Včerajšnji dan je bil najtežji dan v politični karieri Alojzija Muhiča. Verjetno je šlo za edino sejo v zgodovini mestne občine, na kateri župan ni spregovoril niti besede. In tudi po seji ni dajal nobenih izjav novinarjem, kar je bila sicer običajna praksa.

Svetniki so drug za drugim udrihali po odločitvah, ki jih je župan sprejemal v zadnjih nekaj mesecih in letih v zvezi z Zarjo, in sprejeli sklepe, ki od župana zahtevajo, da vse, kar je počel dosedaj, takoj prekliče.

Župan bo moral dodobra zbrati misli. Kako naj ohrani svojo kredibilnost? Če sprejme sklepe občinskega sveta, potem tako rekoč zanika svoja dejanja, in to na področju, ki naj bi bilo njegovo najmočnejša plat, namreč na področju ekonomije. Sem dober gospodar, je dejal Muhič, ko je prevzemal krmilo. Če odločitve občinskega sveta ne sprejme – formalno stvari niso čisto jasne, ni jasno, kdo sploh zastopa Mestno občino Novo mesto v podjetjih, kjer ima deleže – če odločitve ne podpre, potem bo še utrdil videz samodržca, ki ga je začel ustvarjati s tem, ko je povsem brez vednosti občinskega sveta predlagal in sprejel sporno dokapitalizacijo Zarje.

V vsakem primeru je v javnosti izgubil precejšen del kredibilnosti. In to v trenutku, ko jo najbolj potrebna, v predvolilnem času. Ravno na kredibilnosti gradi svojo zgodbo Alojzij Muhič. Spomnimo, da je še pred dobrim mesecem dni svojim članom, članom Zveze za Dolenjsko dejal, da »mandat končuje brez afer«. Sedaj si je zakuhal najbolj neprijetno od vseh afer: očitek, da je skušal tako rekoč tajkunizirati občinsko premoženje.

Kako bodo to sprejeli člani Zveze za Dolenjsko? Kako bodo to sprejeli morebitni predvolilni partnerji? Zaenkrat je edini predvolilni partner Alojzija Muhiča Miloš Dular (oziroma njegova famozna »nestrankarska« združba Radi imamo Novo mesto in podeželje).  Prav Miloš Dular, direktor Zarje, ki je tudi sam globoko potopljen v afero. Kdo se jim bo pridružil? Kdo si bo upal tvegati, da podpira netransparentno vodenje občinskega podjetja, kar je najbolj mila oznaka tega, kar se je v zadnjih letih dogajalo z Zarjo? Kdo si bo v tem trenutku še upal pridružiti koaliciji Muhič – Dular?

Sicer nikomur ni povsem jasno, zakaj se je župan sploh spustil v avanturo z dokapitalizacijo. Tudi če bi bilo s sklepom o dokapitalizaciji vse v redu, če bi za njo stale kake resne ekonomske analize, bi javnost v razgretem predvolilnem času skočila v zrak že zaradi soliranja in tišine, v kateri se je vse skupaj dogajalo.

Se pravi, da je župan ocenil, da bo dvignil nekaj prahu, da pa svetniki ne bodo zmogli poguma in enotnosti, da bi sklicali izredno sejo in celo zbrali soglasno podporo proti zavrnitvi vsega, kar je Muhič počel. Ocena, ki je bila povsem napačna. Celoten občinski svet mu je dal zaušnico. Razen najožjih strankarskih kolegov, ki pa si niti niso upali pritisniti tipke proti, ampak so se glasovanja vzdržali. Neverjeten presedan v občinski politiki, ko je župan ostal tako rekoč na čistini, medtem ko je vsakdo, ki je prijahal mimo, ustrelil s svojo puščico.

Zakaj torej tovrstno ravnanje? Nekateri trdijo, da je Alojzij Muhič pač izjemno dober človek, ki včasih enostavno ne zna reči ne. Da se pač prehitro pusti prepričati. Drugi trdijo, da je naivnost zgolj piarovska maska, ki si jo je Muhič nadel. Da pač zavestno vodi politiko, ki škoduje občinskim interesom, koristi pa njemu samemu. Tretji trdijo, da je župan zgolj lutka v rokah nekih tretjih sil iz ozadja. Toda v vseh primerih to pomeni, da Novo mesto nima dobrega in močnega župana.

Glede na molk župana očitno ni možno predpostaviti, da bi obstajala še četrta možnost, namreč da je župan imel (za občane) dobre razloge za svoje odločitve v zvezi z Zarjo.

Do volitev so še trije meseci. Je to dovolj, da se afera pozabi? Najbrž ne, saj bo občinski svet svojo zgodbo peljal naprej. Župana sklepi močno zavezujejo. Treba je odpoklicati nadzornike (se pravi, da mora župan sprožiti postopke, da bo razrešil samega sebe). Treba je razrešiti upravo (se pravi upravo, ki jo je imenoval sam župan). Treba je narediti forenzično preiskavo poslovanja podjetja (se pravi poslovanja, ki ga je župan nadziral v zadnjih letih).

Poleg tega se bodo začela postavljati podobna vprašanja v drugih primerih in v drugih občinskih podjetjih, kjer ima vpliv občina. Afera Zarja bi lahko bila tudi Muhičev politični samomor.

Ampak  vse to je manj pomembno. Bolj pomembno je to, da so bili včeraj v občinskem svetu postavljeni dokaj visoki standardi za novomeško politiko. Dolga leta se je občinsko upravljanje v podjetjih vodilo na izjemno netransparenten in politikantski način, pri katerem se je sledilo zasebnim in interesom posameznikov. Včeraj se je v občinskem svetu temu soglasno reklo Dovolj. A treba je pripomniti, da revolucija žre lastne otroke. Del tistih, ki so danes županu najbolj glasno oporekali, so bili tudi sami dolga leta na čelu enake politike. In del tistih, ki so danes oporekali, bodo jutri morda na oblasti. Zapadli bodo enakim skušnjavam kot Lojze Muhič v mandatu 2006 – 2010.

Miloš Dular nam je dan polepšal s tem, da je iz »svoje« sejne sobe izvrgel tri občinske svetnike, ki so želeli prisostvovati novinarski konferenci. Čeprav je dogodek na neki ravni povsem komičen, je s tem svoj ugled in ugled občinskega podjetja spustil na najnižjo možno raven do sedaj. Najprej zaradi tega, ker je novinarska konferenca način komunikacije z javnostjo, tako da že v načelu ne bi smelo biti nikakršnega problema s prisotnostjo kogar koli na kateri koli novinarski konferenci. Še posebej odprti bi morali biti do javnosti v podjetju, ki je konec koncev nastalo na podlagi občinskega premoženja.

Še veliko bolj nepojmljivo pri tem pa je delovanje župana Alojzija Muhiča. Pravzaprav je kar škandalozno, kakšno »napako« si je privoščil župan. Ne da bi obvestil kogar koli, se je povsem samostojno odločal o bistvenih stvareh Zarje. Kot da bi bil novomeški kralj, ne pa uslužbenec občank in občanov. Si predstavljate, da bi Borut Pahor v svoji pisarni in zgolj v tihem pogovoru z ostalimi lastniki sklenil, da dokapitaliziramo denimo NLB? Ali pa kako drugo podjetje v državni lasti?

Vendar je tako Dularjeva kot županova samovolja samo simptom. Simptom tega, kako si neka garnitura (Bojan Kekec jo zelo lepo imenuje z imenom »neformalna mreža, ki gre preko strankarskih meja«) predstavlja upravljanje s skupnimi stvarmi.

Ne gre le za odnos do javnosti. Gre preprosto za to, da je eden glavnih povodov za to, da se ta ali oni mali novomeški človeček spusti v politični boj v tem, da bi se polastil Zarje. Včeraj smo na novinarski konferenci izvedeli kar nekaj zanimivih podatkov. Denimo, da je v podjetju, v katerem je sicer relativno malo zaposlenih, kar dvanajst ljudi imelo individualne pogodbe.

Ni nam še uspelo izvedeti, o kakšnih plačah je bilo govora. Kdo jih je podpisal? Zakaj jih je podpisal? Kdaj jih je podpisal? Prav bi bilo, da se te pogodbe enkrat že pokažejo javnosti. Dvanajst individualnih pogodb. Ker sem pač županov sinko, kajne? Ker sem del “naših”. Ker ne težim v občinskem svetu. Ker te bom podprl na naslednjih volitvah ter o tem prepričal še svojo krajevno skupnost. Ker te imam rad.

In še to: te pogodbe so bile prekinjene šele aprila letos, se pravi leto in pol po tem, ko smo padli v eno izmed najhujših gospodarskih kriz v zadnjih stotih letih. In to krizo, ki je prizadela ravno sektor, v katerem operira Zarja.

Pomenljivo je tudi dejstvo, da sta si oba direktorja – glej, naključje – svojo plačo uskladila z zakonom ravno na dan novinarske konference. Ah, ne skrbite, gre menda za borih 200 evrov bruto mesečnega prihranka in kakšna odpravninica manj v primeru “politične razrešitve”.

In ne, ne bomo pozabili na to, da je Miloš Dular postal direktor Zarje po tem, ko je v drugem krogu lokalnih volitev pred osmimi leti podprl tedanjega županskega kandidata Boštjana Kovačiča. In da je po volitvah leta 2006 kot drugi direktor k Milošu Dularju prišel še Borut Novak, pač človek iz Muhičevega kroga.

Tako Kovačič kot Muhič sta seveda zgolj zvesto sledila plemeniti tradiciji novomeškega političnega kadrovanja.

In konec koncev, zelo resno moramo vzeti tudi besede obeh akterjev včerajšnje novinarske konference, ki sta dejala, da je bila odločitev ene izmed strank, da »podpre kandidatko in ne kandidata (se pravi M. Kramar Zupan namesto Alojzija Muhiča) povezana s tem, da se je uprava Zarje odločila, da bo prekinila s političnim kadrovanjem.

Njuno izjavo je treba vzeti zelo zares, vendar samo v prvem delu, ne pa tudi v drugem: resno je treba opazovati, kaj se bo z Zarjo dogajalo v primeru izvolitve MKZ za županjo. Drugi del pa je po svoje bizaren. Kako že sta gospoda prišla do svojih položajev v Zarji? Pa tudi, morda ni konec le političnega kadrovanja, morda je konec vsakršnega kadrovanja v tej naši Zarji, sedaj ko kriza žre celo bolj zdrav podjetja. Sedaj ko gre vse navzdol, je lahko biti pameten in prekinjati pogodbe, še posebej z utemeljitvijo, da je konec politike.

Ustanovitev Zarje je ena največjih neumnosti, kar si jih je izmislila novomeška politika. Verjetno je življenju občank in občanov neposredno in posredno povzročila več škode, kot kar koli drugega. Občinska politika je imela preprosto preveč opravka s tem, da se je ukvarjala z vprašanjem, kako si omastiti brke v Zarji in manj s tem, kako bi dobro upravljala z življenjem občank in občanov. In zato je prav, da se je zgodil včerajšnji dan. Morda je od vseh stvari še najmanj pomemben predlog za dokapitalizacijo (to se bo pač moralo še razčistiti). Toda tudi vse ostalo, kar je povezano z Zarjo, se bo morda ravno zaradi tega dne začelo odvijati drugače, kot je bilo to do sedaj.

Pravzaprav je Mileni Kramar Zupan uspelo ustvariti vtis, da ni le protikandidatka Muhiču, ampak da je protikandidatka celotnemu obdobju zadnjih desetih let občinske politike in celotnemu krogu novomeških politikov in neformalnih združb zadnjega obdobja (o katerih je sicer govoril že tudi kandidat SDS Bojan Kekec). Toda tudi MKZ ima za sabo (nad sabo?) tri stranke in eno društvo. Marsikdo ji že očita, da postaja del zgoraj omenjene zgodbe.

A MKZ daje vtis močne in avtonomne osebnosti, ki je očitek nekaterih, da nastopa tudi na listi SD za občinski svet, ne prizadene. Kandidatka ima, tudi to je treba priznati, močne reference v gospodarstvu in v javnem sektorju in je bila v celoti umaknjena od občinske politike zadnjih osmih let, tako da očitek o njeni »stankarskosti« pade bolj ali manj v vodo.

Toda po prvem vtisu bo morala MKZ še pokazati, da je sposobna operirati tudi na nikoli povsem transparentnem političnem parketu.

Milena Kramar Zupan je dodobra izkoristila čas, v katerem se je zdelo, da Muhič pridobiva iniciativo. Medtem ko kandidat Zveze za Dolenjsko in Miloša Dularja izkorišča svojo župansko funkcijo, zato da se med ljudmi pokaže ob vsaki priložnosti, so v njenem taboru pripravili temeljito kritiko dosedanjega vodenja občinske politike in pripravili programska izhodišča, s katerimi želijo spremeniti dosedanji način vodenja občine.

