRPD-ja vsak dan, ker zdaj znam boljše govoriti slovensko. Hodim vsak ponedeljek, ker imamo skupino, v kateri govorimo o šoli, o stvareh, ki so nam pomembne. V skupini smo same punce, pet nas je in ta dekleta so moje najboljše prijateljice. Mojca, ki je zaposlena na DRPD-ju, je vodja skupine. V skupini je dobro vzdušje, saj lahko povemo vse, kar hočemo. Imamo tudi pravila kot so: ko nekdo govori, se ne smejemo, temveč poslušamo in tudi zaupnost je tu na mestu. To so najpomembnejša pravila. Vse, kar povemo, ostane v skupini.

Tja hodim tudi vsako sredo in petek, ker imamo vaje za ples. Recimo zdaj, ko bo 17. februar, ko je praznik ob osvoboditvi Kosova, bomo organizirali program, kjer bomo plesali, recitirali in podobno.

Zaposleni in prostovoljci so zelo dobri in dobro se razumemo, čeprav se prej nismo poznali. Kadar potrebujemo pomoč, če česa ne znamo, če moramo na primer pripraviti kakšen govorni nastop, je to za nas težko, če nimamo pomoči; prostovoljci nam pri tem pomagajo. So zelo dobri in nam zelo pomagajo. Vsi na DRPD-ju so mi všeč, saj so vsi prijazni. Ne morem nobenega izpostaviti, saj bi s tem ostalim delala krivico, saj mi vsi pomagajo pri domačih nalogah, me poslušajo kadar imam težave.

Poleti, ko se konča šola, gremo z otroki iz DRPD-ja na tabor v Dolenjske Toplice. Tam smo en teden in delamo različne stvari. Lansko poletje smo imeli vsak dan ustvarjalno in socialno delavnico (v ustvarjalni smo delali rože iz papirja, vabila itd., v socialni pa smo na primer napisali pismo prijateljici). Imeli smo tudi skrivnega prijatelja, kateremu smo morali vsak dan napisati pismo. Popoldne smo igrali različne igre (odbojka, igre brez meja, plavanje), zvečer pa smo imeli novice, o tem, kar se je zgodilo čez dan, potem smo šli v disko. Na koncu pa je bilo iskanje skritega zaklada, kjer smo ugotovili, da najboljši zaklad prijateljstvo.

Če ne bi bilo DRPD-ja, se ne bi tako hitro naučila govoriti slovensko, kot znam zdaj. Pa saj tudi sedaj ne znam še vsega, se bom morala še učiti. Zelo sem hvaležna DRPD-ju, ker če ga ne bi bilo, se ne bi tako hitro naučila.

In potem sem tu, pri temeljnem vprašanju, ali imam možnost izbire. Občutek dobim, kot da ne smem komentirati to vprašanje, da je zanj pravilni odgovor da jo imam, saj navsezadnje uživam pravice, ki jih večina vzhodnega sveta ne. Pravzaprav, ne da ne smem komenterati, vendar da se zgolj ne smem pritoževati nad svojim življenjem, ne samo kot Evropejka tudi kot “zdrav”, srečen in preskrbljen otrok v Novem mestu. Pa vendar …. kot 18letno dekle si upam podrediti svoje zapore strahu, nelagodja in moralnosti ter reči, da ugovarjam. Zakaj? Vrnem se k, po Freudu, najosnovnejšim človeškim nagonom- fizična potreba, potreba po varnosti, ljubezni in samozavesti. Res je, v duhu da bo naša civilizacija spodobnejša in na pogled manj barbarska, smo si sami izbrali omejiti se pri teh potrebah. Tako pač ne uriniramo na javnih krajih, prekomerno ne izkazujemo ljubezni v javnosti in ne hodimo naokoli govoreč: “Jaz sem najboljši!!! ” Seveda, razum nam govori, da je to nesprejemljivo, škandalozno in živalsko.

Pa kljub temu, v duhu samozadostnega navdušenja, da si dosegel nekaj sebi res ektremno pomembnega, nemalokrat ljudje ne izrazijo svojega pristnega navdušenja ampak raje, takorekoč “zavirajo samega sebe” in čakajo, da drugi opazijo njegov uspeh. Če ga. Pa že na banalnem primeru; vem, kdaj se uredim, pa se bom zato vseeno zahvalila komplimentu, ne bom rekla, “vem”. Sem tako izbrala? Seveda sem, ampak zgolj zato, ker bi drugače izpadla prevzetna v družbi. Ker tako vedenje se ne spodobi.

Vsak je že kdaj začutil metuljčke v trebuhu, dogaja se lahko dnevno. Večina jih je že bila zaljubljena, redki so ljubili. Pravijo, da ljubiš z glavo, zaljubiš se brez nje. In ja, zgodi se, da se zaljubiš v napačno, neprimerno osebo. Ne oddano, morda le nedavno ločeno, visoko-nosečno, svežo vdovo če želite. Dejstvo je, da se raje umakneš. Vsaj za nekaj časa. Torej izbereš mazohizem, da se pahneš v nasprotno smer od ljubljene osebe. Seveda imam možnost izbrati drugo pot, ampak, pa nikakor ne želim izpasti kot nekdo, ki ga javno mnenje hudo obremenjuje, ampak, damn, družba tega ne odobrava. Mama bi rekla, da to ni prav.

