Savna. Prva asociacija: prostrani, zasneženi iglasti gozdovi in jezera Finske. V mrzlih, pustih in neskončno razvlečenih zimskih dneh na daljnem severu se je rojeval ritual, ki je osvojil svet. Seveda zgodba ni tako preprosta. Prakse, podobne finskemu modelu, so bile znane in razširjene že davno, v starejših in mlajših kulturah na različnih koncih sveta: najdemo jih od srednje Azije do daljnega Vzhoda, od Mediterana do Afrike, pri starodavnih srednje- in južnoameriških ljudstvih ter pri severnoameriških Indijancih. Rimska antika je poznala thermae in balnea, velika javna kopališča, ki so vključevala tudi nekakšne savne z več sobami – caldarium je bila tista najbolj vroča. Rimljani so model množičnega in razmeroma poceni javnega kopanja/savnanja, ki ga je šele cesar Hadrijan ločil po spolu, razširili po vsem prostranem imperiju. Turški hamam, vlažna parna kopel, ki je nekakšen mokri sorodnik baltske savne, pa se je iz srednje Azije zmagovito razširil po otomanskem imperiju in v 19. stoletju osvojil tudi Anglijo in druge dele Evrope. Oblikovala sta se torej dva tipa savne, ki ju še danes razločno prepoznavamo v praksi: vroči in nekoliko bolj suhi finski tip s temperaturo od 70 °C pa do prek 100 °C, kjer se vroči kamni občasno prelivajo z vodo, ter vlažni turški tip, kjer so temperature nižje, zrak pa je do skrajnosti nasičen z vlago.

Ni mogoče spregledati, da izvor savne v mnogih kulturah ni povezan le s higienskimi ali z zdravstvenimi razlogi, temveč ima tudi ritualne značilnosti. Tako je bila na primer finska savna, ki je v resnici nastajala na širšem območju – vanj sodijo tudi tri baltske državice in del Rusije –, razumljena ne le kot čiščenje telesa, temveč tudi kot oblika duhovne prenove in obrednega očiščenja; savna je kljub poudarjeni družinski in družabni funkciji predstavljala nekakšen sveti prostor, ženske pa so v njej celo rojevale. Podobno je bila tudi turška savna prvotno namenjena obrednemu očiščevanju. Seveda so se temu pridruževale tudi tiste bolj profane vloge – od masaže do najrazličnejših spolnih uslug, kakršne so na vrhuncu otomanskega imperija v hamamih nudili postavni maserji, mladeniški telaki.

V zadnjih desetletjih je savna osvojila Evropo in tudi Slovenijo. Razmah različnih term, spajev, velnesov, balnej, oaz, lagun, orhidelij in podobnega priča o tem, da gre za pravo storitveno uspešnico. Seveda jo je tudi danes mogoče opazovati kot neke vrste ritual. Obisk sodobnega kompleksa savn – če odštejemo dobro počutje, ki je njegova zanesljiva posledica – je mogoče povezovati s tipičnim porabniškim razumevanjem telesa, z aktualnimi slogani »zase si je treba vzeti čas« ali »treba je delati na sebi«; sodi torej v obrednik modernega kulta mladosti in lepote, katerega del je tudi obsesija s kozmetiko in z lepotilnimi storitvami. Predvsem je v tem smislu treba razumeti razmah kompleksov, ki so zasnovani kot prestižne oaze miru, počitka, tišine, skorajda kontemplacije – seveda pod pogojem, da ste jo zmožni povezati s poslušanjem glasbe za »Relaxing«, »Meditation«, »Entspannung« in podobno newageovsko navlako. Obisk takšnega centra praviloma nudi mnogo več kot le smrekove deske in vroč zrak, tudi mnogo več kot eno finsko in eno turško, kar smo poznali na primer v starih Šmarjeških in še kje. Kljub temu da v smislu savnanja čudežne inovacije niso možne, se je spremni kontekst, v katerem se telo izpostavi blagodatim izmeničnega ogrevanja in ohlajanja – posebni vroči in hladni bazeni, jacuzziji, dodane vonjave, notranja oprema, osvetljava, posebni ležalniki –, razmahnil do neslutenih razsežnosti.

S tem novim kontekstom se savna na neki način vrača v izvorno ritualno območje. Pritajena svetloba, diskretni zvoki in implicirana tihotnost obiskovalcev vzbujajo pridih posvečenosti, celo sakralnosti. V modernem obredu savnanja se druži skupnost posameznikov, ki med seboj minimalno komunicirajo in ostajajo tipični individualisti poznega kapitalizma. Tisto, kar jim je kljub temu skupno, ni le omenjeni kult lepote/zdravja, temveč tudi neka razlika, ki jih loči od množice, amorfne raje, ki se preriva na hruma polnih bazenskih območjih. Obisk luksuzne savne skuša zbujati pridih neke statusno privzdignjene geste. Ta učinek na operativni ravni zaznamujejo vrata, ki ločujejo vhod v prostor, za katerega je potrebna posebna prepustnica. Za vrati, ki zamejujejo to zarezo, se odpira nov, povsem drugačen svet, svet intenzivne čutnosti. Kaj vse utegnemo v njem doživeti, je odvisno od domišljije njegovih snovalcev, ki se lahko res kreativno razmahne – kot na primer v zadnjem kriku spajevske mode, kompleksu Orhidelia, ki so ga zasnovali v termah Olimia. Toda ne bi nam smelo uiti, da se za vrati skriva neki še ostrejši in morda še zanimivejši rez, ki prelamlja z doslej težko dotakljivimi vedênjskimi kodi. Nov svet, v katerega vstopimo, je namreč svet kodificirane golote, svet, v katerem se tako rekoč ni mogoče izogniti razgaljenju in srečevanju drugih razgaljenih teles, s katerimi stopamo v prostorsko intimne odnose. Če je pred temi vrati – v bazenih, tuših, slačilnicah – golota prepovedana, je tu tako rekoč zapovedana. Vrata torej označujejo vstop na območje, kjer je – če izvzamemo nudistične kampe in gledališke deske ali performanse – edino dopuščena praksa javnega druženja golih moških in ženskih teles.

Ostrina tega reza postane toliko bolj očitna, ko pomislimo, da sodobne družbe brez izjeme oblačenje še vedno razmeroma strogo regulirajo – kazensko preganjanje ekscesov v zvezi z javnim razgaljanjem ima dolg rep. In kot vidimo pri muslimanskih burkah, predmet razprav postaja celo pretirana oblečenost. Tudi prakse savnanja v tem pogledu niso enotne. Ni treba poudarjati, da so bile v pozni antiki in pozneje – na primer v muslimanskem svetu – skupne gole savne skoraj nepredstavljive. In če vas ne bo presenetilo, da se boste na primer v Siriji še danes savnali in kopali le v družbi istega spola in v spodnjicah, vas utegne presenetiti, da tudi marsikje na Zahodu ni veliko drugače. V domovini severne savne, na Finskem in v baltiških državah, najdemo poleg mešanih savn tudi tiste z ločevanjem po spolu; taka praksa je strogo uveljavljena na primer v Rusiji. Tudi v Franciji, Veliki Britaniji, ZDA, Avstraliji in velikem delu južne Evrope so savne za moške in ženske običajno ločene, kjer pa so izjemoma skupne, je golota prepovedana.

Pri nas se je v zadnjih desetletjih bliskovito razširil drugačen tip javne savne, prevzet pretežno po nemško-avstrijskem modelu – tam je golota ponekod izrecno zahtevana –, ki se je uveljavil tudi v Beneluksu, Severni Italiji in na Hrvaškem. Nekako skozi zadnja vrata se je v Slovenijo – brez večjih ekscesov, moraliziranja ali zgražanja – pritihotapil najbolj liberalen izmed kodov: požvižga se na staro načelo katoliške sramežljivosti, ki druženje golih moških in ženskih teles dopušča kvečjemu na zakonski postelji. To nikakor ni samoumevno. Utegne se zdeti celo presenetljivo v deželi, ki jo je še v začetku 20. stoletja – kljub impozantni tradiciji golih kipov tja od grških kourosov naprej – pretresala afera zaradi slečene muze, ki se na osrednjem slovenskem trgu sklanja nad bronastega Prešerna. Spomnimo se: 13. septembra 1905, le tri dni po odprtju kipa, je škof Jeglič v pismu ljubljanskemu županu Hribarju pisal, da spomenik vsebuje »pohujšljivo, nesramno odgaljeno žensko podobo«, ki jo kot »poklican varih krščanske nravnosti z gnjusom obsojam«, še posebej pa ga je motilo, da je kip postavljen »ravno pred cerkev, posvečeno prečisti Devici in Materi Božji Mariji v pohujšanje pobožnih vernikov obojega spola«.

Nesrečna muza je kljub pohujšanju in mestoma zabavni polemiki ostala na svojem mestu. Očitno bo nekaj takega tudi s savnami. Toliko bolj, ker so jih ljudje očitno vzeli za svoje. Obisk kompleksa savn v katerih izmed Novemu mestu bližnjih toplic je zanimiva kulturološka ekskurzija: v njem nikakor ne boste našli le zdraviliških gostov, premožnih tujcev in lokalnih elit, temveč tudi okoliške prebivalce – vseh profilov, slojev in starosti. In morda vam v nos poleg finih eteričnih olj in soli udari tudi vonj po klobasi in cvičku, ki ju je kakemu nadebudnežu uspelo pretihotapiti mimo vhodnih vrat.

Fotografija Boštjan Pucelj

Prostor je beseda mnogih pomenov. Najširši je zagotovo v smislu vseobsegajoče entitete stvarnega, to pa ponavadi prikrojimo po svoje, jo stlačimo v tri ali štiri dimenzije in potem delimo na posamezne particije »praznega« in »polnega«. Ker nam prazno ni všeč, je naprodaj, ker se praznine bojimo, se trudimo prostor (in čas) vedno znova zapolniti. Zato popišemo vse bele liste, na stene obesimo slike in privijemo zvočnike do konca. Da ne bi šlo kaj fizičnega prostora v nič. Kaj se medtem (in zaradi tega) dogaja s psihičnim, ni važno. Končno se v te na novo pridobljene in ustvarjene prostore naselimo oziroma jih uporabljamo, damo jim imena, kot na primer domača hiša, mrliška vežica, javne sanitarije ali koncertna dvorana, ter jim pripišemo raznorazne funkcije in pomene. Zgradimo jim identiteto.

Do nedavnega sem zato še naivno verjela, da imajo določeni prostori svoje posebne lastnosti in namene, določene hkrati z njihovim nastankom, ki se jih ljudje po svetu zavedajo in v skladu z njimi tudi ravnajo. Recimo – sakralne stavbe služijo kontemplaciji in razmisleku v tišini, živalski vrt in cirkus zabavi, vrišču, blišču, domovi intimi in sproščenosti. Tako sem mislila. No … Potem sem šla v knjižnico. Prve pol ure, ko sem šele stikala med policami in iskala knjige, je bilo v redu. Naslednji dve uri, ko sem poskušala brati, pa me je predvsem začela boleti glava od nenehne zmešnjave zvokov, ki so polnili prostor, kot napolnijo odplake greznico. Že prav, nikjer ne piše, da se v knjižnici nasploh ne sme pogovarjati, ampak enourni dvogovori z vmesnimi telefonskimi interferencami in s salvami histeričnega smeha za posladek v prostoru, ki je namenjen branju in koncentraciji, to pač ne gre. Zato pa hodim v knjižnico sama, ne s petimi prijatelji, piknik košaro in gajbo pira.

Nekaj dni pozneje sem šla, naivno dekle, v kino. Izbrani film že sam po sebi ni bil kakšen presežek, tako ali tako pa ga pol sploh nisem videla, ker je tri vrste pred mano skupina mladičev igrala svoj film. Ves čas so bili lačni in žejni (kar je sicer po pričakovanjih), poleg tega pa tudi zelo radodarni, zato so si hrano in pijačo vestno podajali levo in desno. Ker so veliko spili, so morali tudi dostikrat na stranišče, brez izjeme so se javljali na telefonske klice in bili nasploh vesela družba. Za piko na i je na moji desni obtičalo še nekaj podobnih, samo malo starejših veseljakov, ki pa so že tako ali tako zamudili in s tem poskrbeli za bučen in opazen prihod v dvorano. Omejenih komentarjev v stilu »dej pejd hitr, baba, da te nou zaštihau«, s katerimi so zagreto spodbujali igralce na filmskem platnu, proti koncu nisem več štela.

Po tej kratki praznični šok terapiji v domačih krajih sem se spet znašla v Ljubljani. Še vedno neizučena sem si naredila nespameten načrt, kako bom dve uri luknje v urniku porabila za delo in pri tem spila kavo v kavarni NUK. Visoki in debeli zidovi znamenite knjižnice so obljubljali spokojno polglasnost, a kot kaže, je bila ta le deportirana nekam daleč, namesto nje pa se je naselila, tudi v ta prostor, objestna in vsiljiva govoranca samozadostnikov, ki so že v ponedeljek ob dveh popoldne nazdravljali sami sebi.

