Košarkarska zveza Slovenije je Novo mesto izbrala kot eno izmed štirih mest, ki bodo gostila evropsko prvenstvo v košarki leta 2013. Vse lepo in prav, če ne bi bilo za to potrebno zgraditi nove športne dvorane. In to v manj kot dveh letih.

In ne le to. Pogodba med KZS in občino slednji nalaga še druge obveznosti. Preurediti mora dvorano Leona Štuklja. Košarkarski organizaciji mora v času prvenstva v veliki meri prepustiti trženje dvorane in ji v celoti prepustiti izkupiček od prodaje kart. Občina najema dvorane ne sme zaračunati, ampak je to v celoti njen strošek. In za posladek: plačati mora kotizacijo v višini 720 000 evrov. In to v vsakem primeru, tudi če bi denimo zaradi nezgrajene dvorane odstopila od gostiteljstva.

Da ne bo pomote. 720 000 evrov tudi za bogato mestno občino ni malo denarja. Nekaj primerjav: za trenerje mlajših kategorij je v letu 2010 odštela 62 700 evrov, za izvedbo športnih šolskih tekmovanj in obšolskega športa otrok 30 000 evrov, za športno vzgojo otrok, usmerjenih v vrhunski šport, 40 000 evrov, za športno rekreacijo in množične športne projekta 82 000 evrov. Ali drugače: kotizacija, ki jo bomo za šest dni profesionalne evropske košarke plačali KZS-ju, je približno enaka celotnemu znesku, ki ga v naši občini namenjamo športu v celem letu.

Pomenljiv je bil odziv celjskega župana Šrota. Celje že ima primerno športno dvorano, tako da je KZS zahtevala samo še plačilo kotizacije. Šrot je „ponudbo“ gladko zavrnil in občinski svet mu je soglasno pritrdil: „»Podpisati takšno pogodbo, kot nam jo je ponudila KZS, bi bil strel v koleno ali celo samomor.« (vir: Dnevnik). Celje športu na leto nameni okrog milijon evrov in denarja za kotizacijo preprosto nimajo, pravijo.

Kotizacija bi bila smiselna, če bi bile na drugi strani realne in vložku primerljive koristi. Kaj bo Novo mesto konec koncev s prvenstvom pridobilo? Nekaj užitka za športne sladokusce. A kakšni bodo trajni učinki? Promocija mesta? Saj nismo turistično mesto in glede na nedomišljenost občinske turistične politike bržkone še dolgo časa ne bomo. Bodo obiskovalci na veliko zapravljali v času prvenstva? Morda, toda veliko vprašanje je, koliko tujih obiskovalcev bodo tekme sploh privabile v Nove mesto.

Dokaj neverjetno se zdi, kako občina, ki ji gre marsikdaj izredno težko iz rok majhen denar, ki bi denimo obogatil kakšno kulturno ali drugo dogajanje v mestu, z dokajšnjo lahkoto sprejme plačilo tričetrt milijona evrov za nekaj dni športne zabave. Da ne bo pomote: župan naj bi se s KZS o plačilu tega zneska pogajal, toda v isti sapi pravi, da bo znesek pač treba tako ali drugače plačati, če hočemo imeti prvenstvo.

Potem je tu še vprašanje dvorane. Stala naj bi nad atletskim stadionom v Portovalu. Vprašanje lokacije in s tem nedorečeno vprašanje parkiranja in prometa je še najmanjši problem, čeprav ni odveč opozoriti, da je ta ista oblast še pred nekaj leti trdila, da je Portoval prav zaradi pomanjkanja parkirnih mest in zastojev v prometu povsem neustrezno mesto za gradnjo velike športne dvorane. Veliko bolj pomembno je vprašanje, kaj bo gradnja v tem kriznem obdobju pomenila za Novo mesto – spet z vidika dolgoročnih učinkov. Skoraj nemogoče je namreč, da gradnja dvorane ne bi v dokaj veliki meri obremenila občinski proračun in s tem seveda rezala možnosti financiranja drugih, morda za občanke in občane pomembnejših projektov.

Župan je, ko je Slovenija dobila organizacijo prvenstva in ko se je začelo govoriti o Novem mestu kot možnem gostitelju, pokazal zanimivo, čeprav nerealno držo. „Občina bo dala samo zemljišče, ostalo je stvar gospodarstva.“ V tistem trenutku je še izražal razumevanje, da je gradnja dvorane za občinski proračun v tako kratkem času pravzaprav neizvedljiv projekt. Vendar se je občinska oblast kasneje počasi začela zapletati v organizacijo prvenstva in sedaj je veliko vprašanje, ali iz zadeve še lahko izpleza.

Župan je večkrat ponovil, kako naj bi bilo v interesu denimo Krke, da financira dvorano, toda njegove izjave so izpadle povsem neresno. Občina je dobila dokaj jasno sporočilo, da ne rečemo klofuto, lokalnega gospodarstva. Kaj več kot nekaj simboličnih donacij od podjetij ne bo prejela. Le zakaj bi neka zasebna družba šla v investicijo, ki je pred lastniki nikakor ne more upravičiti.

Župan je bil na zadnji seji občinskega sveta kljub temu optimističen. Pravi, da je s strani zasebnih družb (očitno zainteresirani prihajajo iz drugih okolij) veliko zanimanja za javno-zasebno partnerstvo. Tudi ta možnost bo seveda najverjetneje zahtevala kar precejšen vložek občine, najverjetneje v obliki dolgoročnega zadolževanja. Vendar se zdravemu razumu postavlja naslednje vprašanje: zakaj bi kateri koli zasebnik hotel investirati v športno dvorano s 5 000 sedeži v Novem mestu. Kakšne prihodke lahko pričakuje od dvorane? S čim bo upravičil vložek, ki bo blizu 20 milijonom evrov? Na ta vprašanja še ni pravih odgovorov in verjetno bo treba te odgovore zasebnemu partnerju vendarle ponuditi.

Morda je pri vsem skupaj še najboljša novica v tem, da je rok, v katerem mora biti zgrajena dvorana (manj kot dve leti), tako kratek, da se bo bržkone celoten projekt izkazal za nemogočega. Da ne bo pomote, športno dvorano potrebujemo, toda pri velikih investicijah tako vratolomne vožnje prav gotovo ne morejo pomeniti varnega pristanka.

UROŠ LUBEJ, APRIL 2011

V prvih mesecih leta 2011 je svet vrglo s tečajev. Celoten arabski svet so zajele demokratične revolucije. Ljudje se hočejo znebiti tiranov in samodržcev. Demokratični in razsvetljeni ideali Evrope so pljusknili prek njenih meja. In proti volji te iste Evrope. Vsaj proti volji njenih elit, ki je dokaj dobro shajala z obročem tiranov in diktatorjev na njenih sredozemskih mejah. Nafta in poceni počitnice. Vse skupaj prekrito z masko islamske nevarnosti. Islam, ki naj bi bil že po naravi sovražnik evropskih demokratičnih vrednot. A primer Egipta je pokazal, da imajo ljudje univerzalne predstave o svojih interesih: željo po soudeležbi pri odločanju o skupnih zadevah in zahteve po uresničenju lastnih zmožnosti. Ne glede na to, ali imamo na glavi ruto.

Fantazma o »Evropi sovražnem islamu« je dala legitimnost politiki, ki zaveznikov v arabskem svetu ni iskala pri tistih, ki so izhajali iz demokratičnih vrednot, ampak le pri tistih, ki so dali zagotovila, ki so ustrezala interesom vladajočih na Zahodu. Pač tipi, kot so Mubarak, Gadafi in savdski šejki. Diktatorji, ki so na oblasti več desetletij. Tipičen primer je majhna otoška državica Bahrajn. Tam vlada klientelistična monarhija, ki pa ZDA nudi svoje ozemlje za eno njenih najpomembnejših vojaških baz na Bližnjem vzhodu, s pomočjo katere nadzorujejo Iran in Irak, predvsem pa zagotavljajo posel vojaški in varnostni industriji.

Arabska pomlad je spravila na čistino vso dvoličnost zunanje politike zahodnega sveta: na eni strani demokratična retorika, na drugi strani podpora korumpiranim režimom. Medtem ko je Zahod po dolgotrajnem oklevanju navsezadnje le podprl egiptovsko revolucijo in nato še libijsko, se o Bahrajnu raje ne govori. Pa čeprav so se tudi tam oblasti s težkim orožjem spravile nad protestnike.

***

Tudi na Daljnem vzhodu je svet vrglo s tečajev. Tam dobesedno. Potres z magnitudo 9 je bil tako silovit, da je pospešil vrtenje Zemlje in skrajšal dan za malo manj kot dve mikrosekundi. Za mater Zemljo je to eden manjših tresljajev v njenem monotonem »življenju«. A ta »tresljaj« je za Japonce najhujša katastrofa po drugi svetovni vojni.

Potres in cunami sta pokazala vso moč in hkrati nemoč človeštva. Japonska je doživela najhujši potres, od kar jih sistematično merijo. A zaradi potresa ni bilo žrtev. Praktično vse stavbe so zaradi protipotresne zgradbe ostale nedotaknjene. Po drugi strani je cunami z zemeljskega obličja dobesedno izbrisal celotne skupnosti na vzhodni obali Japonske. Kot da za nami ni več tisoč let kopičenja znanja.

A tresljaj ni vrgel s tečajev le Japonske, ampak zaradi jedrskih elektrarn celoten svet. Najlaže bi bilo reči, da je narava pač znova pokazala svojo moč in da se iz tragedije lahko naučimo predvsem to, kako majhni in nebogljeni smo. Toda ni tako enostavno. Okoljevarstveniki opozarjajo, da je korporacija, ki vodi elektrarne v Fukušimi, že večkrat zavajala javnost glede dosedanjih nesreč v tovarni in da bi na neki način lahko predvideli nevarnosti. Konec koncev: ali ni noro graditi jedrske elektrarne na potresno najbolj ogroženem območju na svetu? In na obali, izpostavljeni cunamijem? Seveda je noro, toda korporacije, ki imajo moč in denar, imajo očitno tudi sredstva, s pomočjo katerih v navezi z lokalnimi oblastmi očitno uspejo v javnosti ustvariti vtis, da pravzaprav ni nobenega razloga za skrb.

In kaj pravijo v Krškem? Da seveda ni razloga za skrb, da bi se pri nas zgodilo kaj podobnega. Se spomnite, kaj so govorili, ko je počilo v Černobilu? Da gre za ruski tip jedrskih elektrarn, ki je veliko nevarnejši od ameriškega, ki ga imamo pri nas. In kakšen tip elektrarn je v Fukušimi? Seveda ameriški. Torej imamo razlog za skrb. Resnica? Prav vseeno je, kateri tip elektrarne imamo: dejstvo je, da tistim, ki vodijo korporacije, katerih temeljni namen je ustvarjanje dobička, očitno ne smemo zaupati. Brez skrbi, tudi Fukušima je bila »brez skrbi«! Brez skrbi, tudi Fukušima je bila varna. Krško je Černobil in Krško je Fukušima. Morda je to pretiravanje, toda cena, ki jo bomo plačali, če si bomo pred tem »pretiravanjem« zakrivali oči, je lahko previsoka.

***

Človeštvo se lahko uniči z vojnami in revolucijami. Lahko se pusti uničiti naravnim katastrofam. In konec koncev se lahko uniči tudi v imenu lastnega razvoja. In ravno to nas mora skrbeti, ko je v Novem mestu odprta razprava o poteku tretje razvojne osi skozi našo občino. Država predlaga, da naj tretja razvojna os poteka mimo stanovanjskih sosesk, ki ležijo na vzhodnem delu mesta. In to bo velika pridobitev za Novo mesto, pravijo na županstvu in v Ljubljani, največji projekt desetletja.

A vse ni tako preprosto. Še najbolj bo prizadeta soseska Ločna. V kolikor bomo gradili štiripasovnico po predlagani trasi, obstaja velika nevarnost, da v tem že tako ali tako s prometnicami in industrijo zadušenem območju kaj dosti normalnega življenja ne bo več ostalo. Pač življenje kot ob potniškem terminalu. Življenje na točki, kamor gredo ljudje spremenit smer, po kateri potujejo. Življenje na križišču, skratka. V vsakem primeru to ni ravno življenje, ki ga želiš živeti vsak dan. Ni življenje, kot so si ga zamislili tisti, ki so si tam ustvarili dom.

Morda je trasa tretje razvojne osi res najprimernejša, ko seštejemo vse pluse in minuse. To trdijo na ministrstvu in to trdi naš župan. Na neki način jim lahko verjamemo. Toda mimo tistih, ki v celotni enačbi predstavljajo predvsem minus, nikakor ne bi smeli iti. Morda smo ravno mi ta minus, ne da bi se tega zavedali, medtem ko bo pluse pobiral nekdo drug.

Takoj po dogodku, in še preden je policija opravila svoje delo, je na omenjenem lokalnem radiu potekala vzporedna „preiskava“ dogodkov. „Ljudstvo“ je po kratkem “procesu” in na podlagi izjemnega “novinarskega” dela podalo sodbo: Romska ženska sploh ni bila ubita, ampak je umrla od infarkta. Njen sin se je obstrelil sam. Slovenec ni storil samomora, ampak je padel pod streli Roma. Policija skupaj z romsko mafijo in novomeško brezjajčno politiko dogodek seveda namerno prikriva.

Vse skupaj je bilo podkrepljeno še z neverjetno nacionalistično in k pogromu pozivajočo gonjo, usmerjeno ne le proti posameznikom (med drugim tudi proti romski svetnici), ampak proti celotni romski manjšini in vsem njenim pripadnikom. Odziv romske svetnice bo, upajmo, zgled za to, kako naj romska skupnost tudi v bodoče odreagira na tovrstne izpade.