In veliko jih je, ki se požvižga na mamina svarila, zato se norčujejo iz hrane, si brskajo po nosu, skačejo v luže, skratka, se ne zmenijo, če to ni prav. Zato ne poskušam svoj problem posploševati, obravnavam ga s skrajno previdnostjo že s svojega stališča. Pravim le, da si kot adolescentka želim sprejetje v družbi in sem mnenja, da je potrebno zato spoštovati določena pravila. Pravila, ki jih nisem izbrala, pravila za katera vem, da bi bila po moji pameti morda drugačna. Sem mogoče potem že na vsem začetku izbrala družabno življenje in mu dala prednost pred svojimi muhami, ki mi brenčijo naj oklofutam tisto na sredini, bom s tistim ta levim in se v obraz smejem oni na desni..?

Ja, mogoče res. Ampak ali je to res izbira, ki jo moram narediti?Ker v končni fazi, ena izmed osnovnih potreb je tudi potreba po potrditvi in če že tako razmišljam, kot se mi trenutno da, potem nisem izbrala tega. Ubistvu je razlika med sociale željnimi ljudmi in zadovoljnimi samotarji le v tem, da se razlikuje njihovo začetno intenzivnostno razmerje med potrebo po samozadostnosti in potrebo po potrditvi. Po takem, definitivno skrajno flegmatičnem razmišljanju, da je za vse kriv nekdo drug, pač nima nihče nobene možnosti izbire. (kar je res malo ekstremno}

Če razmislim drugače, življenje je pot, na kateri bo vsak naredil neskončno odločitev, vmes minimalno šestintridesetkrat narobe izbral in bil vseskozi mnenja, da se rad uči na svojih napakah, ker je navsezadnje tako priviligeran, da se lahko. Še vedno pa ostajajo primeri, ko mi mojo odločitev manevrirajo splošni obrazci za zgledno obnašanje, in kot oseba, ki verjame v bonton, se jih tudi držim. To pa ne pomeni, da si zato ne bom dva dni kasneje razbijala glavo zaradi svoje “prpe”.

Vsakič ko grem ven, opazujem tudi ljudi. Opazim zelo različne ljudi: lepe, manj lepe, prijazne, stroge, ljudi, ki se zabavajo, kregajo in veliko več. Nikogar se ne bojim, saj smo vsi ljudje. Moja prijateljica se, recimo, boji pijanih ljudi. Vedno ko srečujemo kakšne opite moške, ona prečka ulico in gre mimo po drugi strani ceste, ker se boji, da ji bodo kaj naredili. A nič ne naredijo, ampak ona se vseeno boji.

Vsak dan obiskujem DRPD. To je društvo, kjer se družimo, delamo naloge, se učimo in se precej zabavamo. V društvu je kar veliko Albancev, kjer se pogovarjamo v našem jeziku. Večino prijateljev sem spoznala tam in sem zelo vesela, da to obstaja in da se imamo kje družiti. Vsakič ko smo tam, moramo – če nimamo nič domačih nalog – naredit 2 lista slovenščine, kar pomeni ponavljati slovenščino. Tisti, ki prihajajo v Slovenijo in ne znajo nič slovenščine, se je tam naučijo. Tudi jaz sem se tam naučila slovensko. Zelo sem jim hvaležna, da so mi toliko pomagali.

Včasih sem prav vesela, da sem tukaj, v Novem mestu. Moje mnenje o mestu je, da je Novo mesto najboljše mesto v Sloveniji. Mogoče tako mislim, ker tukaj živim že 5 let in poznam celo mesto. Rekla bi, da bolj poznam Novo mesto kot Suva Reko (mesto v Kosovem, kjer sem živela prej). Saj sem bila na Kosovu samo 9 let. Bila sem še premajhna, da bi se sprehodila po mestu in ga spoznala v celoti.

Jaz sem Erlinda, stara sem 14 let, sem Albanka. Rada berem zgodovinske knjige o Kosovu, Sloveniji in drugih državah, berem tudi ljubezenske knjige in rada igram odbojko.

V Sloveniji živim že eno leto in pol. Sem v 9. razredu, hodim v Osnovno šolo Grm. Imam dva brata in eno sestro. Ko sem prišla v Slovenijo, je bilo težko, ker nisem znala govoriti niti besede slovensko in nisem poznala prijateljev. Ko sem šla prvič v šolo, so mi povedali, da imam eno Albanko v razredu. Bila sem zelo vesela, ker sem imela eno prevajalko: Ilirjano. Od takrat sva dobri prijateljici.

