»Umetnost ni nikoli brez posledic.« (B. Brecht (1978))

Kultura je posel. Industrija, v kateri so vse kritične tendence ali potenciali zatrti, celo neobstoječi. Kot je vedel povedati že Theodor Adorno, smo zaradi popularne kulture ljudje pasivni, saj so užitki, ki jih prinaša zlajnan komad ali predvidljiv film, lahko dostopni. Prinašajo sprostitev; celo tolikšno, da kaj kmalu pozabimo na svoj mizerni ekonomski položaj in postanemo lutke v rokah državnih struktur. Kar je seveda popolnoma res; popularna kultura služi kot orodje za reprodukcijo produkcijskih razmerij, ki so zmeraj že kapitalistična razmerja izkoriščanja.

Kaj pravzaprav spada med popularno kulturo? Po navadi gre za kulturo, ki je všeč velikemu številu ljudi. Vendar pa je to le malo preveč ohlapna definicija; treba je poiskati skupne imenovalce teh všečnih izdelkov. Lahko opazimo, da so vsi:

1. instant produkcije z očitnim namenom ugajanja;

2. »variacije na temo«; rečem lahko le: hollywoodska romantična komedija. Ko ste videli eno, ste videli vse. Ta vzorec je seveda prenosljiv na vse ostale žanre ter popularno muziko. In punk;

3. predvidljivi;

4. množično proizvajani;

5. inferiorni. Tukaj smo sicer že na tankem ledu, saj je kakovost dokaj relativen pojem. Ali pač ne; samo pomislimo na domačo televizijsko produkcijo s posebnim ozirom na nadaljevanko Lepo je biti sosed;

6. v službi dominantne ideologije elit (in nam torej rinejo v žrelo okostenelo definicijo normalnosti: promovirajo institucijo družine, poroke in heteronormativnost ter utrjujejo patriarhalni sistem. In tako naprej.).

Pa ne gre samo za filmsko, televizijsko ali glasbeno produkcijo; v okvir popularne kulture spadajo tudi druge oblike umetnosti od knjig pa do fotografskih in slikarskih razstav.

Ker zgleda, da je tovrstna instant kultura v službi ohranjanja statusa quo in obstoječih razmerij moči, nujno potrebujemo njeno nasprotje. Če smo zaradi nje pasivni, je čas za bujenje. Za streznitev. Zaradi očitnih razlogov nam tega država ne bo priskrbela; kultura, ki osvešča in zbuja, lahko zraste le na pretežno ilegalnem zelniku. Avtonomne cone so tiste, ki jim ni mar za množično produkcijo kulturnih dobrin, ljudje, ki jih naseljujejo in obiskujejo, ustvarjajo zaradi potrebe po ustvarjanju. So življenje, ki se zaleze v vse, kar se zdi mrtvo. Iz sivine lahko naredijo mavrico in iz starih bajt kulturna središča. Spodbujajo komunikacijo namesto pasivnosti in s tem snemajo masko ideologiji, spodbujajo nas, naj vidimo prek samoumevnega. So valilnice novih praks in reprezentacij v službi družbene spremembe, kar pomeni, da so nevarne. In zato nujne. Ker ne smemo pozabiti na svoj gospodarski položaj, ne smemo zapasti v udobje, zaspati, ker nihče noče biti lutka. Avtonomija posameznika se v veliki meri rojeva v avtonomnih prostorih. In boji za enakopravno in drugačno družbo se začnejo na polju kulture, ki je osvobojena pritiska korporacij, občin, države.

Avtonomnih con v Sloveniji kronično primanjkuje, v zadnjem času pa se tudi tistim obstoječim godi precej slabo. Mestnim občinam je po navadi malo mar za alternativno kulturo; morda je strah pred izobraženimi in na akcijo pripravljenimi hordami prevelik, vendar prej verjamem, da gre za denar, ki ga tovrstni prostori enostavno ne prinašajo. Četudi društva zaskvotajo, pospravijo, uredijo in rešijo pred razpadanjem določen prostor in ponudijo mladim ter ne-več-tako-mladim kvaliteto namesto kvantitete, in če ne drugega, nekaj dogajanja po njihovem okusu v domačem mestu (kar ni zanemarljivo!), namesto zahvale in malo spoštovanja, če ne že stalnega prostora za svoje dejavnosti, dobijo brco v rit in zaklenjena vrata; kot se je pred kratkim zgodilo društvu AKD Izbruh v Kranju. Kar seveda grozi tudi vsem ostalim (z izjemo Metelkove), med drugim Sokolskemu domu. V svojem kratkem delovanju se je vzpostavil kot središče alternativne kulture v Novem mestu in ponuja vse od glasbe, fotografskih in slikarskih razstav pa do kuharskih tečajev in pilatesa. Itd. Vse, kar si znanja in nekonvencionalnih praks željno človeško bitje poželi. Morda bi bili veseli še več okroglih miz in debat, a sem prepričana, da bo do tega še prišlo, če se prej ne zalomi. Česar pa ne bomo dopustili, ne brez boja! Sokolski dom je udejanjanje točno tistega, kar Novo mesto danes potrebuje. Dejavnost namesto omrtvičenega stanja, v katerem mestno jedro lebdi že kar nekaj časa. Akcija namesto lenobnega srkanja informacij/manipulacij. Ko bo čas, upam, da bodo Novomeščani sposobni potegniti glavo iz kupa banalnosti, s katerim nas vsak dan pitajo, in se zavzeti za prostor, v katerem tega ne bodo deležni. (APRIL 2011)

PETRA BOŽIČ

Pred kratkim mi je iz krogov novomeškega kluba LokalPatriot prišla na uho zanimiva novica: neki sobotni večer je omenjeni lokal obiskal inšpektor z Inšpektorata RS za notranje zadeve, in sicer zato, da bi preveril upoštevanje Zakona o javnih zbiranjih, še posebej upoštevanje novega člena 12. a, ki je bil dodan ob prenovi tega zakona konec leta 2009, njegovo izvajanje pa je bilo natančneje urejeno marca 2010 z Uredbo o obveznem organiziranju službe varovanja na javnih prireditvah. Kdor želi, si lahko ogleda originalne dokumente; za potrebe te kolumne pa bomo stvar nekoliko poenostavili. Gre za to, da morajo po novem organizatorji tudi za razmeroma majhne dogodke, pri katerih obstaja možnost, da se skupaj zbere 50 ali več obiskovalcev, izpolniti celo vrsto birokratskih obveznosti, ki so povezane z varovanjem, izdelati ocene tveganja, pripraviti obsežne varnostne načrte, opise, skice itd. Predvsem pa je po novem nujno, da za varovanje takih prireditev najamejo in plačajo registrirano varnostno službo. V omenjenem primeru bi torej okrog prizorišča, kjer se je odvijal koncert – po oceni organizatorjev sicer »umirjen« –, morala patruljirati dva z licenco potrjena varnostnika (domači študentski redarji, ki so jih v klubu svoj čas uporabljali, po novem ne pridejo več v poštev).

Takšnih varnostnikov tam ni bilo, zato inšpektor s situacijo ni bil zadovoljen. Vodstvo kluba je sicer skušalo zakon zasukati po svoje, češ da ne gre za gostinski obrat, temveč mladinski klub s programom, ki mu Ministrstvo za kulturo priznava delovanje v javnem interesu, medtem ko je gostinska dejavnost v klubu le spremljevalna. S tem bi se postavili v isto vrsto na primer s tradicionalnimi kulturnimi hišami, v katere kot stranska ponudba vstopa gostinstvo, na primer Cankarjev dom ali KC Janeza Trdine. Toda glede na zakonske podlage je dovolj očitno, da taka razlaga v primeru LokalPatriota težko vzdrži; načeloma je torej zakon bil kršen in v legalističnem smislu je pravična tudi kazen, ki naj bi sledila. Zagrožena kazen za pravno osebo je od 6000 do 12 000 €; ni treba poudariti, da je to za mladinski klub, ki večino sodelavcev komajda (ob)drži v prekernih razmerjih, finančna katastrofa.

Ob tem si prav lahko zamislimo živahno diskusijo, ki bi se vrtela okrog zagotavljanja varnosti obiskovalcev, okrog pravic okoliških stanovalcev, hrupa, reda, nasilja; na nekoliko višji ravni morda okrog sproščenosti druženja, rastočega kodificiranja družbeno sprejemljivih vedenj, morda celo svobode združevanja itn. Vsekakor je mogoče opozoriti na vsaj en vidik, ki odločno govori proti novi ureditvi. Ta namreč spodnaša krhko finančno ravnovesje, ki še omogoča neko živahno glasbeno dogajanje v slovenskih klubih. S tem neposredno omejuje cirkulacijo žive glasbe in ogroža njene ustvarjalce, pa naj bodo to alternativci, pankerji, etno brenkači ali kaj četrtega. Ker sem pred leti imel priložnost z obeh plati spoznavati mali, ekonomsko nepomembni svet pogajanj med klubi in izvajalci (večinoma gre za posle razreda nekaj sto evrov), mi je povsem jasno, da so vsi klubi, ki gojijo živo glasbo, danes v nezavidljivi situaciji; da se sploh kaj zgodi, so neredko potrebni le simbolično plačani ali celo povsem entuziastični angažmaji. Tako lahko fiksen strošek nekaj sto evrov za varnostnike predstavlja tudi sto- ali dvestoodstotno povečanje proračuna; za marsikoga enostavno previsok. Preprosto povedano: več denarja (za varnost?), a manj muzike.

Toda v nadaljevanju se ne nameravam ukvarjati s partikularnostmi. Ne mislim se spraševati, ali je Patriot kršil zakon in uredbo ali ne (očitno ju je), in tudi ne, ali je tako visoka kazen res primerna prekršku (očitno se zdi, da ne). Ravno tako ne želim nadaljevati pretresanja možnih razlogov pro et contra, ki bi utegnili podpreti ali ovreči legitimnost nove zakonodaje. Namesto tega želim z nekoliko širšega gledišča premotriti korenine mentalitet, ki njen vznik sploh omogočajo.

Začeti moram s priznanjem, da sem pri tem pisanju močno pristranski in vrednostno opredeljen: ne maram varnostnih služb. Pogled na uniformirance, oborožene ali ne, me ne navdaja z zaupanjem, temveč ravno nasprotno. »Varovano« okolje me ne pomirja, prej mi deluje paranoično, nekako pred-kataklizmično. (Kot če se sprehajaš po središčih Manhattna, kjer mrgoli policistov. Kaj če jih ne bi bilo? Anarhija, kaos, pretepi, bliskanje nožev, dim iz pištol, bombni atentati? Morda so res stvari prišle tako daleč, da brez profesionalnih krotilcev strasti nasilja ne bi bilo mogoče obrzdati. Toda ali je to ideal varnosti? Ali je ideal ureditev v deželah tretjega sveta, kjer zasebne varnostne službe cvetijo? Kot na primer v Rio de Janeiru, kjer le lučaj stran od favel z desettisoči siromakov bogataške hiše – vse parcele so v celoti ograjene s tri- ali štirimetrsko kompaktno ograjo – stražijo oboroženi plačanci?)

Ni mi ljuba misel, da bi v Sloveniji zapravili svobodo »nevarovane varnosti«, morda eno zadnjih preživelih vrednot socialističnega egalitarizma. In kot mi ni ljub pogled na zasebne varnostnike, ki krožijo okrog zasebne lastnine, mi ni ljub niti pogled na varnostnike, ki me iz mračnih kotov motrijo na klubskem koncertu. Njihova prisotnost me ne pomirja, temveč me na neki način moti, celo žali, saj mi nenehno prišepetava, da sem v okolju tveganja. Nočem reči, da varovanje nikdar ni potrebno; želim reči le, da me takšni dogodki, pri katerih je varovanje nujno potrebno, v resnici sploh ne zanimajo. Ali drugače rečeno: primeren varnostni standard je zame šele odsotnost varnostnikov.

Toda morda se temu v prihodnje ne bo mogoče izogniti, morda nas bo ob naslednjem obisku opere ali gledališča kdo že »varoval«. Verjetno ni težko uganiti, kaj stoji v ozadju spreminjanja in zaostrovanja zakonodaje o varovanju prireditev: spomnimo se incidenta Lipa, primera Global in podobnih dogodkov, ki so kot medijske afere gotovo poskrbeli za to, da se aktivirajo določene sinapse v političnih in zakonodajnih možganih. Spomnili se boste, da so mediji vsevprek evforično vzklikali: kdo je kriv, kdo ni ukrepal, kdo česa ni pravočasno odredil … Novo zakonodajo o varovanju prireditev lahko beremo kot spontani, refleksni poskus ureditve, ki bi vnaprej preprečila. Toda rigorizem njene dikcije je v nekem smislu srhljiv: iz nje namreč preseva globoko prepričanje, da je mogoče vse družbene anomalije in ekscese zajeziti, odpraviti ali celo vnaprej preprečiti in onemogočiti, če bo le zakonodaja dovolj natančna, birokratsko natančna, interpretativno nedvoumna in v smislu sankcij – v učinkoviti povezavi z represivni aparati države – neizprosno stroga.

To je logika, ki je na pohodu povsod in usmerja naše gibanje v vse bolj kompleksno reguliranih strukturah postindustrijskega obstajanja. Njeno politično izvršbo narekuje notranja dinamika medijskega pritiska z njegovim neznosno idiotskim vprašanjem kdo je kriv, kdo je odgovoren. Tako kot je efekt Lipa privedel do nesmiselnih, absurdnih praktičnih situacij, lahko verjamete, da se prav gotovo že snujejo in pripravljajo nove direktive, smernice, zakoni, uredbe, nove poti sodelovanja centrov za socialno delo, policije, sodstva, zaporov itd. Skušali bodo vnaprej regulirati, preprečiti, zavarovati: da ne bi slučajno še komu prišlo na misel metati otrok skozi okno. Toda stop! Tu se je treba vendarle ustaviti. Mar je res naokrog vse polno krivcev in polkrivcev, ki bi morali ali mogli preprečiti ta strašni dogodek? So res prava vprašanja tista, ki smo jih slišali spet in spet: kdo je odgovoren, kdo ni ukrepal, kdo ni predvidel? Mar ni subjektu več mogoče dopustiti niti te osnovne, človeške odgovornosti za lastna dejanja, pa naj so ta še tako odvratna? Pustiti odgovornost, pustiti breme na plečih, molčati.