Poleg tega se MKZ se ne skriva za običajno držo županskih kandidatov. Do sedaj smo bili navajeni trepljanja po ramenih in medsebojnega občudovanja, ki je v javnosti ustvarjal vtis, da je pravzaprav vseeno, kdo je na oblasti, saj smo vendar vsi sami sposobni, poleg tega pa so »vsi programi v bistvu enaki«. Ne, četvorček strank, ki podpira MKZ, je poslal jasen signal, da so te volitve za novomeško občino lahko usodne. Volivci se bodo morali odločiti, ali želijo dati možnost spremembi ali pa so zadovoljni z obstoječim.

Poleg tega bo lahko odločilno tudi dejstvo, da je MKZ pridobila na svojo stran Socialne demokrate in DeSUS, ki so bili del nekdanje Muhičeve koalicije, poleg tega pa je SD podprl tudi županov nastop na državnozborskih volitvah. SD je danes poslal jasno sporočilo krogu Zveze za Dolenjsko, da njihovega zaupanja nimajo več in da tudi vrh stranke na čelu z Borutom Pahorjem spoštuje njihovo odločitev.

Enako je storil predsednik DeSUS Milan Lah. Alojzij Muhič je tako izgubil še zadnje opore na levici, ki je bila konec koncev tista, ki je pred štirimi leti pripomogla k temu, da je prišel na oblast. Okoli MKZ je tako ne le SD, ampak tudi DeSUS in seveda LDS ter Julije.

Ni sicer jasno, kaj se dogaja okrog Zares in Liste za Dolenjsko. Gregor Macedoni se ne more in ne more odločiti za kandidaturo ali pa mu partnerji ne morejo ali ne znajo zagotoviti tistih izhodišč, ki bi si jih želel kot kandidat. Glede na neodločnost, ki je nemara izraz tega, da tudi sami ne verjamejo v to, da bi tovrstna kandidatura lahko bila uspešna, bi bilo logično in naravno, da se tudi ta krog pridruži Mileni Kramar Zupan. MKZ namreč izraža zelo podobna ali celo identična izhodišča, kot jih v javnih nastopih in objavljenih člankih zasledimo pri Zares in Gregorju Macedoniju. Morda pa so tudi v samem Zares ali pa Listi za Dolenjsko kakšni skriti interesi, da vse skupaj ostane pri obstoječem stanju?

Seveda pa se glavna bitka na županskih volitvah ne more dobiti tako, da se med sabo nekaj dogovorijo vrhovi političnih strank ali nekaj bolj ali manj uglednih posameznikov. Predvsem je potrebno na volišča pripeljati toliko in toliko ljudi. V tem so seveda mojstri prav stari mački Zveze za Dolenjsko, Križman, Novak, Muhič in Kuljaj. Muhič se pospešeno pojavlja na vaških veselicah in prepričuje Podgurje, da je njihov edini naravni kandidat. Medtem ko se ostali kandidati lahko v javnosti pojavijo le takrat, ko skličejo novinarsko konferenco, se naš Lojze veselo smehlja skorajda vsakodnevno na tej ali oni proslavi.

V kolikor bodo volilni strategi Milene Kramar Zupan ostali v svojih pisarnah, potem bo njena kandidatura ostala morda pri uvrstitvi v drugi krog.

Polovica novomeškega volilnega telesa živi na podeželju. In, če smo iskreni, še polovica tistih, ki živijo v mestu, se ima za Podgurce. Teme, kot so mestno jedro, univerza, kultura, jih v resnici ne zanimajo. Če četvorček okrog MKZ svoje predvolilne strategije ne bo baziral na tem dejstvu in podeželskim volivcem ne bo predstavil alternative, bodo volitve kmalu izgubljene.

In seveda, čakamo na naslednjo potezo Bojana Kekca in SDS. Po drznem uvodu, v katerem je podal kritiko županovega dela v zadnjih štirih letih in tudi sam napovedal spremembe, tega županskega kandidata v javnosti nekako ni več zaznati. Neprepričljiv je bil tudi na soočenju Društva Novo mesto. Ga je neformalna združba, o kateri je govoril v Parkovem intervju, vendarle malce pritisnila in vsaj delno utišala? Si Ivan Grill sploh želi močnega lokalnega človeka v svoji stranki? SDS je v zadnjih letih tudi po Grillovi zaslugi močno pridobival aktivne volivce predvsem na podeželju. Bo tako tudi na županskih volitvah in bi v drugem krogu nemara lahko videli celo spopad med Kekcem in MKZ?

To pisanje je spodbudilo kar nekaj nedavnih dogodkov. V prvi vrsti še enkrat spoznanje, da našo politiko v večji meri poganja populizem najslabše vrste. Tak, ki spodbuja nestrpnost ali v res najboljšem primeru ohranja status quo. Drugo mesto zaseda posledica tovrstnega sovražnega govora v parlamentu – nestrpnost doma, nestrpnost prijateljev, staršev.

Vse skupaj je sprožil predlog za nov družinski zakonik, ki največ prahu dviga s členom, ki dovoljuje istospolnim partnerjem posvojitev otrok. Najprej nisem verjela, da je kdorkoli lahko proti temu očitnemu izboljšanju definicije družine, ki tako ali tako že nekaj časa obstaja v vseh mogočih oblikah; le naša ustava tega včasih ne opazi.

Sicer pa ni minilo preveč časa, preden sem spoznala, da moje mnenje ni ravno mnenje večine – če povem zelo milo. Že v prvih pogovorih na to temo mi je bilo jasno, kaj bo glavni argument vseh nasprotnikov tega zakona. To je slavni »argument o naravnem«. Torej, če imata otroka dve osebi istega spola, zadeva ni naravna; kakor so za protinaravne oklicane tovrstne partnerske zveze. Je nenaravna zato, ker se v njej ne morejo zaploditi otroci? Kaj potem sporočamo neplodnim heteroseksualnim parom in tistim, ki so otroka dobili s pomočjo umetne oploditve?

Ozadje naravnega seveda nima kaj dosti skupnega s prvinskimi nagoni človeka. Je predvsem institucionalno naravnano. Kajti tega, kaj je naravno, se preprosto naučimo. Naučimo se od staršev, naučimo se v šoli, konec koncev pa nam to ves čas trobi politika, začinjena z izjavami predstavnikov RKC. Oni vedo o naravnem. Le vprašajmo duhovnike, ki živijo v celibatu.

Jasno, da vemo, kakšna oblika družine je najbolj cenjena in povzdignjena nad vse ostale. To so ati, sine, hči, mami, pes. V tem vrstnem redu, da ne bo pomote! Kajti k pravi naravi družine sodi tudi mami, ki pomiva posodo in tla, ki opere perilo, ga obesi, zlika, ki briše prah, pometa, pospravlja umazane gate za možem. Zato ker on včasih skuha, si mislimo, da smo enakopravni. Ampak to je pač ženska narava, delo v hiši. Moška narava je ležanje na kavču in košenje trave dvakrat na mesec. Zastareli koncepti? Niti ne (še), ampak dejstvo je, da vse, kar se zdi nekoč naravno, s časom postane zastarelo.

Tradicionalna družina figurira le v ideološkem polju (Lešnik 1995, 12) in je kot taka zgolj področje političnega. Je najprej institucija. Potem šele ljubeče okolje za otroka – če ima to srečo. Vemo pa, da je največkrat nima. Je že tako, da ne potrebujemo kakšnih posebnih kvalifikacij za spočetje otroka. Še najmanj je pomembno ali je malček zaželjen in ljubljen.

Čedalje bolj se mi dozdeva, da razširjanje definicije družine ni v interesu države zaradi simbolnega pomena, ki se kakor klop drži opevane institucije. Ko spustimo vanjo istospolna partnerstva, razdremo patriarhalne vzorce, ki so sestavni del družinskega življenja, kakršnega poznamo. Kje je potem delitev dela? Kdo bo kosil travo in kdo bo brisal prah? Čeprav se zagovorniki tradicionalne družine tega največkrat ne zavedajo, je njihov največji strah sesutje mehanizmov njihovega delovanja v lastni nuklearni družini. Istospolne partnerske zveze so dokaz, da je vse za kar mislimo, da je naravno – naučeno. Da sploh ni tako samoumevno, na podlagi spola določati, kdo bo opravil kakšno opravilo.

Pogosto se v teh dneh poudarja tudi skrb za otrokovo dobro počutje; za njegovo duševno zdravje, ki bi lahko bilo ogroženo med odraščanjem v istospolni družini. Izraža se strah pred izpostavljenostjo otrok v šoli; vemo, vrstniki znajo biti kruti. Ampak resnica je, da so šole kruto okolje za skoraj vse otroke. Redki ubežijo vsakodnevnemu rušenju samozavesti, ki se tako rado dogaja v učilnicah. Pa mimogrede, če bi v šolah namenili malo več časa izobraževanju otrok o homoseksualnosti, razbijanju stereotipov in predsodkov, takega gojišča nestrpnosti v naši družbi sedaj ne bi imeli.

Sicer pa je dokazano, da so ti otroci do adolescence varni pred zbadanjem vrstnikov (Golombok, 2000), v puberteti pa … Dvigne naj roko tisti, ki ga niso prav nič zafrkavali. In če ga niso, je prav gotovo on druge.

Na koncu dneva je za naraščaj važno le to, da mu starši dajejo dovolj ljubezni, podpore in samozavesti, s čimer ustvarijo dobro popotnico za življenje.

Takih in drugačnih strahov je veliko. Ob nekaterih bi se lahko celo pošteno nasmejali (istospolni partnerji želijo vzgojiti homoseksualne otroke??), če ne bi bilo vse skupaj pravzaprav žalostno. Poglejmo vase; ali si res želimo živeti v taki družbi? V družbi, v kateri se na referendumu odloča o osnovnih človekovih pravicah? Pa ne govorim samo o istospolnih družinah, spomnimo se samo na referendum o umetni oploditvi, ko je bilo odločeno, da lahko dobijo otroka s pomočjo umetne oploditve samo ženske, ki so poročene ali v zunajzakonski skupnosti (!). Kamor koli se ozremo, tu je norma heteroseksualnega para, ki ustvarja zadušljivo ozračje za vse, ki življenja ne živijo po njej. Pustimo jim dihati! Pustimo dihati sebi! Konec koncev gre laže, če ti na pljučih ne sedi tona predsodkov.

Fotografija Jaka Šuln

»46 ministrov za šolstvo različnih evropskih držav bo enajstega in dvanajstega marca na Dunaju in v Budimpešti praznovalo deseto obletnico začetka bolonjskega procesa. Če upoštevamo trenutno situacijo na številnih evropskih univerzah, je ta dogodek v posmeh nam vsem.« (Sporočilo na letakih, ki so jih v Ljubljano prinesli organizatorji Alternativnega vrha Bolognaburns (vzporedno s praznovanjem funkcionarjev bo potekal na Dunaju).)

»A to izpostavljate kot najbolj negativno posledico bolonjskega procesa?«(Cinično-posmehljiva udeleženka javne tribune z naslovom Kdor se visoko šola, nizko pade (Filozofska fakulteta, 4. marec 2010).)

Protesti študentov

Avstrijski študentje pripravljajo nove proteste. Študentsko telo, katerega akcijska sposobnost in organiziranost sta se gradili in pokazali v lanskoletnem gibanju (Unibrennt), katerega vrhunec je bila večtedenska zasedba številnih fakultet, bo vzpostavljene mreže izkoristila za širšo mobilizacijo. Dunajčani so poslali povabilo vsem soudeležencem bolonjskega procesa, da se jim pridružijo pod geslom: »Celebrating bologna? We don’t think so!« Gibanje Bolognaburns je zato zajelo tudi Slovenijo. Delovna skupina proti delu, ki je nastala znotraj gibanja Študentski plenum, je v sodelovanju z društvi Polituss in Socioapatija ter s podporo Socialnega centra Rog začela lastno mobilizacijsko akcijo pred Alternativnim vrhom na Dunaju. Čeprav je cikel javnih tribun, plenumov in delavnic, ki naj bi spodbudil razpravo in prisotne zagrel za akcijo, pozitivna vibracija v smislu odpiranja miselnega prostora, pa mu ni uspelo izraziti jasne opozicije reformam v visokem šolstvu, ki jih je sprožil podpis bolonjske deklaracije. Prej je razkril izmuzljivost razlogov za nezadovoljstvo.

Ne vedo, kaj jih moti?