Potem sem šla v Društvo za razvijanje prostovoljnega dela (DRPD), kjer sem se učila slovensko in spoznala nove prijatelje, ki so tudi Albanci. Na Kosovu sem bila v 6. razredu, žalostno je bilo, ko sem se s prijatelji poslovila; bilo mi je tako težko. Na Kosovem sem imela dobre prijatelje, skupaj smo se zabavali, igrali in učili. V Slovenijo sem prišla dva meseca preden sem končala 6. razred. Ko sem prišla sem, sem začela obiskovati 7. razred. V šoli je bilo lepo, ker sem imela sošolko Albanko, če ne bi bilo nje, bi bila osamljena, ker me vrstniki ne marajo, ker sem tujka. Ona je zelo dobra prijateljica, zelo mi je pomagala, ko nisem znala govoriti slovensko in še sedaj mi pomaga, ko česa ne razumem, za to sem ji zelo hvaležna. Prvo poletje, ko smo prišli v Slovenijo, nismo šli na Kosovo, ker smo pravkar prišli. Potem sem šla na morje s šolo, kjer sem se imela zelo lepo. V septembru sem začela plesati v albanski folklorni skupini Dardanet, ki je ednina albanska folklorna skupina v Sloveniji. Plešemo v narodi noši. V naši skupini smo same punce. Prej so bili tudi fantje, a njim se to ni zdelo tako pomembno, oni so odnehali, me pa smo nadaljevale. Nastopamo ob vsakem albanskem prazniku in tudi ob slovenskih praznikih. Vsi so bili zadovoljni z nami, saj se to v Sloveniji ni dogajalo nikoli prej. Vsi so nam rekli, da smo zelo pogumne, da ohranjamo svoje narodne navade. V novembru je dan albanske zastave, ko sem prvič nastopila.

Za novo leto je prišel stric iz Avstrije, ki ga v svojem življenju prvič videla. Potem se je spet začela šola. 17. februarja smo doživeli samostojnost Kosova, zaradi česar smo bilo zelo veseli, da smo zdaj končno svoja država. Veselili smo se, ker smo med vojno doživeli veliko slabih trenutkov.

Bila sem zelo majhna, ko se je začela vojna. Bili smo trije majhni otroci in mami ni mogla nosit vse treh, mi pa nismo mogli hoditi po blatu. Oče pa je bil v Sloveniji in skrbelo ga je, kaj se bo z nami zgodilo. Dedek nam je pomagal. Potem smo šli v gozd, ker smo bežali pred Srbi. Ko smo šli v gozd, smo skopali veliko luknjo, kjer smo tudi spali. Želeli smo peči kruh, saj nismo imeli nič za jest. Prižgali smo ogenj in začelo je kaditi, rekli so nam, naj ga ugasnemo, ker nas bodo videli Srbi. Nismo imeli nič za obleči. Čez nekaj časa smo odšli v Albanijo, kjer smo nekaj časa živeli. Oče nas je prišel iskat v Albanijo, ampak dedek ni dovolil, da gremo v Slovenijo, ker bi morali iti čez Srbijo, bal se je, da se nam bo kaj zgodilo. Ko smo izvedeli, da na Kosovem ni več Srbov, smo se vrnili domov. Imeli smo dve hiši: ena je bila čisto požgana, ena pa samo malo. Tista, ki je bila manj zažgana, je imela eno nadstropje. Dokler je nismo popravili, smo spali v garaži in v šotoru. Nismo mogli popraviti vsega, ker se je bližala jesen in je padal dež. Potem smo spali v hiši, ampak ker ni bila dobro popravljena, je v hišo kapljalo vedno, kadar je padal dež, in nismo mogli spati. Potem je oče prinesel denar in smo naredili novo hišo. Takrat sem začela obiskovati prvi razred. Ko sem končala osmi razred, sem šla poleti na Kosovo, kjer sem imela zelo lepo, obiskala sem stare prijatelje in sorodnike. Imeli smo zabavo, ker se je poročil moj stric. Žalostno pa je bilo, ko sem prišla nazaj, ker sem spet zapustila kraj, kjer sem se rodila, in mi je bilo zelo težko. Zdaj obiskujem deveti razred in je zelo lepo, ker zdaj znam slovensko in imam prijatelje in se imam zelo lepo v Sloveniji. Zdaj slovensko znam, ampak angleščine ne znam, ker ko sem bila na Kosovem, sem dobro znala angleško, ampak ko sem prišla sem, sem se začela učiti slovensko in angleščino pozabila.

Jaz sem Ilijana Zogaj, stara sem 14 let. Prihajam s Kosova. Zelo rada plešem in igram odbojko. Rada sama razmišljam in to tudi izkoristim. V šoli sem v 9. razredu, kmalu bom končala osnovno šolo in šla naprej. Zelo rada bi postala medicinska sestra, a mislim, da je to pretežko zame. Zato mislim, da bom šolo nadaljevala za kozmetičarko, ker me tudi to veseli. V Sloveniji sem že 5 let. Slovenščino že obvladam, angleščine pa še ne, saj sem se morala najprej učiti slovenščino in angleščino pustila ob strani.