MARIJAN DOVIĆ, FOTOGRAFIJA BOŠTJAN PUCELJ, APRIL 2011

Namen tega zapisa je, kot ponavadi, čuditi se. Čudenje zapelje v meditacijo. Bil sem takrat v našem mestu, in kot se zanj spodobi, nisem povsem vedel, kam iti. Seveda ne zaradi preobilja izbire, bolj menda zaradi manka te. Vse to me ni vznemirilo, čeprav sem človek, ki se mu to zgodi največkrat ravno ob samoumevnostih. Tako vse dokler nisem prikorakal do zaklenjenih vrat Sokolskega doma. To me je malo razžalostilo in začel sem razmišljati o stvareh. Ne, še preden sem začel razmišljati o stvareh, sem se spomnil tiste sredine noči, ki se je tako obetavno začela, a se je razvodenela, ko sem se sprehodil po prazni Metelkovi in čez dvajset minut s stisnjenima ritnicama stekel iz temnega, zapuščenega in smrdljivega Rogovega dvorišča, ker se mi je zdelo, da se je v grmovju nekaj premaknilo. No, potem sem se odpravil domov, ker v Novem mestu ni bilo ničesar početi, ter tuhtal.

Sokolcu, Metelkovi in Rogu pravijo avtonomni prostori. No, ne pravijo jim tako vsi, nekateri jim raje rečejo leglo vsega možnega, predvsem teh, ki so kot podgane – zalezejo se tja, kjer jih nočeš, spodžirajo te od spodaj, so trmasto svojeglavi in se jih zlepa ne moreš znebiti. Ampak prihranimo to za drugič, vprašajmo se prej, če tisti, ki tem prostorom rečejo avtonomni prostori, bolje opisujejo, kaj se res tam notri godi. Vsekakor svoj prostor radi imenujejo avtonomnega tisti, ki v njem bivajo oz. delujejo. Tudi same sebe kot tam notri delujoče imenujejo avtonomne. Ampak v kolikšni meri je avtonomija v resnici reflektirana od tistih, ki se imajo za avtonomne? Koliko avtonomija pomeni delovati avtonomno in kaj to sploh je? Je to značaj njihovega udejstvovanja, njegov temelj, izvor ali zgolj oddaljen ideal, nagrada po neki možni jutrišnji bitki?

Avtonomija bi menda pomenila dajati sebi svoj zakon. Biti sam sebi zakonodajalec. Zakonodajalstvo, katerega subjekt in objekt se prekrijeta. Kaj več nam sama po sebi beseda niti ne pove. Čeprav strukturno nekaj o objektu in subjektu samo-zakonodajalstva izvemo, sta to še vedno spremenljivki (kdo je ta, ki sebi postavlja zakon?). Nič ne vemo niti o vsebini teh zakonov. Pozorni moramo nadalje biti, da beseda govori kvečjemu o postavljanju zakonov ali načel (če omejimo pomen grške besede nómos, ki izvirno pomeni običaj, navado) in ne o delovanju, udejanjanju v svetu, praktičnem posegu vanj, in zato tudi ne govori o polju udejstvovanja. Nekdo ali raje nekaj avtonomnega je torej táko, ki si je samo zakonodajalec oz. ki si samo govori, kaj treba. Ki mu ni rečeno od zunaj, kaj mora, nad njim torej ni heteronomne instance. Ampak od kjer koli že zakon pride, kaj lahko ta zakon pove o dejanju? Nekdo, ki mu je zakon postavljen, četudi si ga je postavil sam, lahko deluje v skladu z njim ali pa ne. Očitno je med zakonodajalstvom in delovanjem neka luknja, ki obeh ne tišči skupaj, ki enega ne podreja drugemu po nujnosti. Pa vseeno se zdi, da je cilj avtonomije ravno v tem, da obrodi dejanje, dejanje avtonomije.

Kar mi vzbuja nekakšno spoštovanje in obenem začudenje pri ljudeh, ki se imenujejo avtonomni, je vsaj dejstvo, da naloga biti avtonomen, tako se zdi vsaj meni, zahteva svojevrsten napor. Ne le da je delovanje v skladu z lastnimi načeli včasih precej napornejše kot sledenje diktatu drugega, avtonomnost zahteva vsaj stalno refleksijo lastnih zakonov, stalen napor postavljanja teh in utemeljevanja dejanskega delovanja v skladu z njimi (joj, če bi se poglobili v Kantov praktičnofilozofski projekt, bi videli, kako težavna in menda celo nerešljiva je ravno ta uganka), voditi jih iz sebe in držati ob sebi, da se prav ti zakoni ne osamosvojijo in kar naenkrat postanejo njihovemu izvornemu zakonodajalcu heteronomni, nekaj, kar nad njim prevlada. In da bi avtonomnost bila še za spoznanje zahtevnejše podjetje, je tu še velikokrat najtežji projekt: priboriti svoji avtonomiji prostor. Če torej nekako pojasnimo prehod med postavljanjem načel delovanja samim sebi in delovanjem v skladu z njimi, če torej lahko govorimo o avtonomnih dejanjih, moramo govoriti tudi o polju, kjer se to delovanje lahko godi. In tako pridemo do tega čudnega pojma avtonomnega prostora.

Avtonomni prostor po navadi ni mišljen kot čista forma zrenja, ampak prej neko območje, razmejeno od drugega, njemu zunanjega prostora, znotraj katerega se torej na veliko dogaja nekaj, čemur rečemo avtonomnost, kar zunaj ni tako enostavno. Je tako? No, vsaj meni ob besedni zvezi ‘avtonomni prostor’ pade na pamet še nekaj drugega, namreč da je, kot menda vsak drug sebe poln prostor, tudi ta sam po sebi avtonomen. Morda se moram tu opravičiti za zlorabo pojma, ampak če priznamo, da je dejanje avtonomije dejanje postavljanja zakona sebi in torej temu, kar je v tebi, tudi prostor po sebi nekako določa to, kar bo v njem in je temu heteronomen. To mi ni očitno le takrat, ko hočem ves trd na Metelkovi izpolniti svoj cilj – priti od točke A do točke B – in mi to začuda ne uspeva, ker kot bi prostor vztrajal pri meni zunanji zakonodaji in postavljal robnik tam, kjer bi ga jaz v danem trenutku ne želel. Prostor kot tak ima svojo avtonomijo na način, da z lastno konstitucijo, lego, položenostjo in ugledom vzpostavlja zakone po eni strani znotraj sebe in po drugi s svojo položenostjo v razmerje z okoljem in ostalimi prostori določa druge (medtem ko je, to je pomembno, obenem z drugimi določen).

Ampak če odmislimo moment avtonomije samega prostora in se spet ozremo na običajno rabo besedne zveze avtonomni prostor, se mi pokažeta dve problematični stvari. Če je avtonomni prostor prostor avtonomije teh, ki so v njem, se tu pojavi vprašanje, kdo je tu avtonomen. Kdo je tu tisti, ki si postavlja zakon? Je avtonomen vsak zase ali je avtonomna skupina v tem prostoru? Se avtonomija posameznika ne izgubi, ko je enkrat avtonomna skupina, ki ji pripada? Zdi se, da je v takem primeru takoj prisotna instanca podreditve, heteronomije.

Moj drugi poudarek, ki je morda odgovor zgornjemu, je naslednji. Avtonomni prostor ni le zaskvotana stavba, zasedeno območje, kjer je mogoče nabijati pank, razstavljati slike ali vaditi pilates. Prav ta prehitra vezava pojma avtonomnega prostora na prostor alternativne kulture, na ogrožen skvot, na »leglo pankičev in drogerašev« ipd. je problematična. Avtonomni prostor kot prostor udejanjanja po lastnem nareku je nekaj precej širšega. To ni le neka anarhistična vrednota, ni le nekaj, kar na vsak način hoče tistih par umetnikov. Ti umetniki iz skvotov so radikalizacija neke potrebe, ki je na ravni posameznika vrednota v vseh liberalnih okoljih. Potreba po avtonomnem prostoru je vzgib slehernika, ki mu je za delovanje po lastnem diktatu. Vsakdo ‘živ’ rabi svoj peskovnik, kjer bo kopal kot mu volja.

V tem oziru ljudje iz Sokolca ne zahtevajo nič, kar ne bi želel tudi vsak med nami, ki se hoče določiti iz sebe, od župana Muhiča do šentjoškega Janeza, od direktorja Colariča do Roma Bogoslava. Rad bi imel prostor, kjer bi se lahko udejanjal po lastnem nareku. Ker pa se delovanje v svetu vselej bistveno tiče drugega, ker je to delovanje v skupnem mediju in ker slej ko prej drugega neposredno zadane, je stalna zavest o tem nujna. Kako že gre tista Millova negativna, da si v svojem delovanju svoboden v kolikor z njim ne kratiš svobode drugega. In Kantova pozitivna, da je drug lahko cilj delovanja in ne zgolj sredstvo. Tako kot avtonomni posameznik ni sam in neodvisen, tako pač niti Metelkova niti Sokolski dom nista zaokroženi celoti, samozadostni, avtarkični coni, ki sta oproščeni stika z vsakršno zunanjostjo, ki tega stika nočeta in ne potrebujeta. To očitno ne razloži dejanskega stanja; kje so potem bili vsi taki avtonomni samozadostni subjekti tiste temne in puste sredine noči? So jim nemara kje zunaj heteronomno narekovali? Kot se moram jaz, četudi avtonomen subjekt, kdaj pa kdaj podrediti zunanjemu nareku in s tem vstopiti v razmerje z drugim, ki ne izključuje nujno moje avtonomije, tako je Metelkova v razmerju z zunanjostjo, če ne prej, ko ta zunanjost po kanalizaciji posrka ves drek iz nje. In ne bo nič bolj avtonomna, če bo sama vozila svoj drek s svojega dvorišča. Postavitev sebe je postavitev sebe nasproti drugemu. In ne, nikakor nočem biti pristranski, čeprav se iz mojega govora morda to da čutiti, ampak tragika nikakor ni na strani Sokolcev ali Metelkovih. Do tega še pridem. Kar hočem tu poudariti je, da se mi zdi za take in podobne prostore, ki se imenujejo avtonomni, bistveno predvsem to, da se zavedajo svoje umeščenosti, svojega samodoločanja, ki je vedno samodoločanje po drugem, da se spomnijo drugega kot momenta njihove samokonstitucije, da niso le po sebi in za sebe, ampak bistveno po drugem. Osvoboditev od heteronomne nadvlade drugega ni osvoboditev od drugega, ne pomeni znebiti se drugega. Odnos z drugim ostaja in ta ne pomeni izgube avtonomnosti. Ko deluješ v prostoru avtonomije deluješ v svetu, v katerega je ta prostor položen in v katerega odpira svoja vrata. Zunanji svet je notranji moment takega prostora in to ga dela prav toliko zunanjega kot notranjega. Skvot je na nek bistven način to, od česar se razmeji. Le kaj drugega človek čuti kot ravno vsenavzočo prezenco zunanjosti, bolj ko se notranjost skuša zapirati vase!

Vendar se, kot sem rekel, tragika po navadi dogaja z druge strani, ko širši prostor teh tako imenovanih avtonomnih prostorov ne dojame kot svojega notranjega momenta. Ko ti prostori dobijo zloveščo podobo rakaste tvorbe, ki se je tiho prikradla, ko smo nič hudega sluteč ždeli v svoji mrtvi postavljenosti. Te žlahtne notranje negacije ne dojamemo kot povzdig samih sebe, ampak impulzivno v občutku lastne ogroženosti kličemo buldožerje. Ne govorim samo o Sokolcih in Metelkovih, isto se godi, ko se k nam pritihotapi en sam samcat posameznik, ki bi rad kar nekaj sam od sebe delal. Ojoj, nesreča, hitro – muholovko (ali vsaj kletko in v živalski vrt)!

Težava ni toliko v tem, da ti, ki se avtonomne kličejo, ne razumejo povsem, kaj s tem početi, ali da se ne zavedajo svoje zvezanosti z zunanjostjo, ampak da je resnično groteskna paternalistična reakcija okolja (ki, zanimivo, menda izhaja ravno iz avtonomnega vzgiba), ki vsaj v meni vzbuja le še občutek zaprepadenosti in nemoči, podoben tistemu, ki ga vzdrami nedoumljiva moč narave. Razlika je v tem, da narava lahko prebudi občutek sublimnega, nedoumljiva gromozanskost v prvem primeru pa je pač gromozanskost retardiranosti, ki mi pomaga nemočno obsedeti v odkimavanju in z dvignjenimi obrvmi. Kakšna nadnaravna primitivnost je vendar potrebna, da ne vidiš, da si brez Sokolskega doma tako, kot bi bil brez tistega dela sebe, ki te lahko požene v gibanje? Ne na način, da bi Sokolc držal prapor in vlekel za seboj ostalo Novega mesta, ampak da bi v okljuk zaležano Novo mesto začelo dialektični ples znotraj samega sebe, da bi se vzgibalo, da bi v sebi proizvedlo ali pustilo nastati tisto drugo, ki bi ga res delalo samega sebe, živega in ne mrtvega, v nebo vpijočega od veselja in ne v brk godrnjajočega od tuge, igrivega in ne postrojenega v vrsti. Kako le ne vidi, da je lahko živo šele, ko pusti posamezniku vdihniti, reči in narediti po njegovem lastnem nareku? Lahko pa smo tudi tako, da je edina stvar v gibanju tekoči trak v Revozu. Ampak, ej, tekoči trak v resnici kroži! (APRIL 2011)

(MATIC KASTELEC, FOTO BOŠTJAN PUCELJ)

Angleški poslovnež, čigar predstavitve sem prevajala, je trdil, da obstajajo zgolj tri dejstva v življenju: da se rodiš, plačuješ davke in umreš. Kaj počneš med tem, je relativno oziroma odvisno od nagibov in (z)možnosti vsakega posameznika.