Moderatorka javne tribune na filozofski fakulteti je kakih 120 udeležencev večkrat pozvala,  naj delijo slabe izkušnje z novo obliko študija. Kljub temu je najbolj zaskrbljujoča zgodba, ki smo jo slišali, govorila o tem, da ima skupina študentov na Univerzi na Primorskem težave, ker se z novimi diplomami ne morejo prijaviti na zavod za zaposlovanje (češ da nove diplome ni na spisku stopenj izobrazbe). To sicer je velika težava za posameznike, vendar le težko rečemo, da je večna, nepopravljiva ali še huje – zgrešena na idejni ravni. Glede na to, da se od letos naprej vse nove generacije izobražujejo po tem postopku, bo zavod za zaposlovanje prej ali slej moral popraviti obrazec in nanj uvrstiti nove nazive. Zgodba govori o birokratskem problemu (napaki?), ki je drugačen kot pomanjkljivosti, ki jih reformi šolstva očita gibanje Bolognaburns.

»Bolonjskemu procesu nikakor ni uspelo doseči načrtovanih ciljev. Nova trostopenjska struktura (diploma – magisterij – doktorat) ni pripeljala le do formalnih omejitev znotraj poteka študija, pač pa k večji družbeni selekciji in konstrukciji individualnosti nasploh. Dejstvo, da celoten proces temelji na razumevanju izobraževanja kot mehanizma za proizvodnjo delovne sile, ki jo narekuje trg, se odseva v očitnih simptomih, kot so družbena selekcija, uvedba šolnin ter menedžerski koncepti in de-demokratizacija znotraj univerzitetnega sistema (bolognaburns.org).«

O takih težavah na konkretni ravni nismo slišali nič. Nič o družbeni selekciji. Nihče ni znal na osebni ravni izraziti, kaj je slabega na tem, da smo delovna sila v proizvajanju. Tudi primerov de-demokratizacije in menedžerskega vodenja fakultet ni nihče predstavil. Mar to pomeni, da se te stvari ne dogajajo? Tisti, ki so govorili, so govorili o strukturah, o nevarnostih podrejanja trgu, o nepravičnosti zapiranja univerz za socialno šibkejše. Debata je bila veliko širša od Bolonjske deklaracije in veliko manj materializirana. Na neki točki je postala skoraj ontološka. Mar  to pomeni, da težav ni? Vsekakor bi bila pričevanja glasnejša in jasnejša, če bi trpeli zaradi študijskih preobremenitev. Če bi bili nezadovoljni z vsakdanjimi razmerami, če bi oblast uvedla šolnine, ukinila subvencije. Toda takih materialnih težav še nimamo. Imamo pa predstave o njih, predstave o vzrokih.

Nedoločljivo nelagodje

Takó dogajanje na neki javni tribuni ne odslikava konkretnih tegob, pač pa kaže na nekaj drugega. Ljudje so prišli. In prišli so bolj ali manj poslušat, prišli so iskat dejansko stanje, upali so, da jim ga bo nekdo povedal. Vse, kar so prinesli s seboj, je bilo nedoločljivo nelagodje. Toda na neki način so se ušteli. Tisti, ki so jih povabili, so pričakovali, da bodo udeleženci s seboj prinesli svoje izkušnje, da bodo potožili svoje tegobe, da se bo na enem mestu zbrala mobilizacijska moč sto nesrečnih zgodb. Toda kaj se je iz tega izcimilo?

Mladenič v prvi vrsti je vstal in nagovoril predavalnico: »Zdravo, moje ime je Andrej. Nisem študent, ampak se mi vseeno zdi, da imam pravico sodelovati v tej debati. Jaz bi vas vse vprašal: Zakaj sploh študirate, kaj je tisto, česar ne bi mogli pridobiti nikjer drugje razen na univerzi?« Neki drugi udeleženec je podobno izzivalno vprašal: »Če se vam zdi, da se s tem, ko se pehate za diplomo, podrejate trgu in ste zgolj izdelek po meri delodajalcev, zakaj hodite na faks? Če želite biti razgledani in sposobni, se vse najde na internetu, kjer lahko poiščete, kar želite.«

Za preživetje, vendar tudi za samostojnost

To vsekakor niso zgodbe. To sploh niso stvari, zaradi katerih bi študentje trpeli. Da bi razmišljali, zakaj so šli študirat? Kdo se kaj takega sploh vpraša? Če imaš po osnovni šoli dovolj dobre ocene, končaš na gimnaziji in od tam naprej skoraj ni poti drugam kot na faks. In starši so veseli, ker to pomeni, da boš imel službo, denar, družino in psa. Morda celo splezaš po družbeni lestvici. Morda, kajti diploma je čedalje slabše zagotovilo za delovno mesto. Zadnje čase smo bili priča hitri rasti brezposelnosti med mladimi diplomanti. V časopisih se že piše o t. i. preizobraženosti. Ali to pomeni, da je treba vpis oklestiti? Ali vprašanje »Zakaj sploh študiram?« implicira, da naj raje ne, češ da s tem tako ali tako ne bom veliko pridobil?

Nedvomno. In ravno ta negotovost je povod, da se vprašamo, zakaj študiramo in najdemo boljši, manj pragmatičen odgovor kot »dobra služba«. Samo če razglasimo, da iščemo znanje, ne službe, in če univerza sporoči, da omogoča prvo, ne pa delovnih mest, lahko upamo, da smo se osvobodili primeža trga. Kajti takoj ko univerza obljubi, da bo študentu zagotovila delo, se mora podrediti delodajalcem in njihovim specifičnim potrebam. Prav tako se podredi študentu, kupcu, ki zahteva dobrino v obliki sposobnosti in akreditacije, ki mu bo omogočila zaposlitev. Univerza se ukloni načelom uporabnosti in izgubi funkcijo ustanove, ki zagotavlja razgledanost in poznavanje področja za vsako ceno. Študent ni več samostojen posameznik, pač pa uporaben izdelek. Vsaj na deklarativni ravni. Toda ali te besede koreninijo v vsakdanjiku? Ali imajo realne posledice?

Zakaj je slabo, če na človeka gledamo kot na delovno silo? To nenazadnje je. Študentje bodo  po koncu šolanja delali, četudi univerza razglasi, da jih v prvi vrsti ne izobražuje s tem namenom, pač pa zaradi znanja. Podobno lahko gledamo na mobilnost, ki jo bolonjski proces poudarja od samega začetka. Gre za mobilnost človeka ali za mobilnost delovne sile? In v čem je razlika?

Ko rečemo človek, mislimo na avtonomnega posameznika, ki se odloča sam, misli široko, je dovzeten za inovacije ipd. Ko rečemo delovna sila, govorimo o osebi, ki »žrtvuje« širše znanje in kritično distanco za dobro opravljanje vse bolj specialnih funkcij. Človek ima voljo in prostor, ki si ju je izboril, delovna sila je »finished product« (končni izdelek), ki dela, zato ker je za to ustvarjena. Avtonomni posameznik vsebuje neko presežno znanje, lahko misli alternative obstoječega, medtem ko delovna sila zgolj pozna in izkorišča že obstoječe mehanizme (glej Aldous Huxley, Krasni novi svet).

Vprašajmo se torej, zakaj (v prvi vrsti) študiramo. Nedvomno nam je preživetje na prvem mestu in je tudi predpostavka za samostojnost, toda to ne pomeni, da bi si morali želeti, da nas univerze prikrojijo po meri bodočih delodajalcev. Če bomo želeli delati, se bomo že podredili, ne bomo pa se podredili vnaprej. Nočemo, da nas sistem šolanja serijsko naredi za stroje, pač pa da nam da izbiro.

»Vendar to je zgolj premik specializacije na kasnejše obdobje,« bi lahko kdo rekel. »Od po maturi do po diplomi. Cincanje. Odlašanje.« In ravno to je to.  – Ljudje so negotovi. Želijo si varnosti, vendar za to ne želijo žrtvovati svoje svobode (kar je prva misel ekonomistov). Ne vedo, kaj bi. Grožnja ne prihaja le od standardizacije evropskega visokega šolstva, ki pri nas nima otipljivih negativnih posledic. Mračne govorice o nevarnostih tržnega kapitalizma, ki jih je sprožila velika gospodarska kriza, so se razširile prek vseh področij našega življenja. Kjer so ljudje našli realne posledice, so se stvari premaknile, kjer jih niso, so negotovi.

Bolonjska deklaracija je za študente postala simbol neoliberalizacije. Postala je tarča protitržnih kritik, ki iz dneva v dan razkrivajo nesrečo ljudi. Bolonjska deklaracija (vsega štiri strani teksta) je, prej kot da je zgrešena sama po sebi, simbol zgrešenih stvari v tem sistemu. Študentje se nočejo spustiti po drsečem pobočju, ki bi jih znalo pripeljati tja, kjer so delavke Mure ali delavci migrantje. Nenazadnje tja, kjer so ameriški vrstniki (visoke šolnine). S tega vidika so za slovenske študente protesti proti »bolonji« prej preventiva kot konkretna kritika. So klic vrednot in ne toliko klic razmer. So svarilo in poziv k premisleku. Zakaj študiramo? Kdo je študent? Kaj je znanje?

Morda bo kmalu potrebno revidirati Parkovo predvolilno napoved, ki je napovedovala, da nas zagotovo čaka drugi krog.

Muhič je med sedmimi do sedaj napovedanimi ali pa »napovedanimi« kandidati najstarejši. Pa vendar kaže največ želje in odločnosti za prevzem oblasti. Muhič ve, ali pa vsaj daje vtis, da ve, kaj hoče in kaj lahko stori.

Koliko resni so sploh ostali kandidati? Kandidaturo Francija Bačarja iz SLS očitno ne moremo jemati preveč resno. O sebi pravi, da je »kandidat za kandidata«, delo Muhiča v minevajočem mandatu pa ocenjuje z oceno prav dobro. Na predvolilnem soočenju Društva Novo mesto se je v glavnem trudil, da bi povedal kakšno šalo.

Bačar konec koncev spada ravno v tisto generacijo in v tisti krog podgurskih politikov, ki našo občino vodijo zadnjih dvajset let. Čeprav je to nepreverjena špekulacija, lahko na podlagi vseh znakov postavimo tezo, da sta Muhičeva ZZD in SLS pravzaprav že dogovorjena za podporo kandidatu Zveze za Dolenjsko. Če ne v prvem, pa v drugem krogu. – Naj me SLS demantira, če ni tako.

Ni odveč opozoriti, da je pri glasovanjih v občinskem svetu SLS skorajda vedno na županovi strani. Nič drugače ni z NSi, ki bo bržkone postavila slamnatega kandidata ali pa bo Muhiča podprla kar v prvem krogu.

Bržkone se bo zelo podobno zgodilo s Perhajevo Potjo. Res je, da bo v prvem krogu očitno nastopil samostojno. Toda prizanesljivost, ki jo kaže do župana, nam daje misliti, da bo Perhaj bržkone prej ali slej Muhiča vendrle podprl. Kaj mu pa drugega preostane?

Križmanova izjava na današnji novinarski konferenci, da se s Socialnimi demokrati še pogovarjajo, kaže tudi na to, da SD vendarle ni tako zanesljiv partner Milene Kramar Zupan, kot se morda zdi.

Ne pozabimo, da je Muhič pred dvema letoma rešil SD z nastopom na njihovi listi za državni zbor.Vprašanje je, ali bodo avtobusni revolucionarji iz lokalne SD uspeli zdržati Pahorjev pritisk, o katerem se toliko govori. Ko je Pahor rabil Muhiča, mu je le-ta stopil na pomoč. Ga bo Pahor sedaj lahko pustil na cedilu?

In tako naprej. Čeprav se je najprej zdelo, da je za Muhiča slabo, da se pojavlja toliko protikandidatov, je morda ravno obratno. Če bi šlo za šest resnih protikandidatov, ki bi znali artikulirati vse nesreče in nerodnosti Muhičevega mandata (ni jih bilo malo, to je konec koncev jasno vsakomur, ki spremlja dogajanje v naši občini), potem bi bil Muhič v težavah.

Ker pa očitno večina kandidatov nastopa zgolj zaradi tega, da bi se tako ali drugače prodali Muhiču v drugem krogu, lahko pričakujemo medlo kampanjo, v kateri ne bo povsem jasno, zakaj za vraga so volitve sploh potrebne.

Če bosta, bogve kdaj, nastopila Macedoni in Kramarjeva, se bosta soočila s situacijo 2 : 5. Za mizo s petimi Lojzeti bosta bržkone ostala preslišana, Muhič pa bo ostal edina logična izbira.

Seveda ob predpostavki, da bo Bojan Kekec še naprej zagovarjal stališče, ki ga je izrazil na soočenju Društva Novo mesto, da pač ne more ocenjevati dela župana, ker sam še ni bil v njegovi koži«. Še enkrat, zakaj se nekdo spušča v kandidaturo, če je obstoječe stanje skorajda popolno?

Če pa bo nadaljeval s kritiko, ki jo je izrazil v Parkovem intervjuju, potem bomo morda videli bolj napeto tekmo.