Romi so končno dobili svojo resnično zastopnico v dolenjski in slovenski javnosti. Namesto pasivne, ponižne ali pa vsaj tihe drže, ki smo jih bili deležni s strani dosedanjih romskih svetnikov, je Dušica Balažek osebnost, ki je na strani tistih, ki jih konec koncev zastopa: seveda to niso kriminalci (ki jih je nekaj tako med Romi kot med Slovenci), ampak je to depriviligirana in tiha romska večina, ki živi življenje, ki ni vredno življenja in si skuša, tako kot mi vsi, izboriti svoj prostor po soncem.

Dušica Balažek je prva romska svetnica, ki za razliko od vseh treh dosedanjih v celoti razume resnično dimenzijo romske (oz. dolenjske) problematike. To je predvsem zgodba o ljudeh, ki želijo imeti streho nad glavo, vodo in elektriko. To je zgodba o ljudeh, ki so bili stoletja potiskani na družbeno obrobje. To je zgodba o ljudeh, ki želijo imeti predvsem izhodišče, da bodo lahko sami poskrbeli za sebe in za svoje družine. In izhodišče, da bodo skupnosti lahko tudi nekaj vrnili.

Dušica Balažek ve in se tudi dosledno bori za osnovno človekovo pravico: namreč da nihče ne sme biti diskriminiran na podlagi svoje nacionalne pripadnosti. Povprečnega Roma ne zanima, ali je ta ali oni Danko ukradel kos ali tono železa. Povprečnega Roma ne zanima, ali si je ta ali ona Zarifeta v kakem zdravstvenem domu neupravičeno vrinila preko vrste. Tako kot povprečnega Slovenca v resnici ne zanima, ali sta Igor in Boško slovenske davkoplačevalce z nekaj potezami oškodovala za toliko denarja, kot jih ne bodo vsi novomeški mali kriminalci (slovenski in neslovenski) v nekaj desetletjih. Povprečnega Slovenca in Roma zanima predvsem njegova lastna eksistenca, za dejanja drugih pa noče, ne more in ne želi biti odgovoren. Niti Romi niti Slovenci ne želijo biti kolektivno odgovorni za grehe posameznih pripadnikov njihovih narodov.

Balažkova se je pogumno postavila po robu nekajdesetletni praksi poročanja dolenjskih medijev (in to nikakor ni le ovadeni radio, ampak tudi večina ostalih), ki v svojih črnih kronikah ne pišejo o posameznikih, ampak o narodih. Ali naj imam jaz kot Slovenec občutek krivde, ker je nekdo, ki je po naključju tudi Slovenec, nekoga oropal ali ubil??? Tako tudi povprečni Rom nima in ne sme imeti občutka krivde v primeru, kadar nekdo, ki je po naključju Rom, stori kako kriminalno dejanje. Sicer pa je v konkretnem primeru moril Slovenec, kajne?

Duška Balažek je pogumna ženska. V trenutku, ko so lokalni mediji pograbili neko kriminalno zgodbo za to, da zaradi svojih pritlehnih senzacionalističnih ambicij podpihujejo med-etnično sovraštvo, Balažkova ni bila tiho. Ni se skrila in pokleknila pred gonjo, ki se vrši na forumih lokalnih množičnih občil. Ne, udarila je nazaj. In udarila je na pravo mesto – udarila je po medijih, ki so postali nasprotje tistega, kar bi morali biti: namesto preverjenih informacij so postali orodje nekih sumljivih in v dokončno destrukcijo družbe usmerjenih politik.

Ta njena pogumna drža je že požela grožnje in javno blatenje. In najverjetneje se bodo grožnje in blatenje nadaljevali. Upajmo, da Dušica Balažek ne bo odnehala in da ji bo ob tem stal nasproti tudi novomeški župan in druge institucije.

Fotografija Boštjan Pucelj

Želja številnih intelektualcev in gospodarstvenikov v Novem mestu in jugovzhodni regiji je, da čim prej zagotovimo vse pogoje za ustanovitev javne univerze, nove vrhunske univerzitetne izobraževalne ustanove, ki bi vzgajala in izobraževala mlade ljudi ter jih seznanjala z novimi dosežki znanosti, tehnologije, tehnike, visokih tehnologij in družboslovja. Študijski programi bi morali biti zasnovani na vseh za naš prostor že visoko uveljavljenjih smereh, kot so farmacevtika, kemija, biosinteza, avtomobilska industrija, strojništvo, informacijske in sistemske tehnologije, kakovost in odličnost v gospodarstvu, upravljanje z okoljem, ekologija in drugo. Prav na teh področjih dosega jugovzhodna regija v Sloveniji in razvitem svetu zelo vidne dosežke. Naša univerza v Novem mestu naj bi bila nekaj izjemnega, povsem specifična, drugačna od obstoječih velikih in gigantskih univerz, zaposlovala naj bi eminentne strokovnjake, ki bodo sposobni uresničevati smotrni razvoj tržno zanimivih novih in kompetitivnih projektov z novimi tržnimi nišami. V nadaljevanju bom skušal prikazati svoja osebna razmišljanja in stališča o nadaljnji usodi naše univerze. Po svoje sem priredil analizo SWOT o prednostih, slabostih, priložnostih in nevarnostih, ki naj bi vplivale na možno uresničitev naše osnovne želje. 

Naše prednosti so: 

• vrhunska kulturna, razumniška in šolska preteklost naših velikih prednikov in njihov velik vpliv na naše generacije,
• visoka raven in organiziranost celotnega gospodarstva na Dolenjskem in v Beli krajini, uspešna dejavnost GZDBK, dosledno in trajno uveljavljanje poslovne odličnosti in mojstrstva,
• sodobni programi industrije in obrtne dejavnosti, kot so farmacevtska in kemijska industrija, avtomobilska industrija, strojna industrija, gradbeništvo, specifični proizvodi naše obrti, uspešna uporaba visokih tehnologij in procesov, odličnost v proizvodnji,
• optimalni nabor in izraba sedanje zvrsti industrijskih dejavnosti, njihova izvirnost, in predkonkurenčnost v Sloveniji,
• dokazano sposobni in priznani poslovni in proizvodni menedžerji,
• uveljavitev našega gospodarstva v Evropi in svetu,
• uveljavitev številnih načel in norm za uspešno gospodarstvo (GMP, GLP, drugi kriteriji kakovosti, patentno pravo, industrijska lastnina, ekološki standardi itd.),
• odobrena lokacija in zasnova izgradnje Univerzitetnega kampusa,
• vrhunski raziskovalci, znanstveniki, profesorji, inženirji, strokovnjaki, ki so doma iz te regije, delujejo pri nas, drugje v Sloveniji in v tujini,
• številne in dobro organizirane srednje šole,
• uspešno delovanje višjih in visokih šol, ustanovitev prve državne fakultete.

Naše slabosti so lahko: 

• prešibko sodelovanje URS in VS,
• premalo dejavna občinska politika in njeno pomanjkljivo sodelovanje z državno politiko (usmerjenega lobiranja sploh ni zaznati),
• celotna politika naše države do kompleksnega razvoja naše jugovzhodne regije je mačehovska (z vključeno cestno problematiko),
• zelo pomanjkljivo angažiranje poslancev in ministrov iz našega okolja za uveljavljanje univerzitetnega študija pri nas (z nekaterimi častnimi izjemami iz prejšnjega mandata in le nekaj iz sedanjega),
• premalo odločno in dejavno sodelovanje dolenjskega gospodarstva z ustanovami, ki so odgovorne za razvoj visokega šolstva in univerze (tudi z občinsko in državno politiko),
• slovenska politika ni sprejela večsrediščne vizije razvoja države,
• odločna nasprotovanja večjih obstoječih slovenskih univerz novim univerzam, celo takšnim, ki uveljavljajo sodobnejše strategije razvoja in so bistveno bolj povezane z gospodarstvom,
• klientelizem med politiko, obstoječimi velikimi univerzami in gospodarstvom ter skupen pritisk na male univerze.

Naše priložnosti pa so: 

• organizacija najsodobnejših in specifičnih študijev na področjih visokih tehnologij, ki so značilne za naše lokalno gospodarstvo,
• fleksibilnost in sprotno prilagajanje dejanskim potrebam in možnostim naših gospodarskih in obrtnih panog,
• organizacija razvojnih in raziskovalnih enot za posamezne zvrsti specifičnih tehnologij, kot so t. i. high-tech farmacevtske in kemijske tehnologije, biotehnologija, nanotehnologija, strojništvo, avtomobilska industrija, informacijski inženiring, ekologija, novi pristopi v energetiki itd.,
• ustvarjanje realnih pogojev za nove zaposlitve na propulzivnih področjih, privabljanje ustvarjalnih mladih ljudi in študentov v Novo mesto,
• načrtno spreminjanje številnih družbenih dejavnosti v Novem mestu, dvig kulturne in izobrazbene ravni občanov in pomlajevanje mesta z mladimi študenti z drugih koncev Slovenije in Evrope,
• izgradnja univerzitetnega kampusa, ki se lahko vidno uveljavi v celotnem prostoru,
• odličen geografski, državni in mednarodno politični položaj, ki ga ima Novo mesto,
• postati moramo izvirni, neodvisni, drugačni in samostojni.

• preslaba organizacija vseh potrebnih dejavnosti v našem prostoru pri uresničevanju želja,
• ali bomo lahko za najbolj pomembne projekte dobili primerne in sposobne menedžerje,
• ali bomo (končno) sposobni stopiti skupaj in se zavzemati za iste cilje,
• prevelik odpor v Sloveniji do oblikovanja novih univerz,
• možna negativna mnenja in stališča svetov in komisij, ki bodo reševali nove predloge za nove in zanimive fakultete,
• podcenjevalen odnos središč odločanja do propulzivnih zamisli in predlogov,
• možna (realna) načelna nasprotovanja v naših sredinah, možna osebna nasprotovanja, nekoordinativnost posameznikov in njihova usklajevanja,
• skladen razvoj slovenskih regij bi lahko spet postal problematičen in za našo politiko še vedno neizvedljiv.

Zaključek

Posebej bi rad poudaril, da bomo uspešni le, če bomo prav vsi delovali med seboj usklajeno, da ne bomo podvajali naših dejavnosti. Obstoječim in že registriranim ustanovam je treba zagotoviti optimalne pristojnosti, ki bodo ustrezale naši premišljeni in novi, dogovorjeni strategiji razvoja prihodnje univerze v Novem mestu. Z uresničitvijo naših programov visokošolskega in univerzitetnega študija bo Novo mesto in naše širše okolje zaživelo v drugačnem, bolj spodbudnem utripu, k nam bodo prihajale nove generacije študentov. Z novo univerzo bomo pridobili nova znanja, vrhunske tehnologije in nove strokovnjake. K nam bodo prišli mladost, novi izzivi, nova pričakovanja, nova upanja in nove generacije sposobnih mladih ljudi. Na osnovi vsega naštetega in vseh pokazateljev izkažimo naš skupni cilj in pogum, sprejmimo našo skupno zavezo in ustanovimo državno univerzo v Novem mestu! 

MIHA JAPELJ 

Pripis uredništva: Prof. dr. Miha Japelj je predsednik društva Dolenjska akademska pobuda. Gre za drugi del prispevka, ki je bil prvotno objavljen v zborniku zborniku Novo mesto – možnosti in priložnosti, ki ga je izdalo Društvo Novo mesto in uredila Joža Miklič. Prvi del je objavljen tukaj.

Študentsko delo, ki je v zadnjih letih dobilo veliko negativnih konotacij, je le portal, za katerim se skriva kompleksen sistem. Z zakonom o malem delu želijo pristojni omejiti anomalije. Te obstajajo, vendar so izrazito minornega značaja in se jih lahko odpravi zelo enostavno (nadzor nad vpisi študentov) . To je tako, kot da bi – zato ker je zmanjkalo vode v rezervoarju za čiščenje vetrobranskega stekla na avtu – zamenjali kar cel avto.

Se še spomnite, kako ste prišli do svoje prve službe? Najbrž da. Pomislite, kaj je bilo odločilno, da ste to službo dobili prav vi. Jaz sem svojo prvo službo iskal tako, da sem kandidiral na več razpisanih delovnih mest v Ljubljani. Novo mesto takrat za neznane pripravnike ni bil odprt trg dela. V ljubljanskem BTC so iskali pripravnika v logistiki. Vabila na razgovor za zaposlitev sem se močno razveselil, veselje pa se je nadaljevalo v ponos, ko sem zvedel, da sem bil med več kot 150 kandidati za delovno mesto izbran med 24 tistih, ki so bili uvrščeni v naslednji krog.

Moj prvi razgovor je bil zelo sistematično tehnične narave. Najbolj pa me je presenetilo vprašanje: Kakšne pa so vaše delovne izkušnje? – Kako, prosim? Kakšne delovne izkušnje, saj iščem šele prvo zaposlitev? – V življenjepisu ste navedli delo v skladišču …

Neverjetno! Nikoli si nisem mislil, da bo počitniško delo, ki sem ga vsake srednješolske počitnice po par tednov opravljal v skladiščih v Savinjski dolini ter pettedensko res težaško delo v logističnem centru v Nemčiji, pomenilo odločilno prednost med 150 diplomiranimi ekonomisti, ki so sredi Ljubljane iskali svoj prvi službeni izziv.

In ne da so mi te počitniške izkušnje odprle vrata do prve zaposlitve, z njimi (čeprav jih nisem do takrat zaznaval kot nekaj uporabnega) sem si hitro pridobil zaupanje svojih šefov, ki so mi za pripravniško nalogo zaupali zagotovo najpomembnejši projekt tistega leta. Zakaj? Ker sem delo v skladišču poznal dobro že od prej! Zakaj? Ker sem poznal tehnologije, postopke in priložnosti za izboljšave! Zakaj? Ker sem te izkušnje dobil v obdobju, ko nisem bil obremenjen z zunanjimi dejavniki. Ob vsaki delovni fazi sem razmišljal: ali je sploh potrebna ali se da izvajati učinkoviteje ali res ne gre na drug način.