Čas »med tem« nam izpolnjujejo razni pripomočki in domala igračke, brez katerih si dandanašnji skorajda ne moremo predstavljati življenja in katerih žrtve smo pravzaprav postali. Tehnološki razvoj civilizacije, ki pogojuje naše želje in potrebe (ne pa tudi našega obstoja, saj ga pravzaprav tudi ogroža, kot se izkaže), ne pozna recesije. V tem umetelnem ustvarjanju potreb zato ne preseneča, da človek ni nikoli povsem zadovoljen s tem, kar že ima.

Tudi tisto, česar še nimamo in za čemer stremimo, ne da pričakovanega zadoščenja potem, ko je pridobljeno. Vloženega je preveč truda in časa, ki je neponovljiv in se ga ne da kupiti (bolniki in zaporniki to najbolje vedo), da postane imetje dobrine na koncu samoumevno in nas občutek dosežka drži le kakšen dan ali dva. Še manj teže ima z lahkoto ali prevaro pridobljena dobrina.

Nekoč je bilo drugače. Morda tudi zato, ker je bilo na voljo manj dobrin ter informacij in nismo bili tako lakomni. Najbrž je to simptom staranja, ko z nostalgijo gledam na svojo mladost in njeno neobremenjenost z materialnimi dobrinami. Težo so imeli odnosi, in kjer so zaradi generacijskega konflikta interesov padali »nizki udarci« v ožji družini, smo se dokazovali z aktivizmom izven nje. Na zunaj se je to manifestiralo kot generacija punkerjev in darkerjev, ki so ob ugodni družbeni klimi in s pomočjo intelektualcev iz obdobja študentskih nemirov v 60-ih letih izpeljali »slovensko pomlad« konec 80-ih let minulega stoletja. Na znotraj pa je šlo za propad nekih vrednot, ki je naredil prostor za nove. Vse novo pa ni nujno tudi boljše.

Tehnološke novotarije nas bombardirajo iz dneva v dan. Pa je človeštvo resnično pripravljeno nanje? Nisem bila pristaš mobilnih telefonov, saj nisem gasilka ali reševalka, da bi morala biti vedno na voljo nujnim klicem. Vendar sem ob nakupu rabljenega avtomobila (s potencialom peripetij na cesti) čez teden dni klonila. Brez mobilnih telefonov si več ne moremo predstavljati življenja. Za ceno zasebnosti, saj klicatelji samoumevno pričakujejo, da smo na voljo 24 ur na dan. Jezno vprašanje nekdanje šefinje: »Zakaj pa ima mobilni, če se potem ne javi?« potrjuje to našo domnevo o nenehni dosegljivosti, najsi bo to tudi med vožnjo ali sredi noči. Pomanjkanje osebnega stika, to, da ne vidimo tistega, s katerim se pogovarjamo, kar je motilo naše dedke in babice, je danes v brezosebnem svetu povsem nepomembno. Pomembno je, da smo slišani in uslišani, pri čemer – pogosteje kot ne – pozabljamo, da nam je dala mati narava dvoje ušes in zgolj ena usta.

V novejših časih tudi velja, da beseda nima več tolikšne teže. Najbrž zato, ker je v našem življenju toliko miselnih interferenc. Nepričakovano in v trenutku spremenimo namero zaradi objektivnih, predvsem pa subjektivnih razlogov. Zaradi nujnega telefonskega klica fant zadnji hip prekliče zmenek, rednega srečanja krožka se ne udeležimo, ker je »prišlo nekaj vmes«, in to sporočimo po mobilnem telefonu, ko se člani že zbirajo. Nekoč smo si vzeli čas za obveznosti do drugega, dogovor, denimo, o uri in datumu sestanka je veljal kot pribito tedne, če ne že mesece. Ob sporočilih in klicih z mobilnika pa se naše prioritete impulzivno spreminjajo na sekundni osnovi. Potek dneva ne moremo načrtovati niti zjutraj, kaj šele tedensko.

Prek svetovnega spleta je svet čez noč postal pravcata globalna vasica. Zaradi elektronske pošte so pisma v klasičnem smislu izumrla in v poštne nabiralnike prejemamo le še položnice. Pogrešam čase, ko se je pisalo pisma. V njih se je zrcalila osebnost pisca: v njegovi pisavi, premorih, obračanju tem, izbiri besed. To dandanes le malokdo še počne. Hitrost izmenjav informacij je sicer neoporečna, a so na spletu nenehno na preži tudi kvazi prijatelji in znanci, ponudniki z »dobrimi« nameni in »koristnimi« nasveti. Tudi predispozicija, da je »nekdo vedno na drugi strani monitorja« lahko vodi v zasvojenost in prečute noči. Sledijo kofeinski napitki in razna poživila naslednji dan, ki gasijo trenutno žejo po spanju, a so dolgoročno zdravju škodljiva.

Svetovni splet je omogočil tudi množično lansiranje uporabnikov socialnih omrežij z narcisoidnimi težnjami, da bi bili opaženi. Z računalniških ekranov nekritično sprašujejo: »A sem ti všeč? A nisem faca?« in razgaljajo svojo zasebnost ne vedoč, da nekoč nastopi čas, ko jo je pravzaprav treba zaščititi. Moji vzorniki iz mladosti se niso nikoli »metali na trepalnice«, da bi jih opazili. Slava – ali bolje sloves – je prišla sama po sebi s trdim delom. Zato se danes sprašujem ali smo za takšne nove idole »zafurali« mladost v osemdesetih.

NATALIJA MIKEC, FOTOGRAFIJA BOŠTJAN PUCELJ

1. maj 1886 je bil rok, ki so ga delavska združenja v ameriškem Čikagu postavila oblastem, od katerih so zahtevala uzakonjenje 8-urnega delavnika in nekaterih drugih temeljnih delavskih pravic. Ker te na njihove zahteve niso pristale, so sledili množični delavski protesti, ki so bili krvavo zadušeni, njihovi voditelji pa obsojeni na smrt. V spomin na ta dogodek je 1. maj postal dan svetovnega delavstva. Postal je simbol mednarodne delavske solidarnosti pa tudi simbol solidarnosti med različnimi družbenimi razredi – vsaj v tistih okoljih, ki si prizadevajo za splošno blaginjo in dostojno življenje vseh prebivalcev. V podporo tem vrednotam so številne države 1. maj razglasile za državni praznik, mnoge pa so se spoštovanju delavskih pravic zavezale vsaj s podpisom deklaracije o človekovih pravicah. Še v začetku novega stoletja se je zdelo, da so pravice delavcev postale civilizacijska pridobitev, ki se jim razvite družbe zlepa ne bodo odrekle, vendar nas sedanja gospodarska kriza opozarja, kako krhke in ranljive so.

Delavstvo danes ni enotna, še manj pa solidarna družbena kategorija, ki bi si skupaj prizadevala za izboljšanje delovnih in življenjskih pogojev. Je izrazito razslojena skupina, v kateri je vse več napetosti in medsebojnih nasprotovanj. Na globalni ravni se ta kažejo kot naraščanje napetosti med delavci razvitega in nerazvitega sveta. Ker si je Zahod predolgo zatiskal oči pred ekonomskim izkoriščanjem delavcev v nerazvitem svetu, se danes nemočno jezi na kitajske, indijske ali kamboške delavce, ki Zahodnjakom s svojo pripravljenostjo za delo v povsem brezpravnih pogojih vse bolj »odžirajo« delovna mesta. Tekmujejo tudi delavci različnih generacij. Pokojninske reforme, ki jih uveljavljajo evropske države, povečujejo napetosti med različnimi starostnimi skupinami, kajti s tem, ko podaljšujejo delovno dobo starejšim, manjšajo možnosti zaposlovanja mladih. Neenaka izhodišča imajo tudi delavci različnih spolov, saj ženske za enako delo tudi v razvitem svetu še vedno prejemajo nižje plačilo kot moški. Ne nazadnje pa se v nasprotnike spreminjajo tudi delavci iz različnih sektorjev. Zaposleni v javnem sektorju postajajo pogosta tarča kritik kolegov iz gospodarstva, ki morajo, medtem ko oni izgubljajo svoje pravice, s svojim delom finančno podpirati kaprice državnih uradnikov. Gre pri tem res za škodoželjnost tistih iz gospodarstva ali pa morda za nesolidarnost javnega sektorja, ki si v času stiskajoče materialnosti poskuša sebično odrezati prevelik kos pogače?

Delavske pravice vse bolj postajajo privilegij, ki ga uživajo le določene skupine delavcev. Pri nas se glavna ločnica riše med »tistimi, ki delajo v sistemu«, in »tistimi zunaj njega«. Delavci, ki ostajajo v sistemu, blagoslovljeni z zaposlitvijo za nedoločen čas, pripadajo predvsem generacijam srednjih in starejših let, imajo srednjo ali visoko izobrazbo ter so zaposleni v javnem sektorju ali v solidno stoječih večjih podjetjih. Ti še uživajo ugodnosti, kakršne so plačani bolniški in letni dopust, regres, povračilo stroškov za malico in prevoz na delo, 8-urni delavnik, pravica do stavke, pravica do denarnega nadomestila v primeru brezposelnosti, možnost sindikalnega povezovanja itd. Za številne delavce zunaj sistema, ki se preživljajo s pogodbenimi in priložnostnimi deli, pa so omenjene pravice podobno oddaljene sanje, kot so bile za delavce z začetka prejšnjega stoletja. Med njimi so predvsem tuji delavci, samozaposleni ter mladi. Delodajalci se na njihove pravice požvižgajo pa tudi ustanove, ki bi jih morale varovati, so pri tem povsem odpovedale. Nanje tudi oni ne upajo pritiskati, saj so njihove delovne pogodbe kratkoročne, plače pa tako ali tako negotove ali neredne. Še nedavno smo spremljali dramo ponižanih in prestrašenih Vegradovih gradbincev, ki, čakajoči na plače niso upali pred novinarske kamere ter ne glede na to, kako so jih bolele, niso želeli spregovoriti o krivicah, ki so jim bile storjene. V nezavidljivem položaju so se znašli tudi tisti, ki so se v iskanju izhoda iz brezposelnosti odločili za samozaposlitev. Med mladimi, ki ne morejo najti prve zaposlitve, in tistimi, ki so svojo izgubili, se vse bolj uveljavlja trend odpiranja samostojnih podjetij (s. p.), ki so ga nekateri slovenski mediji poimenovali kar »espejizacija«. Tako se je lani zaposlilo 5148, v prvih letošnjih mesecih pa 3528 brezposelnih oseb. Tovrstno zaposlovanje država spodbuja s posebnimi subvencijami, ki pa nikakor ne odtehtajo izgube zaščite, ki jo uživajo delavci, zaposleni v stabilnih zasebnih ali javnih podjetjih. Morda je bila takšna politika sprva res namenjena spodbujanju podjetništva, vendar se je izrodila v še en način sistemskega prikrivanja brezposelnosti, krčenja delavskih pravic ter povečevanja socialne in generacijske neenakosti. Vse bolj nezadovoljna množica samozaposlenih in malih podjetnikov ne more od nikogar zahtevati minimalne plače, plačila bolniškega dopusta ali zagotovila, da njen delovnik ne bo daljši od osem, devet ali nemara 14-urnega. Kako malo državne uradnike zanimajo njene težave, kaže tudi njihov (ne)interes, da bi z ustrezno zakonodajo odpravili problem plačilne nediscipline, na katerega se že dolgo opozarja. V primerjavi z zdravniki, s šolniki ali z industrijskimi delavci, združenimi v sindikate, samozaposleni svojih zahtev ne morejo izsiliti s stavko, saj praviloma nimajo stalnih niti skupnih delodajalcev. Številni, ki so se znašli v vlogi samostojnih podjetnikov, pravzaprav nimajo niti podjetniškega znanja, kapitala ali socialne moči, da bi prerasli v prava podjetja, ampak ostajajo svobodnjaki, ki svoje storitve – da bi preživeli –prodajajo tudi po smešno nizkih cenah.

V najslabšem položaju od vseh se je znašla tiha armada tistih, ki sicer želijo delati, pa zanje na trgu dela ni prostora. Število brezposelnih je marca letos znašalo 113 948 oseb, to je 15 odstotkov več kot marca lanskega leta. Če mediji radi poročajo o številkah, pa toliko manj opozarjajo na njene vsakdanje stiske in še manj na njihovo reševanje. Tudi brezposelni molčijo, ne povezujejo se in ne odhajajo na ulice. Zdi se, da zaenkrat še živijo od prihrankov, nadomestil za brezposelnost, podpore bližnjih ter usihajočega upanja, da takšno stanje ne more večno trajati. Vendar vedno bolj postaja jasno, da kriza – vsaj pri nas – še ni pokazala vseh zob in da tokrat ne gre za še en ciklični padec gospodarstva. Gre za krizo širših in globljih razsežnosti, ki zahteva nove sistemske rešitve, ki bodo celovito in kompleksno odgovarjale na vprašanja gospodarstva, ekologije, izobraževanja, staranja prebivalstva … Upam, da bodo letošnji prvomajski kresovi zagoreli v znak povezovanja vseh, ki verjamejo v načela poštenega dela, pravičnega plačila ter splošne družbene blaginje. Pravic, ki so si jih izborili v prejšnjem stoletju, delavci niso dosegli z medsebojnim spotikanjem ali z zavidanjem za razlike v drobtinicah, temveč z občutljivostjo za težave drugega, enotnostjo in solidarnostjo.

TINA BAN, FOTOGRAFIJA BOŠTJAN PUCELJ (APRIL 2011)

Zelo pomembno je vedeti, da avtonomni prostori niso zgolj projekti lokalnih hipijev, panksov in drugih pasem pritlehne zalege. Že na podlagi površnega pregleda razmer po dolini Šentflorjanski lahko rečemo, da je tovrstno pohujšanje več kot le spopad za sožitje z lokalnimi šerifi. Če ne drugega, gre za dogodek na državni ravni, če ne drugega, gre za generacijski dogodek, za situacijo, ki nam pravi, da so se očitno številne skupine odločile za podobno ustvarjalno življenje, kar jim je nakopalo identične težave. Če ne drugega, nam to pove nekaj o duhu časa, o položaju kulture in mladih, o državnih razmerah, o drekavosti malomeščanstva itd. Vendar je to drugo, ki ga vseskozi spominjam, tisto nekaj več, na podlagi česar lahko govorimo o globalnih razsežnostih teh projektov.