Medtem je Muhič že začel s preverjeno taktiko. Pojavlja se na človeških in pasjih procesijah ter sprejema  športnike, odličnjake in paličnjake. Muhičevi že vabijo na prvi piknik. In tako se zmaguje lokalne volitve. V medijski in politični praznini je potrebno pač obrniti kakšnega vola in stočiti kakšen sod vina, ali ne.

Ostali »resni« kandidati čakajo in čakajo. Zdi se, kot da se pripravljajo na volitve leta 2014 in ne na tiste, ki bodo čez dobre tri mesece.

Ko se Novomeščani peljemo skozi Celje ter v zadnjih letih po Kopru, Ljubljani in ne nazadnje skozi Šentjernej, lahko ugotovimo predvsem to, da se ta mesta oz. kraji intenzivno spreminjajo oz. pozitivno razvijajo. Glavni vir razvoja lokalnih skupnosti niso in ne morejo biti samo lastna sredstva občinskega proračuna. Zato se dinamične občine naslanjajo na sredstva EU skladov, ki v obdobju 2007–2013 najbolj dejavno pospešujejo razvoj javnega sektorja, ter na zasebni kapital, ki v zadnjih letih išče poti pri sodelovanju z javnim sektorjem. Obdobje zadnjih dveh mandatov lahko v Novem mestu označimo kot obdobje zamujenih priložnosti. Svetla izjema v zadnjem obdobju je uspešna prijava na razpis za razvojne investicije v javno kulturno infrastrukturo. Gre za projekt rekonstrukcije stavbe, v kateri deluje Anton Podbevšek Teater (APT) oz. nekdanjega Doma kulture, za kar naj bi novomeška občina iz kohezijskih sredstev prejela 2 mio EUR. Zakaj naj bi oz. zakaj uspešna prijava še ni razlog za veselje, bo razvidno iz primerov, navedenih v nadaljevanju.

Poleg uspešne prijave prenove zgradbe APT je večji del zadnjega mandata zaznamovala priprava na rekonstrukcijo Centralne čistilne naprave (CČN) v Ločni. Gre za nujno prenovo čiščenja komunalnih odplak v skladu z novimi evropskimi normami. Čeprav so ta nova evropska pravila znana že vrsto let, pa pred dokončno uveljavitvijo v Novem mestu lovimo zadnji vlak. Tako je bila odločitev za rekonstrukcijo obstoječe mestne čistilne naprave sprejeta oz. skoraj izsiljena zadnji trenutek in je postalo jasno, da ne bo nič z izgradnjo nove regionalne čistilne naprave. Vseskozi je bilo namreč na dlani, da nas »čaka« evropsko in državno sofinanciranje projekta zagotovitve čiščenja komunalnih odplak v skladu z novimi pravili v možnem deležu celo do 90 % vrednosti investicije. Občina sama ali skupaj z ostalimi občinami v regiji bi morala v obdobju od leta 2002 do 2006 samo določiti najustreznejše mesto nove regionalne čistilne naprave ter to odločitev potrditi s sprejemom ustreznih prostorskih aktov. Tako pa je novomeška občina reševala podarjeno sofinanciranje z odločitvijo o rekonstrukciji obstoječe čistilne naprave. Težav pa s tem še ni konec. Prvi razpis za izvajalca rekonstrukcije je bil objavljen aprila leta 2009. Domači izvajalec CGP je bil najcenejši oz. najugodnejši, vendar sta se konkurenčna ponudnika, SCT in avstrijski Strabag AG, pritožila ter uspela z revizijo, tako da je bil postopek izbire izvajalca razveljavljen. Konec leta 2009 je mestna občina vnovič objavila javni razpis za izvajalca, vendar smo bili par dni pred iztekom roka za oddajo prijav seznanjeni s preklicem javnega razpisa. Neuradno je bil preklic posledica drobnjakarskih zahtev ministrstva za okolje in prostor. Včasih se je res težko sprijazniti s številnimi akti, pravili in preprekami, ki si jih na pot koriščenja evropskih sredstev postavimo Slovenci. Vendar nas kot Novomeščane zanima predvsem in samo, zakaj imamo že kar nekaj let realizacijo občinskih proračunov z zelo nizkimi zneski investicij za razliko od načrtov, ki obljubljajo lepo zveneče investicijske projekte z visokimi zneski.

Zanimiv je tudi primer prijave s projektom Športna dvorana velodrom Češča vas na kohezijska sredstva na področju športno-rekreativne infrastrukture v letu 2008. Seznanitev s potekom prijave je vodstvo mestne občine poslalo tudi svetnikom novomeškega občinskega sveta, ki so morali dopolniti takrat veljavni občinski proračun. Prijava je bila uspešna z 2 mio EUR odobrenimi sredstvi. Po vsaj meni dosegljivih podatkih ni bilo nikoli uradno pojasnjeno, zakaj novomeški župan pogodbe o koriščenju teh sredstev ni podpisal. Morda res niso bila odobrena vsa zaprošena sredstva, vendar vedno obstajajo poti za revizijo projekta oz. razmislek, kako vseeno izkoristiti priložnost pridobitve 2 mio zunanjih sredstev. Tako pa se zdi, da je prijavo za evropska sredstva vodstvo novomeške občine pospremilo s figo v žepu ter na neki način izigralo posameznike, ki iskreno hočejo premakniti nadgradnjo velodroma v Češči vasi za kakšen korak naprej,

Zelo podoben je primer izgradnje študentskega doma v Drgančevju, ki bi bil po načelu modularnosti lahko prvi objekt tako želenega, a hkrati tudi ambiciozno zastavljenega univerzitetnega kampusa. Leta 2006 je župan Muhič s tedanjo ministrico za visoko šolstvo podpisal pismo o nameri izgradnje študentskega doma, pri čemer je bilo državno sofinanciranje predvideno v višini 3 mio EUR, lokalna skupnost pa bi morala zagotoviti komunalno opremljenost. Kako brez težav se podpiše pismo o nameri ter kako težko je uresničiti lastne obveze, se je izkazalo v naslednjih letih, ko je brez pravega pojasnila projekt zastal. Da ne bi kdo kadar koli želel projekt na hitro spraviti v življenje, so se po neuradnih vesteh odgovorni na Mestni občini odločili prekiniti izvedbo naročene izdelave projektne dokumentacije za gradbeno dovoljenje (PGD) za študentski dom. Sredstva so bila vsa ta leta med nacionalnimi namenskimi sredstvi za investicije v študentske domove sicer rezervirana za Novo mesto, vendar je sedaj od predstavnikov ministrstva neuradno slišati, da obljub in pobud novomeške občine ne jemljejo več resno.

Ker se ob finančno izčrpani občinski blagajni občinsko vodstvo ne upa in verjetno tudi ne zna lotiti pravih razvojnih projektov ter si župan Muhič tega v volilnem letu ne upa javno priznati, so se v letu 2010 na Mestni občini lotili več projektov na način javno-zasebnih partnerstev. Gre za projekte izgradnje parkirne hiše pri Zdravstvenem domu, pokritja velodroma v Češči vasi ter izgradnje sončnih elektrarn na strehah novomeških osnovnih šol. Pristop javno-zasebnega partnerstva je pravilen, vendar se postavlja vprašanje, ali bo znala mestna občina pravilno opredeliti javni in zasebni interes, s tem povezana tveganja in tudi finančne vložke. Trenutno je videti, da gre za relativno slabo zastavljene projekte. Če pogledamo samo primer garažne hiše pri zdravstvenem domu. Vsaj dve leti so namreč znani vsi parametri načrtovane novogradnje, mestna občina pa se je zganila šele jeseni 2009, ko je postalo jasno, da je izgradnja sosednje Šmihelske ceste že realnost in da bo zelo težko ujeti sočasno izgradnjo, ki je najbolj optimalna tako v stroškovnem kot časovnem smislu. Pripravljeno gradivo iz septembra 2009 je bilo tako neprepričljivo, da ga občinski svet ni hotel obravnavati. Vnovič je bilo gradivo predloženo v obravnavo na občinski svet šele januarja leta 2010, potem ko je bil konec leta 2009 javni razpis za javno-zasebno partnerstvo že objavljen v Uradnem listu, vendar v zadnjih dneh prejšnjega leta tudi preklican.

Vse navedeno kaže, da imamo opraviti z vodenjem novomeške občine, ki odraža strah pred razvojem. Ker razvoj seveda tudi stane in zahteva strateško koordiniranje in vodenje. Denarja pa že sedaj ni zadosti za vse. Kaj vse »potrebuje« in srka novomeški javni denar, tako da je situacija vse slabša, mi je sicer še vedno neznanka. Na žalost pa odlaganje in tiho zavračanje razvojnih projektov ni več samo posamezno naključje. Zanimivo bo opazovati novomeške prijave na trenutno aktualni razpis regionalnih razvojnih prioritet in najavljeni razpis za gospodarska središča. Morda pa bosta ta dva zelo bogato sofinancirana razpisa s sredstvi EU skladov priložnost za volilno javno promocijo, saj je verjetno Novo mesto ena redkih občin, kjer nihče župana ne povpraša zakaj ne podpiše pogodb za pridobljena državna in evropska sredstva. Še dobro da volitve vsake štiri leta prinesejo vsaj upanje v boljše čase.

Fotografija Boštjan Pucelj

Bogdan Miklič je romski novinar.

O Romih se je v zadnjem letu pisalo spet bistveno več kot običajno. Predstavniki romske skupnosti so se hote ali nehote znašli na prvih straneh najbolj branih časopisov ter v prvih prispevkih osrednjih TV oddaj. Razlog poročanja o romskih križih in težavah je največkrat povezan s policijo ali z diskriminacijo večinskega prebivalstva.

Prav gotovo posebej izstopa pokop Rominje na enem od pokopališč v občini Škocjan, ki ga zaradi nasprotovanja tamkajšnjih krajanov skorajda niso mogli opraviti. Kazalo je celo, da bo občanka iz Dobruške vasi za kraj večnega počitka dobila dodeljeno pokopališče v Prečni, kamor pokopavajo predvsem mrtve iz Žabjaka in Brezja, a so si ob posredovanju romskih funkcionarjev, predvsem podpredsednika Zveze Romov Slovenije Bojana Tudije, in filmskega ustvarjalca Filipa Robarja Dorina glavni akterji najbolj odmevnega ponovoletnega dogodka le premislili. V pripravljenosti okrepljenih policijskih enot so pogreb uro kasneje le opravili na »otoku«. Vsakemu izmed nas se zastavlja vprašanje, kdo lahko spreminja želje pokojnika in njegovih najbližjih. Res samo za Rome ni prostora na pokopališčih? Bi se kaj takega lahko zgodilo »civilom«? Odgovor je, da se z mrtvimi ne gre igrati. In iz spoštovanja do pokojnih se z njimi nihče nima pravice prerekati, kje bo njihov grob, tudi lokalni politiki in njihovi somišljeniki ne. Primer ravnanja policije, ki je posredovala, da bi omogočila nemoten potek pogrebne slovesnosti, je vzela pod drobnogled varuhinja človekovih pravic, ki je na Dolenjsko poslala svoje sodelavce, ki bodo ugotavljali, ali so bili vsi postopki policije v skladu z zakonom.

Policija je poskrbela za posebno božično presenečenje med Romi na Ruperč Vrhu, in to na sam sveti večer, ko so pisca teh vrstic za 4 noči pridržali, ker v določenem roku ni plačal globe zaradi prehitre vožnje. Razumem, da je kazen treba plačati ali odslužiti, ampak zakaj se je uklonilni zapor moral zgoditi prav na božični večer? Klinc pa tako Božičkovo darilo! Tako ravnanje mož v modrem ne bo prispevalo k zaupanju in sodelovanju med romsko skupnostjo in policijo. Sploh ima človek občutek, da se vse slabo zgrne nad Rome, da so vsega krivi Romi, pa če so bili vpleteni v neke zgodbe ali ne. Najlaže je s prstom pokazati na nemočne Rome. Za zaščito svojih interesov moraš biti dobro načitan, to pa Romom manjka. In čeprav se o taki in drugačni diskriminaciji veliko piše in govori, pogosto prizadevanja za zajezitev teh pojavov ostanejo le mrtva črka na papirju, življenje pa gre svojo pot.

V Novem mestu so se načrtnega dela z Romi, predvsem romskimi ženskami, lotili v društvu Julija. Ocenili so, da bodo v primeru, če pomagajo romski ženi in materi, posredno pomagali celotni romski družini. Le mati, ki bo vedela, kaj je dobro za njenega otroka, se bo zavedala svojega poslanstva in stremela k boljšemu učnemu uspehu svojega nadebudneža, skušala doma ustvariti pogoje za normalno učenje, poskrbela bo za zdravo hrano, za zdravje otrok in družine. Julije bodo zagotovo imele polne roke dela, saj na tem področju z izjemo nekaterih izobraževalnih ustanov za odrasle z romskimi ženskami ni delal nihče. Kako resno mislijo Julije, so pokazale z nedavno modno revijo v Kulturnem centru Janeza Trdine. Prvič smo lahko videli oblačilno kulturo Rominj od nekoč do današnjih dni. Dogodek je bil prava paša za oči, saj mnogi niso verjeli, da se Rominje lahko enakovredno sprehodijo po modni pisti, kot to velja za izkušene manekenke. Ko smo že pri modi. Tradicija romskega oblačenja izginja in se pozablja. Le tovrstni dogodki lahko marsikaj ohranijo pri življenju in morali bi dati možnost mladim in starejšim Rominjam, da še kdaj pokažejo, kako je bilo nekoč in kako je danes.