Hodim v Osnovno šolo Grm v Novem mestu. Ko sem prišla prvič v razred, sem se kar slabo počutila in se veliko bala. Na začetku so me kar lepo sprejeli, a to ni trajalo dolgo. V razredu sem bila vedno osamljena. Vsa dekleta so se med seboj družila, z mano se pa niso želele ukvarjati. Vsakič, ko sem šla zraven, so zbežale od mene. Nekatere so se vsaj kdaj pogovarjale z mano. Niso bile vse enake. Sošolke me niso preveč marale, ker sem bila tujka. Rekle so, da nočejo tujke v razredu in da sem Muslimanka. Rekle so, da ne marajo Albancev in Romov, rekle so tudi, da smo zelo podobni, kar mislim, da ni res. Vsak dan sem šla domov žalostna. Tako se je nadaljevalo do sedmega razreda, ko je prišla nova punca s Kosova. Bila sem zelo vesela, saj od takrat nisem osamljena v razredu. Od takrat sva zelo dobri prijateljici in sošolki. Z njo se imam zelo lepo. Skupaj delava domače naloge, se učiva in pri vsem tem ji pomagam pri jeziku. Tudi ona je zelo vesela, da sem njena sošolka. Zelo pogrešam Kosovo, saj sem se tam rodila in tam je moja država, tega ne bom nikoli pozabila. Vsako leto ali pa celo dvakrat na leto jo obiščem. Zelo lepo govorim albansko, a pri pisanju nisem prav dobra. Vsak dan berem tudi knjige v albanščini, saj nočem pozabiti jezika. Z mano je oči zelo zadovoljen, ker vidi, da nočem pozabiti svoje države in svojega jezika. Doma in v albanski družbi se pogovarjam albansko. Verujem v boga Alaha, saj sem Muslimanka, tudi s tem sem zadovoljna. Moj sošolec se je delal norca iz moje vere. Posmehoval se je temu, kako mi molimo, kako se oblačimo in veliko drugim stvarem. Takrat sem bila zelo žalostna in sem začela jokat. Bila sem čisto iz sebe, a mu nisem vrnila niti besede. Saj bi se tudi jaz lahko delala norca iz njegove vere, a tega nisem storila. Ko sem šla domov, sem povedala svojim in vsi so bili zadovoljni, da mu nisem nikakor odvrnila, saj za Muslimana je to greh, da se norčuješ iz druge vere. A to se ni nikoli ponovilo.

Sem tudi plesalka v albanski skupini Dardanet. Plešemo v albanski narodni noši. Najbolj popularen ples je šota, ki jo plešeta dve osebi, en moški in ena ženska. Moški lovi žensko (šoto), ko jo ujame, jo prosi za ruto (srce), a ona mu je ne da in zbeži. Potem ženska prosi fanta, naj vzame njeno ruto (srce), a je on noče. Ko se še enkrat vidita, moški vzame ruto (srce) in se primeta za roke in skupaj plešeta. Tega plesa se udeležujem že 4 leta in sem zelo zadovoljna, da to lahko hranim v svojem spominu. Zadnje časa ustvarjamo nove plese, saj je bil pred kratkim 28. november, dan albanske zastave. To zabavo priredimo vsako leto. 17. septembra 2008 je Kosovo postala samostojna država. Zelo smo bili veseli, da se je to zgodilo, pa četudi šele pozno. V naši vojni je umrlo preveč ljudi. Nasprotniki (Srbi) so ubili tudi ženske in otroke, čeprav tega ne bi smeli narediti. Veliko mam je ostalo brez otrok, brez mož in brez vsega. Hvala bogu, da se nam to ni zgodilo, čeprav sem tudi jaz in moja družina bili v času te vojne na Kosovem. Bilo je zelo naporno, saj smo morali zapustiti državo. Mi smo odšli v Albanijo. Med potjo je bilo strašno. Celo pot so bili srbski policaji in nas ustavljali, nam vzeli denar in kar smo imeli od zlata: uhane, zapestnice, verižice in prstane. Če jim nismo nič dali, so začeli tepsti mojega očeta, brcali so ga, udarili z puško, dokler jim nismo kaj dali. Bila sem zelo majhna, a teh strašnih dogodkov se še vedno spomnim. Med potjo so nam postavili albansko zastavo na tla in smo jo morali povoziti. Takrat smo se zelo slabo počutili, saj nam zastava pomeni veliko. Če povoziš zastavo, je to, kot da povoziš svojo državo, jo sovražiš, in – seveda – to ni tako lahko. Tudi mi smo to zelo težko naredili. Prosili smo boga za odpuščanje in to storili. Ko smo prispeli v Albanijo, smo tam iskali dom. Nek prijazen gospod nas je sprejel pod svojo streho. Bili smo zelo veseli in tam živeli, dokler se ni končala vojna. Očetov stric je živel v Sloveniji in prišel po nas v Albanijo. V Sloveniji ne živim od takrat, ker smo morali nazaj na Kosovo k babici. Ko smo se mi iz Slovenije ter babica in vsi drugi iz Albanije vrnili domov na Kosovo, nismo imeli kaj videti razen tla in ruševine. Skoraj vse hiše so bile zažgane, med njimi je bila tudi naša. Bili smo zelo žalostni, a tudi veseli, da smo vsi preživeli. Hišo smo popravili in od takrat živeli lepo naprej. Moj oče se je preselil v Slovenijo in čez nekaj časa tudi jaz z mamico in z bratoma. Na začetku sem opisala, kako sem se takrat počutila in kako mi je bilo v Sloveniji. Zdaj sem v Sloveniji srečna in zadovoljna, toda še vedno pogrešam Kosovo.