In ko bi človek mislil, da slabše sploh ne more biti, si tudi gledalci v Drami sredi predstave začno odvijati sendviče in odpirati sokove v pločevinkah. Priznam, Julij Cezar je bila res grozno slaba predstava, ampak ko enkrat začne smrdeti po salami poli in mastnem siru, postane popolnoma vseeno, kaj se dogaja na odru.

Očitno se ljudje več ne zavedajo prostorov, v katerih so, prednost ima blazno popularni svobodni Posameznik, ki počne, kar se mu zljubi, kjer se mu zljubi, in je za to po možnosti še nagrajen s spodbudo iz okolice. Spoštovanje do prostorov, ki naj bi predstavljali nekakšne markantne družbene ustanove, se izgublja v obupanem iskanju zabave in distrakcije te iste družbe. Diši po kapitalizmu, po človeku, ki se mu ne zdi vredno stopiti iz lastne votline brez poroštva, da ga zunaj čaka animacija, kamor koli že gre, na poroko ali pogreb. Da si pri tem pljuvamo v lastno skledo, je škoda poudarjati, žal pa sem vse bolj mnenja, da se bližamo dnevu, ko bodo vsi prostori, prezasičeni in oskrunjeni, spominjali na nočni bar. Mogoče bo kdo ugasnil sonce, zato da bodo lahko neonski napisi goreli tudi podnevi. To ni začaran krog, prej slepa ulica. Lahko da sem sitna in pretiravam, lahko da me ubija dejstvo, da komajda še slišim lastne misli. In ne, nisem še zrela za askezo in mizantropijo.

Foto Boštjan Pucelj

V Novem mestu je večina »avtohtonih« prebivalcev krščena in birmana, »kot se spodobi«. K nedeljski maši hodi večina … večina babic, dedkov že malo manj. Tisti, ki svoje otroke prisilijo, da namesto risank v nedeljo gledajo župnika in ministrante, so vse bolj redki. Zanimivo pa je, kako v trenutkih, ko bi se vera utegnila izkazati za koristno, še vedno vsi potegnejo na plan molitvenike in rožne vence, da bi z njimi podkrepili svoje, prav nič solidarne in usmiljene, nazore. S tem ciljam neposredno na dogodke minulega meseca ali dveh, ko se je Cerkev strašno razburila ob zakonu, ki dovoljuje istospolnim, da si ustvarijo družine. Podpisovala se je peticija proti, za propagando med svojimi ovčicami pa je poskrbel vsak pastir sam. In ne, vera s tem nima prav nič, gre zgolj za vprašanje tolerance in osebnih nazorov človeka. Veliko lažje in bolj sterilno je podpisati tovrstno peticijo z izgovorom, da ti tako narekuje vera, kot naravnost priznati, da v splošnem ne sprejemaš istospolno usmerjenih.

Zelo podobno je pred kratkim prišlo do protesta v eni dolenjskih vasic, ko so na lokalnem pokopališču želeli pokopati Rominjo. Pol vasi je, nič kaj uglajeno, izrazilo svoje nasprotno mnenje in protestni shod je dejansko uspel. »Ciganov ne bo na našem britofu. Zakaj? Ker nam kradejo prostor«. Koliko prostora pa rabiš, ko postaneš pest pepela? Zanima me samo, če se spomnijo, kdo je v romska naselja postavil kapelice in križe, kdo je romske otroke silil k verouku in njihove matere k maši. In spet, vera pri vsem tem ni bistvena, gre za sovraštvo, ki je zakoreninjeno v družbi iz povsem drugačnih razlogov, manifestira pa se na najbolj bizarne možne načine.

Svet brez vere ne obstaja, tudi zato, ker nekaj nečimrnega globoko v človeški podzavesti noče sprejeti ideje o tem, da smo samo malo bolj razvite živali, plod evolucije in da izginemo skupaj s poslednjim izdihom, brez bele svetlobe, fanfar in angelskega petja. Z zatekanjem v sakralno in nezemeljsko se ne išče samo utehe, ampak tudi opravičila in dokaz, da smo vendarle kakšno stopničko više in si zato lahko dovolimo marsikaj. Brezpogojno verjetje v višjo silo ter strahospoštovanje je ostalo v lesenih kolibah ter šotorih iz živalskih kož. Človek danes verjame predvsem zaradi sebe, ni nauka, ki se ga ne bi dalo prikrojiti po lastnih merilih. Ravno ta fleksibilnost verovanja v sodobnem svetu je hrana njegovega preživetja.

Nekateri pravijo, da se zgodovina ponavlja, meni pa se zdi, da danes v resnici nihče več ne čaka novega mesije, postali smo izmišljeni bogovi sami sebi.

Pred kratkim sem za strokovno revijo recenziral knjigo Večkulturna Slovenija, ki jo je napisala Janja Žitnik Serafin, znana predvsem kot raziskovalka slovenske izseljenske literature. V njej skuša avtorica pokazati, da se je treba odreči monokulturnemu, nacionalističnemu in izključevalnemu pogledu na slovensko kulturo in namesto tega privzeti zahtevnejši, a pravičnejši model, ki bo upošteval njeno (več)kulturno raznovrstnost, se pravi splet sokultur, ki šele tvorijo »slovensko nacionalno kulturo« v sodobnem smislu. Njena obravnava, ki sicer skuša zajeti vse kulturne plasti, se najbolj prepričljivo ukvarja ravno s položajem priseljenskih skupnosti v Sloveniji. Zavzema se za njihovo enakopravno vključitev v slovenski kulturni prostor – a ne na način »zatajevalne asimilacije«, od katere matična kultura ne bi imela koristi, temveč na načine, ki bi obe strani bogatili in pripravljali na strpno sobivanje.

Ni dvoma o tem, da je večkulturnost eno izmed temeljnih vprašanj prihodnosti slovenske družbe; demografski in migracijski trendi povsem jasno kažejo, da gre za vprašanje, ki prihaja na dnevni red v velikem slogu. Model, ki ga v Večkulturni Sloveniji zagovarja Žitnikova, zbuja upanje prijaznejšega sobivanja. Mogoče si je le želeti, da bo uspešno nadomestil ubijalsko matrico (evropskih) kulturnih nacionalizmov – zadnja je namreč v minulih dveh stoletjih uspešno »očistila« nekoč izrazito večkulturne prostore; neredko na načine, ki si jih nikakor ne bi želeli več videti. Zato velja temeljne avtoričine zahteve povsem podpreti: to velja tako glede odpravljanja diskriminatorne zakonodaje in neustreznega financiranja kot za nujnost medkulturnega osveščanja, ki nadomešča enostransko prisilno asimilacijo in zanikanje večkulturnosti. Nedvomno je pravi cilj, če si zamislimo, da morajo vsi državljani Slovenije spoznati, da je realnost države, v kateri živijo, pač večkulturna; šele takšno spoznanje namreč vodi k uspešnejši vzgoji za strpnost, enakopravni integraciji priseljenske kulture v družbo, v šolski sistem itd.

Seveda gre pri tem za proces, ki je vse prej kot enostaven, in vprašanj je več kot zanesljivih odgovorov. Ali res velja, da so priseljenske skupnosti v Sloveniji docela depriviligirane, izrinjene, ali pa se kažejo tudi kaki spodbudnejši znaki? Ali je mogoče doseči njihovo polno uveljavitev predvsem prek političnega oziroma zakonodajnega načela pozitivne diskriminacije ali pa je treba biti pri njegovem uveljavljanju skrajno previden? Ali morda do takšne afirmacije vodijo predvsem tisti vrhunski dosežki, ki jih priznava tudi matična kultura (v duhu načela, da resničnega priznanja, upoštevanja in spoštovanja ni mogoče zapovedati ali naložiti »od zgoraj«, temveč si jih je treba prislužiti)? Tu mislim recimo na roman Čefurji raus! Gorana Vojnovića, ki je rosno mlademu avtorju prinesel prestižno osrednjo literarno nagrado, ali pa, če se z literarnih višav spustimo v popularnejše vode, na dosežke izjemnega Roberta Pešuta – Magnifica: z njima »čefurstvo« postaja suverena, vrhunska, ponosna soidentiteta. Ali pa, če ostanemo pri glasbi, kaj med drugim sporoča rahel naglas Tomislava Jovanovića – Tokca, pevca priljubljene novomeške rock skupine Dan D? To so primeri, pri katerih gre za mnogo več kot za puščobno »enakopravno integracijo«, gre za zadetke v polno, osvežilne in kirurško natančne posege v turobnost »nacionalne« kulturne substance – spremlja pa jih isti šarm, ki je nekoč utiral pot v Evropo bojevitemu zenitistu Ljubomiru Miciću, samooklicanemu »balkanskem barbarogeniju« …

In sploh, če h kulturi sodita tudi gospodarstvo in politika: na nedavno objavljeni lestvici petnajstih najbogatejših Slovencev se pojavljata tudi milijonarja bosanske in albanske narodnosti. Da ne omenjamo Zorana Jankovića, ki se mu je posrečil spektakularen prestop v politiko, z njim vred pa tudi demanti prepričanja, da mehki ć nima vstopa v visoko politiko. Mehki ć je seveda tema, o kateri bo treba reči še kakšno besedo. A preden se vrnemo k njej, se vprašajmo še nekaj. Kaj je res tisto, kar bi bilo treba uvrstiti na prioriteto agende »večkulturne Slovenije«? Ali če povzamemo modno govorico zagovornikov večkulturnosti, kje se skriva tisto tiho nasilje večine, vsakovrstni »fašizem« matične populacije?

Tu se bomo najprej vrnili k eni izmed zamisli Žitnikove. Ta namreč skuša na novo opredeliti koncept slovenske književnosti. Njena osrednja inovacija je zahteva, da je treba krog obravnave razširiti in poleg matične literature, ki nastaja v slovenščini na ozemlju današnje države, zajeti še literaturo slovenskih manjšin v zamejstvu, slovensko in tujejezično literaturo, ki jo pišejo izseljenci (Argentina, Kanada, ZDA …), pa tudi literaturo v drugih jezikih, ki nastaja na slovenskem kulturnem območju, to je literaturo manjšin (Italijani, Madžari, Romi) in literaturo priseljenskih skupnosti (hrvaške, srbske, bošnjaške, makedonske …). Z drugimi besedami, Žitnikova predlaga, naj pojem slovenska književnost zajame tudi (nekatere) jezikovne izdelke, ki niso napisani v slovenskem jeziku. Toda zdi se, da ima predlagana širitev koncepta slovenske literature skrajno vprašljivo teoretično vrednost. Z njo izgubimo uporaben izraz, ki med drugim vsebuje vsaj za silo homogeno skupnost potencialnih sprejemnikov besedil nekega jezika, skupnost, ki jo opredeljuje ravno nenehno se obnavljajoči skupni semiotični prostor. Vprašanje je torej, ali morebitne »politične« in etične pridobitve to izgubo odtehtajo.

Zato predlagam neko drugo prioritetno, močno simbolično gesto, ki bi jo lahko uvrstili v »agendo« večkulturne Slovenije. Ta je povezana ravno z mehkim ć. Kot smo že večkrat slišali, temu znaku menda grozi, da bo izgnan s slovenskih računalniških tipkovnic. To pa je točka, na kateri bi morali zazvoniti alarmni zvonci, toliko bolj v najbolj vnetih večkulturnih glavah. To je točka, na kateri stoji in pade obrambni zid pred malimi, tihimi, a zelo povednimi pojavnostmi »tehničnega fašizma«. Ali je mogoče, da bo nezanemarljiv del slovenskih državljanov odslej moral svoj podpis v digitalnem svetu poiskati s pomočjo dodatnih ukazov? Ali je mogoče, da bodo ti državljani tak poseg sprejeli povsem mirno?

Odgovor je na dlani: to je povsem mogoče. Ravno zato je tu smiselno dvigniti glas. In če to že počnemo, zakaj bi pravzaprav ostali pri skromni zahtevi, naj se ohrani status quo? Res je, to bi povsem zadoščalo, da bi se v digitalnem svetu vsi tisti na -ić podpisovali tako, kot se pišejo, ne da bi jim bilo treba definirati bližnjične tipke, kakršne rabimo na primer za ł, ř, å ali ç. Toda morda je v novem duhu treba iti dlje, zahtevati več, in sicer tole: z malim novim označevalcem – in morda še kakšnim – je treba razširiti uradno slovensko abecedo. Ta namreč še vedno vztraja pri zaplankani petindvajseterici črk. Medtem so se nosilci priimkov, v katerih najdemo kup dvojnih v-jev, ipsilonov, đ-jev in mehkih ć-jev, že zdavnaj tako poslovenili, da jih problem večkulturnosti neposredno sploh ne zadeva več.