Tako imenovano delo dijakov in študentov na občasnih in začasnih delih, bolj znano kot študentsko delo, je v Sloveniji urejeno s koncesijami, ki jih ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve vsako leto podeli podjetjem, ki izpolnjujejo za to določene pogoje. V Sloveniji je 47 koncesionarjev, ki svoje delo opravljajo v 150 poslovalnicah po vsej Sloveniji. V letu 2009 je bilo posredovanih prek 200 000 del (še enkrat toliko so si jih poiskali študenti) več kot 150 000 dijakom in študentom, ki so za svoje delo zaslužili dobrih 300 milijonov EUR, torej dobrih 2000 EUR na dijaka oz. študenta. Pri tem se je iz koncesijske dajatve odvedlo 6 milijonov EUR za izgradnjo in obnovo študentskih domov, 9 milijonov EUR za štipendije, 13,5 milijona za delovanje študentskih klubov. Z drugimi besedami: v enem letu so si študentje s svojim delom zgradili novih 200 ležišč v študentskih domovih, 3500 študentov je prejemalo celo leto štipendijo v višini 215 EUR na mesec, študentski klubi so sproducirali nešteto število dogodkov in omogočili številne ugodnosti za študente in dijake.

Popolnoma se strinjam, da mora biti prva skrb študenta, da se izobražuje, da se usposablja za zaposlitev in življenje. Ne strinjam pa se s tistimi, ki vidijo študij kot edino pomembno prednostno nalogo študentov. Ne ! Študent mora v svojem študijskem obdobju poleg fakultetnega znanja izkusiti mnogo več. Mnogo stvari lahko izkusi res samo takrat. To je obdobje, ko se osamosvaja, ko je na preizkušnji njegova osebnost. Bolj kot kadar koli prej širi svoje realno socialno omrežje. Srečuje se s posamezniki in interesnimi skupinami, ki imajo svoj način življenja, ki imajo svoje življenjske prioritete, ki imajo različne življenjske cilje. Sedaj je on tisti, ki izbira posameznike oz. skupine, s katerimi bo sledil svojim novim življenjskim izzivom. Seveda njegovo svobodo pri sprejemanju teh odločitev omejujejo številni dejavniki. Najprej so to njegovi osnovni sociološki vzorci obnašanja, potem je to okolje, v katerem živi (študentski dom, pri starših ali sorodnikih, s svojim fantom ali punco), zelo pomemben dejavnik pa so resursi, s katerimi razpolaga. To sta med drugim prosti čas, ki mu je na voljo, in pa denar, ki ga ima za to na voljo.

To, da ima vsak študent poleg obveznosti na fakulteti in priprav na izpite še vedno dovolj prostega časa, se najbrž strinja velika večina. Ta čas je namenjen počitku in druženju. Kakovost druženja pa je odvisna predvsem od kakovosti programov in njihove cenovne dostopnosti.

Študentske organizacije po vsej Sloveniji so v večdesetletnem delovanju vzpostavile študentske programe, ki so po zelo ugodnih cenah dosegljivi vsem študentom. To, da lahko v novomeškem Lokalpatriotu spremljate svetovno jazz zvezdo, ki na turneji med Madridom, Frankfurtom in Parizom obišče še Novo mesto, in vas to stane 10 EUR, je skregano z vsako ekonomiko in logiko, da imamo v Sloveniji najboljši hostel na svetu (Celica) in v Novem mestu najlepši hostel v Sloveniji (Situla), je pravi fenomen, da lahko na Cvičkariji v Novem mestu zastonj vsako leto prisluhnemo najboljšim slovenskim skupinam in da lahko, ne navsezadnje, berete ta časopis, ki ima vsebinsko širši domet kot ostali oglasno-vsem-všečni mediji v regiji, je rezultat študentskih gibanj in organiziranja, ki je na številnih generacijah pustil neizmeren pečat. Dostop do brezplačnih ali pa res ugodnih jezikovnih tečajev, študentske prehrane, izletov in popotovanj, avtobusnih prevozov, vseh oblik rekreacije, knjig in strokovne literature, dogodkov in predstav … je študentom skozi čas postal že popolnoma samoumeven. Večina morda sploh ne zazna več, da za vsemi temi ugodnostmi stoji en velik sistem, ki se mu reče študentsko delo.

Študentsko delo, ki je v zadnjih letih dobilo veliko negativnih konotacij, je le portal, za katerim se skriva zelo kompleksen sistem. Zakonodajalec se je lotil spreminjati zakonodajo, ki ureja študentsko delo na novo. Z zakonom o malem delu je želel omejiti anomalije pri študentskem delu. Te obstajajo, vendar so v tako kompleksnem sistemu izrazito minornega značaja in se jih lahko odpravi zelo enostavno (nadzor nad vpisi študentov). To je tako, kot da bi – zato ker je zmanjkalo vode v rezervoarju za čiščenje vetrobranskega stekla na avtu – zamenjali kar cel avto.

Omejitve, ki jih postavlja nov zakon, pomenijo radikalno znižanje študentskega dela. Manj dela, manj izkušenj, manj študentskih ugodnosti, manj študentskega aktiviranja, manj mladinskih projektov ….

Ker sem zaposlen v kadrovski agenciji in večkrat vodim razgovore z iskalci zaposlitev, si kar ne morem več predstavljati, kako imeti razgovor s svežimi diplomanti. Kako naj človeka, ki v življenju še ni nikoli v realnosti izkazal svojih kompetenc, uvrstim v nabor najožjih kandidatov za določeno delovno mesto. Izkušnje iz razvitih trgov delovne sile, ki so se že več ali manj uveljavile tudi v Sloveniji, so takšne, da je osnovna izobrazba le vstopnica na razgovor. V finalu zmagujejo tisti, ki pokažejo več!

Z zakonom o malem delu bo tako imenovana generacija X, ki je že tako bolj virtualno kot realno opravilna, izgubila še tisto nekaj priložnosti, da ohrani stik z realnim delom.

Ali nima kava, ki jo postreže brhka študentka v lokalu, boljši okus kot tista iz avtomata? Sir v trgovini je bistveno bolj mamljiv, kot ti ga hostesa v trgovini ponudi košček na zobotrebcu in te zraven pouči, da je od slovenskih krav. Dobro, priznam. Moje delo v skladišču najbrž takrat ni zaznal noben potrošnik, noben piščanec ni pojedel več krmil, ker sem jih jaz premetaval s kamiona na kamion, nihče ni mislil na moje prevajalsko delo, ko je bral slovenska navodila, ko je prvič vključil novo uvoženo mikrovalovko. Sem pa imel delo in dobro vem, da prek interneta kupljene teniske ne naredi poštar, ki nam jih preda na vhodnih vratih našega stanovanja.

Slovenija potrebuje stranko, ki si upa preprečiti tajkunske kredite, ki zagovarja odvzem premoženja, ki zmanjša sejnine, ki sankcionira nadzornike in direktorje, ki si upa povprašati o smiselnosti milijardo dvesto milijonov vrednega posla v Šaleški dolini in okoljski oporečnosti tistega v Tržaškem zalivu … To je oranžni cunami, ki ga Slovenija potrebuje.

»Takole bomo!« so dejali partijski funkcionarji v ponedeljek zjutraj na partijski koordinaciji in gospodarstvu razdelili naloge (»Toliko bo dala vaša tovarna za ta šport, toliko za onega, podprli bomo planinsko društvo, srečanje pravovernih, preverili direktorja, povedali učiteljici, da ne more iti k polnočnici, saj v tem primeru njeno osebno prepričanje ni usklajeno s tistim, kar razlaga učencem …«). Bili so časi, ko je bilo vse jasno in ljudstvu ni bilo treba (niti ni bilo zaželeno) razmišljati. Če pa že kdo je, in to ne v skladu z edino družbeno-politično usmeritvijo, je bil pač podvržen redefiniranju svojih stališč. In kakšen se je do gole resnice dokopal tudi na Golem otoku.

Prišla je demokracija. Gospodarstvo ni več le poslušalo navodil, liberalizem je bil vedno bolj neo, premoženje se je delilo na novo. Veliko rabot je bilo preprečenih, marsikatera ne. Kapital je začel delati hitreje od politike, ki se je z novimi zakoni prepočasi poskušala prilagajati novim razmeram tržnega gospodarstva. Mnogi so ta prehod izkoristili (ne glede na ideološke poglede iz preteklosti). Še zeleni so vedno bolj postajali zeleni le po barvi dolarskih bankovcev. Še stranka mladih je bila mlada toliko, kot je bila Ljudska republika Kitajska ljudska in Nemška demokratična republika demokratična.

In prišli smo v sedanjost, ko tržno gospodarstvo ne deluje le na področju gospodarstva, pač pa prevladuje tudi nad poljem politike. Prevladuje politika, ki je odvisna od vtisa, ki ga daje volivcem, in ji je od lastništva Mercatorja bolj pomembno lastništvo Dela. Kajti volivcem je treba dejanja, ki jih vodi kapital, s pomočjo medijev predstaviti kot pravilna, za ljudstvo koristna. In če je treba, bo neka ustanova proizvedla raziskavo, ki bo dala rezultate, ki ustrezajo investitorju, ki je obenem naročnik in plačnik raziskave. Mediji bodo to že ustrezno pokrili, saj so vendar na trgu in je njihovo izhajanje odvisno od oglasov, za katere bo nekdo poskrbel ali pa ne. In če je neki projekt vreden najprej 600 milijonov evrov, po pol leta milijardo dvesto (pa morda še kakšnih 300 milijonov več), se bo v tej množici menda ja zagotovil kakšen milijonček evrov za lobiste in njihove dejavnosti, da bodo ljudje razumeli, da TEŠ 6 nujno potrebujemo ne glede na to, koliko stane, saj bomo brez njega v trdni temi premraženi, celo brez možnosti, da si napolnimo mobilni telefon.

Mogoče je utopija, da nekdo razmišlja, da je možno zagotoviti preverbo optimalnosti oziroma smiselnosti gradnje TEŠ 6. Gregor Golobič si je upal dregniti v ta, verjetno še zadnji Obrovac jugoslovanskega realsocializma, ki bi imel za posameznike (ki hočejo ta projekt nekritično peljati po začrtani poti) povsem nasprotne učinke od tistih, ki bi jih ta investicija prinesla že itak obubožani državi. Svojega kolega v vladi, takrat najpopularnejšega ministra, je Golobič vprašal, ali je prepričan oziroma ali ima dovolj podatkov, da je ta projekt smiseln. Minister Lahovnik je zamahnil z roko, češ – zatečeno stanje, saj so prejšnji podpisali, naj gre dalje (pa še proti lastni dolini ni najpopularneje nastopati). Golobičevo vztrajanje pri prevetritvi in ugotovitvi smiselnosti projekta so sponzoriranci seveda obrnili v zgodbo, da oranžni predsednik to počne, ker hoče Ultri zagotoviti posel. In kar koli se bo zgodilo, bo seveda zadaj »pokvarjen interes Golobiča«. Če bo razmislek, da je bolj smiselno obnoviti bloka 4 in 5, bo to seveda zato, ker »bi baraba rad lomastil po štirki in petki, ker si ni uspel zagotoviti posla pri TEŠ 6« (če odmislimo račun za 1500 evrov + DDV, ki ga je avgusta Ultra izstavila TEŠ, ko je slednji po telefonu naročil neko zadevo). Če bo govora o zunanjih vlagateljih (če bo sindikat lastnikom ta razmislek dopustil), bo to kajpak zato »ker bo to Ultra speljala prek nekega tujega partnerja«.

Veliko bolj enostavno bi se bilo ne vtikati v zadeve, v katerih imaš za nasprotnika močnega, kapitalsko mogočnega nasprotnika. Vendar ali bi bila ta drža za državo koristna?

Slovenija potrebuje stranko, ki si upa preprečiti tajkunske kredite Bavčarju in Šrotu, ki zagovarja odvzem premoženja, pridobljen na kriminalen način, ki zmanjša sejnine nadzornikom v javnih podjetjih, ki sankcionira nadzornike in direktorje, ki so si kljub novemu zakonu izplačevali preveč, ki si upa povprašati o smiselnosti milijardo dvesto milijonov vrednega posla v Šaleški dolini in okoljski oporečnosti tistega v Tržaškem zalivu, ki si upa javnim delavcem povedati, da je prav, da pri plačah delijo usodo ostalih državljanov, ki si upa spreminjati zakon o RTV, čeprav sedanji ustreza vsakokratni oblasti oziroma največjim strankam, ki zahteva čimprejšnji umik slovenskih vojakov iz Afganistana … To je oranžni cunami, ki ga Slovenija potrebuje!!!

Ni pa lahko. Ministrica Radičeva ima ponudbe za potovanja v daljne dežele in tiste nekaj metrov pod zemljo. Okoli njenega domovanja imajo policisti poostren nadzor, učitelje njenih otrok pa so opozorili, naj bodo nekoliko bolj pozorni. Da o situaciji Gregorja Golobiča niti ne govorim.

Upam. (Čeprav bi bilo dosti laže reči – »U p. m.«). Naj živi in preživi oranžni cunami.

Pripis uredništva: Franci Kek je poslanec (ZARES), izvoljen v volilnem okraju Novo mesto II.

Fotografija Boštjan Pucelj

Kmalu po zaključku lokalnih volitev v Novem mestu je zavladala tišina na lokalnem političnem prizorišču. Kot da se morajo zmagovalci odpočiti po naporni kampanji, poraženci pa umakniti in premisliti, kako naprej. Pred in po drugem krogu županskih volitev je bilo le nekaj zanimivih preobratov, ko so predstavniki nekaterih strank razlagali, kako v resnici niso bili kritični do starega-novega župana in da oni vidijo v sodelovanju z njim edinega poroka za dobrobit novomeške občine. O njihovi iskrenosti bo laže soditi ob polnitvi kadrovskih položajev v novem mandatu. Zanimivo je nehitenje zmagovalcev. Postavlja se vprašanje, ali je kaj možnosti, da župan Muhič zelo resno premišljuje, s kom ter kakšnimi cilji se bo podal v novi mandat.