To seveda ne pomeni, da imajo skupine okrog avtonomnih prostorov neki do podrobnosti izdelan načrt delovanja, ki naj bi dejansko spremenil stvari na globalni ravni, pač pa ravno obratno. Stvari na globalni ravni imajo načrt, kako spremeniti delovanje prostorov ustvarjalnosti in kulture. Upor skupin je poseben in poteka v vsakem mestu zase, vendar se vsi akterji, hočeš – nočeš, borijo proti situacijam, ki jim lahko najdemo isti izvor – lastnino.

Če izvzamemo nekaj izjem, bi lahko rekli, da je skupni imenovalec avtonomnih prostorov v bistvu skvoterska narava projekta. Ljudje, ki so imeli vizijo, a niso imeli denarja, kaj šele prostora za to, da bi jo izrazili, so se naselili v neki od župana pozabljen objekt in ga naredili živega. Poudarjam – od župana pozabljen. Izkušeni skvoterji vam bodo namreč povedali, da nima smisla zasesti zasebnih prostorov, »ker te bodo tožili kot norca«. In nihče si ne želi, da bi ga tožili kot norca – saj ni norec. Seveda bi lahko tudi občina kot lastnik tožila vsevprek, vendar po navadi ubere nekakšno politiko tolerance: »Ne bomo vas sodno preganjali, samo pojdite ven.« Ali pa jih sploh pustijo pri miru in med tem kujejo mračne načrte. Na tej točki in v tem komentarju lahko sicer le špekuliramo, jasno pa je, da ti prostori stojijo kot rezultat upora tistih, ki so jih oživili. Upora proti lastni ne-lastnini.

V tem zadnjem odstavku lahko vidimo globalno dimenzijo skvotov kot prostorov ustvarjalnosti. Na zemlji praktično ni več družbe, ki ni utemeljena na zasebni lastnini, ni družbe, v kateri svoboda posameznika ne bi temeljila na njej, in prav tako lahko rečemo, da ni družbe, v kateri jamstvo te svobode ne bi bila pravo in država. To področje je zelo občutljivo. Bistveno je, da teorija in praksa trenutno nista v položaju, da bi predlagala celovito rešitev težave in da ju le zato pod nobenim pogojem ne smemo zavreči. Edino, k čemur se lahko zavežemo, je, da bo ravno preigravanje vedno novih različic pripeljalo našo eksistenco na lepše. Zatorej se poigrajmo.

Ena temeljnih marksističnih predpostavk je, da najpomembnejšo vlogo pri organizaciji družbe igra ekonomski dejavnik, z drugimi besedami, da je način, na katerega so zastavljene institucije prava in morale, odsev ekonomske organiziranosti družbe. Evgenij Pašukanis, najbolj znan po delu The General Theory of Law and Marxism (ni prevedeno), na to temo zapiše, »da se logika pravnih pojmov sklada z logiko družbenih odnosov blagovne produkcije in da je treba zgodovino sistema zasebnega prava iskati v teh odnosih in ne v odredbah oblasti (torej ne zgolj v tem, kako so oblasti spreminjale pravne akte, op. p.)«. To pomeni, in to je bistveno za ta tekst, da sta koncept lastnine in njeno varovanje temelj vsake moderne politične konstitucije. Kot zapišeta Negri in Hardt, je »republika, od velikih meščanskih revolucij do danes, republika lastnine«.

Torej – avtonomni prostori se borijo proti »temelju moderne politične konstitucije«, kar pomeni, da njihov boj presega lokalno ali državno, pač pa je boj z globalnimi razmerami, v katerih so tisti, ki imajo manj lastnine, avtomatsko manj svobodni, in kjer je glavna naloga svetih institucij ravno obramba tega stanja. V tem smislu so avtonomni prostori skrajno politični, nedvomno bolj politični od vseh debat na Rotovžu ali v državnem zboru. In to kljub temu da ustvarjalci na svoje scene ne gledajo kot na politične projekte. Jaka Berger, ki v Sokolcu skrbi za glasbeni program, je za Tribuno dejal: »Mislim, da (na svoje delovanje) ne gledamo politično, čeprav je refleksija vedno taka. Mi, na koncu koncev, potrebujemo samo prostor za ustvarjanje, kjer delamo to, kar znamo. In če komu ne paše, da smo si vzeli to, česar nam ni nihče nikoli dal, je to njihov političen problem. Odziv na to, kar počnemo, ima – ne vem, zakaj – neke težke politične in družbene posledice in sploh je v mestu cela travma, kar se tega tiče.«

Podobne travme bi najbrž doživljal tudi John Adams, eden očetov ameriške republike, ki je zapisal: »V trenutku, ko je v družbi sprejeta ideja, da lastnina ni tako sveta kot so božji zakoni, in ko ne obstajata sila prava in javna pravičnost, ki bi ju varovala, se začneta anarhija in tiranija.« (APRIL 2011)

JURIJ SMRKE (FOTOGRAFIJA BOŠTJAN PUCELJ)

Ne vem, če je kdo že analiziral, kako si sledijo aktivna in manj aktivna obdobja v letu. Prav gotovo je stopnja produktivnosti posameznega obdobja povezana z umestitvijo med dela proste dneve in šolske počitnice. Pomladno obdobje, pred in po prvomajskih počitnicah, je po mojih izkušnjah zelo intenzivno in se lahko primerja zgolj še z jesenskim obdobjem. Tako so moji zadnji tedni na področju vključevanja v lokalno družbeno dogajanje minili aktivno, v znamenju kadrovanj, praznovanj ter čakanju na kakšen premik v novomeškem investicijskem dogajanju.

7. april je praznik novomeške občine. Dan, ko se spomnimo, izpostavimo ter nagradimo posameznike s paleto različnih nazivov, nagrad in priznanj. Najpomembnejše priznanje je naziv častnega občana občine. Letos se je dosedanjim petnajstim lavreatom pridružil Janez Kramar, pionir in dolgoletni predstojnik novomeške urologije. Da je priznanje šlo v prave roke, je potrdil večkraten bučen aplavz, predvsem pa celovita življenjska zgodba, ki je bila nagrajena. Nagrajenec se je razdajal tako na strokovni kot širše družbeni ravni, vendar je vseskozi ohranjal skromno držo in nikoli ni rinil v prve vrste novomeške družbene elite. Pa vendar je s človeško držo prek številnih srečevanj s pacienti gradil odnos, ki ga ob podelitvi ni bilo težko zaznati ob odzivih občinstva. Prava zgodba za današnji čas, ko iščemo nove (izgubljene) vrednote. Verjetno je koga zmotilo, ko je v zahvalnem govoru omenil deset božjih zapovedi, vendar je bil tudi tem njegovim besedam namenjeni spontan aplavz. Veličino nagrajenca dodatno potrjuje Kramarjeva ponižnost, ki jo je ponovil v najinem razgovoru ob čestitki, ko je priznanje prikazal kot nagrado vsem njegovim sodelavcem in strokovnim sopotnikom.

Težko pa najdemo skromnost in samokritičnost pri občinski kadrovski kuhinji. Pomladne mesece zaznamuje kar nekaj končanj mandatov direktorjev v občinskih javnih zavodih. Prvi je bil na sporedu razpis za novega direktorja Agencije za šport, ki se je zgodil zaradi predčasnega odhoda dosedanjega direktorja agencije na čelo novomeške komunale. Sledita mu še razpis za direktorja oz. ravnatelja Anton Podbevšek Teatra (APT) in direktorja Gasilsko-reševalnega centra (GRC). Večina formalnega dogajanja pred imenovanji se v primeru, ko predlagane kandidate imenuje občinski svet, dogaja na Komisiji za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja, v kateri tudi sodelujem kot član. Razpis za direktorja Agencije za šport je pritegnil, glede na dosedanje razpise, precejšnje število kandidatov. Bilo jih je šest. Nabor kandidatov je pokazal, da lahko nezahteven razpis (po razpisnih pogojih; zakaj tako nizki pogoji, je drugo vprašanje) pritegne raznolike kandidate z raznovrstnimi izkušnjami, znanji in kompetencami. Na žalost mi ni uspelo poslušati vseh predstavitev kandidatov na kadrovski komisiji, vendar z videnim in s slišanim ne morem biti zadovoljen. Kandidati so po svoje odraz trenutnega stanje agencije, kar je pričakovano in realno. Tako delovanje Agencije za šport kot odnos občine kot ustanoviteljice zavoda nista ustrezna. Delovanje agencije bi moralo biti bolj ambiciozno, samoiniciativno, morali bi znati nadgraditi prejeta občinska javna sredstva in biti most med športniki, klubi in lokalno skupnostjo. Pa je agencija v največ delovnih področjih samo podaljšana občinska administracija, ki ima več svobode, kot če bi isti zaposleni šport pokrivali kot uslužbenci občinske uprave. Na kritike se odgovorni običajno odzovejo z navedbo, da naredijo toliko, kot jim občina nameni oz. da naredijo še več, kot jih občina financira. Res je, da občinsko vodstvo na večini področij nima jasne slike in strategije. Nič drugače ni s področjem športa, ki ima sprejeto strategijo, vendar je ta bolj črka na papirju kot smerokaz pri sprejemanju ključnih odločitev. Večinsko podporo na volilni komisiji je dobil kandidat, ki je že predhodno veljal za favorita oz. kandidata županove Zveze za Dolenjsko. Kljub temu da je vsaka zamenjava na vodstvenem položaju priložnost, ne bo, po mojem pričakovanju, nobene spremembe na področju športa v novomeški občini, saj na vidiku ni nobene spremembe v razmišljanju odgovornih na občini.

Poteka tudi postopek imenovanja ravnatelja APT. Za razliko od Agencije za šport je kandidat zgolj eden, dosedanji ravnatelj novomeškega profesionalnega gledališča. Večina novomeških vladajočih politikov v kulturi in sploh v delovanju APT vidi nepotrebne stroške. Zagovarjam objektiven pogled ne glede na širino lokalnega občinstva, ki ga nagovarja sedanja produkcija APT. Matjaž Berger je v svojem prvem mandatu po ustanovitvi gledališča postavil APT na slovensko in mednarodno prizorišče. To dokazujejo osvojene nagrade in uspešna gostovanja. APT vsako leto pridobi več finančnih sredstev iz državnega proračuna in, ne nazadnje, brez odmevne produkcije zadnjih let ne bi bili uspešni na razpisu za evropska sredstva, s katerimi se prenavlja gledališka zgradba. Bergerju s premikanjem mej v novomeški zavesti ni lahko in moje prepričanje je, da je njegova glavna naloga v prihodnjih letih, da postavi tako trdne temelje APT, da bo ta uspešno nadaljeval svoje delovanje tudi po njegovem odhodu z mesta ravnatelja nekega dne v prihodnosti.

Spomladanske menjave oz. podaljšanja na mestih direktorjev občinskih zavodov bo zaključila pričakovana menjava na mestu direktorja GRC. Ker se je dosedanji direktor v volilni aritmetiki na zadnjih volitvah postavil na napačno stran, bo tako kot je na mesto direktorja prišel s pomočjo politike, na enak način tudi odšel. Kar potrjuje, da je direktor GRC bolj politična kot strokovna funkcija. In res, GRC ima dvoglavo vodstvo. Poleg direktorja še poveljnika, ki mora izpolnjevati strokovne kriterije. Zato sem ob potrjevanju objave razpisa podal pobudo, naj se, kot je že bilo v preteklosti, razmisli o združitvi obeh funkcij. Tako bi občinskim javnim financam prihranili denar solidno plačanega delovnega mesta. Jasnega nasprotovanja moji pobudi sicer ni bilo, bo pa verjetno šla karavana (županova koalicija) dalje, kljub mojemu lajanju. Županovi koaliciji ni in ne bo ravno lahko pojasniti javnosti, kako da je najresnejši kandidat za zasedbo direktorskega mesta ravno predsednik lokalnega odbora stranke SD, ki je na tej funkciji v stranki nasledil dosedanjega direktorja GRC. Lokalni odbor SD je sedanjega župana podprl po zelo drastičnem obratu po prvem krogu županskih volitev. Torej je vse, kar je zadaj za dogovori o vodenju občine, zgolj kadrovska zasedba zanimivih občinskih služb?

Par dni po občinskem prazniku sem se kot predstavnik Trima, ki je bil izvajalec modularne izgradnje, udeležil odprtja prvega romskega vrtca v Posavju v naselju Kerinov Grm. Zdi se, da občina Krško s politiko majhnih korakov dokaj uspešno rešuje romsko problematiko. V razgovorih sem ugotovil, da, nič drugače kot v Novem mestu, vsak projekt in korak pri reševanju problemov pri večinskem prebivalstvu naleti na nasprotovanje. V stilu: »Kaj bomo spet dajali za tiste ci….« Pa vendar gredo stvari naprej in dokaz, da je najslabše, da se nič ne dogaja, in tako se problemi še večajo in so še teže rešljivi.

Novomeška občina svojega izziva sobivanja večinskih prebivalcev z romsko manjšino ne more zanikati in si pred tem zatiskati oči. Svojevrstna ironija je, da je praznik novomeške občine (7. april) z ramo ob rami s svetovnim dnevom Romov (8. april). Kot bi nam to dejstvo hotelo povedati, naj ne pozabimo našega sobivanja in naj iščemo pot, ko nas sobivanje ne bo bremenilo s kriminalnimi incidenti, če se zdi sobivanje kot kakovost za enkrat prevelika utopija.

Voditelj proslave ob občinskem prazniku je zaključni pevski nastop mlade novomeške pevke Tjaše Zirkelbach dobronamerno napovedal z izzivom, da bo zapeta pesem morda lahko kandidirala za himno novomeške občine. In ko se je zaslišal prvi verz: Moje mesto je zaspalo … (povzemam po spominu), sva se s sosedom, predstavnikom novomeškega gospodarstva, spogledala in se brez besed nasmehnila.