Fotografija Boštjan Pucelj

V obdobju njegovega počasnega odhajanja sva se močno zbližala in ne bom pozabila njegovega slovesa. Ko sem ga dvignila s postelje nekaj dni pred njegovo smrtjo, me je plesno objel in se nežno zazibal z mano v tišini.

Tako kot v gledališču obstaja uročena drama Macbeth, katere naslova se med gledališčniki ne sme omenjati, tudi v življenju obstaja bolezen, ki se je ne omenja, namreč – rak. Ta ne pozna starosti, rase ali spola. Podira in ruši vse pred seboj in pušča hude brazgotine med svojci obolelega. Težko je namreč razumeti, kako da je ravno tvojega bližnjega gospa Matilda oplazila s koso.

Le redki se mu bolj ali manj uspešno postavijo nasproti. Pravijo, da je vse v glavi. Pravzaprav verjamem, da je z močjo volje moč kljubovati domala vsemu. Kako si lahko sicer razlagamo preživetje taboriščnikov v nemških lagerjih, ki so smrti zrli v oči iz dneva v dan ne vedoč, kdaj jih bodo njihovi rablji eliminirali. Si lahko danes sploh še zamislimo njihove občutke, ko je posijalo sonce svobode in zavel duh odrešitve ob koncu vojne?

Ker je vse v glavi, najdem paralele med rakom in psihičnim obolenjem. Oba se pretkano pritihotapita v človekovo telo in nažirata človeka od znotraj. A raka, ker je fizičen pojav v telesu, laže razumemo, medtem ko je nerazumljiva in nerazumljena psiha teže dojemljiva. Brez slabe vesti obračamo pogled proč od psihično »šibkih« ljudi in zviška gledamo nanje. Ne zavedamo pa se, da se ti pogosto sprehajajo po neprehojenih miselnih poteh, za kar je včasih potreben tudi pogum, da sploh še vztrajajo.

Oba moja starša sem spremljala pri njuni bitki z rakom. Odlikovala ju je neizmerna ljubezen do življenja, čeprav jima ni bilo vedno naklonjeno. Pokojna mama je celo premagala medicinsko znanost. Diagnosticirali so ji zgolj pol leta življenja po prvi operaciji na možganih, obsevanjih in kemoterapiji. A je z močjo volje vztrajala še skoraj štiri leta. Ko je proti koncu svojega življenja prizadeta od kapi komajda še govorila, me je trepljala po roki in komajda izjecljala, da bo vse še dobro in da naj bom njena junakinja. Oče pa je pripadal generaciji, ki ni poznala zdravnikov oziroma jim ni zaupal. Zato je prikrival bolezen, ki se je razbohotila tako daleč, da ko je poiskal zdravniško pomoč, je bilo zanj že skorajda prepozno. V obdobju njegovega počasnega odhajanja sva se močno zbližala in ne bom pozabila njegovega slovesa. Ko sem ga dvignila s postelje nekaj dni pred njegovo smrtjo, me je plesno objel in se nežno zazibal z mano v tišini. To je bil nezemeljski ples z živim truplom.

Ne bojim se smrti, prepogosto sem ji že zrla v oči. Pa ne mislim zgolj dnevna soočenja v poročilih o žrtvah s teh in onih vojnih žarišč, o prometnih nesrečah itn. V svojem relativno kratkem življenju sem v prometni nesreči »letela« skozi vetrobransko steklo in jo odnesla »zgolj« s pretresom možganov, ošvrknila me je rakasta tvorba, padla pa sem tudi v komo pod vplivom predoziranja leponexa v psihiatrični bolnišnici. Magična injekcija ogljika je naredila trik, da sem se vrnila, sicer bi lahko sledila tudi smrt. Tako sem vedela, kako ravnati, ko je mama na koncu padla v komo. Kljub modrovanju sorodnika zdravnika, da ker je imela mlado srce, bi lahko bila v tem stanju mesece, in navkljub burnemu odzivu moje starejše sestre, sem ji z roko zaprla oči, misleč, da si lahko končno odpočije. Umrla je čez dobrih 24 ur. Slovo od očeta je bilo bolj melodramatično. Mlajša sestra je sicer histerično cepetala poleg, češ da ga bom zastrupila, a sem po njegovem odzivu čutila, da mu srebanje vina v primežu umiranja prija. Sok se mu je namreč zaletaval v grlu, njegovo vino pa je blagodejno vplivalo nanj.

Samo če poznamo vzroke za neko stanje, se jim lahko postavimo nasproti. Če jih ne poznamo, lahko le nemo spremljamo razvoj dogodkov. V človeški osnovni naravi je, da teži k ležernosti in takšnim ali drugačnim užitkom in slabim razvadam. Kar tretjino svojega življenja prespimo, pa ne samo zato, ker je to zastonj luksuz. »Noč pa vpraša, kaj si počel podnevi,« gre star pregovor. In ravno tu si bolezen ustvarja nišo, kjer se pritihotapi v organizem. Od skrbi prečute noči zagotovo niso v prid zdravju. Tudi psiho-fizična kondicija je močno razvrvana zaradi gospodarske recesije, zato ne preseneča, da so vrste v zdravstvenih čakalnicah vedno daljše. Kar nekaj časa bo najbrž potrebno, da ozdravimo zdravstvene učinke gospodarske krize na socialno šibko prebivalstvo.

Menim, da je bolezen kot splošen koncept neki potencial, ki je vedno prisoten v našem življenju in nenehno išče žrtev in pot za svojo uresničitev. Nikomur ni prizaneseno. Bolezni pa zaradi vsesplošnega nezdravega načina življenja in vedno slabših klimatskih razmer po svetu in doma ne zmanjka izgovorov za obstoj. Občudujem zdravnike, ki se dnevno kosajo z njenimi simptomi. A človeška narava ni vsemogočna in vsevedna, bolezen pa je prebrisana. Pritihotapi se spet tam, kjer najde v človeškem organizmu šibek člen. Tako je bilo in tudi najbrž vedno bo.

Kdor se je kdaj gibal v večkulturnem okolju, se bo verjetno strinjal, da so situacije, v katerih se človek srečuje z drugačnostjo, lahko vznemirljive in navdihujoče, vendar obenem tudi naporne. Soočenje z drugačnostjo zahteva strpnost in empatijo do drugega, terja pa tudi jasno poznavanje sebe in lastne kulturne identitete. Brez te lahko človek hitro izgubi kompas. Žal Slovenci svoje kulturne identitete še nismo uspeli zadovoljivo oblikovati. Najbrž prav zaradi pomanjkljivega védenja o sebi tako radi prisluhnemo mnenjem, ki jih o nas izražajo drugi. Mnogi radovedno spremljajo ankete, v katerih tujci odgovarjajo, kako se pri nas počutijo, kaj jim je tu všeč ali kaj jih moti. Prav tako so priljubljeni članki in knjige, v katerih popisujejo svoje izkušnje s slovensko kulturo. Razmišljanja Američanke Erice Johnson Debeljak, ki je pred leti v svoji knjigi simpatično opisovala slovenski strah pred prepihom, navado preobuvanja v copate in strast do vrtičkarstva, so prerasla celo v nacionalne klišeje. Ker se vsaka identiteta oblikuje v odnosu do drugega, mnenja drugih niso nezanemarljiva, vendar zunanji glas ne more nadomestiti odgovorov, ki bi se morali roditi znotraj nas. Odgovoriti si na vprašanje, kdo smo, ima v globaliziranem svetu izreden pomen. Ne le za dobrobit nacije, temveč tudi posameznika. Jasnejša in bolj izdelana ko je namreč identiteta skupine, krepkejša je osebna identiteta njenih pripadnikov, ugotavljajo psihologi. Posameznik, ki goji slabo podobo o skupini, ki ga je kulturno oblikovala, bo le težko oblikoval zdravo osebno samozavest. Svojo izvorno kulturno identiteto lahko sicer v neskončnost širi in jo nadgrajuje z novimi tujimi elementi, ne more pa je zanikati ali preprosto izvreči – razen za ceno nevrotičnega potiskanja v nezavedno.

Stari filozofi so bili prepričani, da ima vse, kar biva, dušo. Tudi svet. Imenovali so jo anima mundi, duša sveta. Kot danes še vedno menijo pesniki in literati, duša ne pripada le svetu, temveč jo imajo tudi narodi, mesta ter celo celine. Ti pisci znajo tenkočutno opisati dušo Evrope, slovansko, mediteransko, latinskoameriško ali kakšno drugo dušo. Kot se zdi, je narode mogoče primerjati z velikimi bitji, ki v skupni prostor prinašajo določene kakovosti. Kultura vsakega ima enkratno poslanstvo, brez katerega bi bila slika človeštva okrnjena, paleta človeških čustev manj pisana ter mera človekove ustvarjalnosti skromnejša. Veliki narodi se svojega poslanstva precej dobro zavedajo, in če bi jih prosili, da jo v nekaj besedah povzamejo, ne bi bili v preveliki zadregi. Italijani bi verjetno poudarili, da nas opozarjajo na radoživost in veselje do življenja, Angleži bi se predstavili kot zagovorniki treznosti, Španci zanosa, Nemci reda, Francozi dobrega okusa … Na svoje prispevke niso le ponosni, ampak jih tudi uspešno tržijo. Francoski film, italijanska kuhinja, nemška tehnologija itd. so tako postali uspešne blagovne znamke. Kaže, da je ena najpomembnejših razsežnosti nacionalne identitete prav zavest o tem, kako lahko s svojo samobitnostjo obogati druge. Pred Slovenci, ki smo mlada nacija in relativno mlad narod, je gotovo še nekaj let temeljitega izpraševanja, preden se bo oblikoval konsenz o tem, kakšna je naša vloga, kaj lahko prispevamo svetu in kaj se lahko od nas naučijo drugi.

Pravzaprav globalna doba utrjevanju nacionalnih identitet ni posebej naklonjena. Te ob vsesplošnem pritisku po raztopitvi meja izgubljajo svoj pomen, na njihov račun pa se vse bolj krepijo druge. Med njimi so tudi pokrajinske in lokalne. Nekoč, preden so se utopile v širokih mejah nacionalnih držav, so pokrajine bolj jasno izražale svoj značaj, sodobni čas pa jim ponuja možnost, da se znova uveljavijo kot bitja z lastno prepoznavno dušo. Svojo priložnost lahko tu najde tudi Dolenjska. Dolenjska je ena tistih slovenskih pokrajin, ki je bila pozno industrializirana. Ko se je konec devetnajstega stoletja pisatelj Trdina preselil v Novo mesto, se mu je potovanje skozi podgorske kraje zdelo kot potovanje v preteklost. Presenetilo ga je, kako živo je tu še bilo ljudsko izročilo, in navdušeno je popisoval njegove polpoganske pripovedke, običaje in praznovanja, ki jih je v razvitejših slovenskih pokrajinah že precej načela erozija. Ne tako dolgo za tem, v času nekaj povojnih desetletij, je Dolenjska postala eno najmočnejših industrijskih središč pri nas. Prehod je bil skokovit, zato ni puščal časa, da bi stare navade počasi izzvenele oz. da bi se postopoma zlile z novo rojevajočo se identiteto prostora. Tako je dolenjska duša še danes razdeljena na dva ekstrema, ki vlečeta vsak v svojo smer. Eden je arhaičen in teži k naravi, poganskemu, cikličnemu, samozadostnemu, k brezciljnemu ponavljanju istega, drugi pa je moderen, racionalen, ciljno naravnan, želi si uspeti, se dokazati pred svetom in slediti brzečemu toku razvoja.

Videti je, da svoje dvojnosti do danes ni uspela preseči. Lik vodje uspešnega mednarodnega podjetja, ki svoj prosti čas (namesto v gledališču, na golf igrišču ali v kakšnem drugem pričakovanem okolju) najraje preživlja v vaških gostilnah in zidanicah, je morda najbolj posrečena poosebitev dolenjske dvojnosti. Tudi dejstvo, da se urbana novomeška mladina v svojem (sicer malce napihnjenemu) sloganu Biti Podgurc je luksuz, sklicuje na svoje podeželske korenine, kaže, da se pri oblikovanju svoje identitete ni pripravljena odreči arhaičnemu delu svoje duše. Tudi na njenih plečih leži naloga gradnje mostu, ki bo v prihodnosti mehko povezal oba bregova.

fotografija Boštjan Pucelj

Moja ukaželjnost in nemir v smislu, da moram, preden obrnem list tretjega desetletja svojega življenja, izkusiti še nekaj sveta, sta me sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja vodila na podiplomski študij v Veliko Britanijo. Moja želja je bila toliko večja, ko sem na svojem enotedenskem študijskem obisku Laban Centra v Londonu prebrala njihovo interno publikacijo iz sedemdesetih let, v kateri je avtor utemeljeval razlog za potrebo po sociologiji plesa. Namreč vsebinsko je bilo precej podobno moji sociološki diplomski nalogi na filozofski fakulteti, ki sem jo napisala, ne da bi vedela za svetovna akademska stremljenja 30 let prej. Priti na omenjeni kolidž je tako čez noč postal moj življenjski imperativ.