Če je nekoč veljalo, da so Roma lahko mirno pustili v čakalnici pri zdravniku tudi po več ur ali pa ga celo napodili iz ambulante, je na tem področju pričakovati resne spremembe. Verjamemo, da bo takemu ravnanju naredil konec zastopnik bolnikovih pravic, na katerega se bodo Romi lahko obračali v primerih, ko bodo ocenili, da so kršene pravice pacientov. Ko bosta obe strani vedeli, kaj je dovoljeno in kaj ne, bo morebiti tudi na tem področju manj sivih las tako za zdravnike kot romske paciente.

V javnosti se praviloma v kontekstu študentskih skupnosti omenjajo samo Študentska organizacija Slovenije in študentske organizacije univerz. Na lokalne organizacije – študentska društva – se največkrat pozabi. V luči vsesplošnega javnega linča, osebnih diskvalifikacij in napačnih navajanj, ki jih medijem na pladnju servirajo razočarani politični podmladki ter od MDDSZ najeta agencija za medijsko načrtovanje, to niti ni tako slabo. Toda ob tem se pozablja na najbolj reprezentativne študentske entitete, v katere je po zadnjih podatkih včlanjenih prek 24 300 študentov. Študentska društva so v dobrem desetletju delovanja postala ponekod edina lokalna kulturno-izobraževalna središča z zavidljivimi letnimi produkcijami.

***

V zadnjem desetletju je ureditev študentskega dela doživela že veliko popravkov in dopolnil. Osnovni koncesijski dajatvi sta bili dodani novi davščini, in sicer za izgradnjo študentskih domov in za štipendijski sklad. Priznani stroški koncesionarjev in sredstva za študentske organizacije so se zmanjšali, omejilo se je število ur dela.

Spodbuda za delo na črno

Če so se prejšnje vlade študentskega dela lotile na način tankega rezanja kraškega pršuta, ima ta vlada namen zarezati v ureditev, kot babica nareže poli salamo – na prst debele kolobarje. Po neuradnih podatkih naj bi namreč ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (MDDSZ) v vladno usklajevanje poslalo predlog, ki predvideva skoraj 100-odstotno povečanje skupne obremenitve izplačil študentom, in sicer na račun polnjenja blagajne pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Bistveno naj bi se spremenila tudi razmerja pri delitvi koncesijskih dajatev, zlasti na škodo študentskih servisov. Skupna obremenitev študentskega dela naj bi tako znašala blizu trideset odstotkov. Račun povečanja dajatev bo seveda plačalo slovensko gospodarstvo. In ta račun je sorazmerno visok, 46 mln EUR na leto, če smo natančni. Nalaganje novih bremen delodajalcem v času recesije ne samo da ni smotrno, ampak celo kliče po delu na črno. Veliko manjših podjetij v sektorju, v katerem se plačuje predvsem z gotovino, bo v zasledovanju konkurenčne prednosti prisiljeno študente zaposlovati mimo zakona. Študent bo na napotnico delal le uro ali dve na dan, preostanek delovnika pa bo plačan na roke. Srečanje z izigravanjem pravnega reda že na začetku poslovne poti mladih zagotovo ni najbolj vzorno dejanje države.

Upokojenci proti študentom

Zakon o malem delu dodeljuje pravico do začasnih in občasnih del brez zamrznitve pokojnine tudi upokojencem. V tem pogledu vlada napačno izenačuje tiste na začetku in tiste na koncu poslovne kariere. Zavedati se je treba, da imajo vsi upokojenci že zagotovljen stalen mesečni dohodek, medtem ko štipendije prejema le dobra petina vseh študentov in da te dosegajo le slabo tretjino povprečne mesečne pokojnine. Z vstopom upokojencev na trg malega dela bodo študentje dobili močno nelojalno konkurenco. Poleg že zagotovljene eksistence in velike številčne premoči upokojenci svoj urnik ne rabijo prilagajati šolskim obveznostim. Zato bodo pripravljeni delati za manj denarja in vse dni v tednu. Povpraševanje po malem delu je neelastično in povečana ponudba delovne sile nanj ne bo vplivala. Tako lahko z veliko gotovostjo predvidevamo, da bodo študentje izgubili delo na račun bolj prilagodljive delovne sile.

Zavajajoči »podatki«

V zadnjem mesecu se je v medijih pojavilo kar nekaj napačnih ali celo namerno zavajajočih trditev o študentskem delu. Najbolj v nebo vpijajoč primer zavajanja je trditev, da študentsko delo opravljajo »večni« študentje pri tridesetih, ki jih delodajalci namesto redne zaposlitve raje plačujejo prek stroškovno prijaznejših študentskih napotnic. Trditev ne vzdrži niti najmanjše kritične presoje. Po zadnjih dostopnih podatkih Davčne uprave RS namreč glavnino študentskega dela, tj. 80 odstotkov, opravijo mladi do vključno 23. leta starosti. Starih 30 let in več, ki delajo prek napotnice, pa je v strukturi manj kot dva promila ali 256 ljudi v letu 2008. Dokončnemu padcu teze prispeva podatek taistega državnega organa, da 85 odstotkov dijakov in študentov prek napotnice zasluži manj kot 340 EUR na mesec. Velikokrat se tudi zmotno navaja, da je študentsko delo slovenski unikum. To seveda ne drži. Večina evropskih držav pozna institucionalno delo ob študiju in na Danskem, v Nemčiji in Avstriji je delež mladih, ki opravljajo takšno delo, višji od 65 odstotkov, kolikor znaša slovenski delež.

Konec študentskih servisov

V zadnjih desetih letih so se priznani stroški koncesionarjev – študentskih servisov znižali za 40 odstotkov in skoraj polovica agencij za posredovanje študentskih del v zadnjih petih letih ni zdržala pritiska zmanjšanih neto prilivov. Od 85 servisov leta 2004 jih deluje le še 48. Pri tem pa MDDSZ ugotavlja, da se danes »okoli 10 do 15 študentskih servisov spopada z resno eksistenčno krizo«. Glede na zadnje neuradne podatke iz MDDSZ se koncesionarjem piše še bistveno slabše. Zakon o malem delu naj bi namreč predvideval še nadaljnje polovično zmanjšanje priznanih stroškov. Zmanjševanje zasleduje cilj enega od izhodišč zakona, da naj bi študentsko delo posredovale izključno neprofitne organizacije, vendar je tako rigorozno zmanjševanje absurdno. Dvoodstotno nadomestilo za posredovanje študentskih del pomeni popolno ukinitev vseh subvencij in ugodnosti za študente, ukinitev avansiranja plačil, brezplačnih telefonov in kratkih sporočil za informacije o prostih delovnih mestih, ukinitev sponzoriranja ali oglaševanja in zaprtje večine poslovalnic. Sledeči ukrep, ki bo še naknadno zmanjšal dostopnost do dela in posledično študija, je nerazumljivo uvajanje dodatnih obrazcev in poročil za podjetja, ki želijo zaposliti delavca prek malega dela. Vse kaže, da bodo mala dela posredovali samo še Zavodi za zaposlovanje in upokojenska društva.

Konec samostojnosti študentskih organizacij

V začetnih izhodiščih reforme študentskega dela v decembru 2009 se je pojavila ideja, da bi del koncesijske dajatve, ki sedaj pripada študentskim organizacijam, razpolovili in prek javnih razpisov delili na vse mladinske organizacije. V prevodu to pomeni financiranje tudi političnih podmladkov in ironično zahtevo kandidiranja na javni razpis s projekti protivladnih demonstracij ali organiziranja civilne nepokorščine. Argument nedopustnega poseganja v avtonomijo študentskih organizacij in očitek o financiranju svojih podmladkov naj bi MDDZS prepričala v opustitev zadevnih predlogov. Tako novi predlog na videz ohranja enako stopnjo financiranja obštudijskih dejavnosti, vendar le v prvem letu veljavnosti zakona. Vsako naslednje leto naj bi se delež, namenjen študentskim prostočasnim dejavnostim, zmanjšal za kar pol koncesijske točke ali 12,5 odstotka. Zaradi postopnega zmanjševanja pravic iz naslova koncesij, pričakovanega povečanja dela na črno, obsežnejše birokracije in strogih časovnih omejitev opravljanja malega dela se študentskim organizacijam upravičeno tresejo hlače.

V javnosti se praviloma v kontekstu študentskih skupnosti omenjajo samo Študentska organizacija Slovenije in študentske organizacije univerz. Na lokalne organizacije – študentska društva – se največkrat pozabi. V luči vsesplošnega javnega linča, osebnih diskvalifikacij in napačnih navajanj, ki jih medijem na pladnju servirajo razočarani politični podmladki ter od MDDSZ najeta agencija za medijsko načrtovanje, to niti ni tako slabo. Toda ob tem se pozablja na najbolj reprezentativne študentske entitete, v katere je po zadnjih podatkih včlanjenih prek 24 300 študentov. Študentska društva so v dobrem desetletju delovanja postala ponekod edina lokalna kulturno-izobraževalna središča z zavidljivimi letnimi produkcijami. V letu 2009 je tako 55 članov Zveze študentskih klubov Slovenije (Zveze ŠKIS) organiziralo skupaj 7988 dogodkov, na katere je prišlo 506 150 obiskovalcev. Skupaj so sofinancirali 1037 različnih subvencij, ki so zadevale 25 700 deležnikov in prek 360 humanitarnih in socialnih akcij pomagali 4180 študentom. Vse leto je bilo na voljo 41 informacijskih centrov s 97 t. i. e-točkami (brezplačni dostop do računalnika z dostopom do interneta), ki jih je uporabljalo skupaj 49 200 uporabnikov. Izdanih je bilo 75 knjig v skupni nakladi 59 750 izvodov, izšlo pa je še 272 časopisov in informativnih publikaciji v skupni nakladi 239 600 izvodov. Ob tako močno razpršeni dejavnosti študentskih društev bi pričakoval večjo samozavest Zveze ŠKIS pri nastopanju v medijih in prodornejšo lobiranje poslancev v regiji.

Rešitve

Predlog zakona naj bi predvideval tudi nekaj dobrodošlih novosti, misleč predvsem na formalno priznanje delovnih izkušenj v okviru malega dela. Vendar je dobro premišljenih in zaželenih rešitev v predlogu Zakona o malem delu bistveno premalo. Po neuradnih podatkih v gradivu ni moč zaslediti predloga Študentske organizacije Slovenije za vzpostavitev skupne e-evidence vpisanih oseb na izobraževalne ustanove. Največja težava pri odpravi fiktivnih vpisov v študijske programe je prav pomanjkanje skupne evidence študentov, kar omogoča večkratno zaporedno vpisovanje v različne visokošolske programe in s tem umetno podaljševanje statusa. V zasledovanju izboljšanja ureditve študentskega dela, odpravi anomalij in boljše zaposljivosti mladih diplomantov MDDSZ predlagam naslednje rešitve. Izenačitev vrstnega reda prednostnih izplačil iz stečajne mase izvajalcev malega dela z redno zaposlenimi v primeru stečaja. Izboljšan nadzor nad panogo, predvsem prek skupne e-evidence in dnevnega e-sporočanja agencij za začasna dela Inšpektoratu RS za delo o izdanih napotnicah. Nadalje predlagam, da se zdajšnji koncesijski dajatvi doda še prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v višini 5 odstotkov (za dijake in študente) ali 15 odstotkov (za upokojence) ter dodatna koncesijska dajatev v višini 1 odstotka za subvencioniranje prve zaposlitve ali samozaposlitve mladih diplomantov. Zaradi prispevka za zavarovanje naj se država odpove davku na dodano vrednost. Tako bi skupna obremenitev malega dela študentov znašala 20, za upokojenca pa 30 odstotkov.

Pripis uredništva: Luka Blažič je urednik Almanah Zveze ŠKIS, ki vsako leto izide pri Založbi Goga.

Čez nekaj mesecev bodo lokalne volitve. V Novem mestu je menda velik favorit aktualni župan Alojzij Muhič. Marsikdo je prepričan, da teh volitev ne more zgubiti. Da bo spet izvoljen, pa če tudi bi iz groba vstal tovariš Tito in kandidiral za župana. Tako menda kažejo tudi javnomnenjske raziskave, ki so jih naročili v županovi matični stranki Zveza za Dolenjsko.