Slab dan ima danes in najhuje, česar bi ga lahko obtožili v tem trenutku, je klišejskost. Te besede res ne mara. Vsemu zmanjšuje vrednost, nič ni dovolj dobro zanjo. Lažniva je in potvarja realnost, ko se dela, da je osovražena in da je sploh ni, hkrati pa zaleze povsod. Kot kužne podgane.Kaj pa bi brez navad, kdo bi mu dajal lažen občutek varnosti in verjetje v »saj bo še vse v redu« stavke? Na kaj bi se sicer opiral, ko bi mu bilo dolgčas in kaj bi bilo mašilo za brezdelne in apatične dni, ko dlje od rutine niti ne zmore seči? Nekaj človek pač rabi, da se pogreje in skrije, ponavadi raje oguljen mehak in poznan plašč, čeprav razcapan, kot pa novo in utesnjujočo jakno, s polnimi žepi negotovosti.
Navade so ponaredki življenja, navade so utvare, ampak tako udobne, da je na skrivaj vedno razumel, zakaj jih nihče, niti on, noče zapustiti. Drobni prepleti banalnosti ga vedno znova rešujejo, od jutranjega piškota do zapiranja vrat in starih drobtin na pultu, dokler ve čigave so, seveda.
Včasih gre še vseeno domov. In tam še vedno moli pred nedeljskim kosilom, čeprav nihče več ne vztraja v verjetju, da bo pražen krompir potem kaj boljši. Ampak se sploh ne pritožuje. Ker je tako navajen. Zamomlja par pregriznjenih besed, medtem se razmočeno rumenkasti rezanci v juhi ravno prav ohladijo …
Ne verjame, da je zaradi tega slab človek. Samo navaden.
Rad ima svoj mir in nikoli se ne pusti zmotiti v preciznem poteku dneva. Načrt je bil določen davno, kdor se bo vtaknil, mu bo populil nohte, trepalnice in obrvi. Noče, da bi jih bolelo, samo grdi naj bodo.
Rad tudi veliko govori, o ja, ampak pretkan kot je, poslušalca vedno izbere premišljeno. Ker se na smrt boji nesmiselnosti svojih besed, jih zanalašč vedno razsipava, vse votle in oguljene, samo kadar ve, da bodo vsa ušesa zanje gluha, da ga nihče zares ne sliši. Noče biti sanjač, noče da ga drugi ljudje postavljajo na realna tla in mu govorijo resnice ter mu jih kažejo s prstom. Ima trdna načela in je skrajno odločen, ve kaj si želi in zna delati prav.
Za javnost.

Noče več vsako nedeljo kosila ob 12h, ker ga potem boli želodec, noče vreščanja in gomazenja cele družine na kupu, ker ga potem boli glava. Ne da se mu pogovarjati z mamo, ker panično napihuje banalnosti in projecira svoj neskončen obup in gnev nanj, in tudi ne z očetom, ki tako in tako odpre usta samo, če ga ona prisili. Prostovoljno govori le sam s sabo.
Starejšega brata bi najraje udaril. Kar tako, za kazen, ker je kreten in ker mu ne bo nikoli odpustil, da mu je speljal prvo punco. Zato mu zdaj on že več let nateguje ženo, pa plešasti krt sploh ne posumi, samo še bolj se hvali in kupuje drage avtomobile in stoječe ure.
Sestri bi samo zalepil usta. In nos. Iz svojih otrok je naredila razvajene snobe še preden so znali govoriti. Mogoče pa ni kriva ona, mogoče je usoda. Geni so hudičevo seme.
Potem bi poklical njo, tisto ki misli, da ji zaupa. »Sanjaš, dragi,« mu reče vedno, kadar ji hoče povedati svojo resnico. Zato ji govori samo laži, ampak ona je zadovoljna. Njemu pa steklenijo oči, ko se pretvarja in sodeluje v brezumnih ničevih debatah. »Ljubček, spet si predolgo bedel, glej kakšen si, ti skuham kavico?« Brcnil, zvezal in zapalil bi jo, čarovnico.

Ko pride spet domov se skrije v sobo za paniko, med natanko štiri stene in točno nič oken. Sprednja stena je kovinska, hladna in bleščeča. Njeno popolnost kvari le nekaj tankih in dolgih prask. Desna je zapacana z rjavimi risbami, ki spominjajo na ples zveriženih postav v agoniji užitka, nad njimi pa potiho živi ogledalo, tako razpokano, da se včasih zdi mogoče videti podobe resnice. Na levi steni so prilepljene sanje, ampak tolikokrat prebeljene, da komaj opazno še premikajo pljuča, pred njo pa zofa, prežgana s cigareti in rahlo vlažna.
S stropa visi križanec med indijanskim lovilcem sanj in železnim mlinskim kolesom. Lahko ti narekuje sanje ali ti pade na glavo in te ubije.
Madeži na tleh in po naslonjalu zofe so skorajda še sveži.

Danes je posebna predstava, samo za eminentne in spoštovane goste, ki si jo zares zaslužijo! Brezplačno smo vam pripravljeni razkriti resnico in razbiti utvare. V treh korakih vas lahko pripeljemo do resnične odrešitve in vam pokažemo, kako za vedno opraviti s sanjami in upi. Ne skrbite, ne skrbite, ne bo vas bolelo, trajalo bo kvečjemu kak trenutek. Kaj pa je to v primerjavi z mirno večnostjo? Samo zamislite si; nikoli več se ne boste potni prebudili sredi noči, nikoli več ne boste rabili verjeti ali pričakovati. Popolnoma mirno boste živeli naprej, ne da bi se še kdaj obremenjevali z bedarijami, kot so strah, ljubezen ali želje.
Sledite torej navodilom in vrata se vam bodo sama odprla. Ne verjamete? Jamčimo vam z lastnimi zlatimi zobmi. Dajte, dajte, izpustite si kri!