Vendar je trajalo kar leto in pol, da sem pritegnila pozornost potencialnih sponzorjev. Še teden dni pred mojim odhodom nisem imela odobrenih vseh donacij. Trimesečno povratno letalsko vozovnico, ki je takrat stala polovico učiteljske plače, sem kupila z bančnim limitom, ker sem zaslužila še plačo ob koncu septembra, šolnino za prvo leto pa sem imela plačano kar iz treh virov. V London sem odšla s 400 funti v žepu.

Usoden za mojo dokončno odločitev je bil Sekretariat za mladino, šport in kulturo na Mestni občini Novo mesto, ki mi je za šolnino prvi prispeval znesek v vrednosti moje učiteljske plače. Tudi ljubljanski Mundov sklad je prispeval tolikšen znesek. Razliko pa je plačal Rotary klub Ljubljana, prek katerega je tudi potekala transakcija denarja na bančni račun kolidža. Na Ministrstvu za znanost in Ministrstvu za kulturo so potekala najtrša pogajanja. Kulturniki so menili, da gre za znanstveni magistrski študij, medtem ko so znanstveniki trdili, da gre za študij umetnosti. Najteže je bilo tako prepričati Ministrstvo za kulturo, da je ples vendarle umetnost. Končno so me resno obravnavali, ko sem oktobra v svoji prošnji zapisala, da že študiram ples in ne da bi ga rada študirala. Pogodbo je nato novembra podpisala moja pooblaščenka.

Dan mojega odhoda je bil nepozaben. Ne samo da sem se selila iz garsonjere v Ljubljani. Ob 13. uri sem še podpisala pogodbo z Ministrstvom za šolstvo, ob 18.00 sem imela polet z letalom in okoli polnoči sem prenočila v kvekerskem centru v Londonu. Prenočitev je bila v znesku skorajda tedenske najemnine pa še večerjo sem zamudila. A sem imela srečo pri iskanju stanovanja naslednji dan, ko je potekal vpis na kolidžu. Oglasi so bili v preddverju in že moj drugi telefonski klic je bil uspešen. Štirinajst dni mi celo ni bilo treba plačati najemnine, saj se je moja predhodnica, ki je bila premlada za izbrani študij, morala vrniti v domovino, a je plačala vnaprej in ni hotela vračila. Lastnik vrstne hiške, ki je v njej tudi živel, je bil John Ford (ime in priimek, ki sta tudi najpogostejša v Veliki Britaniji). Bil je angleško prijazen, a ni dopuščal zasebnosti. Prijavljal me je celo na polmaratone, zato sem morala vsako jutro trenirati tek po londonskem predmestju. Na tekmovanjih je vsak udeleženec prejel medaljo in nekaj se mi jih je tako tudi nabralo.

Žal pa nisem zmogla tega napornega načina življenja. Ker sem veliko časa preživela tudi v knjižnici, me je neka knjižničarka priporočila v študentski dom kolidža, ki pa ga nisem obiskovala in kjer sem lahko bivala dve leti in pol, ker ni bilo nobenih težav z menoj. Ker sem prišla zadnja v januarju, sem dobila najslabšo sobo tik nad glavno cesto proti kontinentu, kasneje pa sem napredovala v vedno boljše sobe. Predvsem cenim to, da me nikoli ni zeblo, saj so kurili še julija. Dvajset študentov je imelo na voljo dve večji kuhinji in 3 kopalnice. Študentskih bonov ni bilo, zato smo si pridno kuhali vsak dan. Perilo pa smo prali v javnih pralnicah. Cenovno je bila najemnina enaka kot pri zasebnikih, a prednosti sta bila druženje in spletanje novih prijateljstev z vrstniki iz celega sveta. S sostanovalcem iz Grčije sva denimo imela dogovor, da mi je plačal (kino) predstavo, jaz pa sem nato pripravila vegetarijansko kosilo ali večerjo. Zadnje leto so bili moji sostanovalci bistveno mlajši študentje in ob njihovem nočnem popivanju in posledični lakoti ob koncu dneva so bile najbolj zaželene dobrine v hladilniku mleko in paradižniki, ki so jih pekli. Skrivala sem jih kar na okenski polici v svoji sobi.

Dobršen del denarja sem prihranila pri potnih stroških. Ne le da je bi kolidž tik čez cesto, marveč sem prek uporabniškega gibanja, pri katerem sem bila prostovoljka, dobila zastonj letno vozovnico za podzemno, avtobus in vlak v vseh conah. Moji mentorji so namreč nekaj podatkov priredili. Iz tega naslova so me tudi zastonj računalniško opismenili, kar mi je nenazadnje omogočilo natančno evidenco tedenske porabe. Ko je bila najemnina plačana, mi je ostalo le še 50 funtov za prehrano. Bančnega limita namreč nisem imela, ker nisem študirala s polno obveznostjo, marveč zgolj »part-time«. Poznavanje excela pa mi je omogočilo tudi, da sem nekaj časa delala kot poslovna sekretarka v odseku okrajnega šolstva 5 ur na teden, kar mi je tedensko doprineslo še dodatnih 35 funtov prihodka.

Zanimivo pri mojem triletnem bivanju v Londonu je bilo, da je bilo vračanje ob božičnih, velikonočnih in poletnih počitnicah v domovino cenovno celo bolj ugodno, kot pa če bi jih preživela v tujini. Najbrž sem se carinikom ob mojem tihotapljenju cigaret, kave in sira zasmilila, saj mi jih nikoli niso zaplenili. Tujina mi je bila naklonjena akademsko in tudi drugače, vendar pa sem imela domotožje. Na banalnem primeru, ko je hudo zbolela naša danes že šestnajst let in pol stara mačka, me je zvilo, saj sem začutila, da gre življenje v domovini mimo mene. Drži pa, da je bilo v tujini laže prenašati časovno in prostorsko oddaljenost, v kateri sem spoznala, kdo pravzaprav sem, kot pa sedaj biti doma obdana z ožjim sorodstvom, s katerim sem zaradi že pozabljenega razloga postala popolna tujka.

Fotografija Boštjan Pucelj.

Prvi november imam od nekdaj v spominu kot obdobje, ko vsak pri sebi premišljuje o preteklosti, o ljudeh, ki so sicer preminili, a so zaznamovali naše življenje na tak ali drugačen način. Ne gre za objokovanje in obup, temveč za tih in spoštljiv poklon nekemu času, ki se je iztekel. Vse to predvsem na osebni ravni, ne v sklopu organiziranih množičnih proslav, ki so bile sicer tako pogost pojav v devetdesetih. Dobro se še spomnim, da sem kot otrok komaj čakala, da se začnejo novembrske ceremonije. Vedno sem se počutila, kakor da prisostvujem posebni svečanosti, ko je beli pesek hreščal pod podplati in ko sem smela prižgati belo svečko na grobu, čeprav vžigalice niso za otroke. Dišalo je po vročem vosku in svežem cvetju, obrazi so bili trpki, a umirjeni, obrnjeni vase. Skratka, prvi november je bil poklon, bil je nekaj svetega in nedotakljivega. Morda celo zato, ker se je za trenutek vsak izmed nas zavedel tudi lastne minljivosti.

Zdaj pa iz rahlega stoicizma, zadržanosti in poglobljenega razmisleka pospešeno prehajamo dobesedno v srce cirkuške predstave. Pokopališča so postala tržnice, peče se koruza, kostanj, prodaja rožnat puh sladkorne pene in helijeve balone med paketi sveč pa zraven še šope rdečih nageljnov in ocufanih nagnitih gerber. Vonji po nagrobnem pesku in umetnih ikebanah se prepletajo s sladkastimi vonjavami in z bleskom drobnarij, ki naj bi razvajene mulce zamotile, medtem ko se njihove mame in očetje ogovarjajo na pokopališču. Kdo ima plašč iz lepšega krzna in čigava glava je lepše počesana, kdo s kom spi in čigavi otroci so nezakonski.

Gradijo se nova pokopališča – lepa, velika, pregledna in urejena, pravi arhitekturni dosežki. Večje pokopališče ima mesto, bolj je pomembno. Celo tako urejena so že, da so ponekod pred vrati smerokazi. Puščica levo za pokopališče, naravnost za stranišče in puščica desno za »Osvežilne pijače in sokove«. Ker na pokopališča se po novem očitno hodi na pijačo in zabavno debato o tem in onem. Tako kot v živalskem vrtu si lahko kupiš prigrizek in pijačo, ko si utrujen od ogledov. In potem se ljudje pritožujejo nad ameriško nočjo čarovnic, ki je prav tako uspešno pognala korenine pri nas, češ kako lahko nekaj tako skomercializiranega sploh dopustimo, ne zavedajo pa se lastnega početja naslednjega jutra. Če ne bi kostanja in sladkorne pene pred pokopališčem nihče kupoval, jih verjetno tudi nihče ne bi prodajal. Ne bi rada spet o vrednotah, ki jih ni, ker je menda normalno, da se takšne reči s časom spreminjajo. Nekako razumljivo je tudi to, da prodajalci tega in onega izkoristijo vsako priložnost za zaslužek. Ni pa normalno, da je ljudem vseeno, da se predajajo situaciji, kakršna koli že ta je. Če nekaj pravijo, bomo vzeli za resnico, če nekaj prodajajo, bomo kupili. Če pa je kaj slučajno zastonj …

Ne, ne, pri nas v Novem mestu ni tako hudo, ne še. Ampak trendi se prenašajo hitreje od gripe, kar je bilo včeraj tam, je danes tu. Saj tudi po novoletnem okraševanju ni nikakršne potrebe že sredi novembra, a se vseeno zdi, da se datum, ko se navesijo lučkaste zvezdice in ostala krama, vsako leto prestavi za nekaj dni bliže oktobru. Morda bomo čez nekaj let že med trgatvijo krasili božično jelko, kdo ve. Samo da se blešči, žari, lesketa, da se proda. In spet, če nihče ne bi kupoval, temu ne bi bilo tako. Tudi pri nas. Vsakršen »pomemben« datum, ki se pojavi na koledarju je uspešno podvržen enakemu procesu, vključno z nečim tako drugačnim, kot je dan mrtvih. Naši otroci nam verjetno sploh ne bodo več prižigali sveč, če ne bodo mogli sproti nakupiti špecerije, spiti kave in peljati mladine v lunapark.

Letošnji prvi november je bil po svoje bolj žalosten kot vsi prejšnji. Bil je dan spomina na mrtva verjetja in mrtve vrednote, počastili in zakopali smo še nekaj človeškega dostojanstva in prižgali sveče spodobnosti. Dan mrtvih se postopoma spreminja v dan živih mrtvecev, pokopališča pa v dnevne bare. Kdaj bodo prinesli še mize, stole in harmonike ter obesili zvočnike na najvišje drevo?

Posebna vrednost, ki jo študentje imajo, je potemtakem mešanica potrebe po aktivnosti, prevpraševanju sveta in sebe ter potencialne radikalnosti in znanja. Ravno ti pogoji so idealni za invencijo, kritiko, generiranje napredka. Teoretično imajo študentje vse možnosti, da so ena od najdejavnejših družbenih skupin. (foto Jaka Šuln)

Utemeljiti potrebo po aktivni študentski populaciji pomeni določiti, kaj je potreba, kaj je aktivnost in kaj je študentsko. Potreba lahko po logičnem sklepu izvira iz dveh motivirajočih argumentov. Prvi je, da se bo v primeru odsotnosti aktivnosti zgodilo nekaj slabega, drugi pa, da nam bo akttivnost prinesla nekaj dobrega. Pozitivni in negativni potencial, torej. Aktivnost pomeni družbenopolitično participacijo, predvsem nekonvencionalnega značaja, ki je temelj demokratične družbe. Študentsko je tisto, kar v polju družbenopolitičnega to socialno skupino ločuje od drugih in ji daje posebno vrednost. Ravno ta posebna vrednost pa je ključna, saj na njej temelji pričakovanje, da so študentje »nekakšna politična mladinska elita, ki s svojimi protestnimi gibanji prebijajo zavore, ki stojijo na poti k družbenim spremembam (Ule, 1996)«.