Njim je seveda najbolj jasno, da ni racionalnih razlogov za vnovično izvolitev. V tem mandatu namreč večinoma ni rezultatov, ni izpolnjenih obljub, ni uresničenih projektov, ni »realno« načrtovanih projektov, ni razvoja – je pa zato večinoma ena sama revščina, ena sama velika in razrita cestna luknja, ena sama popokana fasada, ena sama cenena plastična cev za odvajanje kondenza in ostale svinjarije iz klimatske naprave, pritrjene pod oboki sicer slovitih in spomeniško zaščitenih arkad, in to naravnost na pločnik oziroma na tisto, kar naj bi bilo pločnik, en sam jumbo plakat, eno samo stopicljanje na mestu ali hoja vzvratno, eno samo blebetanje, kaj vse bomo, če bomo in predvsem, kaj vse nismo, ker mi bi že, ampak … En sam velik nateg in blef, viden in otipljiv za še tako apatično in preprosto občansko-podeželansko dušo. Zato si z lahkoto predstavljam, kako pri Zvezi za Dolenjsko prav resno, z veliko dozo racionalnega skepticizma, tako rekoč znanstveno preverjajo, merijo in sondirajo utrip volilnega telesa. In to v vseh možnih kombinacijah. Muhič v prvem, Muhič v drugem krogu, s tem ali onim kandidatom. In rezultati jih vedno znova začudijo, navdihnejo in predvsem pomirijo: zaenkrat je vse v redu, tako kot mora biti; kandidat Muhič zmaguje v vseh možnih kombinacijah in v vseh vremenskih pogojih. Tudi v primeru, da bi bile volitve na sončno trgatveno nedeljo. Grozdje lahko počaka. Novomeški župan ne more. Kaj je narobe s to sliko, poleg tega, da drugi kandidati v nasprotju z aktualnim županom niso že dve leti v volilni kampanji oziroma uradno sploh še niso kandidirali?

Najbolj ponarodel stereotip ali pa največkrat slišan argument v prid tezi o nepremagljivosti »dobrega« župana, ki mu sila različne sile zla iz leta v leto, iz dneva v dan, iz minute v minuto preprečujejo, da bi ga lahko označili za sposobnega, je, da ga bo volilo Podgurje. V Podgurju, v tej fantastični, da ne rečem fantazmagorični deželi, kjer teče cviček v potokih, kjer so preživeli prav vsi prebivalci medsvetov, pravljičnih in čarobnih dežel, od bavbavov do škratov, volkodlakov, vampirjev, vilenjakov, takšnih in drugačnih duhov po potrebi, Sneguljčica in sedem kozličkov na žaru, Janko in Metka, Kekec in Pehta, Butalci, Liliputanci, Smrkci, Gollum in Han Solo, čarovnic, do »črnih ciganov«, nekje nedefinirano pod Gorjanci in gorjanskimi mračnimi gozdovi in sončnimi vinorodnimi griči, tam, le tam pa lahko zmagajo le fantje Muhičevega in Kuljajevega kova. Tam kdo drug nima kaj iskati. A – a.

Kar je neumnost in sicer v naravnem sozvočju z zgoraj omenjenimi »svetom« in, kot bomo videli v nadaljevanju, hkrati s svetom, v katerem živimo. Namreč župan Muhič na zadnjih volitvah ni postal župan tam nekje, kjer živijo tisti Drugi, z vsemi svojimi pravljičnimi liki in mikrolokalnimi psihozami, v Podgurju. Župan Muhič je postal župan tudi in predvsem v mestu, če hočete v mestnem jedru, tako rekoč v vašem blokovskem stanovanju sredi blokovskega naselja. Gladko in suvereno je v drugem krogu povozil svojega »mestno-intelektualno-arti« (»anything goes«, »less is more« in »l’art pur l’art«**) protikandidata Pezlja – če me spomin ne vara – celo v večini tako imenovanih tradicionalnih mestnih volilnih okoliših. Pred štirimi leti so Muhiča volili vaš mož, njegova sestra in njen mož, vaša mama in njena teta. Po drugi strani sta pred osmimi in dvanajstimi leti, v tako imenovanih podeželskih ali če hočete podgurskih volilnih okoliših, zmagovala mestna politična kerlca tipa Anton Starc in celo »ultra liberalec« Boštjan Kovačič. Tudi tam so ju volili vaši sorodniki, prijatelji in znanci.

Hočem reči: prvič, pojem Podgurje ni dežela nekje tam zunaj, ampak je prav tu in zdaj in tukaj – v nas. Če ga že moramo definirati (ni pa sploh nujno), potem bi bilo bolje reči, da gre za zelo raztegljivo in nestabilno agregatno stanje duha (lahko tudi luksuzno, če se navežemo na slogan: Biti Podgurc je luksuz), katerega fizične meje močno presegajo (če se navežemo na vinorodni okoliš cvička) ali pa tudi ne (če gremo v domači »bar« v centru mesta) ozemlje novomeške volilne enote, zaradi česar jih je težko ali se jih celo ne da definirati. In glede na »garažo«, ki se trenutno dogaja v Sloveniji (pri tem pod »garažo« mislim predvsem na tiste, ki iz paranoje ali užitka generirajo »afero«, in na tiste, ki izvajajo samomore, medtem ko premier Pahor postavlja »semafor«, ki nam še živim kaže, kako učinkovito deluje njegova »Izhodna strategija«, Janšev pajek pa v miru plete mrežo), bi lahko sklepali, da gre za dokaj normalno stanje duha. Drugič: kot že zgoraj zapisano, tudi če Podgurje definiramo tako ali drugače, samo nima zveze z izvolitvijo ali ne izvolitvijo tega ali onega župana. Ta odločitev še vedno pripada nam (z vsemi našimi Podgurji in »garažami« vred) in, hm, ali ni to bistvo volitev in demokracije?

In edino vprašanje, ki si ga moramo, ali bolje, hočemo postaviti ob robu teh volitev ni kaj lahko stori občina za nas, niti ni kaj lahko mi storimo za občino. In še manj kaj lahko politika stori za nas. Konec koncev je celo večina ozkogledih in kratkovidnih novomeški politikov in političnih združb iz različnih ideoloških in podideoloških bregov dojela, da je Muhič odnesel šalo in da morajo stopiti skupaj in podpreti enega kandidata, ker v nasprotnem primeru čez štiri leta ne bodo imeli več kaj prevzemati in čemu vladati. Preprosto vprašanje, ki si ga torej mi hočemo zastaviti, je: Kaj lahko na teh volitvah storimo za sebe in za svoje bližnje?

Ali tudi drugače: Si Podgurci v teh časih lahko še štiri leta privoščimo luksuz tipa Muhič, Kuljaj in prijatelji?

*Podgurje auf: pogovorni izraz, pogost v dolenjskem Podgorju in okolici, ki se včasih uporablja namesto pozdrava, sicer pa bi ta »spakendranka« v dobesednem »prevodu« lahko pomenila tudi Podgurje, na noge! (op. ur.).

** »anything goes«: ang. vse je možno, vse gre; »less is more«: ang. manj je več; »l’art pour l’art«: ang. umetnost zaradi umetnosti.

Decembra 2009 je ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (MDDSZ) objavilo podlage in izhodišča zakona o malem delu. Tako se je spet sprožila obširna debata o stanju in posledicah morebitnih sprememb na področju študentskega dela. Večino stališč MDDSZ in večjega dela javnosti bi lahko povzeli v smislu, da gre za nelojalno konkurenco pravemu zaposlovanju in da se na ta način omogoča izogibanje davkom in prispevkom. Ob ponovitvi mnogih že slišanih argumentov obeh strani je bilo še najbolj zanimivo jasno stališče novega rektorja ljubljanske univerze, ki ga je podal ob izvolitvi. Brez kančka dvoma je povedal, da se bo zavzemal, da študentsko delo, kot ga poznamo sedaj, ostane, ker rešuje številne socialne zagate študirajočih oziroma mladih. Vendar se zdi, da je študentska moč, ki se lahko vedno znova pokaže v nekoliko bolj radikalni obliki kot nasprotovanje drugih družbenih skupin, tokrat na resni preizkušnji. V razpravo o vprašanjih okoli študentskega dela je vključenih veliko različnih javnosti, kar dokazuje, da ne gre za enostavno problematiko, ki bi jo lahko stlačili zgolj v okvir delovnopravne zakonodaje, kot si to želi MDDSZ.

Najpomembnejši vidik, ki spremlja študentsko delo, je avtonomija skupnosti študentov. Bistvo je v vprašanju, v kolikšni meri si v Sloveniji sploh želimo prave civilne družbe. Zelo malo sodelujočih v javni razpravi o spremembah študentskega dela namreč ve, da je bila provizija, ki jo t. i. študentski servisi (agencije za posredovanje začasnih in občasnih del) zaračunavajo delodajalcem v skladu z določili zakona o skupnosti študentov (sprejet leta 1994) in druge delovne zakonodaje, opredeljena kot finančni temelj te samoupravne študentske skupnosti. Gre za (vsaj po mojem vedenju) edini celovit primer, ko je bilo uresničeno določilo 145. člena slovenske ustave, ki pravi:

»(samouprava na področju družbenih dejavnosti)

Državljani se lahko za uveljavljanje svojih interesov samoupravno združujejo.

Državljanom se lahko z zakonom prepusti samoupravno urejanje posameznih zadev iz državne pristojnosti.«

Ustava ne pozna izraza »civilna družba«, vendar sem prepričan, da je rešitev, ko je država samoupravni skupnosti študentov prepustila notranjo avtonomijo ter ji hkrati zagotovila neodvisen vir prihodkov, s katerimi lahko avtonomno opravlja svoje naloge, najboljša oblika nevladnega združevanja oziroma civilne družbe. V tej luči je poziv podmladkov političnih strank (»Želijo si, da bi jih vlada bolj upoštevala pri odločanju, v podmladkih strank pa bi radi sodelovali tudi pri novi delitvi denarja, ki ga študentska organizacija prejema od študentskega dela.« Delo, 19. januarja 2010) lahko razumljen popolnoma drugače, kot so si verjetno zamislili akterji skupnega srečanja. Ali je v ozadju res samo želja priti do deleža denarja? Prav gotovo je za mlado slovensko demokracijo nenavadno, da bi obstajalo od vlade in političnih strank (ter podmladkov) neodvisno delovanje. Nihče si ne dela utvar, da politika želi priti do svojega vpliva v študentskih vrstah, vendar ji to doslej ni uspevalo v prav veliki meri ali na daljši rok. Mehanizmi notranjega delovanja v študentskih vrstah so tako različni od drugih, da je kateri koli zunanji struji težko pomembneje prevladati.

Študentsko delo je po mojem prepričanju edina prava in delujoča fleksibilna oblika zaposlovanja mladih. Čeprav ministrstvo za delo ob vsaki priložnosti poudarja, da študentsko delo odžira delovna mesta mladim, pa sem trdno prepričan da je to zelo uradniški in akademski pogled na realno dogajanje v podjetjih. Najboljši dinamični in fleksibilni študentje (nekateri pa tudi zaradi socialnega statusa) delajo že v času študija in proti koncu študija je takih vse več, ki delajo na področju, za katerega se izobražujejo. In na ta način je sklenjenih veliko več trdnih zaposlitvenih pogodb ob tem, da se je za kakšnega pol leta država odpovedala razliki v prispevkih iz študentskega dela in redne zaposlitve. Če pa državni predstavniki menijo, da je nezahtevno delovno mesto, ki ga neprekinjeno v polnem časovnem obsegu opravlja enoletno pavzirajoči študent, odžiranje delovnega mesta, si po mojem ne predstavljajo realne slike v podjetjih. Ne glede na dodatne stroške si noben delodajalec na ključnih delovnih mestih ne bo želel stalnih menjav in vnovičnih uvajanj. Tudi razlika v stroških ne odtehta te nestabilnosti v poslovanju. Zato si upam postaviti izziv predstavnikom države, naj najprej vzpostavijo vsaj eno enako učinkovito fleksibilno obliko zaposlovanja mladih ter šele potem rušijo obstoječi sistem študentskega dela. Težko bo namreč za nazaj popravljati napake, ki bodo lahko veliko večje od nekaj dodatnih milijonov evrov, ki bi jih dobila država z višjimi prispevki za socialno in pokojninsko zavarovanje v skladu z izhodišči, ki jih predvideva novi Zakon o malem delu.