Kadri so osrednja os, na kateri je bila utemeljena neučinkovitost prejšnjega mandata. Neustrezni kadri imajo vsaj dva učinka, ki se seštevata ter sprožata še dodatne negativne sinergije. Prvi je neučinkovitost. Veliko kadrov razume svojo zasedbo vodstvenega položaja kot politično nagrado. Ni torej v ospredju izvajanje postavljenih strategij in ciljev, ampak borba, da organizacija pridobi čim večjo moč. Moč pa je enaka dodeljenim sredstvom iz občinskega proračuna, ki jih distribuira zaslužni politik prek dejavnosti organizacije, ki jo vodi. In to je drugi negativni učinek slabih kadrovskih rešitev. Slabi kadri poberejo dodaten del prostih sredstev proračuna, saj morajo na račun lastne neučinkovitosti zaposlovati nove ljudi in na račun nepridobljenih zunanjih sredstev dodatno obremenjujejo občinski proračun.

Dokler bo torej prisotna sedanja politična tišina, ostaja upanje, da se bo v Novem mestu v novem mandatu kaj spremenilo. Spremembe sta podpirali neposredno ali posredno skoraj dve tretjini tistih, ki so prišli na volitve ali se drugače izjasnjevali v anketah. Na koncu je obstoječe stanje dobilo novo priložnost tudi na račun slabe politične aritmetike in (ne)zmožnosti združevanja tistih, ki s(m)o predstavljali alternativo obstoječemu. Drugi krog županskih volitev je prinesel zmagovalca – dosedanjega župana. In od tedaj je občutek, kot da vsi, ki malo bolj spremljajo novomeško javno sfero, po tihem upajo, da bo novi mandat prinesel vsaj nekaj od tistih predstavljenih sprememb. Da bo vsaj nekaj besed župana Muhiča tudi udejanjenih. Gre za obljube o tem, da se zaveda, da okoli sebe ni imel najboljših sodelavcev in da bi bila lahko realizacija končanega mandata veliko boljša, predvsem pa da je sedaj čas, da uresniči več pomembnih razvojnih projektov, ki so zapisani v programu, težkem kar 75 milijonov evrov. Verjetno je to edino upanje, ki nam vsem ostane. Po zadnjih štirih letih se zdi, da so vsi, ki so upali, da bodo svoj delež k boljšemu jutri naše občine dali skozi nadzor in kritiko, spoznali, da jim tak način dela ne samo ne koristi, ampak tudi ne prinese kakšnega izboljšanja na ravni delovanja občine. V tej luči ocenjujem sklenitev sporazuma o sodelovanju med LDS, ki je bil skozi zadnji mandat zastavonoša kritike dela župana in njegove ekipe, ter županom Muhičem. Ta ima torej na neki način res priložnost, da nekaj premakne. To mu lahko omogoči zavedanje vseh, da ne gre več tako naprej (na žalost se pri večini ta dobra namera razblini na čereh lastne kadrovske vključenosti ob premajhni samokritičnosti).

V nadaljevanju navajam korake, katerih (ne)izvedba bo opredelila uspešnost ali neuspešnost drugega mandata župana Muhiča.

Na prvem mestu so že navedeni kadri. Veliko kadrov iz zadnjega mandata je bilo ključnih nosilcev Muhičeve predvolilne koalicije. Toda ta koalicija ni dobila zadostne večine za lahkotno vladanje skozi naslednja 4 leta. V novem občinskem svetu je preveč ljudi, ki ne potrebujejo zgolj kadrovske zadovoljitve in želijo tudi nekatera druga zagotovila oz. rezultate. Kot je brati in slišati, so ravno pogovori o reviziji poslovanja določenih občinskih zavodov in podjetij del zahtev za župana želenih koalicijskih partnerjev. Županu bo težko najti pot med nagrado zaslužnim in željo, da se vodenje občine spremeni in razvojno premakne. Na žalost je najlažja pot tista, ki postavi lagodnost preživetja mandata pred razvoj in spremembe v delovanju. Še vedno je laže zagotoviti nekaj manjših koncesij (beri: kupčij), kot pa se iti naporno pot usklajevanja sprememb.

Drugi korak je poseg v strukturo na videz zacementiranega odhodkovnega dela proračuna, ki predstavlja plače, materialne stroške in transfere občinskim zavodom in podjetjem. Ne mislim pavšalnega varčevanja v enakem znižanju vsem. V mislih imam odločen poseg, ki bo morda komu tudi povečal sredstva, večini pa zmanjšal. Nagrajeni morajo biti tisti, ki znajo dokazati učinkovitost, doseganje ciljev in zagotavljanje tržnih prihodkov in drugih razpisnih virov. Zavedati se je treba, da se z resnim posegom v strukturo občinskih odhodkov čaka že od zadnjega zmanjšanja velikosti občine (ustanovitev občin Straža in Šmarješke Toplice). Prav tako ni zmanjšanju sredstev z uvedbo glavarine oz. sedanje povprečnine v zadnjih 4 letih sledil noben večji premik v strukturi proračuna na odhodkovni strani. Ravno nasprotno. Število vrtičkov in njihova moč se je s koalicijo po prejšnjih volitvah povečalo.

Šele tretji korak so zastavljeni projekti. Ta korak je na videz najlažji, ker papir in želje prenesejo veliko. Nedvoumno pa velja, da pravi projekti ne morejo biti uresničeni brez ustreznih kadrov in lastnega dela sofinanciranja ter obratno.

Trenutno se zdi, da je seznam prednostnih projektov najmanjša težava. Veliko večja so ustrezni kadri in lastna razpoložljiva sredstva ter sredstva iz državnih in evropskih razpisov. Kot rečeno, si v skupno dobro lahko želimo, da bi vsaj del besednih zavez župana Muhiča postal resničnost. Preizkusni kamni bodo oblikovanje koalicije in kadrovska zasedba pomembnejših mest občinske uprave ter občinski proračun za leto 2011. Novo mesto nima nič od tega, če smo imeli kritiki župana v prejšnjem mandatu prav, vsi bomo imeli največ od tega, če bo županu Muhiču uspel kakšen korak naprej.

Ko smo si pred letom dni izmenjavali čestitke, smo si v glavnem želeli, da bi bilo leto 2010 le nekoliko srečnejše od leta 2009, ki je bilo prvo polno leto najhujše svetovne krize po drugi svetovni vojni. Kriza je izbruhnila septembra 2008, ko je počilo v nekaterih zahodnih bankah, ki so bile povezane z nepremičninskim balonom. Kako močno je povezan današnji svet, so nazadnje občutili delavci raznih gradbenih in drugih podjetij, ki za nekega Lehmana verjetno še nikoli slišali niso, so pa zaradi neznanskega pohlepa, ki vlada v metropolah, izgubili delo in mnogi med njimi tudi prihodnost.

Ob prelomu lanskega leta se je govorilo v glavnem v tem, ali nas boljši časi čakajo spomladi 2010 ali šele jeseni 2010. Nič od tega se ni zgodilo. Politiki tako danes previdno govorijo o počasnem »prebujanju«. Krizi pa v resnici ni videti konca, le prelaga se iz enega sistema v drugi. Leto 2009 je bilo zaznamovano z državnim reševanjem usode bankirjev. Reševali smo tiste, ki so nas pognali v pekel. Leto 2010 je zaznamovano z reševanjem držav (tokrat plačujemo neposredno državljani). Države, ki so z zatiskanjem oči dopustile, da so se v finančnem in nepremičninskem sektorju dogajale stvari, ki so svet vrgle s tečajev. A pri tem je zanimivo opazovati bistvene razlike pri obeh reševanjih: medtem ko lahko vodilni bankirji s pomočjo državnega denarja še naprej živijo na veliki nogi, države zategujejo pasove na ta način, da se položaj državljanov izrazito slabša: podaljšujejo se delovne dobe, znižujejo se plače, ukinjajo ali zmanjšujejo se socialne pravice. Banke ne smejo propasti. Tudi države ne smejo propasti. Lahko pa propade ta ali oni posameznik, ta ali ona milijonska množica ponižanih, razžaljenih in obubožanih.

Predpostavimo, da bo gospodarske krize v resnici enkrat konec. A kaj bo prineslo prebujenje? Kaj bo prinesel konec negotovosti? Borzni indeksi bodo spet začeli rasti, brezposelnost bo začela padati.

Začeli se bodo novi investicijski cikli, s tem pa se bo že pripravljal teren za naslednji zlom.

Bogokletno vprašanje: je to kroženje istega največ, kar je sposobno človeštvo? Je ta kapitalistično-demokratični horizont zadnja točka, na kateri stojimo ali pademo? Razkritje diplomatskih depeš, do katerega je prišlo po zaslugi svetovljanskega poguma spletnih »teroristov«, kot jih imenuje ameriški režim, ne odgovarja na omenjeno vprašanje, vsekakor pa daje dodatne razloge za to, da modre glave začnejo resno razmišljati o alternativah.

Kaj razkrivajo depeše? Pravzaprav nič novega. Nič, česar ne bi že vedeli. O tem so si drzni poznavalci enotni. Ampak to vendar vemo že od Platona. Ta grški filozof je živel v času, ki je v marsičem podoben današnjemu svetu. Živel je v času hude krize grške demokracije. In nič kaj dobrega mnenja ni imel o njej. Demokracijo je primerjal z ladjo, na kateri so lastnik ladje in pomorščaki. Lastnik ladje o tem, kako se krmari, nima pojma. Vodenje ladje zato zaupa tistemu izmed pomorščakov, ki ga prepriča, da je za to najbolj usposobljen. Seveda to pripelje do tega, da se pomorščaki ne ukvarjajo več s tem, da bi se priučili upravljanja ladje, ampak se učijo predvsem tega, kako se čim bolje pripraviti na nastop pred lastnikom ladje. Pri tem uporabljajo trike, na primer z opijanjem lastnika ladje. Demokratična ladja (predstavlja državo, lastnik ladje je ljudstvo) se zaradi prepričljivih, a hkrati nesposobnih pomorščakov seveda slej ko prej raztrešči na čereh. A Platon gre v svoji analizi demokratične družbe še naprej. Stanje skupnosti ponazori s priklenjenci v votlini. Ti, vpeti v okove, od rojstva naprej bulijo v steno, na katero jim nekdo, ki stoji za njihovim hrbtom, projicira podobe. Priklenjenci gledajo sence, verjamejo pa, da gledajo resnične stvari. Gledajo lutke, čeprav mislijo, da gledajo resnične ljudi. Prepirajo se o podobah, čeprav se resnica dogaja za njihovim hrbtom. In Platonova prispodoba govori o osvobojencu, ki se mu uspe osvoboditi okov in priplezati do resnice zunaj votline. Ko se vrne, mu seveda nihče od ujetih ne verjame. Imajo ga za norega, predvsem pa škodljivega. Ubijejo ga.

Kdo smo torej mi, ljudje? Smo lastniki ladje ali priklenjenci v votlini? Kdo je Julian Assange, ustanovitelj WikiLeaksa? Je eden od pomorščakov ali osvobojenec, ki ga je treba uničiti, skupaj z vsemi, ki razkrinkavajo zrežirano realnost votline sodobnega sveta? Kdo so Obama, Merklova, Ban Ki-moon, Pahor in ostali »voditelji«? So to resnični ljudje, pomorščaki ali zgolj lutke v rokah nevidnih sil? Sence, ki plešejo po nareku neznanih?

Park v vsakem primeru želi vsem svojim bralcem, da bo leto 2011 vendarle začetek plezanja. Vendar ne le plezanja iz krize (v novo krizo). Ampak začetek težavnega plezanja iz votline. Upajmo samo, da ne bomo spet pristali na ladji. Pa srečno!

Opazujte, kakšne kupčije bodo nekdanji Protimuhiči sklepali z Muhiči. Opazujte, kdo bo zasedel dobro plačana delovna in druga mesta v občinsko obvladanih podjetjih; tj. kako se bo nadaljevala že desetletna praksa gnilih političnih kadrovskih kupčij. Opazujte, kdo od tistih pred volitvami najbolj glasnih bo utihnil kot jagenjček v znamenitem filmu. Opazujte, kateri mediji, novi in stari, kateri mesečniki in kanali, naši in vaši, bodo kritično gledali pod prste novi garnituri, in kateri ji bodo klavrno pokadili.

Kadar plavam v krogu, si ne morem kaj, da se ne bi spomnil tiste šale, ki se začenja z retoričnim vprašanjem, zakaj Podgorc plava v krogu. Odgovor se seveda glasi, zato ker se je učil plavati v vodnjaku. Morda se utegnete vprašati, zakaj neki naj bi jaz plaval v krogu. Odgovor je v tem primeru prozaičen: predvsem zato ker tod okoli plavati naravnost nimam kje; občasno pa hodim v Šmarješke toplice in se skušam – izogibajoč se zdraviliškim gostom – kolikor toliko normalno naplavati v tamkajšnjem okroglem bazenu (kjer je običajno še najmanjša gneča).

Seveda te kolumne ne pišem zato, da bi pogreval stare napol smešne šale ali da bi promoviral športno plavanje; njen namen je resnejši, ton pa še zdaleč ne razigran. Plavanje v krogu omenjam le zato, ker sem se po zadnjih lokalnih volitvah bridko zavedel, da je ravno to tisto, kar čaka našo mestno občino v prihodnjih letih. In sicer ne le metaforično, temveč tudi čisto zares – kajti tako kot pred leti upravičeno nismo verjeli širokoustenju Kovačiča, da bo do konca mandata »pripeljal« avtocesto, po dosedanjih izkušnjah niti največji naivci ne morejo verjeti Muhiču, da bo na primer zgradil športni bazen v Novem mestu – pa če to obljublja ali ne. Napovedano »nadaljevanje začetega«, če zaupamo primerjavam z uspešnimi občinami, ki so jih v predvolilni tekmi lansirali Muhičevi nasprotniki, bo torej med drugim prineslo še en mandat slabega črpanja potencialnih državnih in evropskih virov, še en mandat kadrovskih kravjih kupčij in nepreglednih manipuliranj z občinsko lastnino, še en mandat z minimalno nizko, skoraj norčebrivsko uresničitvijo predvolilnih obljub – in seveda, še en mandat s povsem ignorantskim odnosom do urejanja mesta.