Kljub temu da je to pričakovanje nekoliko »romantično«, kar v tekstu zapiše tudi avtorica, ni brez vrednosti. Aktivnost je potrebna v močnejši ali šibkejši obliki, kajti nizka politična participacija je neugodna že sama po sebi. V razpravi, osredotočeni na volilno udeležbo, Lutz (2006) izrazi dva pogoja, ki definirata, kdaj nizka volilna udeležba in slaba informiranost vplivata na demokratičnost volitev. Prvi je, da državljani oz. socialne skupine ne participirajo, vendar to ni njihova svobodna odločitev. Drugi pa, da bi bil politični izid v primeru, ko bi bilo vsem državljanom omogočeno, da se enako dobro informirajo ter se nato udeležijo volitev, drugačen kot sicer. Lutz se sicer osredotoči na volitve, toda predpostavke za razmislek so lahko tudi pri drugih oblikah participacije enake. Volitve naj bi bile le formalnost, ki zaključi cikel življenja v politični družbi, njihov rezultat pa posledica vse dotedanje participacije. Glede te Uletova pravi: »Socialni cinizem in socialna anomija študentov in študentk sta politična učinka. Po svojih negativnih posledicah sta nedvomno bolj nevarna kot povečana študentska političnost in uporništvo. Usmeritev k socialni anomiji je namreč idealna podlaga za vznik avtoritarnih populističnih gibanj v družbi (Ule, 1996).« Pojasnjuje, da dokler takšna gibanja ostajajo domena mlajših mladih, ni razloga za skrb, saj lahko pričakujemo, da bodo ti prerasli zmes pubertetniškega nastopaštva in agresivnosti. Povsem drugače je s študenti, saj po njenem pojav takih gibanj med študenti vodi v »resno družbeno krizo in globalno socialno regresijo (prav tam).« Te krize ne opiše kot množičnega udeleževanja rasističnih in homofobnih izgredov, pač pa meri na veliko »subtilnejše in artikulirane oblike netolerance, socialnega in nacionalnega izključevanja, religioznega fundamentalizma in avtoritarnega populizma«.

Podobno stanje se je pokazalo na predsedniških volitvah leta 2007, ko je Zmaga Jelinčiča, ki v svojih nastopih uporablja do različnih manjšin izključujočo govorico, podprlo 19,3 odstotka volivcev. Med temi je bilo po vzporednih volitvah Valicona največ prav mladih pod tridesetim letom. Predstavljali so 44,7 odstotka vseh njegovih volivcev.

Na drugi strani lahko od študentske aktivnosti pričakujemo inventivnost, prebijanje zavor. Pozitivni potencial argumentira zgodovina. Maj ‘68, zasedba filozofske fakultete leta ‘71, gibanja okrog Nove revije, Mladine in Tribune v osemdesetih – vse to je aktivizem, v senci katerega živi današnja generacija. Ravno zaradi teže teh primerov ni bistveno vprašanje, če potrebujemo družbenopolitično aktivne študente, pač pa kako, kakšne jih potrebujemo.

Kakšna je torej politična aktivnost, ki jo lahko študentje ponudijo? V politični teoriji je participacija opredeljena kot »vključenost posameznika v politični sistem na različnih ravneh dejavnosti, segajočih od popolnega nezanimanja, do zasedanja politične funkcije« (Rush v Dellaporta, 2004). Na katerih ravneh bo zaradi svoje specifične študentskosti torej sodeloval študent? Ule (1996) pravi, da ima študentska populacija tri osnovne socialno-psihološke značilnosti. Prva je podaljšana mladost, ki »jo zaznamuje čedalje daljši študij ter življenje v lastni režiji«. Druga je že omenjeni zgodovinski spomin na študente »kot nosilce/-ke radikalnih družbenih gibanj in družbene kritike«, tretja pa postindustrijskost družbe, v kateri imajo vodilno vlogo »izobraževanje, znanje, informacije in ideje«.

Glavna lastnost podaljšane mladosti je, da ima v nasprotju z adolescenco v tej fazi odraščanja »postadolescentje/-ke relativno urejeno samopodobo in zato razpoznavajo neskladje med svojo samopodobo in družbenim redom« (Ule v Keniston, 1996). Posledično je »postadolescenca obdobje, ko mladi samokritično opazujejo dosedanji potek socializacije in kulturacije in ga skušajo preseči (prav tam)«. Gre torej za poskus umeščanja v družbo ob zavedanju pomembnosti ohranitve samopodobe. Del postadolescentov zato zavrne družbeni red, del pa, izoblikovanosti navkljub, samopodobo. Ti konfliktni procesi, ki sicer le redko potekajo zavestno, posameznika vodijo v intenzivno aktivnost: »Postadolescenco označuje potreba po dinamiki, spremembah, gibanju, razvoju in zavračanju zastoja, statike« (Ule, 1996). Iz tega lahko sklepamo, da bo ravno oseba s takimi lastnosti sodelovala v najaktivnejših družbenopolitičnih procesih.

Tudi zgodovinski spomin potrjuje ta sklep. Tudi postindustrijska družba mu ustreza, kajti kot sistem, v katerem je vloga tradicionalnih avtoritet zmanjšana, od vladajočih zahteva, da ustvarjajo konsenz. Za to dejavnost pa so ključni informacije in znanje, katerega zbiralci in oblikovalci so po definiciji študentje. S tega vidika študentje niso nujno radikalni aktivisti, imajo pa brez dvoma dostop do znanja, potencial za kritičnost.

Posebna vrednost, ki jo študentje imajo, je potemtakem mešanica potrebe po aktivnosti, prevpraševanju sveta in sebe ter potencialne radikalnosti in znanja. Ravno ti pogoji so idealni za invencijo, kritiko, generiranje napredka. Teoretično imajo študentje vse možnosti, da so ena od najaktivnejših družbenih skupin – da delujejo v medijih, na ulicah, na voliščih, predvsem pa na univerzah, njihovemu avtonomnemu zatočišču. Aktivnost pomeni vpetost v družbenopolitične procese, ta pa vsaj motivira, če že ne ustvarja, dobre informiranosti in možnosti predvidevanja. Kljub temu je študentski aktivizem v zadnjih letih omejen na t. i. refleksne proteste. Črna sreda, shod, ki se ga je nekaj let nazaj udeležilo 10 000 študentov in dijakov, je bil eksistencialne narave. Počutili so se socialno ogrožene in so šli na ceste. Podobno je bilo 15. oktobra letos na fakulteti za socialno delo, ko je prišlo do protestov, ker naj bi država slabo skrbela za zaposlovanje diplomiranih socialnih delavcev.

Apatičnost do kritične točke, ki ji sledi radikalizem, ni odgovor na vprašanje, kakšno študentsko populacijo potrebujemo. Največ, kar se lahko zahteva od široko razgledanih ljudi, nosilcev socialnega kapitala, ne more biti boj zgolj za lastne pravice. Občasne glasne zahteve po »vsem« niso odgovorne do drugih socialnih skupin. Niso višek tega, kar premore mlada družba znanja, ki naj bi prevpraševala sebe in svet. Skupina s socialno-psihološkim izhodiščem, ki po naklonjenosti kritičnosti, invenciji in napredku presega vse ostale, nosi širšo odgovornost.

jurij.smrke@gmail.com

Ule, Mirjana. Idr. 1996. Predah za študentsko mladino. Ljubljana: Zavod republike Slovenije za šolstvo.

Lutz, Georg. 2006. Participation, Cognitive Involvement and Democracy:

When do low turnout and low cognitive involvement

make a difference, and why?

Hamburg: Lit Verlag.

Della Porta, Donatella. 2003. Temelji politične znanosti. Ljubljana: Sophia.

Spustimo se iz splošnega na bolj specifično raven in se osredotočimo na razmerje med Novim mestom in študentom Novomeščanom. Če imamo pred očmi obe ravni študentskega delovanja in s tem njihove tri osnovne smotre, ki jih lahko v njiju razpoznamo (reševanje lastnih težav, prispevek k širši družbi in samoizpolnjevanje), se nam postavijo vprašanja: kako lahko študentje Novomeščani v Novem mestu rešujejo težave, ki izhajajo iz njihovega statusa? Kako jim pri tem lahko pomaga mesto? Kako lahko študentje prispevajo k izboljšanju novomeške družbe? Ali aktivnost študentske populacije v Novem mestu njej sami odpira prostor za samoizpolnjevanje?

Vprašajmo se, kaj je tisto, kar dela študente Novomeščane drugačne od drugih socialnih skupin v Novem mestu in kaj lahko njihova študentskost v novomeškem kontekstu ponuja. Najočitnejše je verjetno dejstvo, da jih velika večina študira izven Novega mesta in da se jih največ vrača domov le za vikende. To sicer pomeni, da so fizično odmaknjeni od večine dnevnega dogajanja v mestu, ne pa tudi tega, da ne morejo v njem dejavno nastopati. Prav ta fizična odsotnost in pogled od zunaj omogoča objektivno kritiko, ki je ena od dragocenih stvari, ki jih imajo ponuditi. Ker preživijo večji del tedna v drugem mestu in se tako seznanijo s tamkajšnjimi problemi in njihovimi rešitvami, so neposreden vir informacij o razmerah drugje po državi. Posebno gre poudariti njihov potencial znanja, ki pri tej populaciji sega na vsa področja. Zaradi neposrednega stika z akademskimi in raziskovalnimi krogi iz najuglednejših slovenskih ustanov so vir najnovejših znanj in informacij. Ker v času študija bivajo s kolegi študenti iz vseh razredov in socialnih slojev ter z geografsko različnih območij, tudi tujine, so vešči kulturnega dialoga in so živa vez domačega mesta z bližnjo in daljno okolico. Ustvarjajo kanale, po katerih se v mesto stekajo ne le znanje in izkušnje, ampak tudi svežina, ideje in mladostna življenjska energija. Dejstvo je, da levji delež kulturnega živeža v Novem mestu proizvedejo ravno študenti. V zavodih, kot so DNŠ, LokalPatriot in Goga, študentska populacija predstavlja vsaj pomemben, če ne vitalen element. Da ne omenjam študentskega dela in vključevanja v razne prostovoljne organizacije. In še bi lahko našteval koristi, ki jih lahko od študentov ima kraj, kot je Novo mesto.

Iz vsega naštetega se zdi očitno, da bi bilo nerazumno, če Novo mesto ne bi izkoristilo potenciala, ki ga imajo študenti, in če ne bi negovalo študentskosti kot edinstvenega dejavnega elementa pri oblikovanju zdravega, raznolikega in kulturno bogatega družbenega prostora. Kakšna pa je realnost? Zdi se, da je kulturna in zabavna produkcija precej živa, če pogledamo zgoraj naštete zavode, vendar je žal tudi res, da je podpora, ki jo novomeška občina namenja tem zavodom, iz leta v leto manjša (ali je celo ni). V Novem mestu so trije višješolski programi, tri visoke šole in dve fakulteti. Navkljub temu bi težko govorili o kakšni avtonomni skupnosti znotraj študentov teh programov, vsaj ne v smislu aktivne študentskosti, o kateri sem govoril prej, torej v smislu aktivne participacije, doprinosa k skupnosti, velika večina študentov, ki delujejo v okviru omenjenih treh zavodov, namreč študira izven Novega mesta. Kaj je lahko razlog za to? Možen odgovor bi bil, da se ti študenti niti ne čutijo v svoji študentskosti, da zaradi pomanjkanja kolektivnega duha in avtonomnega prostora niti ne morejo dejavno reševati svojih problemov, s katerimi se lahko, kot sem dejal, učinkovito spopadejo le na širši družbeni ravni. Govorim o problemih, ki so bili večkrat v ospredju denimo v Ljubljani in Mariboru: kakovost predavanj, avtonomnost študentov in univerze, eksistenčna vprašanja ipd. Dejstvo, da pleča novomeške občine niso obremenjena s problemi tiste večine študentov, ki preživijo dobršen del tedna v drugih mestih, da ne čutijo posebnega pritiska domačih študentov, nas lahko pripravi do vprašanja, ali se naši funkcionarji študentske problematike sploh zavedajo, in kar je nemara še pomembneje, ali se zavedajo pomena študentskosti za mesto in njene nesamoumevnosti.