Kot sem navedel, študentom pri obrambi njihovih interesov ne bo lahko. Poleg že navedenih podmladkov so še druge skupine, ki jih bodisi moti moč, ki izhaja iz avtonomnega študentskega organiziranja in financiranja, bodisi se vidijo kot možni soupravljalci denarja, ki se ustvarja ob študentskem delu. Tako so nekaj rektorskih mandatov nazaj na ljubljanski univerzi javno izrekali, da bi pod svoje okrilje radi dobili študentske domove, NUK in študentsko univerzitetno organizacijo s finančnimi prihodki skupaj (tudi zato je stališče sedanjega rektorja ljubljanske univerze zanimiva sprememba). Gre za oziranje po zgledih iz tujine, kjer so tudi primeri velikih in močnih univerz z vsemi pridruženimi sistemi skupaj. Iz univerzitetnih krogov (z mesta prorektorja ljubljanske univerze) je na ministrsko mesto prišel tudi sedanji minister za delo Ivan Svetlik. Njegove izjave že kmalu po nastopu mandata, ko je napovedoval spremembe na področju študentskega dela, niso bile presenetljive. Vnovič pa se je izkazalo, da ima študentsko delo veliko večjih in manjših vplivov na številne pore družbenega dogajanja, ne samo na trg dela. Spremembe na tem področju je v prvih mesecih po nastopu mandata pred sedanjim napovedovalo že kar nekaj ministrov za delo, pa se ni zgodilo veliko.

Naštel sem nekaj vidikov, pa prav gotovo še ne vseh, ki jih zajemajo morebitne spremembe na področju študentskega dela. Ob navedbi, da je študentsko delo avtonomen finančni vir študentske skupnosti, si je nepoznavalcu študentskega delovanja težko predstavljati, da to obsega tako zagotavljanje oddajanja Radia Študent, izhajanja knjig Študentske založbe in Založbe Litera, galerije Kapelica, kluba K4, nastopanja pevcev APZ Tone Tomšič in plesalcev AFS France Marolt ter še veliko drugega kulturnega, športnega, socialnega, mednarodnega in ostalega delovanja. Verjetno tudi malo Novomeščanov ve, da je študentsko delo eden pomembnejših stebrov, na katerem sloni vsa dejavnost Društva novomeških študentov skupaj z Založbo in Knjigarno Goga, s klubom Lokalpatriot, z Galerijo Simulaker, s Hostlom Situla in nenazadnje je tudi časopis, ki ga držite v rokah, zrasel iz lokalne študentske organizacije, katere glavni finančni vir je študentsko delo.

11. junija so aktivisti polagali simbolični temeljni kamen za Sokolski dom. Z akcijo so »skušali potrkati na vest vsem, ki bi lahko kaj prispevali k obnovi in oživitvi prvega narodnega doma na Slovenskem«. Pred Narodnim domom je prispela konjska vprega, godci in mažuretke. Aktivisti so prišli, kot se spodobi, v svojih uniformah, takih in drugačnih.

Taka akcija na prvi pogled res potrebna: res velja opozoriti na to, da je občina pod vodstvom župana Alojza Muhiča v preteklem letu povsem pozabila na Narodni dom. Zanj je namenila celih 6000 EUR investicijskih odhodkov. In še pokrila nekaj tekočih stroškov. V letu 2008 Narodnemu domu prav tako ni namenila nobenih resnih denarnih sredstev. In, da ne bo pomote, tudi predhodni župani niso nič boljši.

Mandat se je sicer začel vsaj navidez bolj obetavno, saj je Jovo Grobovšek izdelal konservatorski program. O zapletih, ki so sledili, je v Parku že pisal Mitja Simič, tako da tega ne bomo tukaj ponavljali.

Nekaj se je sicer govorilo o partnerju, ki naj bi sodeloval pri obnovi, nekaj pa tem, da je g. Muhič na kulturno ministrstvo poslal predlog, da naj država Sokolski dom razglasi za kulturni spomenik državnega pomena, tako da bi lahko kandidirali tudi na državna in evropska sredstva. Občina je bila pri obeh pobudah zaenkrat povsem neuspešna.

Še največji premik so pravzaprav storili aktivisti, ki se Narodni dom dejansko oživili. In župan Muhič ravna modro, da jih kljub tovrstnim pobudam iz doma ne izžene. Nasprotno, pri tem jih celo moralno podpira.

Vendarle je v tem dobršna mera predvolilne preračunljivosti. Retorika o tem, da je občina »nekaj vendarle naredila«, da so »v Narodnem domu vendarle neke vsebine«, se je že pojavila. Prav gotovo pa se bo še bolj intenzivno pojavljala tudi v prihajajočih predvolilnih soočenjih.

Da je Narodni dom predvolilna zgodba, so že dojeli županski kandidati. Na današnji povorki so se pojavili Bojan Kekec in Franci Bačar. In seveda tudi sam župan, tokrat v vlogi županskega kandidata.

Upati je, da predvolilni kontekst razumejo tudi sami aktivisti. In da bodo ta kontekst uspeli izrabiti tudi v svoj prid. Da ne bo samo kontekst izrabljal njih.

Župan je na področju športne infrastrukture namreč imel dokaj negativen mandat. Ni uresničil izgradnje Športne dvorane Stopiče, ki jo je neprevidno napovedal že za leto 2008. Najverjetneje mu bo uspelo posaditi le temeljni kamen.

Prav tako se je nesrečno ustavil tudi pomožni objekt ob teniških igriščih.

Se pravi 0 : 2 tako rekoč pred začetkom sodnikovega podaljška.

Napoved nadgradnje velodroma v Češči vasi je tako prišla v zadnjem trenutku. Ideja se zdi fantastična – ne samo da bo Novo mesto dobilo objekt, celo investicijo bo plača nekdo drug. V kratkem lahko pričakujemo kakšno Kulijevo izjavo, češ da je naš župan še bolj uspešen kot Janković, ki bo vendarle porabil kar nekaj javnega denarja za Stožice.

In v glavi modernega volivce ni močnejše predvolilne bombe, kot je štadion. Poglejmo samo Ljubljano: nihče ne govori o tem, da Janković ureja zelene površine ali celo to, da gradi ceste. Vsi govorijo le o Stožicah.

Seveda zadeva ni tako preprosta. Najprej se poraja vprašanje o tem, kaj je naš župan počel štiri leta. Navsezadnje bi tak projekt – tako kot ljubljanski župan lahko v svojem mandatu zaključil, ne pa samo napovedal.

To seveda potegne za sabo naslednji premislek: le kaj več od nove predvolilne obljube pomeni tak projekt. Elaborat, ki ga je posredovala občinska uprava kaže, da projekt finančno ni ravno na zelo stabilnih nogah in da bo potrebno zagotovljati javna sredstva, da bi postal smiseln. Projekt v tem smislu vendarle še precej visi v zraku.

Občina si pri celotni zgodbi seveda ne bo le mastila brke. Tudi njen vložek ni zanemarljiv, poleg tega pa bo sledilo večdesetletno plačevanje najemnin, za katere se lahko navsezadnje zgodi, da bo vsaj delno strošek občinskega proračuna.

Ni odveč tudi vprašanje, kakšen interes navsezadnje žene zasebnega partnrja v ta projekt. Župan je razkril, da ima glede posla resne pogovore s podjetjem Imos, ki je že prisotno v Podbrezniku.

S to potezo je župan ostale konkurente postavil v dokaj nezavidljiv položaj: seveda si nihče ne želi blokirati tovrstnega projekta. To bi bil samomor. Kdor ima le malo spomina, se spomni evforije izpred štirih let: vsi so obljubljali dvorano v Stopičah. Kandidati so nas klicali v uredništva z zahtevo, da naj pri povzemanju njihovih predvolilnih programov nikar ne pozabimo omeniti, da se tudi oni zavzemajo za Stopiče.

Ker pa se projekta ne sme blokirati, je skorajda neizogibno, da bo prav v mesecu pred volitvami župan lahko razglasil velik uspeh: napoved gradnje velodroma Češča vas.

Vprašanje je le, ali bodo volivci pozabili na skupni dejanski rezultat Muhičevega mandata, ki pa je vendarle samo 0 : 2.

V Kulturnem centru Janeza Trdina je v organizaciji Društva Novo mesto, društva Dolenjska akademska pobuda in Društva za razvijanje prostovoljnega dela prišlo do prvega soočenja županskih kandidatov Mestne občine Novo mesto.

V vsakem primeru lahko pohvalimo namene organizatorjev. V času, ko se masovni mediji posvečajo novičarstvu, pozablja pa na realno življenje realnih ljudi, je očitno čas, da civilna družba pocuka za rokav politike in jih malce izpraša o njihovih pogledih na vodenje mestne občine.

Vprašanja so se v glavnem vrtela okrog nevladnih organizacij, kulture, mestnih obvoznic in mestnega jedra. Odgovorov kandidatov tukaj ne bomo reproducirali. Lahko pa samo ugotovimo, da je šlo v glavnem za presplošno razpravo, ki ni dala odgovorov na konkretna vprašanja, ki bržkone zanima prebivalce mestne občine. Kljub temu, da je razprava trajala kar dve uri in pol, skorajda ni bilo slišati nič konkretnega. Če pa že, potem ni bilo nič slišati o tem, kako bi do tega konkretnega v resnici lahko prišli.

Morda je bil problem tudi v tem, da je bilo soočenje vendarle tempirano nekoliko prezgodaj in da ni realno pričakovati, da bodo kandidati imeli razdelane predvolilne programe. Pa tudi če jih imajo, jih v tej fazi predvolilnega boja še ne bodo razkrivali.

Gotovo je velika pomanjkljivost tega soočenja tudi v tem, da je – ker pač kandidature še ni uradno objavila – manjkala ena izmed močnejših kandidatk (Milena Kramar Zupan).

Če si dovolimo še kratko oceno nastopa kandidatov. Še najboljši vtis je pustil Gregor Macedoni. Že pri vprašanju o lastnih dosežkih mu je uspelo z dokaj impresivno biografijo kljub mladosti nekako zasenčiti reference ostalih kandidatov.

Poleg tega je edini uspel zbosti aktualnega župana z nekaj utemeljenimi kritikami. Opozoril je denimo na to, da občina ne uspe prepoznati interesov civilnih gibanj, da nima koncepta kulture, da v nasprotju z ostalimi sodelujočimi mesti Novo mesto ni uspelo izkoristiti projekta Evropska prestolnica kulture.

In nenazadnje je pokazal široko in poglobljeno poznavanje skorajda vseh problematik, ki jih je odprl voditelj, medtem ko smo pri vseh ostalih kandidatih opazili šibke točke na posameznih področjih.

S strani voditelja smo pričakovali vprašanje o tem, ali je za nami uspešen ali neuspešen mandat. Morda bi ravno tako vprašanje prebilo nekoliko preveč prijateljsko vzdušje in prislilo kandidate, da pokažejo, iz kakšnega testa so in katere barve v resnici nosijo. Kaj je bilo storjeno dobro in zakaj, kaj bi bilo potrebno nadaljevati, kaj je bilo storjeno slabo in zakaj, kaj bi bilo potrebno spremeniti.

Stvar je nekako rešil glas iz občinstva, ki je ob koncu večera kandidate prosil, da ocenijo aktualnega župana z oceno od 1 do 5. Franci Bačar je županu podelil štirico, Gregor Macedoni dvojko, Bojan Kekec se je odgovoru izognil. Igor Perhaj mu je podelil oceno 3-4, pri čemer »sta sodelovala dobro in upa, da bosta še naprej«. Muhič je ocenil, da so vsi projekti, ki jih je imel v predvolilnem programu, izpolnjeni, »kolikor ni bilo višjega faktorja, ki bi mi to preprečil«.

No, ravno ko je postalo zanimivo, se je stvar zaključila.

Od ostalih kandidatov smo pogrešali ravno bolj odločen nastop, ki bi nam konec koncev povedal, zakaj sploh gredo v kandidaturo, če so vsi nekako dajali vtis, da so zadovoljni z obstoječim stanjem. Na nobeni točki ni niti Bačarju, niti Kekcu, niti Perhaju uspelo pokazati, kje bi bili močnejši kandidati od konkurentov. Tako da je poleg Macedonija nemara najbolje izpadel ravno aktualni župan Muhič.

V vsakem primeru bodo za lažjo odločitev na volitvah potrebna soočenja z bolj konkretnimi vprašanji in tudi bolj konkretnimi odgovori.

OK. Preživeli smo Teden cvička. In Cvičkarijo. Tokrat združeno. Prireditev, katere nosilna substanca je cviček v vseh možnih aplikacijah, je bila tako skoncentrirana na znosne tri dni. Kar se je po moje izkazalo kot dobro. Prejšnja leta smo pač dobili občutek, da je bilo »cvičkarij« nekoliko preveč in da so bile zaradi časovne raztegnjenosti nekoliko prenaporne tudi za organizatorje, sodelujoče, obiskovalce, ostale meščane in ozdravljene alkoholike. In ker smo sedaj dali glavni dogodek v novomeškem letu čez, se lahko v miru in skoncentrirano posvetimo manj pomembnim rečem, kot so na primer lokalne volitve, ki bodo že čez dobre štiri mesece.