Ne boste verjeli, ampak zame je bila ravno zadnja točka nekakšna pika na i, točka prelitja, ki me je vznejevoljila do tolikšne mere, da sem se izneveril svojemu lastnemu sklepu izpred mnogih let, namreč da se v lokalno politiko ne bom nikoli vtikal. Bralcem moram pojasniti, da zdaj ni več tako, izgubil sem politično nedolžnost, saj sem kar dvakrat »interveniral« v zadnje volitve in se torej priglašam k povolilni besedi kot pristranski, opredeljeni komentator. S prvo intervencijo – kolumno z naslovom Fiasko v prejšnjem Parku – sem se najprej menda pridružil medijski zaroti zoper Muhiča (v resnici sprva sploh nisem vedel, da zarotniška mreža »Protimuhičev« obstaja in v podzemlju rovari proti dobrim gospodarjem prejšnjega mandata, kot so omenjeno reč interpretirali oni). V kolumni sem dosežke pri urejanju mesta prejšnje garniture primerjal z dosežki sočasnega urejanja Ljubljane – od tod naslov, ki drugačen sploh biti ne more. Ravno jeza, ki me je navdajala ob omenjeni klavrni bilanci, ob sramotnem fiasku dosedanje garniture, in malodušje ob večletni popolni ignoranci pobud za ureditev poti ob Krki sta me nagnila k odločnejšemu aktu, k podpori Gregorju Macedoniju in kandidaturi na njegovi listi.

Tu ne morem razlagati, zakaj je Macedoni edini kandidat daleč naokoli, za katerega sem bil pripravljen storiti kaj takšnega; kdor je pozorno spremljal vsaj eno soočenje, bo to razumel. Raje si bom dovolil nekaj povolilnih komentarjev – resda sicer kot politični poraženec, ki pa ima vendarle prednost v tem, da ni odvisen od kakršnih koli stolčkov ali poslov, povezanih z občino. Ker me torej roka županova »ne doseže« (najsibo tudi daljša od Muhičeve), mi je na neki način res vseeno, kaj si določena garnitura o meni misli, in si lahko privoščim izreči tisto, česar si nekdo, ki je na kakršen koli način »vpleten«, ne bo želel ali upal.

Strnil bom torej svoje opazke v nekaj preprostih točk.

• V predvolilnih soočenjih se je vzpostavila močna fronta proti Muhiču, ki je s številkami prepričljivo dokazovala nesposobnost dosedanje garniture.
• Še nikoli doslej se na občinskih volitvah ni ponujalo toliko dobrih alternativnih kandidatov.
• Na soočenjih in že prej v Parku, ki je edini kritično in dosledno spremljal celoten mandat, se je jasno pokazalo, da dosedanja lokalna oblast ni sposobna uspešno uresničiti lastnih predvolilnih zavez.
• Kandidat Muhič na soočenjih na očitke sploh ni reagiral (!), deloval je odsotno in ni odgovarjal na ostre kritike.
• Vtis je bil, da bi za vsakega vsaj nekoliko izobraženega volivca ti argumenti morali zadoščati – toda ta vtis je bil povsem zgrešen.

Ta komaj verjetni fenomen seveda kliče k razčlenjevanju in pojasnjevanju. A to kost bom prepustil analitikom in za konec navrgel le še nekaj zlonamernih navodil za opazovanje.

• Opazujte, kakšne kupčije bodo nekdanji Protimuhiči sklepali z Muhiči.
• Opazujte, kdo bo zasedel dobro plačana delovna in druga mesta v občinsko obvladanih podjetjih; tj. kako se bo nadaljevala že desetletna praksa gnilih političnih kadrovskih kupčij.
• Opazujte, kdo od tistih pred volitvami najbolj glasnih bo utihnil kot jagenjček v znamenitem filmu.
• Opazujte, koga vse bo roka vladajoče klike skušala kaznovati za nepokorščino.
• Opazujte, kateri mediji, novi in stari, kateri mesečniki in kanali, naši in vaši, bodo kritično gledali pod prste novi garnituri, in kateri ji bodo klavrno pokadili.
• Opazujte, kako z novo staro garnituro Novo mesto v štirih letih ne bo doživelo bistvenega napredka.
• Opazujte, kako na področju urejanja mesta ne boste videli presežka, če boste sploh kaj videli.

Mandata, ki je pred nami, se ne morem veseliti. Dobra novica je kvečjemu to, da je lokalna politika, gledano nekoliko širše, pravzaprav minorna zadeva.

Fotografija Boštjan Pucelj

Kolesarski in atletski del novomeške športne javnosti je začutil priložnost, da se s pokritjem gostovanja dela tekem košarkarskega prvenstva povečajo možnosti za hitrejšo realizacijo športne dvorane, ki bi primarno služila pokritju velodroma. Ker je obseg velodroma precejšen, bi s pokritjem kolesarskega prizorišča dobili tudi edino slovensko atletsko dvorano v skladu z mednarodnimi standardi. Toda ta možnost ni povsem všeč košarkarjem.

Večji del obdobja pred lokalnimi volitvami je bila športna infrastruktura med osrednjimi temami razprav o prihodnjem razvoju Mestne občine Novo mesto. Tik pred drugim krogom županskih volitev pa je v precej nedorečeno razpravo glede prednosti pri izgradnji nove ali nadgrajene športne infrastrukture kot meteor priletela novica, da je edina konkurentka Slovenije za organizacijo evropskega prvenstva v košarki leta 2013, Italija, od kandidature odstopila. Tako so se Sloveniji na široko odprla vrata za organizacijo košarkarskega prvenstva stare celine. Dolenjsko prestolnico novica še posebej močno zadeva, saj je bilo Novo mesto opredeljeno v slovenski kandidaturi kot ena od lokacij tekem v predtekmovanju oz. morebitnih kasnejših tekem na izpadanje. Pogoj pristojne evropske organizacije za tekmovalno prizorišče je dvorana, ki sprejme vsaj 5000 gledalcev. Novo mesto trenutno takšne dvorane nima, še vedno pa ni povsem jasno, kje naj bi takšna dvorana stala in kdo bo(do) nosilec investicije.

Težava v Novem mestu se začne že pri (ne)konsenzu, katera od možnih različic je najboljša in s katero različico se gre naprej ter išče najboljše pogoje izvedbe. Kolesarski in atletski del novomeške športne javnosti je takoj začutil priložnost, da se s pokritjem gostovanja dela tekem košarkarskega prvenstva povečajo možnosti za hitrejšo realizacijo športne dvorane, ki bi primarno služila pokritju velodroma. Ker je obseg velodroma precejšen, bi s pokritjem kolesarskega prizorišča dobili tudi edino slovensko atletsko dvorano v skladu z mednarodnimi standardi. Toda ta možnost ni povsem všeč košarkarjem, saj bi s tem dobili osrednje košarkarsko prizorišče, ki ne bi bilo v neposrednem stiku z gledalci oz. bi pri uporabi dvorane za ostale športe, ki niso kolesarstvo ali atletika, igralci in gledalci to čutili. Zato so se košarkarji zavzeli za različico v prostorskih aktih že opredeljene športne dvorane v Drgančevju. Vsaka od navedenih možnosti ima svoje prednosti in slabosti.

Velodrom v Češči vasi je bil zgrajen za potrebe svetovnega mladinskega prvenstva v kolesarstvu leta 1996. Predvsem zaradi pomanjkanja denarja je bil izveden v odprti različici, brez strehe, ter tako omejeno sezonsko uporaben ter podvržen vremenskim vplivom. Zato si športni delavci, predvsem atleti in kolesarji na Dolenjskem, že vrsto let prizadevajo poiskati primerno možnost za nadkritje in dograditev obstoječega objekta. Pred par leti je bil projekt nadkritja velodroma že prijavljen na razpis za sredstva strukturnih skladov EU na področju športno-turistične infrastrukture. V prijavi je bila predvsem izpostavljena delno že urejena potrebna infrastruktura in ugodna strateška lega med Ljubljano in Zagrebom ob avtocesti, ki omogoča hiter dostop z obeh pripadajočih mednarodnih letališč. To namreč zadostuje zahtevnim mednarodnim normam ob organizaciji največjih svetovnih tekmovanj. Prijava je bila v drugo uspešna, vendar je župan Muhič pogodbo za 2 mio EUR nepovratnih evropskih sredstev najprej podpisal, potem pa se po nekaj dneh premislil in zaradi nezmožnosti občinskega sofinanciranja pogodbo vrnil na Ministrstvo za šolstvo in šport.

Že tedaj zasnovana idejna rešitev je predvidela, da lahko za vse ostale prireditve razen kolesarskih dvorana ponudi do 6000 mest za gledalce na montažnih tribunah. Pomen načrtovanega objekta je predvsem v pomanjkanju podobne infrastrukture za kolesarje in atlete, in to ne samo v Sloveniji, temveč tudi širše, prek meja, v regiji. S tako dvorano bi se odprle možnosti povečanega turističnega obiska v Novem mestu, kar bi prinesli organizacija športnih tekmovanj in športniki, ki bi dvorano najeli za priprave. Po zavrnitvi evropskega sofinanciranja v letu 2009 se je mestna občina v letu 2010 odločila za izvedbo javno-zasebnega partnerstva pri nadkritju dvorane. Pobudnik je zasebni investitor, ki v bližini že gradi stanovanjske in poslovne objekte. Tako se verjetno pričakuje, da bi z večnamensko športno dvorano območje pridobilo na zanimivosti in bi se z dodatnimi vlaganji v trgovsko-zabaviščno infrastrukturo v kompleksu športne dvorane (po zgledu Stožic) zagotovili dodatni prihodki. Občinski postopek je sedaj pripeljan skoraj do konca, saj mora občinski svet potrditi samo še besedilo razpisa, ki bo potem najugodnejšemu prijavitelju omogočil izvedbo. Težava te različice je (vsaj po mojem mnenju), da je začrtana skrajno racionalno in da v sedaj načrtovanem obsega izvedbe ne predstavlja objekta najvišje kakovostne ravni, s katerim bi lahko pokrili eno od prizorišč evropskega košarkarskega prvenstva.

Druga različica je športna dvorana na lokaciji Drgančevja. Gre za prostorsko zaokrožen kompleks univerzitetnega kampusa, ki v zasnovah vsebuje tudi večjo večnamensko športno dvorano, ki naj bi služila dvojnemu namenu. Prvenstveno potrebam športne infrastrukture za študente ter hkrati za širše občinske in regijske potrebe. Ker dvorana še ni podrobno arhitekturno opredeljena, jo je možno prilagoditi morebitnemu prvemu namenu, to je gostiteljstvu evropskega košarkarskega prvenstva. Prostora v okolici je dovolj in z ustreznimi vlaganji bi se lahko zagotovila vsa potrebna spremljevalna infrastruktura, predvsem parkirišča. Toda navedena prednost v končni neopredeljenosti in prilagodljivosti je tudi slabost. Območje Drgančevja je komunalno še neurejeno zemljišče in bi za osnovno ureditev, ki bi ga zahtevala načrtovana dvorana, potrebovali več milijonov evrov. Izvedena komunalna vlaganja bi sicer pomenila velik korak naprej k fazni graditvi kampusa, saj se še spomnimo, da je župan Muhič v zadnjem mandatu zaradi nepripravljenosti za tovrstna vlaganja posredno zavrnil že dogovorjene 3 mio EUR za študentski dom v Drgančevju. Vsaka nadaljnja investicija bi tako imela veliko krajšo časovnico in enostavnejšo finančno konstrukcijo. Toda različici v Drgančevju manjka še en pomemben vidik, in sicer kdo bo investitor v komunalno infrastrukturo in kdo investitor v dvorano ter kako se bo dvorana s 5000 sedeži upravljala in tržila v prihodnje. Župan Muhič je bil v svojih izjavah nedvoumen (in predvsem realen), ko je iz mestne občine obljubil samo zemljišče. Poleg mestne občine se veliko omenja interes gospodarstva. Toda ali je to res zainteresirano za investicijo v komunalno infrastrukturo, dvorano in potem v prihodnje tudi kritje stroške vzdrževanja in upravljanja te dvorane, ki vsaj še nekaj časa ne bo imela v svoji bližini načrtovanih študentov?

In kako kaže soočenju obeh različic? Trenutno kaže dobro obema, ker soočenja praktično ni. Uradna različica košarkarjev in župana je graditev dvorane v Drgančevju, hkrati pa v ničemer ne zastaja izvedba javno-zasebnega partnerstva v Češči vasi. Se obetata dve novi dvorani s po več tisoč sedeži? Si ju v teh časih res lahko privoščimo? Čeprav vsi realno vemo, da je državnih in evropskih sredstev v prihodnjih letih omejeno malo, pristaši obeh različic računajo nanje. Kot smo videli v zadnjih primerih, so lahko stopnje teh sofinanciranj tudi sorazmerno nizke (Stožice). Organizacija evropskega košarkarskega prvenstva pa ne bo zahtevala nove dvorane samo v Novem mestu, temveč najverjetneje še na Ptuju in morda še v Mariboru, kjer dvorana Tabor ne zahteva minimalnim zahtevam FIBE. Koliko si lahko torej privoščimo lažni optimizem, da bo denar kar sam letel na kup zaradi naše trenutne moči na slovenskem košarkarskem zemljevidu (KK Krka je aktualni državni prvak)?

Edina vpletena stran, ki bi morala nedvoumno voditi igro in določiti osrednjo smer razvoja novomeške športne infrastrukture, je mestna občina. V primeru obeh različic je ključen akter, hkrati pa se župan v javnih nastopih obnaša, kot da če kdo želi, lahko dela to ali pa drugo različico, občina ne bo nikogar ovirala, denarja pa tako ali tako ni. Osebno menim, da bi bili dve novi dvorani z več tisoč sedeži v Novem mestu v tako kratkem času preveč. Pa ne zato ker jih športniki ne bi zaslužili in jih uporabljali, temveč zato, ker ima tudi športna dvorana svojo ekonomiko – in ta se mora izkazati skozi naslednjih 10 ali 20 let.