Naj predstavim zgovoren primer. Kot beremo v Novomeškem zborniku: Mesto, vloga, pomen in razvoj Novega mesta v prihodnjem tisočletju (1996), je eden izmed pomembnih izzivov Novega mesta prihodnosti univerza. Zdi se, da je ta pobuda pritrdilen odgovor na naše zgornje vprašanje, a si jo vseeno pobliže oglejmo. Očitno je, da se pobudniki zavedajo pomena znanja, informacij in večdisciplinarnosti za razvoj regije, in četudi pustimo vse očitke, ki bi lahko na to pobudo leteli v zvezi z nemožnostjo zagotovitve dovolj kakovostnega kadra, načelno nesmiselnostjo ustanovitve univerze v premajhni Sloveniji ipd., in se držimo našega osnovnega vprašanja, ali bi bil namen ustanovitve univerze med drugim tudi negovanje študentskosti, pridemo do zanimivih ugotovitev. V svojem prispevku za zbornik Janez Usenik na vprašanje, kakšen študijski program je »atraktiven, zanimiv in oblegan«, navede zgovoren odgovor: »Te lastnosti se, gledano skozi oči večine študentov, merijo v glavnem z naslednjimi merili: (relativno) široke možnosti zaposlitve po končanem študiju, elegantna in dovolj odprta možnost nadaljnjega specialističnega ali magistrskega študija, zanimive in perspektivne možnosti napredovanja ter zlasti soliden zaslužek.« Podobno zgovoren je tudi izbor posameznih študijskih programov, ki bi jih bilo po avtorjevem mnenju smiselno ustanoviti, saj kaže na izrazito neravnotežje med naravoslovnimi in tehničnimi programi ter humanistiko, seveda v škodo zadnje. Težko v pobudi najdemo kar koli, kar bi vsaj nakazovalo na zanimanje za oblikovanje nečesa podobnega avtonomnemu univerzitetnemu študentskemu prostoru, ki ne bi bil zaznamovan z izrazito usmerjenim izobraževanjem in s cilji, ki imajo za skupni imenovalec gospodarski interes. Poudaril sem, da v dotični viziji ni dosti prostora za humanistiko. Zakaj se mi zdi pomembna? Že z vidika pluralizma je koristno za neko skupnost, da je obzorje njene vednosti čim širše, s tem je povezana tudi večdisciplinarnost (nedoraslo je prezreti pomen povezovanja naravoslovnih in tehničnih znanosti tudi z družboslovjem!). Zakaj le je spomladi leta 1968 prav filozofska fakulteta v Ljubljani predstavljala zatočišče in avtonomni prostor ljubljanskim študentom v boju za njihove pravice? Upam si trditi, da novomeška univerza v podobi, v kakršni jo vidijo pobudniki v Novomeškem zborniku, ne more roditi študentskega duha, ki bi s svojo študentskostjo (!) kakor koli doprinesel temu prostoru. Morda pa ravno tega naši vrli vodje in tisti, ki se vidijo kot olje na ogenj razvoju Novega mesta v ‘naslednjem tisočletju’, nočejo in bi radi molčeče, pridno študirajoče študente, ki ne vidijo prek svoje stroke in ki se zlasti ne ukvarjajo z družbenimi in političnimi problemi? Potrebni so le molčeči kimavci in njihovi kolegi, ki iz Ljubljane in Maribora v nedeljo pridejo na govejo juho in samo govejo juho.

Dve stvari sta nujni, če hočemo, da so vzpostavljeni dobri pogoji za dejavno študentsko sodelovanje v Novem mestu. Najprej morajo študenti, tako tisti, ki študirajo v Novem mestu, kot tisti, ki so šli znanje iskat drugam, spoznati, da sta od njihovega aktivnega sodelovanja in vključevanja v politične in družbene procese odvisna njihova dobrobit in boljši jutri Novega mesta. Aktivnost, gibanje se bo izrazilo tudi na tisti drugi ravni, ravni razvijanja medsebojnih odnosov, samoizpolnitve, zanosa in moči, ki ga lahko prinese le skupinsko prizadevanje k skupnemu smotru.

Drug nujni korak je na Novem mestu, ki se bo s ključnimi funkcionarji in visokoletečimi vizionarji v prvi vrsti moralo začeti zavedati, da ne bodo niti mestu ne študentom boljšega jutri prinesle zgolj »široke možnosti zaposlitve po končanem študiju, elegantna in dovolj odprta možnost nadaljnjega specialističnega ali magistrskega študija, zanimive in perspektivne možnosti napredovanja ter zlasti soliden zaslužek«, ampak da je tudi doprinos študentov kot študentov ključen za resnično blaginjo mesta. To spoznanje je prvi (in verjetno najtežji) korak na poti iz nedoletnosti in zakrnelosti Novega mesta. Orehova lupina, ki hrani izsušeno, plesnivo jedro, ne le da v svoji trdnosti ni enaka zdravi lupini na sosednji veji, tudi precej manj užitnega ima ponuditi. Študentje in mladi so v Novem mestu nemalokrat pokazali, da lahko pomagajo vzgojiti sočno in zdravo orehovo sredico in ne bojim se, da se bodo slej ko prej naveličali tudi te plesni.

foto Boštjan Pucelj

V spektakularnem soočenju na Odmevih nacionalne televizije se tisti večer nič bolje ni godilo odgovornemu uredniku časopisa Darijanu Koširju; ta je svojega novinarja sicer zagovarjal, toda pri mahanju z nekakšnim domnevno Björkqvistovo e-pošto, je bil tako medel in neprepričljiv, da bi bilo verjetno mnogo bolje, če se vabilu na soočenje sploh ne bi odzval. Na natančna in umestna vprašanja novinarke je komaj zmogel mencajoče odgovore ali pa je povsem umolknil in osti vprašanj apatično ignoriral. Predstavnik SDS Zvonko Černač, ki je seveda branil integriteto stranke, je imel lahko, skoraj prelahko delo – stranki v dvoboj sploh ne bi bilo treba poslati elokventnega Černača, saj bi s Koširjem v teh okoliščinah suvereno pometel že kak drugorazreden strankarski aktivist, tudi tak, ki bi se prvič srečal s kamero en face.

Brezplačniki, različni rumeni in polrumeni tedniki ali mesečniki, še posebej na regionalnih ravneh, so načelo netransparentnosti tako rekoč povzdignili v temeljno preživetveno načelo. Ideologija nepristranskega novinarstva, novinarska etika, visokoleteči slogani o »sedmi sili«, »četrti veji oblasti«, »čuvarjih demokracije«, vse to se ob poplavi takšnih medijev spreminja v obžalovanja vredno, smešno karikaturo. Foto Boštjan Pucelj

Toda ob incidentu, ki močno načenja kredibilnost doslej še vedno razmeroma ugledne slovenske časopisne hiše pa tudi slovenskega novinarstva nasploh, morda ni edina zanimiva stvar le presenetljivo deprimirajoč uvid v intelektualni format domnevne elite slovenskega novinarstva. Afera vsekakor odpira vprašanje splošne higiene v svetu medijev. Tu ne mislim na izsledke preiskave; jasno, če bi se slučajno izkazalo, da Karbova zgodba drži, bi bila to prava katastrofa za SDS in tudi za celoten slovenski politični prostor. Toda pustimo preiskavo v rokah kompetentnih ljudi in se spustimo v neko drugo zgodbo, ki jo zadnji incident osvetljuje z nove plati in ki pravzaprav doslej sploh še ni bila v zadostni meri razčiščena in ovrednotena. To je zgodba o predvolilnem brezplačniku Ekspres (oziroma njegovem fantomskem dvojčku Slovenski tednik). Ne glede na to, kako je bila ta zgodba financirana, gre pri tem za nečisto zgodbo, za zgodbo, ki je morda po zakonski plati povsem legalna, a je etično sporna in nelegitimna.

Osvežimo si spomin: tik pred državnozborskimi volitvami smo v nabiralnike po vsej deželi dobili časnik z naslovom Ekspres. Po branju časnika ni moglo biti nobenega dvoma: gre za tiskovino, ki je povsem odkrito piarovska, ki povsem jasno zagovarja politiko neke politične opcije; seveda je šlo za SDS oziroma za dotedanjo (Janševo) vladno koalicijo. Seveda ni nobenega problema v tem, da neka opcija/stranka ima svoj časopis, da objavi svoje poglede, da to financira in da to distribuira, kjer ji srce poželi. To je povsem običajna demokratična praksa. Težava Ekspresa je bila v tem, da politična povezava ni bila jasno nakazana nikjer, da sploh ni bilo jasno, za kakšno publikacijo gre. Nadaljnja usoda domnevnega tednika potrjuje domnevo, da je šlo za neko »slamnato« ekipo. (Umazane podrobnosti razkrivanja in dokazovanja narave povezav obeh brezplačnikov s SDS lahko mirne duše prepustimo na primer raziskovalnim novinarjem Mladine; a sprenevedanje stranke s tem v zvezi pač enostavno žali zdravo pamet.) Težko je torej ne sklepati, da je šlo za prikrito medijsko manipulacijo. Ker je bil časnik oblikovan kot novičarski medij, kot »neodvisni časnik«, ki želi s »svežim novinarskim pristopom neobremenjeno in nepristransko predstaviti ključne dogodke«, ne pa kot strankarska reklamna brošura, je mogoče sklepati, da je bil namen te manipulacije sledeč: skriti piarovsko naravnanost tekstov za domnevno objektivnost novinarskega diskurza. Koliko bralcev je nasedlo in »tednik« (ki je izšel le enkrat) bralo kot vsaj načeloma neodvisen informativni medij, je seveda težko reči. Pa vendar je šlo za jasen primer tega, kar lahko razumemo kot eno od rakastih obolenj slovenskih medijev: prikrivanja dejanske narave prispevkov.

Tako kot so utajevalci davkov običajno korak pred njihovimi izterjevalci, tako kot so hekerji običajno korak pred programerji protivirusne opreme, so tudi piarovci, spin doktorji in oglaševalci že dolgo tega ugotovili, da ima prikrivanje oglasov določene prednosti. S tem v zvezi se je oblikovala doktrina, da je večinoma bolje, če se namesto neposrednega, jasno označenega oglasa objavi prispevek, ki takšno identiteto prikriva. Ta doktrina se že dolgo skuša vsiliti medijem tudi v praksi. Na plodna tla je naletela predvsem pri medijih nižjega intelektualnega ranga; z roko v roki z njimi je razvila celo paleto različnih tehnik – od najmanj sporne, ki recimo preprosto preobleče oglas v tipografijo in dizajn ustreznega medija (in pri tem v drobnem tisku vendarle pove, da gre za oglas), do »objektivnega« predstavljanja lastnih proizvodov, storitev, zamisli, projektov itd. brez vsakršne opombe o notranji povezavi avtorja in teme članka, do bolj perfidnih tehnik, ki vključujejo »podkupljene« novinarje in urednike itd. Brezplačniki, različni rumeni in polrumeni tedniki ali mesečniki, še posebej na regionalnih ravneh, so načelo netransparentnosti tako rekoč povzdignili v temeljno preživetveno načelo. Ideologija nepristranskega novinarstva, novinarska etika, visokoleteči slogani o »sedmi sili«, »četrti veji oblasti«, »čuvarjih demokracije«, vse to se ob poplavi takšnih medijev spreminja v obžalovanja vredno, smešno karikaturo.

Zgodba Ekspresa – in sicer povsem neodvisno od tega, kako je bila financirana – s tega vidika signalizira kolaps politične in medijske etike. Korenine tega kolapsa so globoke in razprostranjene: za potrditev zadošča, da se s te plati ozremo na primer po lokalnem (medijskem) prostoru in razmislimo o njegovi higieni. Skušnjave manipuliranja so pogosto velike, meje pa zelo tanke. Toda vzdrževanje visokega standarda je danes edini možni položaj, ki lahko jamči za dolgoročno kredibilnost in integriteto medija. Tudi mesečnik, ki ga držite v rokah, gotovo ni povsem imun na trend netransparentnosti – toda njegova ambicija je, da vsaj v tem pogledu vzpostavi neko kakovostno razliko. V prostoru, kjer izhaja, to ni prav lahka naloga.

December ni mesec, ko bi govorili o težkih in resnih rečeh. To je mesec, ko si ne glede na to, kako smo preživeli iztekajoče se leto, dovolimo upati, pričakovati in verovati v prihodnost. Številni si bodo letos oddahnili, ko bodo celoletne pogovore o gospodarski krizi vsaj za kratek čas nadomestile lahkotnejše teme. Zaskrbljujoče gospodarske analize in napovedi so v minulem letu preobilno sejale strah med ljudi, da bi se jih v mesecu veselja komu še ljubilo poslušati. Pa vendar bi bilo o krizi mogoče razmišljati tudi manj črnogledo, kot smo to počeli vse leto. Krize so namreč zgodovinska in družbena dejstva ter sestavni del človeškega življenja. V zadnjih letih, ko se je živelo relativno dobro, smo na to pozabili. Sedanja kriza ni prva in skoraj vsak bo v toku življenja gotovo še doživel kakšno, naj bo gospodarska, politična, vojna, vrednostna, osebnostna ali kakšna druga. Krizam se ne moremo zares izogniti – kar lahko spremenimo, je naše odzivanje nanje.