GREGOR MACEDONI, FOTOGRAFIJA BOŠTJAN PUCELJ, APRIL 2011

Fotografija Boštjan Pucelj

Zbirko štirih novel pod zgornjim naslovom je leta 1951 izdal Edvard Kocbek in v njih opisal nikoli enostaven svet notranjih bojev v krutih vojnih letih, ko je bilo vsako dejanje lahko postavljeno v ožji ali širši kontekst ter s tem popolnoma spremenilo pomen. Toda ne glede na zunanje okoliščine je Kocbek videl posameznike v vsej človeški majhnosti in tudi veličini. Zakaj vsaj toliko, kot sta si strah in pogum nasprotna, sta si tudi blizu.

Danes ne živimo v dobi, ko bi zunanje okoliščine od nas terjale tako velike osebne preizkušnje, kot jih doživljajo Kocbekovi literarni junaki, pa vendar sta mi ob poizkusu opisa stanja v današnji družbi prišli v ospredje ravno ti dve besedi, strah in pogum. Pravzaprav vidim veliko več strahu in zelo malo poguma, pa čeprav je ravno pogum na ravni posameznika tista sila, ki lahko premakne veliko več, kot se zdi na prvi pogled.

Zakaj strah? Kaj nam na ravni posameznika manjka, da se nam vsakodnevno zaleze v naše odločitve strah? Zakaj nas je strah povedati na glas, kaj je narobe v naši okolici, v naši službi, v naši ožji in širši družbeni skupnosti? Zakaj se bojimo posledic, če bomo govorili na glas, kar mislimo; če bomo pokazali na to ali ono krivico ali goljufijo? Ker Kocbek je verjel v posameznika, ne samo kot duhovno bitje, ampak tudi kot družbeno suvereno celico. Danes pa se kot državljani ne čutimo suverene. Moč ni pri posameznikih, ki bi jo z lastnim ali skupnim pogumom spreminjali v prodorne odločitve. Vsa moč je skoncentrirana v politični nadgradnji. Kot pravi France Bučar, smo po letu 1990 vzpostavili navidezno demokratično zgradbo, nikoli pa nismo vzpostavili demokratične družbe. V navidezni demokratični okvir smo prenesli totalitarno družbeno strukturo. Brez suverenega posameznika, ki bi bil nosilec moči. Posamezniki so zgolj del kolektivnega ljudstva, znajo sicer veliko povedati čez »osovraženo« politično kasto, vendar le ta te moči ne bi nikoli imela, če ji ne bi vsi kolektivno tega položaja priznavali. Nikoli si zares nismo želeli, da bi kdo pokazal na nas in rekel, da je usoda v naših rokah in da smo za vse odgovorni sami. Laže je iz dneva v dan jadikovati in kazati s prstom v osovražene politike. Že dvajset let smo navajeni hoditi na volitve in obkrožati tistega oz. tisto stranko, ki bo preprečil onemu, da ne bo imel oblasti. Ker vse, kar je pomembno, je, da oni ne dobijo oblasti. Nikoli pa mi, prosim, ne recite, da sedaj odgovarjam za napake teh, ki sem jih volil. Če bi bili oni na oblasti, bi namreč delali še večje napake! Kot da nismo nikoli slišali, da bi lahko obstajala tudi stranka, ki jo aktivno podpiram, dokler sledi svojim programskim načelom in brez zadržkov pokažem na napake, če tako vidim njihova dejanja. Taka drža od nas zahteva, da sprejmemo lastno moč in jo aktivno udejanjamo. Ko v teh tednih pred zasloni gledamo množice na severnoafriških in arabskih ulicah, vidimo kakšna moč je v posameznikih. Če pa je v kakšnem prizadevanju množica posameznikov enotna, takrat gre za neustavljivo silo.

Kako torej s pogumom nad strah? Ker v slovenski družbi ne govorimo o strahu za fizični obstoj, temveč o strahu pred spremembami. Ko bi morale biti spremembe vsakodnevna stalnica, pozitivna vrednota, pa je pri nas vsak, ki želi spreminjati ustaljeno, obsojanja vreden. Spremembe bi morale biti vgrajene v sistem, v družbene temelje. Tako kot bi morala biti politika vez med ljudstvom in oblastjo, pa imamo na eni strani politiko z vso močjo in oblastjo ter na drugi strani ljudstvo. Druga vez med ljudstvom in oblastjo bi morala biti civilna družba. Toda slovenska politična sfera te vzporednice ne prenese. Brez civilne družbe pa ostane posameznik brez pomembne sistemske opore v uresničevanju svoje lastne moči. Civilna družba je prava pot do aktivnih slovenskih državljanov. Zanimivo je, da ima civilna družba svoj smisel in položaj le v demokratični ureditvi, zato civilna družba sama po sebi spodbuja demokratično urejanje družbe. Kako malo je treba, da se premaknejo na videz nepremakljivi bančni in elektrodistribucijski sistemi, so pokazale uspešne potrošniške akcije, izvedene v zadnjega pol leta.

Ker je pred vrati 20. obletnica slovenske države, navajam štiri temeljne usmeritve, ki po mojem prepričanju kažejo pravo smer za prihodnost slovenske družbe:

• vzpostavitev pravega civilnodružbenega prostora, ki bo spodbujal demokratično ureditev; danes politika zlorablja civilno družbo, ker nikoli nismo imeli dovolj demokratične zrelosti;
• vključitev srednje in mlajše generacije v politično soočanje pri iskanju rešitev za prihodnost; potreba po vzpostavitvi protipola politični moči upokojencev;
• izvedbo prave mere decentralizacije, ki bi prinesla dodatno stopnjo demokratične ureditve; danes so lokalne skupnosti zgolj servis za infrastrukturno urejanje, še največ pristojnosti imajo pri prostorskem načrtovanju – na področju družbenih dejavnosti pa so v veliko primerih podrejene popolnemu normativnemu urejanju s strani države;
• prevzemanje odgovornosti – pod krinko človekovih pravic in zaščite osebnih podatkov smo spravili izvedbo in delovanje širše državne uprave do uničujočih razsežnosti.

Vse navedene usmeritve zahtevajo avtonomnega posameznika – občana – državljana. Brez strahu in apatije. Z veliko volje in poguma. Kdor ne verjame v učinke lastnih dejanj in stališč, naj poizkusi (brez posvetovanj z zdravnikom ali s farmacevtom).

Ob koncu nakupa vedno nastopi »trenutek resnice«, poravnava računa. V svojstven izziv mi je opazovati glavne akterje trgovske prakse: tako kupce kot tudi trgovce v lokalnih trgovinah. Vedno znova ugotavljam, da tu poslovanje poteka zelo »po domače«. Konkreten primer izpred nekaj dni: srednješolec je kupil zgolj papirnate robčke in pustil blagajničarki razliko nekaj centov. Radodaren fant, ni kaj. Naslednja stranka – gospodinja – je nakupila hrane za nekaj dni z gotovino in je bila radodarna blagajničarka, saj je ni terjala za nekaj centov. Lepo. Prav zanima me, kaj bo sledilo, saj sem že na vrsti. Najprej plačilo moje položnice. Blagajničarka me vpraša, če zaokroži. V šali jo vprašam, če bo zaokrožila navzgor ali navzdol, in me mrko pogleda. Jasno, da se za blagajno vedno zaokroži navzgor. Prav, si mislim, bom pa prihodnji mesec plačala nekaj centov manj. Ko pa ji dam gotovino še za plačilo nekaj živil, trgovka spet zaokroži navzgor in mi ne vrne razlike nekaj centov. Nič ne komentiram, saj kaže, da ji nisem všeč, in se poberem iz trgovine. Žalostno pa je, če ne že nedopustno, da temeljita potek in finančni izid nečesa tako preprostega, kot je vsakdanji nakup živil, na simpatijah oziroma antipatijah trgovcev do kupcev.

Čisto nasprotno situacijo sem doživela pred desetletjem v Londonu. V Veliki Britaniji so imeli invalidom naklonjeno politiko zaposlovanja s posebnimi davčnimi ugodnostmi in bonitetami delodajalcu, ki je zaposlil prizadeto osebo, že v devetdesetih prejšnjega stoletja in v nekem hipermarketu sem bila soudeleženka neljubega dogodka. Živila sem plačala z bankovcem za dvajset funtov, nakar mi je blagajnik vrnil razliko zgolj do deset funtov. Ko sem ga opozorila na to, me je začudeno pogledal, a že naslednji hip je bila poleg naju vodja izmene in vljudno vprašala: »Je kaj narobe, John?« Sprva nisem bila pozorna, a sem po njegovi rdečici in obnašanju ugotovila, da je malce hendikepiran, zato sem, ker je ostal v zadregi brez besed, pojasnila, kaj se je zgodilo. Trgovka me je prosila, naj počakam nekaj minut, in odnesla njegov blagajniški predal. V moji prisotnosti je stehtala vse kovance in bankovce in takoj ji je bilo glede na težo bankovcev in kovancev ob blagajniškem izpisku dnevnega poslovanja jasno, da se je blagajnik uštel. Opravičila se mi je in mi vrnila bankovec za deset funtov.

Zanimivo pri nakupih v trgovinah v Veliki Britaniji je tudi, da ko plačuješ z bančno kartico, te blagajnik ob plačilu vpraša, če želiš gotovino. Pri nakupu lahko torej opraviš tudi mini dvig namesto na bankomatu, saj ti trgovec vrne razliko v gotovini do zneska, ki mu ga navedeš. Osebno sicer nisem imela možnosti takšnega poslovanja, saj pred petnajstimi leti Slovenija še ni bila v Evropski uniji in nisem mogla plačevati s kreditno kartico. Na njihovi banki sploh nisem smela imeti limita. Uporabljala sem lahko zgolj in edino denar z dejanskega stanja na svojem bančnem računu na banki oziroma z bančnega avtomata.

Vendar se načeloma v Sloveniji tudi dogaja praksa »vračila gotovine« na plačilo z bančno kartico. To se zgodi v situacijah, ko se blagajnik zmoti in ne vnese pravilnega zneska v bančni terminal, denimo kadar pozabi upoštevati popust. Tudi to se mi je zgodilo pred kratkim v bližnji trgovini, v kateri je nevešč blagajnik opazil svojo zmoto in mi vrnil znesek popusta v gotovini. Hvaležna sem mu bila za poštenost, saj jaz nisem opazila njegove napake. Žal so takšne izkušnje prej izjema kot pravilo.

V obdobju plastičnega denarja in široki paleti različnih bančnih transakcij je denar v fizičnem smislu postal zgolj iluzija, zato ne preseneča dogodivščina neke starejše ženičke, ki je dvignila vse svoje prihranke na banki samo zato, da je »dejansko videla kupček svojega denarja«, kot je razložila pri bančnem okencu, nakar jih je takoj zatem spet položila na svoj bančni račun. S tem si je polepšala svoj dan ali dva ter navidezno kar bolj lahkotno zapustila banko.

Dokler obstaja kritje na bančnem računu, je vse lepo in prav. Spomnim se nasveta, ki mi ga je dala moja pokojna mama – računovodkinja, ko sem odprla svoj prvi tekoči račun v začetku devetdesetih. Rekla je, da naj zgolj pazim, da mi poslovanje v limitu ne bo postalo življenjski slog. Prijatelji in znanci se mi danes smejejo, rekoč, kje pa živim s takšnim razmišljanjem, saj se večina izmed njih že vrsto let utaplja v fiktivnem denarju na bančnih računih oziroma posluje z denarjem, ki ni nikoli v resnici njihov. Kakšno finančno breme predstavlja bankam vsesplošna zadolženost komitentov, raje ne razmišljam. Jasno je, da je bilo samo vprašanje časa, kdaj bo prišlo do finančnega krča celotnega sistema, saj se vse vrača in slej ko prej plača.

Ko se sprehajam po Novem mestu in opazujem prestižne avtomobile pred dih jemajočimi hišami, se vprašam, kje sem bila, ko so se delile karte. Zdrznem se v zadregi, ko se zavem, da sem v tem času nabirala tuj intelektualen kapital, ki pa ga sedaj ne morem unovčiti, ker mi rodno mesto ne da niti možnosti niti priložnosti za to. Uresničile so se besede starejše predstojnice germanskega oddelka na filozofski fakulteti, ko mi je napisala priporočilo za študij na tuji univerzi: »Natalija, če hočeš biti revna, ti kar študiraj.« Morda pa je temu bilo torej vedno tako, le da v brutalnem kapitalizmu, v katerega smo padli iz samoupravno-socialistične uravnilovke, neusmiljeno padajo maske. Skrb za splošno blaginjo so zamenjali sebični parcialni interesi.

Fotografija Boštjan Pucelj

V Sloveniji imamo še vedno proporcionalni volilni sistem, in to kljub temu, da smo se slovenske državljanke in državljani že leta 1996 na referendumu v večini opredelili za večinski volilni sistem. Žal takšen predlog v nadaljnjem parlamentarnem postopku ni bil sprejet, ker je potrebno za spremembo volilne zakonodaje v parlamentu doseči 2/3 večino, ki pa je takrat ni bilo.

Oblikovanje različnih volilnih sistemov je sicer dolgotrajni zgodovinski proces in je odvisen od delovanja različnih medsebojno odvisnih dejavnikov. Kljub temu pa je glavna naloga volilnih sistemov določanje pravil iger, ko pridejo na vrsto volitve.

Sprememba volilnega sistema je v Sloveniji v bistvu še danes nedosegljiva realnost. Sedanji proporcionalni volilni sistem je še vedno priložnost, da se v državni zbor lahko uvrstijo relativno majhne politične stranke, ki pa praviloma med svojim članstvom nimajo ustreznih kadrovskih resursov, ki bi lahko bistveno prispevale k razvoju in kvaliteti političnega in družbenoekonomskega življenja.

Če analiziramo vse dosedanje državnozborske volitve v času samostojne Slovenije, lahko ugotovimo, da je bila približno tretjina volivcev praviloma stalno levosredinsko opredeljenih in tretjina desnosredinsko. Tretjina volivcev pa se je ob vsakokratnih volitvah začasno opredelila glede na trenutne aktualne družbeno politične razmere oziroma je svoj glas namenila manjšim strankam. Zato so bile vse dosedanje koalicije sestavljene vsaj iz treh do štirih političnih strank.