Pravo strategijo razvoja novomeške športne infrastrukture z vidika kratkoročnih vlaganj bi lahko dala odprta javna razprava in soočenje dveh vsebinskih in gospodarskih projekcij. Toda taka razprava v Novem mestu je tujek. Vsi so navajeni, da se lobira v ozadju in tako uresničujejo tudi lastne interese. Javnost pa zgolj s tihim in skritim negodovanjem tak način sprejema. Toda izgradnjo dveh, ene ali celo nobene športne dvorane v naslednjih dveh letih bomo občani posredno ali neposredno, v manjšem ali večjem deležu, plačali. In kot kaže, se še vedno nismo nič naučili iz 14-letne agonije velodroma v Češči vasi, kjer se je po sistemu minimalnih zahtev zagotovilo pogoje za organizacijo enega tekmovanja.

Županu Muhiču je uspelo tisto, kar v Novem mestu ni še nikomur. Postal je župan za dva mandata. Čeprav ob skromni volilni udeležbi so volivci vendarle ocenili, da je najboljša izbira. Njegova izvolitev je dobra novica. Tudi za tiste, ki s(m)o na volitvah želeli spremembo. V zgodovini lokalnih volitev namreč še nismo dobili tako ambicioznega programa, kot ga je nekaj dni pred prvim krogom predstavil naš župan. 179 milijonov evrov investicij in 63 projektov. To sploh ni malo. Je rekordno veliko. Je šestkrat več, kot so znašali vsi prihodki v občinski blagajni v letu 2009. In 15-krat več, kot je bilo v tem letu investicij. Župan napoveduje, da bo 110 milijonov evrov pridobil iz zunanjih virov (EU, država, zasebniki). To je desetkrat več, kot jih je koalicija pridobila v minulih štirih letih. Torej lahko rečemo, da je tak program dobra novica za Novo mesto, saj se nam obeta veliko več, kot smo imeli do sedaj. Toda z geslom »nadaljevanje začetega« tovrstnega programa ne bo moč uresničiti. Novo mesto je namreč v prejšnjem mandatu po uspešnosti občinske uprave zdrsnilo na začelje slovenskih mestnih občin in potrebni bodo novi prijemi, v kolikor z obljubami misli resno.

Župan je v prvi izjavi po volitvah dejal: »Čez štiri leta ne bom več kandidiral, zato sem povsem svoboden človek, ki ga ne vežejo več politični interesi. Lahko bom deloval izključno za Novo mesto.« To je žarek upanja. Pustimo ob strani misel, da je župan s tem priznal, da do sedaj ni ravnal vedno svobodno in v interesu občine. Pomembneje je, da je začel dajati znake, da želi za seboj vendarle pustiti pozitivno dediščino.

Dobra novica letošnjih lokalnih volitev je poleg tega tudi v tem, da županova predvolilna koalicija, sestavljena iz tistih, ki so občino vodili zadnja štiri leta (Zveza za Dolenjsko, SLS, Miloš Dular, SNS), v občinskem svetu vendarle ni dobila absolutne večine. Še manj. Dobili so samo tretjino sedežev. Če si sposodimo „nogometne“ besede Francija Bačarja, najverjetnejšega bodočega podžupana iz vrst SLS, so tudi oni dobili kazenski karton. Če že ne rdečega, pa vsaj rumenega. V občinskem svetu se tako nakazuje „kritična masa“ svetnikov, ki bi lahko postali garancija, da se bodo zgodile prepotrebne spremembe.

Kljub vsemu pa se že kažejo tudi prenekateri znaki „nadaljevanja začetega“. Župan za svoj ambiciozni načrt potrebuje široko podporo v občinskem svetu in javnosti. Jasno je, da tovrstne koalicije ni bilo lahko sestaviti, saj je moral župan vanjo vabiti ravno tiste, ki so ga bolj ali manj argumentirano napadali v času volilne kampanje in ki sedaj svojih besed ne morejo kar tako požreti. Prvi dogodki kažejo, da se je župan zadeve lotil nekako počasi in nerodno. Mandat se je začel s hudo kršitvijo poslovnika občinskega sveta, nato pa z dokaj zmedenim nadaljnjim usklajevanjem glede sestave občinskih komisij in koalicije. Medtem ko v drugih občinah (sploh v tistih, kjer na županskem položaju ni prišlo do menjav) že pospešeno delajo na projektih, smo pri nas skoraj mesec dni kupčkali s političnimi različicami. Res smo že dobili »nadaljevanje začetega«. Tudi pred štirimi leti je namreč koalicija potrebovala več mesecev, preden je v občinskem svetu potrdila prve konkretne odločitve. Sedaj je župan končno sestavil koalicijo. V času pisanja tega članka še ni bila čisto dokončna, najverjetneje pa se bodo prej omenjenim pridružili tudi DeSUS in LDS. Obe stranki sta bili izrazito kritični do minulega mandata.

Krepi se tudi občutek, da si ožji županov krog sestavljanje koalicije predstavlja predvsem kot delitev direktorskih in nadzornih mest v gospodarskih družbah, ki jih obvladuje občina (Zarja, Komunala, CeROD, Razvojni center), ter občinskih javnih zavodih, pri čemer naj bi se povsem odkrito pogovarjali celo o delitvi vodilnih (ne samo nadzornih) mest v kulturnih in šolskih ustanovah. Bolj malo je govora o tem, na kakšen način naj bi prišlo do uresničitve ambicioznega županovega programa. SLS, ki si zaradi pomembnega angažmaja na volitvah upravičeno lahko lasti zasluge za županovo zmago, bo, kot je slišati, želel obdržati obstoječe kadre in temu bržkone dodati še kakšno direktorsko mesto v javnih podjetjih in morebiti še v nadzornih svetih. Kadri Zveze za Dolenjsko že sedaj zasedajo nekatere ključne položaje v občini in najbrž imajo še kakšne dodatne ambicije. Kaj veliko prostora za nove ljudi, predvsem pa za nove pristope pravzaprav ni. Župan hoče pri svojih sogovorcih vsekakor ustvariti vtis, da želi pred odhodom v zasluženi »penzion« še nekaj dobrega storiti za Novo mesto. Vendar počasnost in nerodnost in govorice o politični korupciji pri delitvi stolčkov v prvem mesecu po izvolitvi vzbujajo resne pomisleke. Marsikdo v županovem krogu si široke programske koalicije bržkone sploh ne želi.

A zagata je morda tudi v tem. Če vzamemo zares izjave tistih, brez katerih Muhič nima stabilne večine v občinskem parlamentu, potem bojda sploh ne želijo svojih kadrov na občinskih položajih. Želijo to, da se opravijo temeljite revizije poslovanja Zarje, CeROD-a, Zavoda za turizem, Razvojnega centra, nekaterih sumljivih investicij iz preteklosti (npr. obnova vrtcev) itd. To pa pomeni, da želijo pod drobnogled vzeti delovanje ključnih ljudi stare in nove koalicije. In zahtevajo, da se vzpostavi nov, bolj transparenten model vladanja in kadrovanja v občinski politiki. To pa so zahteve, ki jih župan težko v resnici (in ne le na papirju) sprejme. Župan se lahko zelo hitro ujame v svoj položaj: na eni strani se ne more otresti svojih zvestih podpornikov, saj jim dolguje uspeh na volitvah ali pa ga druži tesno sodelovanje z njimi v prejšnjem mandatu. Na drugi strani pa je široka koalicija možna samo s strankami, ki so izjemno nezaupljive, ne toliko do župana samega kot ravno do teh županovih podpornikov. Veliko vprašanje je, ali lahko ta heterogena združba zdrži kaj več kot polovico mandata.

***

Županov položaj je lahko izjemen in perspektiven. Če v resnici ne namerava kandidirati čez štiri leta in če v resnici nima bremen preteklosti, potem nas morda čaka ta težko pričakovani „razvojni preboj“. Bo uspel v resnici ravnati svobodno in ne ozirajoč se na politične dolgove? Pustimo se presenetiti.

Romi, ki živijo v Sloveniji, so v skladu s tradicijo z različnimi prireditvami, s srečanji, z okroglimi mizami in s sprejemi pri najvišjih predstavnikih države obeležili svetovni dan Romov, ki ga slavijo v spomin na 8. april 1971, ko je v Londonu zasedal prvi svetovni romski kongres. Od takrat imajo Romi svojo himno, grb, zastavo in se uradno imenujejo Romi (prej so bili Cigani). Svetovni dan Romov/Svetovno dive Roma je za Rome poseben dan v letu, ko se pokažejo s svojo romsko kulturo, z nošo, s plesi, ko lahko s ponosom recitirajo romsko poezijo in povedo: »Mi smo Romi.«

Eden osrednjih dogodkov ob dnevu Romov je na našem območju potekal v dvorani Kulturnega centra Janeza Trdine v organizaciji Zveze Romov Slovenije in Društva za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto. Nastopili so prekmurski in dolenjski glasbeniki, plesalci in recitatorji. Govorniki so imeli polna usta besed z željami po napredku, po uspehih, napredovanju in opozarjali na večne probleme romskega življa, ki so pretežno povezani z izobraževanjem pripadnikov romske skupnosti. Potrebujemo izobrazbo, kajti le izobraženi in osveščeni Romi se bodo lahko zaposlili in s tem upirali segregaciji in diskriminaciji.

Podpredsednik Zveze Romov Slovenije Bojan Tudija je priznal, da ima vsak romski starš rad svojega otroka in je zanj pripravljen narediti vse, seveda predvsem v materialnem smislu, toda to ne bo dovolj. Otroke bo treba spodbujati k učenju, da bi bili uspešnejši in bi dosegli več kot njihovi starši. Kot je dejal, je le to prava formula in najboljša naložba za prihodnost, če bi želeli nekoč imeti ob sebi ministra za šolstvo, zdravnika ali pravnika, na primer, ki bo izhajal iz romske sredine … Le v tem primeru bodo Romi laže uveljavljali tisto, kar jim pripada, kar jim gre, da postanejo enakovreden člen naše družbe. Lepo je slišati podatke, da se tudi na našem območju veliko romskih otrok vključuje v osnovne šole in predšolsko vzgojo, prvi Romi so vključeni celo v srednje šole, česar v preteklosti vsaj na Dolenjskem nismo bili vajeni.

Po nekaterih podatkih je v Sloveniji od 7000 do 10 000 Romov, največ jih je v Prekmurju ter na Dolenjskem in v Beli krajini. Ugotavljamo, da so Romi postavljeni na obrobje družbe … Precejšen del Romov še vedno biva v težkih in negotovih socialnih razmerah zaradi revščine, neizobraženosti in diskriminacije. Zaposlenih je le peščica, največ Romov je odvisnih od socialne pomoči države. Poleg vsega, da je stanje še slabše, pa so Romi deležni še diskriminacije.

Slovenija sodi med redke države, ki so poskrbele za normativno ureditev položaja Romov, država je pomagala na področju organiziranosti in politične zastopanosti v občinskih svetih t. i. romskih občin. Pohvalimo se lahko z zakonom o Romih, 14. marca letos smo dobili 5-letni nacionalni program ukrepov za Rome, zdaj bo potrebno še praktično izvajanje tistega, kar je zabeleženo znotraj dokumentov. Pričakovani cilji ukrepov so na področju izboljšanja bivalnih pogojev, izobrazbene strukture in povečanja števila zaposlenih Romov. Če se bodo izboljšali Romi, bo boljša tudi slovenska družba, saj pravijo, da se zadovoljstvo državljana lahko meri le po zadovoljstvu njenega najšibkejšega člena. Če bi se bolje poznali med seboj, če se ne bi odtujevali drug od drugega, bi bilo lahko manj predsodkov, manj napetosti in več sožitja. Res je namreč, da živimo blizu, drug poleg drugega, a smo si zaradi različnih ločnic, kulturnih razlik in družbenih razhajanj iz preteklosti in sedanjosti pogosto še zelo daleč.

Ko razmišljam o Romih, me še vedno boli, čemu vendar moramo pri Romih sploh govoriti o avtohtonosti. Vsi Romi so avtohtoni, saj vendar niso padli z Lune! Vsi Romi so prišli iz Indije, se preseljevali in ustalili na določenih lokacijah. Zato se mi zdi tako tuje govoriti o avtohtonih in neavtohtonih …, pa četudi so prišli s Kosova ali iz Makedonije, Velenja ali Škocjana (ki, zanimivo, ni romska občina). Vsem je skupna romska kri, vsi so temne polti, vsi so Romi, eni in edini, saj so Romi konec koncev edini narod, vselej ponižani in preganjani … Kakor koli obračamo, Romi so največja evropska manjšina, ki nima svoje države.

Če želimo, da se bodo Romi hitreje vključili v družbo, mora tudi večinski narod romskemu stopiti naproti. To bo edina in najbolj zanesljiva pot, da bomo kljub nekaterim razlikam in upoštevanju enakovrednosti zaživeli drug ob drugem in drug z drugim.

Za krepitev romske skupnosti, da bo lahko kos izzivom sodobne družbe, bi se morala v osnovi poenotiti še skupnost, ne pa da se na vsakem koraku čutijo razhajanja glavnih akterjev romskega vodenja, da se čuti slaba volja v najvišjem organu sveta romske skupnosti in sploh med romskimi funkcionarji … Če bi bilo manj zamer in večja predanost reševanju stanja namesto medsebojnega obtoževanja, bi se romski skupnosti pisala precej boljša prihodnost … Več bi bilo narejenega na mnogih področjih … Romi bi imeli boljše življenje!