Od nekdaj so obstajali ljudje z alternativnimi pogledi, ki se krizam niso pustili prestrašiti, ampak so v njih odkrivali poseben pomen in smisel. Številni umetniki, filozofi in religiozni misleci so krize videli kot priložnosti za katarzo, tj. kolektivno odrešenje, očiščenje oz. prerojenje. Med njimi so bile tako različne osebe, kot so biblični preroki, nekateri eksistencialistični filozofi in futuristični pesniki. Tisti, ki so bili še posebej razočarani nad stanjem duha prevladujoče družbe, so se prihoda kriz celo veselili, upajoč, da bodo pometle s starimi, trhlimi, zlaganimi vrednotami in prinesle nujno potrebne spremembe. Menili so, da je človeška narava preveč inertna, da bi samodejno naredila ta korak, zato jo mora strezniti udarec od zunaj. Krizo so videli kot priložnost, da se človek končno obrne vase in globoko razmisli o tem, kaj počne ter kako želi naprej. Zaradi stisk, ki jih doživljal, je bil letos marsikateri posameznik prisiljen v takšno introspekcijo. Vprašati se je na primer moral, kaj ga je pripeljalo do izgube službe. Zakaj je vztrajal v podjetju, ki mu je že leta grozil stečaj? Je bil premalo pogumen, da bi našel delo drugje ali poskusil kot zasebnik? Na koga se lahko zanese v času stiske? Kako naj si organizira novo življenje, v katerem materialne dobrine ne bodo imele tolikšnega pomena? Škoda je, da se podoben proces ni začel tudi na kolektivni ravni. Glede na to, da je Slovenija ena tistih evropskih držav, ki jih je recesija posebej prizadela, bi bila takšna razprava zelo dobrodošla. Vendar se je slovenska družba na krizo bolj kot s treznim samoizpraševanjem odzvala s strahom ali fatalistično vdanostjo. Žal se je le v redkih javnih razpravah poskušalo najti odgovore na vprašanja, kje kot država in narod stojimo, kaj se lahko naučimo iz napak ter kako naprej v prihodnost. Je bilo slovensko gospodarstvo premalo ali preveč drzno pri svojih odločitvah, je preveč mencavo ali preveč zaletavo, je preveč ‘ziheraško’, ker se vedno zanaša na iste tuje trge, je predolgo ali morda premalo podpiralo velike gospodarske bolnike, kdo in kaj mu preprečuje, da bi se svobodno in inovativno razvijalo?

Redko katero poročilo o recesiji je tudi spomnilo, da so krize začasna oz. prehodna obdobja. Kapitalistično gospodarstvo se, kot razlagajo različne ekonomske teorije, giblje ciklično. Obdobja gospodarske rasti po določenem času zamenjajo obdobja recesije, tem pa spet sledi val razcveta. Kolektivna tesnoba oz. depresija, ki se je pojavila v iztekajočem se letu, izvira ravno iz pomanjkanja zavesti, da je gospodarstvo – tako kot življenje – cikel, v katerem se izmenjujejo vzponi in padci. Zdi se, da se znajo v tistih predelih sveta, kjer je vsaj delno še prisotno tradicionalno, ciklično dojemanje časa, bolje soočati s krizami. Psihične bolezni, množična dezorientiranost in obup, ki so jim podlegli brezposelni Evropejci ter Američani, so se številnim prebivalcem tretjega sveta zdeli pretirani. Kot je razlagal perujski prijatelj, ljudje v njegovih krajih laže sprejmejo spremembo na slabše. Ne pritožujejo se, če bodo danes pili vodo, ker pač ni denarja za pivo ali kokakolo. Obenem pa zaupajo, da bo slej ko prej nastopilo obdobje, ko bo miza spet solidno obložena. V deželah, kjer je spomin na mitski, ciklični čas še vedno živ, vedo, da ne sreča niti nesreča nista trajni. Obe se – vpeti v kolo večnega vračanja – nenehno izmenjujeta v svojem prihajanju in odhajanju.

Prav tako redko so bile v minulem letu omenjane ustvarjalne spodbude, ki jih prinašajo krize. V kriznih situacijah človek odkriva svoje nepoznane talente in zmožnosti. To dobro vedo ekstremni športniki, ki nalašč iščejo nepredvidljive, celo življenjsko nevarne izzive, v katerih bi lahko iz sebe iztisnili skrito moč. Krize od človeka zahtevajo večjo fleksibilnost, iznajdljivost in ustvarjalnost. Zdi se, da te človekove kvalitete v predolgih časih udobja zaspijo in se ne znajo prebuditi, ko budilka spet zazvoni. Še ne dolgo tega so naše babice na tržnice nosile borovnice, starši so v mladih letih prekupčevali z italijanskimi kavbojkami ali pa nabirali gobe, ki so jih ob cestah prodajali turistom. Danes ljudem takšne pobude redkeje pridejo na misel. Mnogo jih namreč ne zna ali noče pogledati čez plot poklica, za katerega so se usposabljali na univerzi ali kakšni drugi šoli, ter tako sami sebe prikrajšajo za pomembne življenjske izkušnje.

Ne nazadnje lahko recesija – naj se sliši še tako paradoksalno – ljudi nauči tudi, kako se iskreno veseliti. Večja ko je namreč tesnoba, več je potrebe po veselju, ki bi jo uravnotežilo. Prav v času letošnje krize se je pri nas zgodilo množično ulično slavje, ki bi ga lahko brez pretiravanja imenovali zabava desetletja. Toliko pristne radosti, kot jo je na ceste nekaterih slovenskih mest prinesla nogometna zmaga proti Rusiji, v tej deželi že dolgo ni bilo občutiti. Lahko se le vprašamo, ali smo jo doživeli kljub recesiji ali pa prav zaradi nje. Recesija sicer ni čas, ki bi ljudi posebej zabaval, pa vendar je prav vedeti, da lahko prinese tudi kaj dobrega. Njene stiske zagotovo imajo svojo funkcijo. Kot je ugotavljal psiholog C. G. Jung, človek ne zmore prenašati trpljenja, če ne ve, čemu trpi. Skoraj vsako trpljenje pa si lahko naredi znosno, če v njem le najde nauk, pomen oz. smisel. Vsem bralcem Parka želim srečno in uspešno novo leto.

Fotografija: Jaka Šuln

Škoda bi bilo, da utonejo v pozabo čas in ideje neke generacije, ki ni samo pisala o tem, kako je, marveč je tudi imela vizije, kako bi lahko bilo. Foto Boštjan Pucelj

Že v naslednji številki so objavili moje anonimno pismo polno hvale in dobrodošlice, in to skupaj s sramežljivim vprašanjem ali se da objavljati anonimno. Ni mi šlo namreč za to, da bo moje ime v časopisu, marveč da so moje misli in ideje sploh objavljene. Podpisala sem se z Gimnazijka in še danes mi ni jasno, kako so me člani uredništva izsledili. Nekega dne kmalu zatem mi je enostavno na hodniku Gimnazije pristopila Polona Jaki in me povabila k sodelovanju.

Prvi mentor časopisa Valj je bil Janez Pezelj, ki je bil že tedaj izurjeno novinarsko pero in je znal delati z mladimi (nenazadnje: bil je trener novomeškega kluba košarkašic dve leti pred tem, ko sem kljub majhni postavi zaradi simpatije tudi jaz tekala za košarkaško žogo na Loki in si pri tem uničila koleno). Tudi glasbeni novinar Drago Vovk je našel čas za zastonj pisanje. Pa brata Lukšič, ki sta tedaj že študirala in za katera je tedaj krožila šala v strokovnih krogih, da se točno ve, katero poglavje marksizma sta preštudirala, saj sta nato o tem pisala v Valju. A bila sta tudi vizionarja. Pomnim, da sem si na filozofski fakulteti izposodila Igorjev članek nekaj let pozneje in citirala njegovo vizijo učinkovitega upora proletariata v navezi s študentskim gibanjem, ker obe populaciji nimata česa izgubiti. To se je konec osemdesetih v Sloveniji tudi udejanilo.

S svojo tenkočutnostjo in pronicljivostjo je bil alfa in omega že od vsega začetka glavni urednik Stojan Pelko. Z njim se je dalo debatirati o čemer koli, tudi če oziroma ko je zastalo ustvarjalno novinarsko pero. Tudi to je namreč del novinarskega vsakdana, kadar pisanje ni zgolj šablonska rutina. In kakšne debate smo imeli! Nekoč ob mojem godrnjanju je Andrej predlagal, naj kar ustanovim svoje gibanje… Bolj kot izdelek namreč cenim proces nastajanja, ideje, ki so se porajale, izzive, ki smo si jih zastavljali, čeprav takoj nismo bili prepričani ali bomo temu kos. Tandem Bregar – Berger. Matjaž mi je kot prvi dal izziv, da intervjujam Zorana Predina, ki je prvič v svoji karieri nastopil z Lačnim Franzem v Mokronogu. Predinu se je zarekla nerodna malenkost v intervjuju, in da je bila zadrega popolna, je bila citirana v tedanji reviji Antena. Bilo je kar nekaj nelagodja ob naslednjem srečanju z Zoranom, a mikrofon pač ne laže. Ker so vsi pohvalili moj prvenec z intervjujem, naj bi ga naredila še s Pankrti. A ko sem na koncertu videla, da so vsi popljuvani od publike, me je minilo.

Z Mojco Osolnik sva napisali članek Usmrajeno izobraževanje, saj sva pripadali prvi generaciji usmerjenega izobraževanja, ko smo od gimnazijskih starosti dnevno poslušali, da smo zafurana generacija poskusnih zajcev. Pri skupnem pisanju je šlo za to, da sem spet skrila svoje ideje pod okrilje močnejše osebe. Hecno naključje v najinih študentskih časih z Mojco pa je enkrat hotelo, da me je nekoč pobrala v svojem belem »pejčku«, tako ko sem štopala v Ljubljano kot tudi domov v Novo mesto istega dne.

Brali so nas tudi v Ljubljani, kar pove podatek, da so moj naslov v Valju – namreč Nemogoče je mogoče (marec 1987) – uporabili kot reklamni slogan čez dobre pol leta za ljubljansko veletrgovino Metalka. Leto 1988 pa je bilo za vse slovenske novinarje zelo tvegano. Že leto poprej, decembra, se je v ljubljanskih številkah študentskih časopisih pisalo o »noči dolgih nožev«, ko naj bi šlo za množično aretiranje alternativnih piscev. Spet je naključno srečanje znanca naneslo, da sem se v začetku junija znašla na ustanovnem sestanku Odbora za zaščito človekovih pravic v podporo procesu JBTZ. Ker sem podpisala Valj in sebe, je Gregor Golobič predlagal mene za v. d. odgovorne urednice Valja, ki je bil tedaj v kadrovski krizi, saj so že navedeni nosilci uredništva tistega leta preprosto umolknili in se zakopali v svoje ljubljanske projekte. Prevladovalo je mnenje, češ da bom »javnega tožilca samo pogledala s svojimi lepimi očmi, pa bo šel članek v objavo«.

Tako je številka nastajala tisto vročično poletje in jesen. Stremela sem za tem, da izide na občinski praznik 28. oktobra in tudi je, dasi me je v tiskarni čakalo neprijetno presenečenje. Nekdo je v pisarni pripomnil, da imam zanimive podnaslove intervjuja, in ko sem jih spet pregledala, sem ugotovila, da so povsem popačeni. Tudi moja časovna referenca za razgovor v maju ni ustrezala. Ker je bilo tudi nekaj ostalih člankov skorumpiranih (zamenjava avtorjev, odstavek članka pri drugem avtorju itd.), me je šef proizvodnje preklinjajoč oblikovalca Bojana Radoviča vso solzno zapeljal domov po izvirne zapise in rešila sva, kar se je rešiti dalo. (Naj še omenim, da sva se pred železniškimi zaporami znašla v primežu treh belih golfov, ki se jim je moj voznik, ko se je proga sprostila, maneversko izognil. Tedanji novinarji vedo, kaj je to pomenilo.) Vendar sem doživela živčni zlom, v katerem sem nehote izgubila 4 mesece star zarodek, sledila je tudi moja prva hospitalizacija v zloglasni bolnišnici na koncu mesta. Diagnoza: reaktivno paranoidno stanje. Nadaljnje psihiatrizacije mojega življenja (zaenkrat) raje ne bi omenjala.

Valj se je izpel tistega leta 1988 z mojim odhodom. Zdi se mi, da je izšla zgolj še ena številka. Sem pa vsaj dosegla njegovo preimenovanje, da ni bil več zgolj glasilo Občinske konference mladine, marveč časopis dolenjske mladeži. Mnogi nekdanji člani uredništva nostalgično gledamo na tiste čase. Nekateri najdejo njegove paralele v časopisu Park, saj je nevtralen poligon za izmenjavo mnenj in s tem nadaljuje valjevsko tradicijo. Vsake toliko se porodi ideja, da bi sestavili zbornik najbolj zanimivih člankov. Zakaj pa ne? Škoda bi bilo, da utonejo v pozabo čas in ideje neke generacije, ki ni samo pisala o tem, kako je, marveč je tudi imela vizije, kako bi lahko bilo. Razkol teorija – praksa pa je itak klasika.

* Besedna igra med »history«, ang.: zgodovina; ozadje; in »her story«, ang.: njena zgodba (op. ur.).