Sicer se lahko strinjamo z zagovorniki proporcionalnega volilnega sistema, ki v svojih argumentih navajajo, da je takšen sistem najbolj pluralen, vendar ob tem spregledajo, da takšen sistem skoraj v celoti zamegli odgovornost največjih parlamentarnih strank, ki svojega programa zaradi izsiljevanja malih strank praktično ne morejo v celoti uresničiti. Sprejem strateških odločitev je povsem onemogočen, saj se majhne politične stranke zavedajo, da so v vlogi jezička na tehtnici in da odločajo praktično o vsem. Brez njihovih nekaj glasov ne more biti izglasovana nobena odločitev. Tako pa je objektivno vsa ost kritike vedno uperjena največji parlamentarni stranki, čeprav ta nima zadostne parlamentarne večine, da bi lahko zadeve sama sprejemala.

S takšnimi težavami smo se soočali v vseh dosedanjih koalicijah, zato tudi v času svetovne gospodarske konjunkture nismo uspeli sprejemati nujno potrebnih reformnih odločitev, ki nam jih narekujeta naša demografska realnost in vedno bolj tudi ekologija. Kljub dejstvu, da je trenutno vladajoča koalicija relativno močna, vsaj po številu poslanskih sedežev v parlamentu, se tudi ta nenehno sooča z veliki medsebojnimi težavami, ko se sprejemajo pomembne reformne odločitve. Prevečkrat smo lahko priča medsebojnim koalicijskim usklajevanjem, beri uveljavljanjem ozkih strankarskih interesov, ki na koncu vedno vodijo v izkupiček slabih polovičarskih rešitev, seveda v korist najmanjših strank. In takšne rešitve so že vnaprej praviloma obsojene na neuspeh.

S podobnimi težavami smo se soočali tudi v Slovenski demokratski stranki, ko smo kot največja parlamentarna politična stranka v mandatu od 2004 do 2008 večinsko sestavljali vlado. Kljub dobremu in razvojno zastavljenemu programu, ki je zajemal reformo zdravstvenega, gospodarskega in socialnega področja, tega nismo uspeli v celoti uresničiti, saj nikoli ni bilo zagotovljene zadostne parlamentarne večine. Seveda zaradi majhnih strank.

V Sloveniji se vse od leta 2008 soočamo z vedno večjimi težavami na gospodarskem, finančnem, socialnem in političnem področju. Kljub dejstvu, da smo imeli pred začetkom finančno gospodarske krize v letu 2008 izmed vseh držav EU najboljša makroekonomska izhodišča in najmanjšo zadolženost, žal tega položaja nismo znali ohraniti in se uspešno spopasti s krizo. V večini evropskih držav in tudi v ostalih razvitih državah sveta se s krizo uspešno soočajo. Pri njih je že moč zaznati vnovičen gospodarski vzpon, pri nas pa se najhuje lahko šele pričakuje. Vsaj makroekonomski analitiki tako napovedujejo. Z določenim časovnim zamikom se kriza samo še poglablja v najvitalnejšem gospodarstvu in konkretnih rešitev za takšno krizo Vlada RS in vladajoča koalicija še nista predstavili. Z nekaterimi nesmiselnimi ukrepi in zakoni krizo samo še poglabljata, in to predvsem na področju malega in srednjega podjetništva. Vsa ta mala podjetja in obrtniki so postali talci propadlih velikih poslovnih sistemov, predvsem gradbenih.

Samo še dobro leto nas loči do naslednjih državnozborskih volitev, seveda če ne bo po kakšnem čudežu prišlo celo do predčasnih volitev, in takrat bosta vloga in pričakovanje zmagovite politične stranke naslednjih parlamentarnih volitev med ljudmi še toliko večja. V SDS smo prepričani, da obstajajo realne možnosti, da bomo na naslednjih volitvah zmagali, in to kljub temu, da se je že sedaj proti Janezu Janši in celotni SDS začela izredna nizkotna negativna kampanja, ki v celoti temelji na lažeh in poizkusih osebne diskreditacije. Ne glede na to verjamemo, da nam bodo volivke in volivci zaupali vodenje države, in to v najtežjem položaju od osamosvojitve. SDS je največja politična stranka v Sloveniji in ima že izdelan program za izhod iz sedanje nezavidljive situacije, v kateri je Slovenija. Predvsem pa ima na voljo zadostno število usposobljenih ljudi, ki bodo lahko upravljali ključna delovna področja. To smo dokazali že v mandatu od 2004 do 2008, še posebej pa, ko smo vodili EU.

Kljub dobrim programskim izhodiščem in ustreznemu kadrovskemu naboru usposobljenih ljudi pa se lahko spet soočimo s težavo, ko bodo lahko ključne odločitve v rokah majcene politične stranke, ki bo lahko skozi šivankino uho prišla v parlament in postala del prihodnje koalicije. V SDS se zavedamo realnosti takšne situacije po naslednjih volitvah, zato smo si zastavili ambiciozen, vendar uresničljiv cilj, in sicer da na naslednjih volitvah dosežemo rezultat, ki bo blizu 50-tim odstotkom glasov volilcev, s tem pa bi dosegli absolutno večino v parlamentu. Samo v takšnem primeru bo vsa odgovornost in seveda tudi vsa priložnost za sprejemanje najodgovornejših odločitev zaupana naši politični stranki SDS. V tem primeru bo ob zaključku naslednjega mandata vsa odgovornost res lahko temeljila izključno samo na Slovenski demokratski stranki.

Seveda lahko povsem enako situacijo preslikamo tudi na lokalno raven. Dovolj je že, če pogledamo samo novo sestavo županove koalicije v Novem mestu. Vidimo lahko, da je sestavljena iz toliko političnih strank in »neodvisnih« list, da jih že težko samo naštejemo. In kdo bo ob koncu tega mandata nosil največjo odgovornost za očitne slabe odločitve in slabo vodenje občine? Župan zagotovo. In kdo še poleg njega? Upamo lahko, da ne opozicija.

Pripis uredništva: Ivan Grill je poslanec v državnem zboru ter občinski svetnik v občinskem svetu Mestne občine Novo mesto. Je član Slovenske demokratske stranke.

Boštjan Pucelj

Mož z dvema sovražnikoma se odpravi na pot prek puščave. Po napornem dopoldnevu, popoldanskem počitku in večerni etapi se odloči, da se bo utaboril v senci velike sipine. Nareže si suhega mesa in odlomi kos durumske pogače ter poplakne s čajem. Leže k počitku. Potem ko je že tesno zavit v klobčič sanj, se prikrade njegov prvi sovražnik. Potihoma mu iz šotora izmakne čutaro in ji z zloveščo potrpežljivostjo doda nekaj kapljic smrtonosnega strupa. Odkrade se v noč. Nedolgo za tem se pojavi možev drugi sovražnik. Tudi on se tihih korakov približa spečemu popotniku in mu iz čutare in meha izlije vso vodo. Zajaha kamelo in v senci oblaka prahu pobegne mesečini.

Zjutraj se mož zbudi, pozajtrkuje in odpravi na pot. Kmalu ugotovi, da je brez vode. Kljub izkušenosti in srčni požrtvovalnosti mu kaj več kot sočnih fatamorgan ne uspe najti. Po dveh dneh blodenj in dveh nočeh molitev omaga sredi puščave. Njegove ustnice umrejo skupaj z njegovo zadnjo besedo: »Vode.« Kdo ga je ubil? – Nihče, saj popotnika niso nikoli našli, še manj pa njegovih dveh sovražnikov.

Kaznovanje je neločljivo povezano z nadzorom. Nikogar (načeloma) ne kaznujemo, če ga nismo zalotili pri krivem početju ali nismo uspeli dokazati, da se je pregrešil proti družbenim normam. Skratka, če na tak ali drugačen način nad njim nismo imeli nadzora. Nadzora pa ne izvajamo le nad prestopniki. Nadzor je družbena stalnica in edina stvar, ki se skladno s tehnološkim napredkom in preskoki v miselnosti spreminja, je njegova učinkovitost, njegov obseg.

Pri tem lahko pomislimo na dobre stare primerjave sodobne družbe z Orwellovim big brotherjem, ali pa na manj fatalistične vrste nadzora, ki nas tako ali drugače obdajajo. Tukaj se postavi vprašanje: če ni kazni brez nadzora ali obstaja nadzor, ki ni kazen? Ali lahko mislimo povečan nadzor takšnih in drugačnih ustanov ločeno od kazni?

Smo namreč v vrtincu vzpostavljanja ogromnih podatkovnih baz. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve pripravlja poenotenje seznamov ljudi, ki prejemajo pomoč, univerze se trudijo za vzpostavitev enotne evidence vpisa, ki naj bi preprečila »izkoriščanje« dobrot države. Facebook trži naše podatke, saj bi drugače morali plačevati za storitev, čedalje pogostejša je uporaba takšnih in drugačnih elektronskih kartic (npr. ljubljanska Urbana, Pika, Tuš …), ki omogočajo podjetjem, da do zadnjega nakupa nadzirajo našo potrošnjo, nam jo prilagajajo in nas izigravajo z našimi lastnimi željami. Je to neke vrste kazen? Kazen za nezanesljivost, kazen za nezvestobo, kazen za svobodo?

Če se ozremo nazaj v zapor. Zakaj je zločinec zaprt? Poleg tega da ga poskušamo prevzgojiti, poleg tega da preprečimo, da bi svoje grehe ponavljal – klal sosede z motiko, kradel avtomobile in jedel dojenčke –, je zaprt predvsem zato, ker poskušamo njemu prizadejati to, kar je on storil »nam«. Če je nekomu poškodoval imetje, mu oblast vzame njegovo najdragocenejšo lastnino, svobodo.

Ta ista svoboda, suverenost, je plačilno sredstvo že nič koliko let. Ne nazadnje odpoved delčku svobode štejemo za seme, iz katerega je zrasla demokratična vladavina. Toda če smo s svobodo sprva plačevali za plemenito stvar, kot je učinkovitejša in pravičnejša vladavina, danes s svobodo plačujemo za 50-odstotni popust na mikser in brezplačno listanje po smetani dnevnega časopisja. Vse, kar moramo za to storiti, je deset let kupovati v isti štacuni in pristati na to, da namesto člankov beremo oglase.

Če pogled nekoliko obrnemo, lahko v tem vidimo zametke pripisane krivde. S tem ko vzpostavimo zvestobo trgovski verigi za normo, proizvedemo nezvestobo kot položaj grešnika, krivca, ki je za svojo nezvestobo kaznovan z odtegnitvijo raznih ugodnosti. Zato smo malce krivi, še preden začnemo nabirati pike.

Vprašanje je, seveda, kaj nam to sploh pove. Predvsem vidimo, kako globoko v človekovo individualnost zna prodreti trg. Prodre do te mere, da v blago spremeni nekaj, kar je človeku notranje, in ne le predmete, ki so v njegovi lasti. In če tako globoko prodre nadzor, menda z njim prodre tudi krivda – globoko v sebi se počutimo krive, ker nismo kupovali v Mercatorju.

fotografija Boštjan Pucelj

»Kaj govori ta stric?« v Kraljevem govoru vpraša očeta, angleškega kralja Jurija VI, ena izmed njegovih hčerkic (nemara je to ravno mala Lilibeth, danes kraljica Elizabeta II?), ko ta na televiziji spremlja eno izmed osupljivih oratorskih tirad Adolfa Hitlerja s konca tridesetih let minulega stoletja. »Ne vem, kaj govori,« ji odvrne novopečeni kralj – odlično ga upodobi z oskarjem ovenčani Colin Firth, damam ljub tudi kot šarmantni Darcy – »a vsekakor to počne prekleto dobro!« In res, ni si moč misliti učinkovitejšega kontrasta, kot je ta med ognjevitim nacionalsocialistom, v svojem času najpopularnejšim voditeljem neke države, ki z dvournimi retoričnimi bravurami spravlja v ekstazo stotisoče, in med nerodnim jecljavcem vojvodo Yorškim, po domače Bertiejem, ki mučno jecljaje klone pred najpreprostejšim stavkom, ki ga mikrofon spravlja v nemočno grozo in ki pomoč za svojo nesprejemljivo voditeljsko hibo išče pri čudaškem avstralskem govornem terapevtu.

Toda tu ne mislimo obnavljati vsebine aktualnega filma, ki žanje mnogo večjo pozornost in hvalo, kot bi si jo zaslužil. Raje bomo premišljevali o tem, »kaj govori ta stric.« To je seveda tudi eno izmed vprašanj, ki si jih zastavlja britanski zgodovinar Ian Kershaw v svoji referenčni, v akademskem svetu visoko cenjeni monografiji o Hitlerju, ki je najprej izšla v dveh zajetnih kosih (s podnaslovoma Hubris, 1998, in Nemesis, 2000), zatem pa še v skrčeni, a še vedno tisoč strani dolgi različici s preprostim naslovom Hitler (Allen Lane, 2008). Kershaw je tankovesten, skoraj pozitivističen biograf; svojo pripoved tke iz številnih dokumentarnih niti, ki jih navzkrižno skeptično preverja, da bi se v blodnjaku slepil in potvorb dokopal do najprepričljivejše interpretacije. Njegova knjiga je zvesta naslovu: sledi kronološkemu loku dogodkov in nam omogoča »potopitev« v Hitlerjevo osebno zgodbo; njen junak vseskozi ostaja führer, ob njem pa se izrišejo še drugi vodilni nacionalsocialisti. S te plati Hitler ni politična analiza, »umanjkata« ji tako razširjen zahodni kot vzhodni, komunistično-sovjetski zorni kot; še manj je njen namen natančna strateška analiza druge svetovne vojne. Pač pa imamo pred seboj referenčno zgodovinopisno poročilo o tem, kako (in zakaj) se je zagrenjen provincialni propadlež iz obskurnih avstrijskih obrobij prikopal do neprimerljive moči, kako so se napol domišljene zavržene ideje nekdanjega vaganta in nesojenega študenta umetnosti zlile v ideologijo, ki je dvanajst grozljivih let oblikovala usodo milijonov.