Sam, soočen z vsem v sebi kar sovraži in kar skriva pred svetom, v tej sobi za norce, brezumno kipari s telesi, da bi našel v njih drobir razodetja.
Potem vstane, zapne hlače in gre ven. Zapahne vrata, potegne zaveso, skuha si čaj in odpre rokovnik. Jutri pride ona in popoldne gre k staršem, …lep dan bo. Navaden.

Vsak, ki govori veliko, ki bere rad in piše pogosto, sčasoma zasledi pri sebi, da mu določeni izrazi prirastejo k srcu. Ker raje govori, kot obmnemi, uporablja besede ali besedne zveze kot sredstvo mašila. In ker nedvomno sama sodim med te bisere svetovne družbe, sem si prisvojila svoje, ki mi služijo kot najzvestejši postreščki. Namesto neprijetnega zvočnega učinka, ki ga sprožijo posameznikove glasilke ob trenutnem možganskem zastoju, v upanju, da bodo le lahko izustile nekaj zanimivega ali vsaj smiselnega, sama nadomestim nelagoden trenutek miselne osame z mojimi priljubljenimi frazami- žur in anyhow. Da obrazložim-

1. Žur tudi jour -a [žúr] m (ȗ) žarg. domača zabava: prirediti žur; iti, povabiti na žur

Ko beseda postane mašilo, pomeni, da jo z veseljem uporabiš v kakršnem koli podtonu stavek nakoncu pač izzveni. Žur je nekaj, s čimer se lahko vsak normalno razvit posameznik poistoveti. V domačnosti besede je nekaj kar te pomiri, te prepriča, da greš lahko na pijačo, čeprav te boli glava. In bolj kot za mašilo, gre tu za dopolnilo. V življenju sem šla že čez marsikakšno sranje, nekatera izmed njih so se mi dejansko zgodila. In vse postane preprostejše z mojim malim osebnim dopolnilom. Tako kratko in preprosto, pa vseeno nikoli nadležno in vedno zadostno. In kadar moj žur aplicira na dejanski slovarski pomen besede, še toliko bolje.

2. Anyhow (kakorkoli) in kàkor kóli prisl. (ȁ-ọ̑) izraža poljubnost načina: naj bo že kakorkoli, moj sklep je dokončen

Res je. Danes ima državljan Z Evrope možnost izbire. V vsakem fragmentu osebne realnosti imaš absolutno svobodo v izvršitvi svojega dejanja. (prosim prezrimo dejstvo, da se v primeru, da ti je od višje sile ukazano, da je potrebno obesit perilo ali pa ostati za mizo in delati nadure, ne čutimo absolutni izvršitelji naših želja) Najmanjša banalna stvar se bo večinoma odvila popolnoma odvisno od tvoje presoje in izbire korakov. Zato me je ta izraz preprosto prevzel. Z njim napovem, da karkoli bom pač že povedala, bo to zato, ker sem si tako izbrala. In nihče nima pravice teptati mojih prepričanj, naj bodo zanj še tako abotne. Nikakor pa ni zanemarljivo dejstvo, da mi je v užitek počasi izgovoriti ta zategli “o” v besedi in načeti novo debato ali pa morda le zaključiti staro, za moja ušesa že za odtenek preveč nezanimivo, da bi se ozirala na vljudnost.

Seveda se sveta zakladnica posrečenih izrazov tu ne zaključi, a se zadnje čase že bojim poseči po zahrbnem dragulju v mojem skladišču in začeti pogovor z “In d’rgač’“? Ker, nevem zakaj, ampak večina ljudi še zmeraj ni dojela, da to priljubljeno vprašanje dejansko sodi med mašila, in da me v resnici ne zanima celoten potopis, življenjepis, ljubezenski problemski opis, ali sploh karkšen koli odgovor, daljši od trizložnice. Če pa se dejansko ne počutite uredu, si zamrmrajte Smolarjevo pesem Žur. Deluje.

To sekundo je odjeknilo človeku. In naslednjo bo drugemu. In potem … spet. Trenutki prelitja v nič se nizajo kot granitne frnikole in svinčene krogle v ogrlico okoli zgubanih vratov. Življenje je v celoti speljano po strugi usode, vse dogajanje je samo betežno gibanje proda, ki se z ropotom kotali po dnu in spreminja svojo formo v skladu z agresijo toka. Vse dokler se dokončno ne izrabi in postane še bolj ničen, kot je bil pred svojim obstojem.
Ni roke, ki bi ga pobrala v naročje in ni ust, ki bi mu vdihnila življenje. Kamnita srca in kamnite oči se krhajo ob medsebojnih trkih, pesem valovanja pa vedno znova zaduši zamolkle bolečine iz dna, zliva se v kamnita grla in jih lepi skupaj. Ne moremo vdihniti in spregovoriti. Samo razpademo lahko.
Veš kdaj pride tvoja sekunda?