Moja pravica je biti najcenejša in najfleksibilnejša delovna sila na trgu, moja pravica je delati, kolikor hočem, in nato študirati. To ne pomeni, da bom študent, ki poleg še nekaj dela, pač pa da bom delavec, ki poleg študira. (foto Jaka Šuln)

Na zadnjičnem sestanku med predsedstvom Študentske organizacije Slovenije (ŠOS) in premierom Borutom Pahorjem se je pokazala absurdnost študentskega boja za delo, ki se zadnjih nekaj mesecev stopnjuje in bo teatralni vrhunec očitno doživel 19. maja 2010 (članek je bil napisan za majsko številko Parka). Predsednica Katja Šoba je status quo, ki ga brani ŠOS, počastila z novo ljubezensko izpovedjo in za ta dan napovedala demonstracije. Pahor, na drugi strani, je izkopal idealistično bojno sekiro in našel besede, ki smo jih v nekoliko prirejeni različici od začetka medijskega obračuna zaman želeli slišati od predstavnikov študentov: »Ne bi želel biti predsednik vlade v državi, v kateri morajo študentje delati za to, da lahko doštudirajo.«

Študent je, ki je, in se tako imenuje, ker naj bi študiral, ne delal. To je očitno spoznala tudi vlada. Morda se je kaj naučila iz prejšnjih študentskih bojev, ki bi jih, strnjene v en stavek, lahko poimenovali »boj za dostopen študij za vse«. In ko govorimo o nečem, kar je dostopno za vse, govorimo o nečem, kar je za upravičenca relativno poceni. Predstavniki študentov so sicer pravilno izračunali, da je štipendij v Sloveniji premalo in da so prenizke ter da velik delež študentov zato dela, da bi si zagotovil možnost študija, toda ušteli so se, ko so menili, da morajo zahtevati delo, zato da se bodo vedoželjni lahko dokopali do denarja in šele prek tega do izobrazbe. Ne borijo se za napačno stvar, borijo se za napačna sredstva. Izobrazbo lahko in moramo zahtevati neposredno, saj je naša pravica!

ŠOS je »proti, ker je tvoja pravica delo«. Moja pravica je biti najcenejša in najfleksibilnejša delovna sila na trgu, moja pravica je delati, kolikor hočem, in nato študirati. To ne pomeni, da bom študent, ki poleg še nekaj dela, pač pa da bom delavec, ki poleg študira. Fiktivno ali zares. Ob tem študentje na eni strani opravljajo dela, ki niso niti najmanj povezana z njihovo smerjo študija, na drugi strani pa se od njih zahtevajo strokovna dela, vredna delovne pogodbe in vseh iz nje izhajajočih pravic (»iščemo absolventa fizike z znanjem danščine!?«).

Vendar to ni le problem študentov. Prekerne (negotove) oblike dela z majhnim obsegom pravic postajajo vse pogostejše v družbi, v kateri se zapirajo klasične tovarne in čedalje manjši delež zaposlenih celo delovno dobo preživi v varnem naročju enega delovnega mesta. V Evropski uniji (EU) naj bi bilo, tako Dnevnik, skoraj 70 odstotkov mladih zaposlenih za določen čas. Še na slabšem so tisti, ki delajo prek avtorskih pogodb ali celo kot honorarci prek študentskih napotnic. Če zbolijo, jim nihče, razen »hotela mama«, ne krije stroškov. Nekateri sociologi, med njimi tudi aktualni minister Ivan Svetlik, so že pred desetimi leti opozarjali, da pojav začasnih zaposlitev sicer povečuje fleksibilnost trga delovne sile, hkrati pa zmanjšuje socialno varnost zaposlenih na teh delovnih mestih ter povečuje njihovo ranljivost. Socialne varnosti zato ne smemo več iskati v zaposlitvi, priti mora od drugod.

To velja za vse, še posebej pa za študente, brezposelne in ljudi, ki jih ni v evidencah, torej za kategorije ljudi (z izjemo upokojencev), ki jih je vlada stlačila v Zakon o malem delu. S tem se negotovost, ki je inherentna študentskemu delu, razširi na širšo populacijo. Če želimo varnost, moramo zahtevati varnost. Ne smemo kričati več dela, pač pa več pravic. Delo in študij bomo imeli le, če bomo preživeli.

Na Parkovo klopico smo tokrat povabili Petra Geršiča, komunikologa in člana progrmaskega sveta RTV Slovenija. Tema lokalni mediji v času globalcije.

Resničnost je doma

Kaj globalizacija, gospodarska kriza in astrologija pomenijo za lokalni medijski prostor 

Pomembno je skratka, da je lokalni medij pristranski, in to v smislu, da je angažiran in zainteresiran kot glasnik civilne sfere nekega lokalnega prostora. Ni nevtralni razsodnik, kaj je prav in kaj je narobe, ampak je privržen, a trezen pristaš dobrega življenja in zmernega napredka. Deluje za to, da bo predvsem lokalnemu prebivalstvu doma, na domačem dvorišču bolje.

Lokalni mediji, med katere štejemo vse tiste časopise, radijske in TV postaje ter spletne strani, ki prinašajo informacije, ki so povezane z nekim geografsko omejenim prostorom, imajo danes večji pomen, kot so ga imeli kadar koli. Upam si trditi, da so lokalni mediji na prvi liniji fronte, ki se bije po vsem svetu.

Trditev lahko podkrepim s premiki, ki se bolj ali manj intenzivno dogajajo povsod. Zaradi gospodarske krize upada obseg oglaševalskega denarja, ki je na voljo. Razne spletne strani časopisom jemljejo branost in nižajo naklade. Lokalne televizije so pod pritiskom investicij prehoda na digitalno oddajanje. Na drugi strani naj bi bil za marsikaj kriv splet, a ustvarjalci novičarskih spletnih strani ugotavljajo, da se z oglaševalskimi prihodki takšna spletna stran težko preživi. Resnično – statistike iz različnih evropskih držav kažejo, da praktično ni časopisne hiše, ki bi izpad oglaševalskega denarja zaradi padanja oglaševanja v tisku ustrezno nadomestila z denarjem, ki ga dobi s svojo spletno izdajo. Vmes je le prepad, v katerega še najhitreje tonejo ravno lokalni in regionalni mediji, kar je znak za glasen alarm. Tonejo lahko namreč na različne načine. Tako da zaprejo svoja vrata ali pa se prepustijo nenadzorovani komercializaciji vsebin in poskušajo prodati oglasni prostor za vsako ceno – tudi če gredo prek kakšne etične meje.

Paradoksalno – ravno globalizacija je ključ do vzpona lokalnih medijev in njihove vedno vidnejše vloge v medijskem prostoru. Ekonomski globalni premiki, globalni mediji, tudi gospodarska kriza so temeljito preoblikovali medijski prostor, saj mi je danes prek spleta dosegljiv celoten svet z nekaj kliki. Krasno – ljubim globalne medije, ker iz njih izvem vse o poplavah, ubijalskih kitih orkah, težavah ameriškega in kirgiškega predsednika. Všeč so mi tudi naši nacionalni mediji, ker so v večini primerov profesionalni in vsi pišejo več ali manj iste stvari. To bi torej moralo pomeniti, da je vse, kar napišejo res … Ni menda mogoče, da bi toliko različnih ljudi ugotovilo isto laž, ali ne?

Pa veste iz poročanja globalnih medijev, kako se recimo na Novi Zelandiji spopadajo s problemom urejanja lokalnih cest? Da bi se mi na njihovem primeru kaj naučili? Se vam zdi to banalno in nesmiselno, ker imamo pri nas asfalt, pri njih je pa makadam? Nasprotno, to je srž vprašanja lokalnih novic, ker v resnici niso lokalne, ampak so edine novice, ki štejejo kot novice, so informacija s kakovostjo, vrednostjo, saj zadevajo tisto, kar imenujemo življenje. A se vam zdi to, da so v Hondurasu pridelali 10-kilski paradižnik, novica? Ne, novica je, da je bila včeraj odprta avtocesta med Ljubljano in Novim mestom, ker se nas to neposredno dotika, ker bomo to novico živeli. Facebook in CNN nista življenje, sta reprezentacija kolektivne iluzije povezanega sveta. Prav malo nas zadeva, če si je ameriška lepotica zlomila nogo na Sunset Bulevarju sredi Los Angelesa. Fino, smili se nam, ampak njene bolečine ne čutimo in je za nas – nepomembna.

Če je kaj pomembno v globalnih novicah, so to teme, ki kažejo, kako nezavedno obračamo oči stran od problemov, ki so globalni, a zadevajo tudi nas – varstvo narave, energijski viri, čista voda. Če imajo problem z izginjanjem pragozda v Amazonki, potem bo to prej ali slej tudi naš problem. In, ja, to nas zanima. Zanima nas tudi, kako živijo v drugih deželah, kar je koristno in všečno, saj sicer ne bi bil tako navdušen kot zadnjič, ko so na pristni dolenjski zidanici na pikniku postregli s skoraj pravim japonskim sušijem. Tako je to, globalizacija ne izbira poti, da nas zapelje, še najlaže gre seveda skozi želodec. Prav je, da gledamo prek plota, da razumemo druge in mi bolje živimo. Tujci tako nehajo biti barbari, kot je svojim rojakom zaradi nevednosti očital Montaigne, ampak naši učitelji.

Vzemimo za primer Veliko Britanijo, v kateri britanska vlada in medijske nevladne organizacije ugotavljajo, da so za lokalne medije nastopili težki časi. Tako težki, da so se celo najmočnejše regijske medijske hiše prisiljene združevati, seliti časopise na splet ter zmanjševati obseg delovne sile. Zanimivo je, da celo spletni iskalnik Google priznava, da je ravno lokalnim medijem (v tem primeru v Veliki Britaniji) odjedel velik del oglaševalskega kolača s svojo ponudbo novic, iskanja in še česa. Tako celo Google intenzivno razmišlja, kako bi sofinanciral obstoj lokalnih medijev, saj je hočeš nočeš odvisen od njihovih vsebin na spletu. V Veliki Britaniji zaradi takšne situacije poskuša k lokalnemu komuniciranju pomagati tudi nacionalni RTV servis BBC, za katerega pa je hitro postalo jasno, da je 10-krat predrag glede na enostavne zahteve lokalne produkcije. Ampak Britancem je jasno in mrzlično iščejo sredstva, voljo in nove načine, kako ohraniti in izboljšati lokalne medije.

Če preslikamo zadevo na Slovenijo, lahko ugotovimo, da imamo tudi pri nas naš »BBC«. Gre za RTV Slovenija, ki s svojima centroma v Kopru in Mariboru ter dopisniško mrežo bolj ali manj ustrezno z najbolj aktualnimi vsebinami pokriva tudi dogajanje po najbolj oddaljenih koščkih naše dežele. In to je dovolj! Pika. RTV Slovenija je nacionalna medijska hiša, ki ne more in ne sme krojiti prostora lokalnih in regionalnih medijev, ki morajo ohraniti svojo, izjemno vlogo v komuniciranju znotraj prostora in nenazadnje predstavljanja neke pokrajine tudi navzven.

Oprostite, novinar iz Ljubljane bo morda objektivno in korektno poročal o občinskem proračunu, nikoli pa ne bo razumel, kaj lokalni prostor premika naprej, zakaj in kako diha. Takšno, profesionalno, demokratično in poglobljeno novinarstvo lahko opravlja le nekdo, ki v prostoru živi, dela, je (!) in spi ter je pri svojem poročanju sicer profesionalen, objektiven pa redko. Kar koli že ta objektivnost pomeni – menda neko uravnoteženost pogledov in iskanje končne resnice, skratka, nekaj v smislu astrologije, ko malo povemo, ampak nič takega, da bi se komu zamerili. Pomembno je skratka, da je lokalni medij pristranski, in to v smislu, da je angažiran in zainteresiran kot glasnik civilne sfere nekega lokalnega prostora. Ni nevtralen razsodnik, kaj je prav in kaj je narobe, ampak je privržen, a trezen pristaš dobrega življenja in zmernega napredka. Deluje za to, da bo predvsem lokalnemu prebivalstvu doma, na domačem dvorišču bolje. Da se bomo zbujali ob svežem zraku, da bomo šli v službe in dobro urejene šole, da bodo razvojni projekti razsodni in ne v službi nekoga, ki bo dobiček zaslužil 500 kilometrov stran. Zanimivo je, da analitiki evropskih (in tudi slovenskih) lokalnih medijev ugotavljajo, da so ti tipično politično bolj nepristranski kot nacionalni, saj obravnavajo teme, ki niso politično obarvane, in to na način, ki je vpet v vsakdanje življenje. Tukaj enostavno ni prostora za norosti, ki jih lahko opazujemo v našem državnem zboru in še kje. Preprosto – ko se pogovarjamo, kako bomo delali stvari doma, gre za preveč pomembne stvari, da bi jih prepustili politikom! Štejeta le sposobnost in zagnanost.

A drži, da so lokalni mediji notorično podhranjeni, z vedno manj sredstvi in vedno bolj prezrti od državnih ustanov, ki bi jim morale pomagati. To je dejstvo in ne danes in ne jutri ga ne bo nič spremenilo. Nesmiselno se je utapljati v željah, kako bi moralo biti, ker je mnogo bolj praktično soočiti se z dejstvom, kako je. Šele na podlagi tega lahko ugotovimo, kaj lahko več naredimo s tem, kar pač imamo. Imamo bralstvo, gledalstvo in poslušalstvo. Če ne pride do množičnega eksodusa iz kraja v kraj, ga bomo vedno imeli, ne glede na kar koli. Imamo splet, ki je lahko močno komunikacijsko orodje, je lahko poceni in učinkovito ter bo, jutri ali pojutrišnjem, začelo opravičevati vse investicije vanj.

Morda je čas, da se ravno v lokalnem prostoru mediji izvijejo grozečemu primežu poneumljanja s poceni vsebinami ter še bolj samozavestno sledijo svojemu poslanstvu – odražanju realnosti, potreb in informacij, ki so pomembne za prostor, v katerem živimo. Tudi zabava naj bo, seveda. Mislim, da bodo takšno delo uporabniki medijskih vsebin v lokalnem prostoru, naši in vaši sosedje, bogato nagradili s svojo pozornostjo. Tako bomo naredili na domačem pragu za pluralizem in demokracijo več kot vse politične stranke v državi skupaj. Pa to ne pomeni, da me nacionalne in globalne zgodbe ne zanimajo, le ustrezno sito je treba imeti … Kaj pišejo globalni in ponavljajo nacionalni mediji, bomo že mimogrede preleteli, brali pa tisto, kar razmišljamo in delamo pri nas. Veste, brigajo me Amerika in bombe, moja resničnost je tam, kjer sem doma.