Kershaw pove, da je bil njegov ključni problem študij Hitlerjeve moči; skušal je razumeti, kako se je demokracija v Nemčiji lahko v tako kratkem času sesedla v nasilno, krvavo diktaturo, pravni sistem pa se je sprevrgel v lastno karikaturo, in kako je lahko večinski del populacije, vse bolj potopljen v kult firerja, voljno sprejemal rastočo radikalizacijo režima in popolno koncentracijo moči v rokah enega samega človeka, vodje stranke, ki je v svojem ideološkem jedru skrivala komaj verjeten uničevalni genocidni program – in ugibajmo, le tako odvraten program je lahko spravil v koalicijo zakleta ideološka sovražnika, kapital in komunizem. Kershaw skuša Hitlerjevo moč pojasniti s konceptom karizmatične avtoritete, ki je bila hkrati izdelek okoliščin, duha časa, političnih in gospodarskih razmer, utopij in deziluzij; pa vendar tudi osebnosti. Hitlerjevi osebnosti – četudi si je diktator v zenitu svoje moči umišljal napoleonske in bismarckovske poteze – po Kershawu sicer ne bi mogli reči »velika«; pa vendar: brez Hitlerja bi se zadeve odvrtele drugače. Kompleksnost zgodovinskih procesov, v katerih se prepletajo neštete silnice, onemogočajo, da bi iz posameznika naredili ekskluzivnega »grešnega kozla«; a če je kdaj bil posameznik, ki je utelesil usodni sovpad osebnega in kontekstualnega, je to ravno Hitler.

Ni presenetljivo, da je drugi del Hitlerjeve zgodbe – kruta Nemesis – sleherniku razmeroma dobro znan: anšlus, Češka, Poljska, Zahod in potem strahotna »vojna uničenja« s SZ, končni obračun z »židovsko-komunistično« svetovno zaroto, vojna na vse ali nič, na življenje in smrt. Ravno zato je morda bolj zanimiv prvi del, Hibris, ki zajema čas do leta 1936, leta polne konsolidacije diktatorjeve moči. Hibris je nadvse primerna prispodoba: beseda je namreč izvorno označevala arogantno, sakrilegično oholost, ali tudi »usodno zmoto«, ki protagonista v antični tragediji žene v končni propad. Hitlerjeva hibris se kaže predvsem kot bohotna rast njegove zaslepljenosti, opite samozaverovanosti, ki jo je hranila nebrzdana egomanija, popolna prepričanost, rastoča fanatična vera vase, oskrbovana z ekstatičnimi ekslamacijami mas, podpaljenih z besnečo propagando. Hitlerja se je držala do konca, ko so vse okrog njega iluzije že davno zapustile; morda je prav do zadnjega verjel v srečni obrat usode, sebe je resnično videl kot roko »previdnosti«; njegova odsotnost trezne presoje, presoje, da gola volja (do moči) ni vedno dovolj, je povzročala nepopisne katastrofe, trpljenje in smrt: morda mu je spoznanje prineslo šele rohnenje sovjetskih tankov nad glavo.

Odkod ta hibris? Prepogosti udarci »srečne usode«? Prvi izmed njih bi bil, tako Kershaw, očetovo privzetje priimka Hitler namesto Schicklgruber: kako bi pač zvenel »Heil Schicklgruber!«? V nadaljevanju se res izkaže, da je Hitlerju pogosto pomagal neverjeten splet srečnih okoliščin – na primer pri treh atentatih. In vse tja do prve zime na vzhodni fronti je kot oblastnik žel tak niz političnih, diplomatskih in vojaških triumfov, da ga je v resnici odneslo. Novopečeni politični agitator in avtoritarni vodja obskurne bavarske ultradesničarske stranke, »bobnar«, ki je v začetku dvajsetih let verjel v genialnega trdorokega voditelja in njegov prihod oznanjal na shodih v pivnicah Monakovega, je sčasoma sam dozorel v pričakovanega mesijo, katerega roka je orodje previdnosti, avtoritarnega preroka, megalomana, ki vodi v prerod Nemčije, njeno etnično in rasno prečiščenje, in širitev lebensrauma, življenjskega prostora proti vzhodu.

Od kod vsa ta ideološka šara? Od kod njen protagonist, človek, ki je v zasebnem življenju ne-oseba in ki je po sposobnosti empatije popolna ničla? Je bil oče pretrd, provincialni uradnik, socialni plezavec, kolerični nasilnež morebiti? Je bila mama premehka s svojim scrkljančkom, razvajenim ljubljenčkom? Je kriv poraz na umetniškem polju, dvojni fiasko na slavni dunajski slikarski akademiji, pokopane velike sanje v nezgrešljivem slogu malih pred- in povojnih »prekucuhov«, ki so si lastno veličino wanna-be umetniških genijev zamišljali v paketu z brezdeljem, nastopaštvom in ceneno vero v lastno »misijo«? Je kriva nasprotujoča si seksualnost, morda poživljena le v onanirično-ekstatičnih govorih? Je kriv Wagner, ki ga je Hitler od mladosti do smrti strastno oboževal in se potapljal v mistične izkušnje prvinske Germanije, v zgodbe starodavnih junakov, kjer šteje le titanski boj na življenje in smrt, kjer vladajo izdaja, žrtev in herojska smrt – kot je sam Hitler pozneje dojemal vojno na Vzhodu, ki je prinesla Götterdammerung tudi njegovemu režimu? So krivi (pan)germanski nacionalisti, ki so v dolgih letih pripravili teren za besno sovraštvo do Judov in zaničevanje Slovanov? Sta za strahotno socialno doktrino, kronano v endlösunga, morebiti kriva kar Darwinov nauk ali pa Nietzsche, ki so ga nacisti veselo prepisovali in dvomljivo kvalitetno interpretirali?

Vsekakor je ena izmed odlik Kershawovega Hitlerja ta, da nam prikaže, kako so se členi strahotne ideologije sestavljali v mozaik počasi, korak za korakom. Njena združevalna točka ni bila idejna konsistenca, temveč Hitlerjeva osebna moč. A tudi te ne smemo razmeti tako, kot jo je želel prikazati sam: krmaril jo je namreč inteligentni oportunizem, ne pa brezkompromisna volja. Od tod tudi potreba po fabrikacijah, ki jih je zgodovina gibanja polna: od Hitlerjeve knjige Mein Kampf do propagandnih filmov Leni Riefenstahl. Ja, presenetljivo, dvajsetletni Hitler je bil v zimi 1909 ne več ne manj kot dunajski klošar, leta 1913 pa se je izmaknil vojaščini v Avstro-Ogrski, da bi bil leto pozneje (pomotoma!) sprejet v bavarsko armado. Po vojni vojske ni zapustil le zato, ker ni imel pametnejše kariere na izbiro. In ravno vojska je zaznala njegov demagoški dar, ga naučila propagandističnega posla in mu ponudila ideološki material. Drugače rečeno: Hitler je bil najprej »lobist«, piarovec internega vojaškega obračuna z levico; veliki oportunist, če je treba: le »uglasbil« je, kar je bilo v zraku. Se je v stranko DAP – kasnejše naciste – vpisal po nalogu nadrejenega kapitana? Gotovo ni bil sedmi član te stranke, kot je pozneje v govorih hropeč opeval »čase boja«: izkaznica št. 7 je ponaredek in z njo vred še marsikateri element kulta firerja.

Branje Hitlerja je nagrajujoča izkušnja: Kershaw je odličen pisatelj, jezikovno izbrušen, že tako napeti zgodbi zna dodati trenutek suspenza in tako ustvarja skoraj žanrsko literaturo, ne da bi bil »resnicoljubni« bralec zategadelj kaj na škodi. Brez dvoma ga moramo takoj priporočiti kot obvezno čtivo vsem tistim, ki danes nekam prelahkotno operirajo z nacističnimi paralelami.

Fotografija Boštjan Pucelj

Čeprav je od 8. februarja minilo že kar nekaj časa, je to verjetno najbolj svojevrsten med slovenskimi prazniki. Zato je nujno, da se nanj spomnimo tudi v naši kolumni. Ni veliko narodov, če sploh kakšen, ki bi nacionalni kulturi posvetili dela prost dan. In prav tako jih je malo – v Evropi najdemo le še Portugalce in Fince –, ki s tolikšnim zanosom praznujejo dan svojih pesnikov. Ta nenavaden praznik pri tujcih skoraj praviloma izzove odobravajoče čudenje. Le redki vedo, da je bila narodna kultura, predvsem njen jezik in jezikovna umetnost, stoletja najpomembnejše zagotovilo preživetja slovenske identitete.

Zanimivo je, da slovensko kulturo še vedno razumemo predvsem kot umetniško izražanje. Na dan kulture se obiskujejo gledališča, koncerti in drugi umetniški odri, recitira se slovenska poezija in tudi Prešernove nagrade podeljujejo predvsem umetnikom. Pa vendar je kultura veliko širši pojem. Kultura ima toliko drobnih, vsakdanjih, manj vzvišenih pomenov! Kultura je način, na katerega prodajalka ponuja svoje blago na tržnici, so barve, v katere se oblačimo, je ton, s katerim nagovorimo soseda, prostor, kjer preživljamo prosti čas, so teme, o katerih razpravljamo med klepetom ob kavi, čustva, ki jih doživljamo med čakanjem v vrsti, je glasba, ki jo tulimo v noč ob koncu zabave, in tista, ki nas poživi v megleno mrzlem jutru. Kultura je odločitev ali bomo plastenko odvrgli na tla ali v koš za odpadke. V veliki meri bo narekovala tudi ali bomo nedeljsko popoldne preživeli med okopavanjem solate na vrtu, med branjem knjige v postelji ali v gostilni pri gurmanskem kosilu. Kultura je način, kako doživljamo vsakdan, kako se odzivamo na politične dogodke, kako sprejemamo druge, še bolj pa način, kako doživljamo sebe.

Še posebej pri Slovencih, ki do nedavnega nismo imeli svoje države, je kultura vsakodnevnih intimnih navad postala ena bistvenih sestavin narodne identitete. Narod, ki se v preteklosti ni mogel identificirati s politično tvorbo, v kateri je živel, z njenimi političnimi voditelji, njihovimi uradnimi miti in političnimi cilji, se je toliko bolj navezal, če ne celo zavezal svoji vsakodnevni kulturi in njenim vzorcem. V njej je našel varnost, zavetje pred pogosto nenaklonjenim zunanjim svetom ter svojo distinktivnostjo. Očitno se je bal, da ga bo – če bi jo prehitro spreminjal, če bi začel delovati, razmišljati in se obnašati kot drugi – posrkalo v brezimnost. Čeprav je ohranjanje kulturnih navad Slovencem po eni strani omogočalo preživetje, pa so številne skozi čas postale železne srajce, ki so, po tem ko smo jih prerastli, oteževale dihanje in onemogočale nadaljnjo rast. Ko prebiram kritične članke v Parku, ki opozarjajo na okostenele navade Novega mesta, se pogosto spomnim, kako dušeč je lahko njihov oklep in kako močno lahko žuli posameznike, ki si želijo spremembe.

Z znancem astrologom sva imela nedavno pogovor o astrološkem pogledu na slovensko kulturo in zanimivo je bilo primerjati, kako astrološke ugotovitve sovpadajo s tistim, kar sta o njej večkrat zapisala humanistična znanost in umetnost. Kot je pravil, naj bi Slovence najbolj prevladujoče določalo astrološko znamenje raka. Rak je znamenje, ki izraža veliko navezanost na dom in na vse, kar se čuti kot domače. Marsikaj, kar velja za domače, je pri Slovencih pridobilo status svetinje. Domači jezik in domača literatura sta dobila svoj praznični dan, domača vas in domača hiša sta postali osrednji temi skoraj vsake narodnozabavne popevke, domača hrana, če je le mogoče, pridelana na domačem vrtu, pa tudi v urbanem okolju še vedno najde pot na krožnike svetega nedeljskega kosila. Tovrstna zavezanost domačemu se zdi tako samoumevna, da številni niti ne opazijo, kako edinstveno slovenska je pravzaprav. Rak prisega na navade, ki se jih nauči v domači hiši, na udobje domače rutine ter na odnose z domačimi ljudmi, ki so kljub morebitni nekakovosti zanj še vedno privlačnejši kot odnosi z nepoznanim, nedomačim svetom. In ne nazadnje je rak tudi znamenje občutljivosti, bogate čustvenosti, tenkočutne empatije in globokega doživljanja medosebnih odnosov. Tudi to astrološko ugotovitev bi lahko potrdili s številnimi primeri iz slovenske kulture. Izpovedovanje čustev skozi lirično poezijo je – glede na število pesniških zbirk, ki izidejo pri nas – morda najpriljubljenejši nacionalni šport. Čustvenost, čeprav se nerada kaže v javnosti, ni le tesno povezana z globokim občutenjem sebe, temveč tudi drugih. Verjetno jo tudi to eden od razlogov za visoko občutljivostjo za socialne krivice, trpljenje in neenakosti, ki Slovence praviloma razburijo močneje kot neprijetni politični dogodki. Omenimo pa lahko tudi nagnjenost k iskanju globljih, trajnejših medčloveških odnosov, kar je nekaj, česar se Slovenec vedno znova zave v družbi različnih tujcev, ki se radi hitro zadovoljijo s t. i. small talkom, površnim pogovorom.

Človek sodobnega, individualiziranega časa nerad verjame, da kultura tako močno določa njegovo bit. Skoraj grozljivo se mu namreč zdi, da bi ga njene nevidne niti obvladovale podobno kot lutkar obvladuje svojo marioneto. Morda nacionalne kulture v dobi globalizacije res izgubljajo svoj nekdanji vpliv na posameznikovo življenje, pa vendarle na povsem intimni ravni ugotavljam, da ta še zdaleč ni izginil. Odkar življenje delim s tujcem, se je moje zavedanje kulturne determiniranosti močno razširilo. Vsakdanje, na videz povsem nepomembne reči, kot so način nakupovanja, kuhanja ali ravnanja z denarjem, so močno pogojene s kulturo in njihova izguba se lahko hitro občuti kot izgublja identitete. Ravno globalizacija je čas, v katerem lahko svojo kulturo na novo premislimo, jo poglobimo in razširimo ter se zanjo tudi drugače postavimo. Slovenska kultura danes ne potrebuje še večje samokritičnosti. Bolj kot to potrebuje dialog z zunanjim svetom. V njem bi morala bolj na široko odpreti vrata svoje domačije brez strahu, da bodo gostje preobrnili red v hiši. Ne gre za to, da bi nekritično posvajala tuje kulturne vzorce, temveč da bi jih premislila in ob njih bolje spoznala sebe. Nekritično vztrajanje pri domačijskosti v hitro razvijajočem se svetu ne more več zagotavljati preživetja – kvečjemu obratno. Dialog z drugačnostjo pa nam lahko prinese nekaj dragocenega, tj. večje zavedanje o lastni vrednosti. Tisto, čemur se pripisuje vrednost, je tudi smiselno ohranjati, oziroma še več, tisto, kar imamo za vredno, smo v imenu dobrobiti in pestrosti človeške civilizacije tudi dolžni ohranjati.