**

Želi si, da bi ga končno pustili pri miru. Da bi ga ponoči nehali gristi v prste in mu s svojo zatohlo sapo dihati v truplo, v ostanke človeka, ki se prekladajo po preznojenih rjuhah. Skoraj je že brez nohtov. Sovraži vsako sekundo po polnoči posebej, ko v histeričnem tiščanju vek skupaj še vedno ne more pobegniti pred lucidnimi sanjami. Hoče nočne more, hoče Krugerja, padati z višin in bežati pred norci s sekirami in motorkami. Hoče vedenje, da se lahko zbudi in gre preprosto naprej.
V podočnjakih večno napol čuječega se zbira groza stoletij in lica upadajo pod težo smolastega zraka. Vonj po izdajah in spletkah ga reže v nosnici, ko v mislih teče skozi meglene gozdove. Teče, maha z rokami, da bi bil hitrejši in lovi sapo v vedno premajhna pljuča. Dokler se ne napihne kot balon in se začne dvigati nad meglice. Vleče ga dalje, gor, in ko že misli, da je tokrat morda pobegnil, z glavo butne v nebo.
Obrne ga okoli, točno tam pa, kjer so prej poganjale svetle zvezde, se zasvetijo kačje oči. V sekundi se utelesi misel, ki se je tako dolgo skrivala v prekatih srca; greh je neizbežen. Milijoni drobnih uric se pojavijo kot jata ptic, da bi s tiktakanjem izkljuvale zrkla času in sanjavcu, ki si jih drzne povabiti, hčerke Leviatana, v svoje sanje.
Za hip pomisli, da je to budilka in da se bo zdaj zdaj zbudil in si umil zobe. Pa ni. In po zobeh se mu lepi kri, ne karamelni bonboni.

Vstal je, najprej mežikal z bolečimi očmi v sivomodre zaplate jutra, s trepalnicami odstiral lepljivo zmedo, gledal na uro, ne da bi videl čas, in nemo postaval pred omaro. Zeblo ga je v podplate, da se je rahlo prestopal. Malo je premaknil spodnjice, prevrnil kup majic, snel prazen obešalnik in ga podržal. Potem se je nenadoma obrnil in čez hodnik odtaval v kopalnico. Z vrelo vodo se je počasi stuširal, da bi se opral neprijetne in postane skorje noči. Spet se je postavil pred omaro, naključno izbral nekaj oblačil in jih mukoma navlekel nase. Oči so ga skelele, še za droben trenutek se je ulegel nazaj.

Veliki beli zobje so se mu s posmehom prikazali v poltemi. Dlan mu je trznila, najraje bi jih razbil, če ne bi bili kljub vsemu tako pretkano vabljivi. V divjem in pijanem smehu so bežali pred njim, kot bi se mu rogali, igrali skrivalnice. V naslednjem trenutku je stal do kolen v vodi. Rdeče trave so mu ovijale gležnje in modrikasti okrogli kamni so ležali povsod po tleh. Pohodil jih je, zanalašč, ter se v skoku odrinil stran, voda je bila slana.

»Prekleto, spet boš zamudil! Kdo te bo čakal? Poglej, kaj delaš ljudem! Kako si lahko tako neodgovoren? Sanjač!« se je besno zadrl glas mame, preden je njena roka že tretjič pobutala po vratih. Sredi hodnika se je še spotaknila v zlizan tepih in besno zaklela, dokler ni v razvlečeni rožnati spalni srajci končno odracala nazaj k očetu.

Odprl je hladilnik, da bi izbrskal nekaj užitnega. Vsako jutro je bil lačen, nikoli ni vedel česa. Vrata hladilnika so tanko zapiskala in zagodrnjala, ko jih je zapiral. Nekaj malega, za silo, se je odločil in iz omare vzel škatlo kosmičev. Mama jo je kupila zaradi akcijske figurice Supermana v njej, za vnuke. Zavil je z očmi in nagnil škatlo nad neumno keramično skodelico z medvedjim obrazom na dnu. Nič. Zlepili so se, je pomislil in z jezo potresel, ko so se kar naenkrat prek pulta in po tleh vsula nešteta sivomodra očesa.
Pobral jih je, tiste, ki so se odtrkljali pod omarico je kar pustil, pohojene na tleh je pometel v smeti, ostale pa zalil z mlekom in končno pojedel svoj zajtrk.

Umetnost. Je subjektiven pojem, čeprav imamo že preveč normativov kaj je umetnost, kaj kič in kaj amatersko delo. Umetnost je predstaviti neko delo kot umetnost, in če ti to uspe, potem jo ljudje sprejmejo kot umetnijo. In to je nekaj k čemer vsi težimo, mar ne? Občudujem pa ta pridih svobode, ki jo že pojem sam izraža. Občutek, ki ga da, ko jo opazuješ in ponos, s katerim te navdihuje, ko gledaš svojo. Pa čeprav je posebna le zate.

Umetnost. Je precej nehvaležen pojem. Z njo opisujemo toliko raznovrtsnih stvari, da se včasih bojim zanjo, da ne bo izgubila svojega sijaja.  Umetnostno drsanje, umetnostna besedila, umetostno kotalkanje, umetnostna zgodovina, umetnostno nakladanje? Pravzaprav si vsak, ki se v nečem odlikuje, lahko nadene naziv umetnik. In prav je, da smo na trenutke samozadostni.