Danes se je na konstitutivni seji sestal novomeški občinski svet. No, v resnici se ni sestal na konstitutivni seji. Sestal se je na napol-konstitutivni seji. Župan je namreč z dnevnega reda brez obrazložitve in brez razprave umaknil imenovanje kadrovske komisije, šibka polovica občinskega sveta pa je odločitev – ki je nezakonita – tudi potrdila. To seveda dejansko pomeni, da svet ni konsituiran in da ne more začeti z delom. Današnja seja je bilo čisto tratenja časa. Iz občinskega proračuna bodo svetniki dobili plačano sejnino (vse skupaj najmanj 12 000 evrov) samo zato, da so izglasovali: Da, izvoljeni smo! Potrdili so si mandate, se slikali, pokasirali naš denar in odšli domov.

Ljubljanski mestni svet se bo na konstitutivni seji sestal čez nekaj dni. Na dnevnem redu imajo imenovanje kadrovske komisije. Mariborski mestni svet se je sestal konec oktobra. Izglasovali so tudi kadrovsko komisijo. Enako se je zgodilo v Celju in tako naprej v vseh tistih mestnih občinah, ki želijo delovati zakonito in kjer imajo resen namen začeti delati. Ne pa tudi v Mestni občini Novo mesto. Brez obrazložitve in brez razprave je župan že začel mečkati z izvajanjem svojega neverjetnega, tako rekoč zgodovinskega 173 milijonov evrov težkega volilnega programa.

Za dolgočasno formo se spet skriva vsebina. To da ni kadrovske komisije, pomeni, da na naslednji seji, ki bo menda konec tega meseca, ne bo ostalih odborov in komisij občinskega sveta. In če občinski svet nima odborov, potem še zelo dolgo – nemara vse do januarja – ne bomo videli odločanja o pomembnih vsebinskih stvareh. Na primer odlok o proračunu za leto 2011.  

Zato je bila razprava Alojza Turka (SLS), ki je na seji branil župana, češ da gre za bolj ali manj formalne zadeve in da je bolj pomembno, da svetniki obrnejo svojo pozornost k projektom, popolno sprenevedanje. Zakaj so se potem sploh sestali? Zakaj trošijo že tako ali tako prazno občinsko malho? Županov umik je “izvajanje projektov” zamaknil vsaj za mesec dni, če ne še za dlje.

Župan res nadaljuje začeto. Tudi pred štirimi leti je bilo namreč enako. Muhič je prepričljivo zmagal v drugem krogu lokalnih volitev. Imel je zelo široko legitimnost v javnosti in vse pogoje, da sestavi močno programsko koalicijo. Vendar se je tudi pred štirimi leti začelo capljanje. Kadrovske komisije tudi takrat niso imenovali. Do podpisa koalicijske pogodbe ni nikoli prišlo in kmalu so se začeli zapleti. Prvi proračun je bil, na primer, tako sprejet že globoko v tekočem letu, z mnogimi nerodnostmi in nejasnostmi.

Jasno je, da je v ozadju županovega nezakonitega umika to, da mu še ni uspelo sestaviti koalicije. Če bi glasovanje potekalo, bi župan tvegal, da bi mu občinski svet imenoval kadrovsko komisijo, ki mu ne bi bila po volji. Kljub temu je zanimivo, da je župan pripravljen povoziti zakonitost in v godljo potegniti še svoje podpornike zaradi ozkih političnih interesov.

Ni razumljivo, in glede tega je čutiti nezadovoljstvo tudi v vrstah Muhičevih podpornikov, zakaj Muhič vendarle ne razčisti dvomov glede koalicije. Zakaj v skoraj dveh tednih, od kar je jasno, da ima županski mandat, ni izvedel nikakršnih pogovorov z morebitnimi bodočimi partnerji in k sebi pritegnil drugih strank.

Zelo žalostno vlogo pa še naprej igrajo nekateri Muhičevi tihi, vendar sedaj že razkriti podporniki. Poražena županska kandidatka Milena Kramar Zupan, ki je dva meseca trobila o tem, da želi drugačno vodenje občine, je že na prvi seji dvignila roko v prid sporni, celo nezakoniti odločitvi. Očitno so jo v njeni stranki že disciplinirali. Iz “skupne županske kandidatke”, ki je dolgo časa želela dajati vtis o tem, da je nadstrankarska osebnost, se je tako rekoč v nekaj tednih prelevila v strankarsko vojščakinjo, ki se očitno nič več ne ozira na visokoleteče principe in ideale, o katerih je govorila v predvolilni kampanji.  Gospa Milena Kramar Zupan pravzaprav lahko naredi samo eno samo častno dejanje – takojšen odstop z mesta občinske svetnice, saj očitno avtonomnega delovanja ni več sposobna.

O tako imenovani športni listi in svetniku Voltu ni vredno preveč izgubljati besed. Posedli so ga med Miloša Dularja (RINMP) in Francija Bačarja (SLS) in mu med sejo kazali, kako naj glasuje. Še pred nekaj dnevi je nosilec liste Kastrevc dejal, da Muhič njihove podpore nima, dokler ne bo podpisane koalicijske pogodbe. Enako so trdili v DeSUS-u, ki pa so prav tako že glasovali usklajeno z županom.

Izvolili smo nadaljevanje začetega. Na prvi seji smo to tudi dobili. Če ne bo čudeža, bomo še vedno strumno korakali ob boku občin, kot so Ribnica, Osilnica in Kočevje, seveda pa globoko zaostajali za ostalimi regijskimi središči po Sloveniji.

Naslednji četrtek bo prva seja občinskega sveta, na kateri se bodo razmerja v novomeškem političnem prostoru že nekoliko razjasnila. Predvsem bo zanimivo opazovati, kako bodo posamezni akterji skušali „naskočiti“ eno izmed najpomembnejših komisij občinskega sveta, to je kadrovsko komisijo. Le-ta ima zelo pomembno vlogo v občinski politiki. Gre namreč za komisijo, prek katere se določa kadrovska politika mestne občine Novo mesto.

Ta komisija bo postala še pomembnejša, če bo novi občinski svet nadaljeval ofenzivo, ki jo je začel stari občinski svet v primeru Zarje. Znano je namreč, da je stari župan Muhič glede kadrovanja v občinskih podjetjih v prejšnjem mandatu imel zelo široka pooblastila. Župan se je namreč brez posvetovanja z občinskim svetom odločal o tem, kdo bo direktor Zarje, kdo direktor Komunale, Razvojnega centra, CeROD-a ter kdo bo sedel v nadzornih svetih teh podjetij. Seveda je župan te odločitve moral „spraviti“ še skozi posamezne organe teh družb, toda odločilno vlogo pri tem je vendarle imel sam oziroma so jih sprejemali v ožjem županovem timu.

Ko pa je izbruhnila afera Zarja, je želel aktivnejšo vlogo pri kadrovanju tudi v teh podjetjih v svoje roke vzeti občinski svet. Županu je v primeru Zarje vsaj zaenkrat uspelo vajeti obdržati v svojih rokah oziroma je staremu občinskemu svetiu potekel mandat ravno v trenutku, ki bi moral župan (še bolj) popustiti. Toda ambicije občinskega sveta po aktivnejši vlogi v občinskem kadrovanju bodo najbrž ostale še naprej. Tukaj je seveda predvsem s strani največje opozicijske stranke SDS pričakovati največjo ofenzivo, saj prav gotovo ne bodo pozabili, kaj vse se je dogajalo v zadnjih mesecih, ko je župan z nekaterimi sumljivimi manevri izigral Klemenčiča, Grilla, Kekca in druge.

Kakor koli že. Prvi teden po volitvah se na področju širjenja koalicije še ni zgodilo nič pretresljivega. Prav z vseh strani dobivamo informacije, da župan resnejših pogovorov sploh še ni začel. To je nekoliko čudno, saj bo Muhič, če bo želel izpeljati svoj 173-milijonov evrov težak volilni program, potreboval široko politično podporo. Videli bomo, kaj bo javnosti v torek povedal župan. A vprašati se velja, ali bo tudi dejansko naredil odločnejše korake v smeri iskanja trdne in široke koalicije, kot je napovedal v prvih izjavah po volitvah. In, ali je sploh realno pričakovanje, da bi do take široke koalicije prišlo. In, ali župan sploh ima moč, da v tej smeri stori kar koli konkretnega. In ali je župan  v resnici to, kar trdi, da je – “svoboden človek, ki bo v prihodnje delal samo za Novo mesto” ali pa je v resnici ujetnik svojih najožjih sopotnikov. 

In, če gremo do konca, ali si župan in njegovi sopotniki v resnici sploh želijo široke koalicije, ki bo prinesla zahteven koalicijski program, ali pa so v resnici s tem, ko so “zajahali” oblast na nek način že uresničili svoje cilje in gre sedaj samo še za naskok na ključne položaje v občinski upravi in v javnih podjetjih ter gospodarskih družbah.

Najprej velja spomniti na to, da tudi pred štirimi leti Muhič ni sestavil široke koalicije. Imel je pet svetnikov Zveze za Dolenjsko, dva svetnika iz vrst SD, štiri svetnike iz vrst SDS in enega iz vrst stranke DeSUS. Se pravi vse skupaj je imel 12 svetnikov. Takrat je dejal, da široke koalicije ne potrebuje, saj pričakuje, da bo občinski svet podpiral dobre projekte. In to se je – z veliki težavami sicer – tudi dogajalo. Županovi predlogi so večinoma dobivali večino v občinskem svetu, čeprav je bilo – vsaj v primerjavi z mandatom Boštjana Kovačiča – pri tem mnogo zapletov in težav.

Župan je poleg 12 svetnikov lahko čedalje resneje računal tudi na podporo SLS, Miloša Dularja, SNS in ponavadi tudi NSi-ja, ki so imeli skupaj šest svetnikov. Vendar je ta idila trajala samo prvi dve ali tri leta mandata. Županu se je svetniška skupina prepolovila, iz koalicije so odšli SDS in tudi DeSUS. Župan je bil čedalje bolj na bojni nogi z občinskim svetom, kar se je izkazovalo z zavračanjem predloga proračuna in z izrednimi sejami o Zarji.

Vprašanje je, ali želi župan nadaljavati začeto tudi na političnem področju. S tem namreč tvega blokado svojih projektov v občinskem svetu. Za razliko od situacije izpred štirih let, ko smo imeli novega župana, ki je imel neko vsaj pogojno zaupanje tudi pri tistih, ki ga uradno niso podpirali, ima sedaj v izhodišču bistveno težjo situacijo. V občinskem svetu je namreč veliko svetnikov, ki imajo bolj ali manj (in milo rečeno) skeptično izhodišče do politike Alojzija Muhiča. In ki so bili do preteklih štirih let izjemno kritični. Kar tako z levo roko si njihovega zaupanja ne bo pridobil.

A kakšna je dejanska situacija župana Muhiča in zakaj se v preteklih dneh ni zgodilo nič pomembnejšega v smislu široke koalicije? Morda so v krogu župana še nekoliko „dobre volje“ od nedeljske zmage in so prepričani, da se jim s sestavo koalicije ne mudi tako zelo. Morda pa se je v županovem krogu celo pojavilo prepričanje, da koalicije pravzaprav ne potrebujejo in da bodo s politiko „korenčka in palice“ uspeli nekako zriniti stvari skozi občinski svet, medtem ko bo kadrovanje ostalo v rokah najožjega kroga županovih podpornikov.

Interesi so namreč jasni. SLS, ki si upravičeno lahko lasti zasluge za Muhičevo zmago, bo želel obdržati obstoječe kadre in temu bržkone dodati še kakšno direktorsko mesto v javnih podjetjih in morebiti še v nadzornih svetih. Seveda tudi podžupana ali celo dva. Miloš Dular najbrž želi obdržati Zarjo. Kadri Zveze za Dolenjsko že sedaj zasedajo nekatere ključne položaje v občini in najbrž imajo še kakšne dodatne ambicije. Kaj veliko prostora za nove ljudi pravzaprav ni, tako da si županov krog najverjetneje sploh ne želi širjenja koalicije.

A zagata je morda še hujša: če vzamemo zares izjave Kekca, Macedonija, Vide Čadonič Špelič, Mojca Novak in še koga, potem vse te stranke sploh ne želijo svojih kadrov na občinskih položajih. „Mi služb ne potrebujemo,“ trdijo v teh strankah in pri tem namigujejo na drugačen položaj vseh tistih, ki so že pristopili v županovo koalicijo. Želijo pa to, da se opravi temeljite revizije poslovanja Zarje, CeROD-a, Zavoda za turizem, Razvojnega centra itd. To pa pomeni, da želijo pod drobnogled vzeti delovanje Miloša Dularja, Alojza Turka, Mojce Špec Potočar in Iva Kuljaja, se pravi ključnih ljudi stare koalicije.

V kolikor bi župan tvegal in pristal na tovrstne zadeve, je vprašanje ali ti podporniki ne bodo na tak ali drugačen način v igro pritegnili tudi kredibilnost samega župana.

In če se vzame pod drobnogled delovanje teh kadrov in če se ugotovi, da vse ni bilo tako lepo, kot trdijo, potem se lahko zelo hitro postavi pod vprašaj tudi kredibilnost župana, ki je vednarle „požegnal“ vsa ta imenovanja in bil pri vodenju nekaterih podjetij celo aktiven, če ne drugače kot član nadzornega sveta.

Župan je torej na nek način pred izsiljeno izbiro: na eni strani se ne more otresti svojih zvestih podpornikov, saj jim po eni strani dolguje uspeh na volitvah, po drugi strani pa ga druži tesno sodelovanje z njimi v preteklem mandatu. Na drugi strani pa je široka koalicija možna samo s strankami, ki so izjemno nezaupljive – ne toliko do župana samega – kot ravno do teh županovih podpornikov.

Kakšne poteze bo v tej zapleteni situaciji povlekel župan Muhič, bo kmalu jasno.