V tem trenutku (10. 5. 2010, ko je pisan ta komentar) najbolj bode v oči pomanjkanje županskih kandidatov. Do sedaj sta uradno kandidaturo napovedala zgolj dva. Prvak Zveze za Dolenjsko in zdajšnji župan Alojzij Muhič in direktor novomeške komunale, občinski svetnik, državni svetnik in član SDS Bojan Kekec. Muhič je svojo vnovično kandidaturo napovedal že v lanskoletnem oktobrskem Vašem mesečniku, medtem ko jo je Kekec napovedal na novinarski konferenci 19. 4.2010. Pustimo enkrat za spremembo ob strani »dobrega« župana Muhiča, skupaj z njegovimi neuresničenimi projekti in neuresničenimi obljubami, vsesplošno stagnacijo in resignacijo mesta in vsemi njegovimi izgovori, ki so sicer najbolj kreativni del njegovega županovanja, in se posvetimo drugim kandidatom: aktualnemu Kekcu in morebitnim ostalim, za enkrat zgolj potencialnim.

Torej kaj je morebitni bodoči župan Kekec povedal na predstavitvi svoje kandidature? Praktično ničesar; da namerava, če bo izvoljen, delovati povezovalno, izhodišča za pripravo svojega programa pa je strnil v petih točkah: prva in najpomembnejša predvideva pripravo celovite analize javnih financ v občini, kar bo tudi osnova za določitev prednostne liste izvedbe pomembnejših projektov v naslednjem mandatnem obdobju. Da bo njegov program upošteval interese vseh generacij – od predšolskih otrok do študentov, mladih družin in starejših, program njegovega dela pa bo upošteval tudi načela trajnega razvoja. Zavzemal se bo za usklajen razvoj mesta in podeželja, pri čemer mora Novo mesto dobiti bolj prepoznavno podobo prihodnjega regijskega središča, podeželju pa je treba zagotoviti pogoje za ohranitev poseljenosti. K vsemu temu namerava privabiti kar največ lokalnih interesnih skupin in civilno družbo, svoje prednosti pred ostalimi kandidati pa vidi predvsem v izkušnjah, ki si jih je nabral pri svojem delu na komunali in v državnem svetu, pa tudi v svoji mladosti in neobremenjenosti z dosedanjimi novomeškimi političnimi zgodbami (povzeto po www.dolenjskilist.si).

Od nekoga s takšnimi referencami, takšno samopodobo in takšnimi političnimi apetiti bi vsekakor pričakovali kaj več. Ne bom se v celoti spuščal v vsebinsko analizo zgoraj omenjene predstavitve, naj rečem le, da bi jo lahko podpisal (ali pa jo celo je) tudi župan Muhič, in to celo pred štirimi leti ob svoji prvi kandidaturi. S to trditvijo takoj pridemo do srži problema, ki očitno pesti Kekca. Zdi se, da ta ni čisto pravilno razumel, v čem je tokratno bistvo menjave oblasti v Novem mestu.

Huda napaka te predstavitve namreč je, da celovita analiza javnih financ v občini še ni bila storjena. In to celo od novomeškega SDS ne, ki je bila praktično najzanesljivejši in najzvestejši koalicijski partner Muhiča v tem mandatu. Celo takrat, ko je Muhič za potrebe državnozborskih volitev, ko je kandiral kot predstavnik SD, javno kritiziral vlado njihovega ljubljenega vodje Janeza Janše, ki je bila bojda kriva za katastrofalno vodenje občine in tudi javnih financ. Huda napaka tudi zato, ker ima SDS v tem mandatu svojega podžupana pa tudi občinskega svetnika Bojana Kekca. Hej, le kaj so počeli vsa štiri leta, da niso že danes sposobni podati celovite analize javnih financ? Še posebej ker za to ni treba biti genij. Dovolj bi bilo že, če bi prosili svoje opozicijske kolege iz vrst novomeške LDS, naj jim posredujejo podatke, ti so namreč cel mandat nenehno in javno analizirali in napovedovali tisto, kar je jasno vsem razen Muhiču, prijateljem in očitno novomeški SDS, da so te famozne javne finance čista katastrofa, občinski proračuni pa hollywoodske znanstvene fantastike »žnj« produkcije, ki nimajo nobene veze z realnostjo.

In dalje, kako lahko sploh kdo objavi kandidaturo za župana, ne da bi bila ta analiza storjena. Šele na podlagi te analize se lahko politik ali pa politična organizacija sploh lahko prepoznata kot politični subjekt, poklican in, kar ni najmanj pomembno, tudi sposoben za opravljanje zahtevnega županovanja. In to še posebej velja za novomeško občino po Muhiču. Analiza javnih financ je skratka prvi predpogoj, da sploh lahko kdo začne razmišljati o kandidaturi. Naj spomnim, tudi župan Muhič pred štirimi leti ni opravil te analize in tudi on ni bil obremenjen z dotedanjimi novomeškimi političnimi zgodbami, čeprav je bil, hm, podžupan. Rezultati njegovega županovanja so tudi na podlagi teh dejstev seveda porazni.

Še več. Analiza javnih financ se bo v luči tokratnih lokalnih volitev brala kot izstavitev računa ponesrečenega mandata in celo mandatov za nazaj in, kar je še bolj pomembno, predvsem za naprej. Brala se bo kot varovalka tudi za tiste, ki bodo vladali naslednja štiri leta, ker bodo morali ozavestiti, da bodo čez štiri leta oni deležni te iste analize. Skratka, brala se bo kot gesta resne kandidature, ki si želi spremembe tako glede načina vodenja občine kot glede smotra tega vodenja, ki pa ni nič drugega kot vsesplošen razvoj občine Novo mesto, nasproti dosedanjemu političnemu vrtičkarstvu, razvojni stagnaciji, zamujenim priložnostim in pa univerzalni samozadovoljni samozadostnosti brez podlage ali s podlago Muhiča in prijateljev, ki so vse kriterije v zvezi s tem spustili na absolutni minimum. V tem smislu novomeškim politikom in občanom ne bi škodilo, da bi se kdaj sprehodili po Ljubljani.

Čeprav ne dvomim, da bo kandidat za župana Bojan Kekec v nadaljevanju kandidature popravil prvi vtis, pa bom dodal še eno misel. Vse skupaj me trenutno spominja na resnično zgodbo o mandarinski raci ob Ragovskem mostu. Skupina okoli deset let starih otrok se je pogovarjala o tem, da ob Ragovskem mostu živi mandarinska raca (Aix galericulat), ki sicer živi nekoliko bolj vzhodno, recimo na Kitajskem. To so seveda trdili z apodiktično gotovostjo osemletnih otrok. Zanimivo debato je z velikim zanimanjem poslušal tudi triletni otrok. Ko je ta prišel domov, je mamici z apodiktično gotovostjo triletnega otroka trdil, da je ob Ragovskem mostu videl mandarinsko raco in pazite sedaj: »Pa tudi jagodno!«

Zgodba se mi zdi v duhu Levi-Straussovih antropološko-strukturnih raziskovanj mitov in njegove Divje misli poučna, še posebej, če jo prevedemo na novomeško politično sceno pred tokratnimi lokalnimi volitvami. Potem dobimo tole: tudi župan Alojz nam je v tem mandatu ponudil mandarinsko raco in ne mandarinske race (Aix galericulat), ki bi v tem primeru predstavljala neko povprečno vodenje občine. Ob prevzemu mandata je tudi on mislil, da ve, za kaj gre, čeprav je v celoti zgrešil strukturno razumevanje in samo strukturo prenesel na popolnoma drugo raven. No, sedaj pa pride še kandidat Bojan, ki nam tokrat za spremembo ponuja jagodno raco. Kar je razumljivo, če predpostavimo, da kandidat Bojan pred očmi ni več imel mandarinske race (Aix galericulat), ampak Muhičevo mandarinsko raco. Verjetno si je misli, če zažiga že mandarinska raca, kako bo šele jagodna. In če gremo še naprej, ni rečeno (čeprav v to ne verjamem), da se ne bosta jutri pojavila tudi kandidatka Milena, ki nam bo začela ponujati korenčkovo raco, in kandidat Gregor, ki nam bo morda začel ponujati ananasovo raco.

Če zaključim, bistveni del teh županski volitev bo, kot je sicer pravilno ugotovil tudi kandidat za župana Bojan Kekec, ni pa tega tudi še izpeljal, javnofinančna analiza Muhičevega mandata. Če pa izzivalci niso sposobni tega narediti iz takšnih ali drugačnih razlogov, potem se nam v skladu z zgodbo o mandarinski raci pri Ragovskem mostu vsiljuje nič kaj revolucionaren sklep, da je morda bolj racionalno in predvsem bolj gospodarno imeti za župana kolikor toliko izvirnega in utečenega Muhiča kot pa njegovo kopijo, pa če se te na videz še tako svetijo.

Preberite tudi intervju z Bojanom Kekcem. In tudi njegov drugi del.

Fotografija Boštjan Pucelj

Iz novomeškega zavoda za turizem so sporočili, da bodo naslednji teden sprožili akcijo. Šlo bo za »rekonstrukcijo« polaganja temeljnega kamna za gradnjo Narodnega doma.

Akcijo sicer organizirata Zavod BO! in DKO, vendar se je nanjo prilepil še Zavod za turizem. Seveda je jasno: Ivo Kuljaj želi v javnosti  očitno ustvariti vtis, da občina z Narodnim domom misli resno.

Resnici na ljubo je treba reči, da se sedanji župan prav nič ne razlikuje od prejšnjih (zanimiv je članek Antona Škerlja v Izzivu, ki lepo razkriva neresnost treh zadnjih županov glede ND) : razpadajoči Narodni dom skušajo vsi obrniti v svoj prid. Češ mi smo tisti, ki bomo zadevo premaknili.

Toda od prejšnjih županov vendarle nismo bili deležni takšnega podcenjevanja zdravega razuma javnosti, kot se to dogaja sedaj.

Prav je, da občina pomaga društvu DKO, ki je narodnemu domu vrnilo nekaj življenja. Ni pa prav, da skušajo občinski veljaki svojo nesposobnost spremeniti v vrlino na plečih tistih, ki v resnici skušajo narediti neko realno spremembo.

Tako smo 5. junija prejeli zanimivo sporočilo s strani županovega kabineta. Vabili so na dobrodelno dražbo, ki jo je organiziralo društvo DKO, hkrati pa so zapisali, da bo na novinarsko konferenci »poleg tega župan Mestne občine Novo mesto Alojzij Muhič predstavil predvideni načrt obnove in oživitve Narodnega doma.«

In kaj je župan povedal na novinarski konferenci? Iz njegovega kabineta smo dobili sporočilo z neverjetno spodbudnim naslovom: »Pred Narodnim domom svetlejša prihodnost«, je pisalo.

In kaj je sledilo? Nič o svetli prihodnosti. Razen seveda to, da se županov program oživitve temelji na nekakšnem spodbujanju aktivističnega dela. Da pa je občina podala pobudo na državo, da Narodni dom razglasi za državni spomenik in da ni dobila odgovora. In to je svetla prihodnost.

Skratka, spet je nekdo drug kriv za lastno neučinkovitost. Kaj ni Muhič v tesni povezavi s Socialnimi demokrati in vlado? Kaj ni nastopil na njihovi listi za državni zbor? Kaj ni župan ene izmed najbogatejših občin v državi? In taka oseba ne dobi odgovora s strani države? Nekaj tukaj smrdi. In to je županov domnevni program za obnovo narodnega doma, ki ga očitno ni ali pa je na ravni prostega domišljijskega spisa.

No, kot je zapisal Dolenjski list, je župan nagrmadil še nekaj navidez zelo strokovnih in obetavnih misli: “Pred naročilom projektne dokumentacije bo imela občina že izdelano njegovo vsebinsko zasnovo, obnovo Narodnega doma pa naj bi finančno povezali z obnovo novomeške tržnice in še nekaterimi novomeškimi projekti. Gre tudi za eno izmed točk  predvolilnega programa, ne glede na izvolitev so program obnove Narodnega oz. kasnejšega Sokolskega doma zasnovali tako, da bo njegov morebitni naslednik z njim v naslednjih štirih letih nadaljeval. S tem bo novomeška sramota zaživela v nov ponos Novomeščanom.”

Kateri program? Kje je tu program? Ni ga, razen nekaj visokoletečih, vendar praznih misli, ki jih lahko povzamemo nekako takole: “Pred štirimi leti sem obljubil prenovo. Tega nisem uresničil. Sedaj spet obljubljam enako, samo da ob tem mislim, da imam program. Volite za mene, da vas bom ponovno potegnil za nos.”

Nimamo nič. Imamo pa namesto tega Kuljajevo farso.  Hej, saj vemo, da so jesni volitve, ni potrebe, da nas vsak dan obvestite o tem.