Umetnost. Je abstraktna. Mene Cankar ne gane, pa vendar ima čast, da smo po njem poimenovali odličja v pisanju esejev na šolskih tekmovanjih slovenskega jezika. Einstein je dosegel višek fizikalne izjemnosti s svojo teorijo relativnosti, pa ga, tega nedvomnega umetnika svojega in našega časa, večina ljudi odobrava zgolj zaradi njegove nenavadne frizure. Kar hočem povedati je, da bo tisto, kar bo všeč meni, tebi morda zanimivo, a enemu izmed desetih naključno izbranih ljudi, bo definitivno smešno abotno.

Umetnost je zame slika, katerih občutkov, ki mi jih da, ne znam opisati. Je delo, ki me prevzame, da se znajdem v podoživljanju le tega še nekaj dni zatem, ko sem ga prebrala in/ali doživela. Je dejanje, ki mi pusti pečat. Umetnost je zame tudi to, da me je nekdo zmožen razveseliti, ko preživljam svoje nabolj emo-trenutke. Pa vseeno ne bom na glas označevala vse za umetnost. Ker je preveč lepo, preveč intimno, da bi se lahko govorilo na ves glas o tem. (pa tudi izpadla bi smešno) Najlepši trenutki so tisti, ki se jih spominjaš še dolgo, a o njih ne govoriš nobenemu posebej. Zato hranim svojo umetnost zase in jo negujem da tu tudi raste.

Čim več umetnosti in čim manj umetnih ljudi, pa bo svet lepši!

Kdo bi si mislil. Pred kratkim se je, popolnoma ujemajoč se s splošno bizarnostjo zadnjih dni, primerilo, da smo imeli v nedeljo popoldne za veliko mizo v dnevni sobi zbrane same krasne gurmanske jedce. Res. Takšne, ki si oblizujejo prste, cmokajo in namakajo v hrano tudi brke in nosove poleg pribora. Takšne, ki so med zavzetim goltanjem še vedno sposobni govoriti. Veliko govoriti.Bili so sila dobre volje in predvsem lačni. Pa seveda, polni pametnih debat in pripravljeni deliti šale, ki so jih dopoldne prebrali v novicah. Saj veste, tistih o Mujotih, Hasotih, Fatah in Janezkih, same globokoumne reči, sploh če gre za fekalije, genitalije itd., štos vedno požanje salve smeha.
Pili so tudi, da ne boste mislili, kar precej so pili, žeja je bila huda in celo meni so ponudili, priznam, pa sem vljudno in politično korektno zavrnila. Doma ne pijem.

V silnem trušču ob udarjanju vilic in nožev ob krožnike in zob ob kozarce, se je v ozadju obvezno vrtela še glasba po radiu za zvočno kuliso in televizija je gorela, normalno, kot vseh ostalih 25 ur na dan. Vse lepo in prav, če se ne bi ravno takrat vrtela oddaja o prizadetih otrocih, ljudeh s smrtonosnimi tumorji in tistih s psihosomatskimi obolenji …

In potem sem se čisto nehote, ker to vedno boli in ne iščem tega sama, vprašala, kje so ti ljudje – naši vrli jedci – izgubili pamet. Verjetno se jim je že davno tega odtrkljala ven skozi široko odprta brezna, v katere so metali pečenke in klobase, ker tako slep za dogajanje okoli sebe, da se niti po daljinca ne moreš stegniti med žretjem in premaknit kanala, si pa res težko. Pravzaprav mislim, da če bi jim takrat na krožnike podtaknila tiste rožnate tumorje iz tv-ekrana, bi jih pomlatili tako veselo, kot vse ostalo.

Kratkovidne male oči, ki ne sežejo dlje od lastnega nosu in zavaljene rokice, že skoraj preoblikovane v lopatke za nametanje hrane v žakelj masti in brezupa. Kaj se jim je zgodilo, da so postali takšni? S čim si prisluži človek takšno kazen? Ej, a to slučajno čaka tudi mene?

Oh saj sem jih slišala, te prototipe življenja, govoriti o resnih rečeh in se zgražati nad padcem borze, recesijo, tajkuni in vsem kar paše zraven. Zgražanje, obsojanje in preklinjanje krutih razmer se vselej razlega naokoli, kot žabje regljanje. Pa niti pravice nimajo.
Ne, žal, dokler je človek sposoben biti tako ignorantski do okolice, dokler mu je vseeno če bi v sosednji sobi mučili in posiljevali, ker ima pred sabo zvrhan krožnik in liter vina, nima pravice do ničesar.

Zadnjič je nekdo omenil nek eksperiment, ko je umetnih pred galerijo (nekako tako) privezal psa, hrano in vodo pa postavil ravno toliko stran, da ju ni dosegel. Ljudje so hodili tja, se strašansko jezili in bili nasploh moralni glede mučenja živali, nihče pa očitno ni pomislil, da bi psa lahko tudi odvezal, če že tako trpi. Zveni znano? Čemu podobno?
(Mimogrede, umetnik je psa ponoči hranil.)

Meni se sploh več ne zdi čudno, da »nihče ne opazi«, če ima en Fritzel svojo hči 24 let zaprto v kleti …