Potem se zgodi tole: »Gospod, težko sem ponižen …« suvereno poje Magnifico (jaz bolj poredko), nekateri pa pihajo in ritajo, ker je novi direktor urada za verske skupnosti Aleš Gulič, ki Gospoda iz prvega stavka prav nič ne upošteva, kaj šele da bi bil pred njim ponižen. Direktor Gulič je pač ateist. Strah in groza? Niti ne, vse skupaj zveni še kar relativno demokratično, ker če ne verjameš v nič, potem te ne more nihče obtožiti, da simpatiziraš z Jezusom, Marijo, Alibabo, s tibetanskimi jogiji in z jaki, s scientologijo Toma Cruisa ali z Luciferjem. Se pravi, še ena po nepotrebnem prah dvigajoča novica, ki premore ravno toliko fatalnosti, kolikor ji jo pripišemo mi. Ampak mi smo doma pod isto lipo kot včeraj in najbrž še vedno kdaj pa kdaj na vrtu zagori kakšna grmada za zlobno sosedo, če ne gre drugače. Zato se na trgih in pločnikih med drugim šušlja, da je človek z dolgimi lasmi in v črni zlobni majici zagotovo satanist. Ateist, satanist, to je »isti šmorn«! Mi smo pa ja krščanski narod, Črtomir se ni zastonj krstil, zato je to sporno in malodane grozljivo. Bogec je povsod in nas gleda, tisti čudni tipi v oblekah s kravatami, ki strašijo povsod, tudi po Novem mestu, češ da so mormoni, so pa najbrž zmešani. Saj ni važno, v kaj verjamejo, važno je, da to ni naše.

Vse globoko verne Slovenčke je zaskrbelo za njihovo versko identiteto, ker novi direktor ne skaklja naokoli z molitvenikom, temveč vozi motor in izgleda kot odpadnik iz ameriškega filma, čeprav se pri nas Cerkev in država sicer strogo ločujeta in se potemtakem ni treba bati ničesar. Prav tako je različnih registriranih verstev na Uradu RS že triinštirideset, obstaja pa še vsaj sto drugih, ki sicer niso uradna, se pa prakticirajo, in vsa so enakopravna. Seveda, na papirju. V resnici vsi dobro vemo, da je državna politika še vedno navaden boj med običajno levico in desnico, kamor pa te zlahka razvrstijo tudi po tvoji veri v »nekaj« ali v »nič«. Ta konflikt se pase tako v višjih vladnih krogih kot v manjših uradih in direktoratih, zato je v primeru Guliča bolj važno, kateri politični stranki pripada, kot kako bo vodil Urad za verske skupnosti, čeprav vera in politika bojda hodita vsaka zase. Trenutno liberalni samooklicani intelektualci ploskajo, medtem ko konzervativne staroste puhajo od jeze.

Za piko na i ironiji me je presenečenje podobno okostenele vrste pričakalo še na faksu. Točneje na korekturni vaji, kamor sem prinesla svojo dokaj žalostno – v poznih nočnih urah zrisano – kompozicijo petih kvadratov, ki je doživela neslaven epilog predvsem zato, ker je gospoda profesorja spominjala na križ. »Saj, saj, to je že lep, estetski, sakralni in zelo uporabljan simbol, ampak mi tega tukaj ne bomo delali.« Dejstvo, da na listu ni bilo nobenega križa, kvečjemu pokrivljena črka T, ga ni zanimalo, ker je »videl, kar je videl«. Kar je hotel videti. Skica je bila torej zanič, sem se pa naučila, da ne smem niti po nesreči izgledati kot nekdo, ki ob nedeljah hodi k maši in postavlja jaslice, če hočem sploh kdaj pozitivno izdelati ta predmet. Pa profesor nikakor ne spada med fosilni inventar, da bi mu takšne striktne nazore pripisala na prvi pogled in ga obtožila zastarelosti.

V glavnem, ker nikoli ne veš, v katerem grmu tiči tiger, moraš tudi sam neprestano tičati v grmu, sicer te tiger požre. Toleranca je preslab izgovor, nihče ne mara neopredeljenih in nevtralnih, med drugim zato, ker so preslabe žrtve. Če si etikete ne nalepiš sam, ti jo bo pa kdo drug, tako kot so jo Guliču, tako kot so jo moji malenkosti na faksu. Pa še napačno za povrh.

Na zadnjem diplomskem trojčku konec avgusta leta 1993 sem bila pri predmetu Angleški roman 19. in 20. stoletja vprašana o knjigi Slika Doriana Graya. V sproščeni debati, ki se je razvila med menoj in mojo priljubljeno profesorico, sem za primer očitne bitke za mladost in lepoto omenila ameriškega pop idola Michaela Jacksona. To je bilo še pred njegovimi kot-da pedofilskimi škandali, vendar že v zatonu njegove popularnosti. Že tedaj je namreč prevladovalo mnenje, da pretirava s svojimi plastik-fantastik operacijami. Bistvo ostaja pri knjigi kot tudi pri glasbenikovem fenomenu neoporečno – namreč vprašanje, kaj vse je človek pripravljen storiti za svoj mladostniški videz. Prodati dušo oziroma telo.

Ne morem si kaj, da ne bi pomislila, da se je z njegovo smrtjo na neki način izpela tudi določena doba, neko obdobje skorajda histeričnega znanstvenega poskusa nadvlade človeka nad naravo, ki jo je bolj ali manj uspešno izražala vsa postmoderna doba.

Komentar oziroma opozorilo profesorice, ki je ravno v tistem času v komisiji pripravljala obvezno čtivo za prvo generacijo maturantov državne mature, je bil citat oxfordskega profesorja, rekoč: »Ne doriangrayizirajte Slovenije.« (»Don’t Doriangrayenize Slovenia.«) Ironično pri tem pa je, da sem ravno naslednje šolsko leto predavala razredu maturantov bežigrajske gimnazije. Čeprav so bili naveličani srednješolskih klopi, so s svojimi dovtipi in prebliski odgovorili na prenekatero vprašanje mojih najstniških dni. Tudi vprašanje večne mladosti, ki je tako bremenilo nekatere generacije, ki so nekritično prišle v stik s trivialno Sliko. Prvega ne pozabiš nikoli, in tako je moj prvi v stilu Harryjevega eksperimenta izrekel opazko, da sem kot Dorian Gray v smislu, da se ne bom nikoli postarala. To naj bi bil namreč kompliment. Tedaj sem bila tudi jaz maturantka, in ko sem čez nekaj let povprašala bežigrajsko maturitetno mladež, kaj bi storili, če bi jim fant ali dekle rekla, da so kot Dorian Gray, sem v lastno zadoščenje dobila odgovor, da bi ga/jo takoj zapustili. No, ta isti mladi mož, ki mi je ves razburjen ponudil ta odgovor in ki ga je zanimala filmska režija, je ob drugi priložnosti, ko so bili tema starostniki, dejal, da »bi bilo treba vse ljudi, starejše od 60 let, pobiti, ker so zgolj družbeno breme«. Zgrožena sem mu odvrnila, da je vendarle govora o naših dedkih in babicah in da bo nekoč tudi on toliko star, in močno se je brez komentarja zamislil.

Sicer pa je mimo slovenskih srednješolskih klopi in univerzitetnih predavalnic zanimivo, da sem naletela na fenomen Michaela Jacksona tudi na svojem magistrskem študiju v Londonu. Predavatelj sociologije plesa Paul Filmer (diplomiran sociolog, ki je mentor tudi podoktorskim študentom in ki na simbolni ravni z univerzitetno diplomo manifestira svoj protest proti šolskemu sistemu v prid intelektu in znanju) je tistega leta 1997 imenoval Michaela Jacksona kot tipično postmoderno telo. Asociiral ga je preprosto na Japonko, torej – Jackson ni spremenil zgolj svojih moških spolnih značilnosti, marveč tudi raso. In ne morem si kaj, da ne bi pomislila, da se je z njegovo smrtjo na neki način izpela tudi določena doba, neko obdobje skorajda histeričnega znanstvenega poskusa nadvlade človeka nad naravo, ki jo je bolj ali manj uspešno izražala vsa postmoderna doba.

Seveda bo človek še vedno in naprej poskušal in drezal v naravo ne glede na posledice. A le vprašanje časa je, kdaj ji bo prekipelo, kdaj bo materi Zemlji vsega tega hokusa pokusa dovolj. Mar se resnično ne da zgolj preprosto biti in živeti?!

P. S.: Da ne bo pomote, Michael Jackson mi je bil zoprn pevec, kljub njegovemu enormnemu prispevku k plesu, predvsem video plesu. Začutila sem ga šele leta 2005, ko sem se pobrala po smrti očeta in začela raziskovati zimzeleno klubsko sceno. Spontano se mi je na plesišču »zaplesal« njegov drobnjakarski subtilni korak in še danes se mu rada predam. A »na suho«, brez njegove glasbe, ga ne morem narediti. Vse je on in predaja občutku. Bil je enostavno povedano trivialen, a s svojim vrhunskim delom in z zavidljivimi dosežki bo živel večno. Na neki način je s svojim predanim garaškim ustvarjanjem premagal smrt.

No, ja, res je, da nisem nekakšen modni guru in da osebno ne dam prav veliko na trende, zato se nadaljnjemu pametovanju o oblačilih hvaležno odpovem. Kar me v resnici skrbi, je malo manj površinsko od obleke. Sprašujem se namreč, kdaj in kako se je zgodilo, da sta se moški in ženski spol v svojih značilnostih, predvsem psihičnih in vedenjskih, tako premešala in prepletla, da se mi, recimo ob gledanju nesrečne Kmetije slavnih, Salome zdi veliko bolj ženstvena od večine »pravih« žensk tam. Videti je, da moški postopoma postajajo negotovi in rahlo mevžasti, kar sočasno spreminja ženske v osvajalsko agresivna in nezdravo ambiciozna bitja. Emancipacija je bila definitivno krasna stvar, čudovito je, da ima danes tudi ženska lahko uspešno kariero in moški predano skrbi za otroke. Samo brez navijalk na glavi in rožastega predpasnika, prosim. Temu se že ne reče enakopravnost spolov, če se en spol spremeni v drugega. In da ne bi kdo mislil, da hočem reči kaj v stilu globokoumnih šal o ženskah in raznorazni beli tehniki. Prepričana sem, da ženska lahko, tudi če dela na gradbišču ali na barki, ohrani nekaj svoje ženstvenosti in prav tako lahko moški, ki prodaja rože, kuha ter čuva otroke, to dela z moškim šarmom.

Najhuje se ta menjava vlog začenja kazati, logično, pri osvajanju in daljnoročno v zvezah. Ne pravim, da je dobro, če skupina samskih moških hodi ven zgolj zato, da lovi zabave željne mladenke za eno noč in se s tem dokazuje. Enako neumno je samo še to, da danes isto počnejo tudi ženske. Lepo se oblečejo in nališpajo, potem pa gredo »na tipe«. Če se slučajno zgodi, da je simpatija kaj večja od gole spolne privlačnosti, smo spet tam, kjer ženska postaja lovka in moški nebogljen plen. Ne vem, zakaj je temu tako, morda so se ženske preprosto naveličale »čakati na prvi korak« in začele same pristopati k nasprotnemu spolu, ga ogovarjati, plačevati pijače, prositi za številke in vabiti na zmenke. Pol manj ali nič dela za moške torej, juhej. Tudi seks ni več nikakršen tabu in redko katera dama se danes še ugrizne v jezik, kadar je to edini cilj pri njenem novem poznanstvu. Pravijo sicer, da je držanje niti v rokah že od nekdaj prikrita ženska veščina, ampak vseeno tako samozavestno, neposredno in brez sramu do sedaj še niso obvladale situacije. Ker niti niso imele priložnosti, zdaj pa to postaja celo nadvse zaželeno.

Novodobni metroseksualni trend se torej ne kaže samo v tem, da moški po 2 uri na dan preživijo v kopalnici, hodijo na razprodaje oblačil, jedo presno hrano in se hodijo na lepotni spanec. Za sabo je potegnil tudi (včasih) nežnejši spol, ki zdaj postaja vse prej kot to. Dame streljajo bizone, lovijo divje konje in obredno popivajo, medtem ko gospodje nabirajo maline, se krasijo s perjem in se ovešajo s cvetnimi ogrlicami med čakanjem svoje izbranke. In za to sploh ni več potreben izgovor, kot so maškare. Dovolj je reči, da si »urejen, napreden in pedanten«. Ampak jaz dobro vem, da hočem kopalnico več ali manj zase, da hočem nekoga, ki bo pobijal pajke in menjal žarnice namesto mene (čeprav oboje znam tudi jaz), nekoga, ki se bo večkrat prijazno zlagal, da sem videti odlično, in se bom zaradi njega počutila bolj žensko, bolj jaz. Skratka, kdo pa si želi sveta, v katerem so ženske same bogomolke in črne vdove?