Fotografija Boštjan Pucelj

Koliko arkad je na Glavnem trgu, kakšne barve so fasade, koliko stopnic je do Kapitlja? Ne zanima vas. Če vprašam, kje visi LCD reklamni zaslon, v kateri gostilni imajo akcijo z jutranjo kavo in kje so razprodaje, v tem primeru me boste znali usmeriti tako natančno, kot če bi vprašala, kje živite.

Nič novega nimam povedati, nič ni drugače kot prej. Po stari navadi s prstom kažem na vse, kar se zdi samoumevno in nevredno obravnave, da bi vsaj drobec tega ozavestili, čeprav nihče ne bere mojih samogovorov z glavo in zaradi njih ni nihče prizadet, trmarim v svojem brezplodnem entuziazmu. Precejšen brezup, sploh zato, ker je moj vzgib pretvorbe samoumevnega v bistveno že v kali zatrt, odseka se mu glava, se ga posuje s pepelom in vrže v smeti. To pa zato, ker niste sposobni stopiti na ulico in opisati, kar se v tem trenutku dogaja okoli vas, ne znate povedati, koliko arkad je na Glavnem trgu, kakšne barve so fasade, koliko stopnic je do Kapitlja. Ker niste pozorni, ne opazujete sveta, sposobnost dojemanja je pod ničlo, ne zanima vas. Upam si reči, da če vprašam, kje visi LCD reklamni zaslon, v kateri gostilni imajo akcijo z jutranjo kavo in kje so razprodaje, v tem primeru me boste znali usmeriti tako natančno, kot če bi vprašala, kje živite. In kaj je tisto, kar nam krade zavedanje in intuicijo, edino, kar omogoča razbiranje in definiranje okolja ter soočanje z njim.

P(r)odajam banalen primer. Letni časi – samo še eden izmed ciklov, katerih pojavnost je zreducirana na minimalne ostanke najboljšega in najslabšega, kar opazimo. Če sploh. Tista prava rdeča oranžna in rumena jesen, recimo, ki diši po kostanjih in moštu, se je po tihem odselila na oddaljena pobočja poraslih hribov, če jo hočemo ujeti, se moramo odpeljati daleč ven. Kadar to storimo, bi si seveda najraje zaploskali v navdušenju nad svojo notranjo vezjo z naravo in podobnimi neresnicami. Dokler ne stopimo v kravjak, ne vohamo gnoja in mokre zemlje in gnilega listja, nam za naravo visi nekam daleč dol. V mestu so nam ostale luže z odsevi nakičenih fasad, polne razmočenih ostankov nepomembnosti. Če pustimo naravno ob strani in stopimo v domeno človeškega, torej umetnega – morda celo mestnega, kaj preostane tam? Mrzlo je in piha ali pa je prevroče in soparno. Ko pada dež, opažamo še manj, ker smo skriti pod dežniki. Smrdi po mokrih psih in postani vodi. S čevljev si brišemo sluzavo blato, v katerem plavajo ogorki, računi iz marketa in drobci steklovine. Ko hodimo po ulicah in se površno osredotočamo zgolj na tisto, kar nas preseneti v višini našega pogleda, bi lahko rekli, da smo v istem trenutku na vseh koncih sveta, tako zelo nedefinirano je naše vidno polje. Čez goro letakov, panojev, jumbo plakatov in LCD reklamnih zaslonov tako ali tako ne moremo definirati dejanskega ozadja, resnične podobe. Še najbolj prepoznavni so menda obrazi vedno istih klošarjev, ob katere se spotikamo, in potem lahko sklepamo, da smo že pri Mercatorju, le nekaj minut od trafike. Katere že? Tiste, ki se tišči med 3 druge nagačene izložbe, pred njimi pa je pločnik tako ozek, da si pešec ne drzne obrniti glave levo ali desno med hojo po njem.

Nič zato, ker tako ali tako nima kaj videti. Ali pa je vseeno, kaj vidi, ker v takšni množici stlačenih informacij niti ne ve, za konzumacijo katere bi se odločil. Dvajset barvnih odtenkov na tistem mestu, kjer naj bi bila kvečjemu dva – identiteta ulice žvižga rakom. In potem vstopamo: v lokale, cerkve, trgovine, kino … Koga briga, včasih je bil Pierce Brosnan samo na velikem platnu, danes je v Sparu na malo manjšem in prodaja jajca. Razni svetniki so se že davno tega preselili na vse možne fasade, bude in papeži so prav tako uporaben reklamni material. V času volitev ni nič varno pred »doušesnimi« nasmehi volilnih kandidatov. In kar je najhuje, vsi bi samo lepili, lepili, lepili, nihče pa ne bi odlepil ali pospravil teh večinoma grozljivo slabo narejenih smeti, ki se potem povaljujejo povsod, kamor jih veter odpihne, dokler se naposled nič kaj ekološko ne razgradijo. Prostor je preplavljen s smetmi. Naši običajni bivalni koridorji so prekriti z vizualnim smetjem od vrha do tal. Zraven sodijo tudi neonski napisi, neprimerna osvetljava in LCD-ji, za katere verjamem, da so res krasni, fini in dragi, ampak prosim, naj si jih nekdo odnese domov v dnevno sobo ter bulji vanje po mili volji, namesto da jih obeša na najvišjo stavbo na Novem trgu. Nič bolj metropolitanski nismo zato.

Smet iste vrste je – ne, ne morem mimo tega, žal – gigantska pletenka in njena mlajša (in nič manjša) sestra steklenica, ki se vsako leto paseta po centru kot dve izgubljeni kozi, ki sta pobegnili opitemu pastirju. Ko seštejem vtise iz dela mesta, v katerem se večinoma ljudje največ zadržujejo, se na koncu zlijejo v en sam kolaž letakov, tabel in plakatov. Fasade so pa, hm, sive, mogoče rumenkaste … se mi zdi? No, tlak je zagotovo temno siv, to vemo vsi, ki raje gledamo v tla kot v papirne instalacije na zidovih. Japonci so odkrili nov modni stil, ki se mu reče mix and match. Mi smo očitno prevzeli prvi del tega stila – mešanje, medtem ko je ujemanje nekje izpadlo. Kako pisano bo šele čez kakšen mesec, ko bodo reklame zažarele v soju božičnih lučk!

Ste že stopili na ulico? In kaj se vam je nalepilo na podplat? Kaj na oči? Razen smeti, seveda … Lepota vidnega, nemajhna sicer, ostaja zlorabljena, zanemarjena in nasmetena, a to nikogar ne zmoti. Ali imate tudi kuhinjo in spalnico polepljeno? Med tem ko ste v kadi, gledate reklame? Verjetno ne. Čemu se torej v javnem prostoru tolerira tovrstno onesnaženje, če se mu med lastnimi zidovi poskušamo upreti? Čemu si ljudje hiše navzven barvajo v grozljivih odtenkih, ko so notranje stene še vedno bele? Zato ker je v takšnem težko živeti. Človek postane zmeden, slabovoljen, morda agresiven. Očitno je res nemogoče razumeti, da tovrstne smeti, ki jih impozantno nastavljamo na ogled vsemu svetu, tega spreminjajo v prostor, ki odvrača. Na tak način izseljujemo svoje mesto. Izseljujemo sami sebe.

Natančno se spomnim, kdaj sem se prvič zavedela, da smetišča niso nedolžna. Ko sem končno dobila izpit za avto (ni bilo enostavno, a o tem drugič), sem kot velika punca odpeljala naš tedenski pridelek smeti na najbližje smetišče – Leskovec. Pač ne gre drugače, Suhadol je majhna vas in tisti štirje zabojniki niso dovolj veliki za vse smetilce. Ko sem zavila na deponijo, sem šokirano ugotovila, da sem pravzaprav v manjšem naselju. Hej, kje so koši za smeti? Našla sem jih kar nekaj ovinkov naprej, čisto v podnožju gorate smetiščne vasice. Le da gore niso čisto prave, ampak orjaške terase odpadkov, lično zakrite z zemljo. Takrat sem si mislila, da smo za to odgovorni predvsem okoliški prebivalci. In sklenila, da bom poskušala pridelati manj smeti. Kar mi seveda ni uspelo. Gora smeti pa se je od takrat povečala še vsaj za enkrat. In se še kar veča.

Drugič me je stanje resno zaskrbelo, ko sem na omenjeni deponiji odložila smeti in pri tem naivno predpostavljala, da recikliram – glede na to, da sem odlagala posamezne odpadke v posebej označene zabojnike. Papir k papirju, steklo k steklu, embalaže embalažam; saj vemo, kako to gre. Nato pa pripelje tovornjak in naloži vsebino vseh košev skupaj ter jih odpelje na eno izmed teras, kjer se pomešajo med ostale smeti. Ne duha ne sluha o kakšni predelavi. In spet sem se v stanju milega šoka odpeljala s smetišča Leskovec. Ampak saj sem si sama kriva, se je kmalu izkazalo, ko pa nisem poučena o lokalnem dogajanju. Namreč prav novejša tehnologija predelave odpadkov je že nekaj časa cilj projekta družbe CeROD, ki pa še ni v celoti uresničena. Zakaj pa ne, boste morda vprašali. Ker če malo premislimo, nam je hitro jasno, kako absurdno je, da se na račun že tako obremenjenega okolja vsi vpleteni (predvsem občina Novo mesto in KS Brusnice) prerekajo in zavlačujejo zaradi popolnih neumnosti, torej zaradi denarja. Kakšen hec, pravzaprav, človek bi rad recikliral, pa ne more. Jaz pa sem mislila, da je problem v nas – nevednih državljanih. Česar si ni težko predstavljati, ko beremo ali gledamo razne medijske prispevke, ki se vsi brez izjeme osredotočajo na osveščanje ljudi o pomenu reciklaže. Na Dolenjskem je očitno treba osvestiti predvsem mestni svet občine Novo mesto. Ali KS Brusnice (da ne bo kdo rekel, da sem pristranska).

Še eno neljubo posledico ima tako pomanjkanje »reciklažne zavesti« (poleg uničevanja planeta). In sicer da na Dolenjskem nismo prav vešči ločevanja odpadkov. Med mojim bivanjem v Ljubljani v času študija so bile prav smeti najbolj pogosto jabolko spora med mano, cimri (vsi kleni Dolenjci) in staro gospo, lastnico hiše, v kateri smo živeli. Težko smo se namreč navadili ločevanja odpadkov, ki je v Ljubljani nujno. Koš za biološke odpadke je večino časa sameval, medtem ko smo ostanke hrane metali v navaden koš za smeti. Papir in embalaže prav tako. Šele ko so postani špageti pljusknili na dno koša, sem se spomnila, da to ni njihovo legitimno domovanje. Moč navade, pač. Le da smetarji tega niso vedno razumeli in šele ko so nam resno zagrozili s kaznijo, sem se besno vrgla v recikliranje. Ker kazni niso majhne. Če te zalotijo, da ne ločuješ odpadkov, si lažji za kar 417 evrov. Številke so seveda višje, če gre za samostojne podjetnike in pravne osebe.

V Ljubljani se torej ne hecajo. V Novem mestu pa se zdi, da počnejo točno to. Meni se sicer širjenje te smetiščne pošasti ne zdi preveč smešno in prav lahko si predstavljam, kako počasi golta okoliške vasi in jih spreminja v nepregledne oranžno-rdeče terase. Kar se sploh ne zdi več neverjetno, če spremljamo mesečno rast gore smeti na deponiji Leskovec. S predelavo odpadkov je treba začeti čim prej ali pa bo zgoraj opisani scenarij kmalu na poti k svoji uresničitvi.

Kaj smet dela za smet? Smet smo bistveno mi. Smet, naj bo naša ali drugega, je tisto nekoč moje, sedaj od mene oddvojeno. Moj ud, ki ga zavračam, organ, ki ga hočem gledati od daleč. Ud, ki ga zakopljem, da ga ne bi več videl. Ne, ker ga več ne potrebujem, ampak ker ga nočem. Preostanek sebe, s katerim ne vem, kaj početi, zato se ga znebim.

Smet. Kratka, negrda beseda, ki sikajoče odzvanja v glavi. Napolni prostor, se odbija med stenami in raztrosi po tleh. Ždi tam. Odmeva kot preostanek, tista razlika, ki poganja naprej in drži zadaj. Preostanek, zaradi katerega obrok ni končan, ko pogoltnemo zadnjo užitnost. Ki nas v najtišjem brezpotju pelje od smetnjaka do smetnjaka. Smet, ki ovija lepo sredico, ki draži, da kopljemo. Preostanek, ki smo mi tukaj, ko smo že daleč stran. Tisto drugo, ki mi nismo in nikoli nočemo biti. Tisto spodaj, zadaj za vogalom.

Smet se sicer izreka na mnogotero načinov, vendar pa z ozirom na eno naravo. (Aluzija na Stagirita.) So smeti, ki so naše. Velikokrat so za nas tako majhne, da jih niti ne opazimo, in zna se zgoditi, da se zadušimo v njih, ali vsaj do vratu zakopljemo. Take smeti po navadi bolj motijo druge kot nas. So pa tudi naše smeti, ki so velike, včasih mogočne, sijajne, hvalevredne. Denimo drek, ki kaplja iz mene in ki je predolgo bil v ritmu mojega telesa, da bi ga ne imel za del sebe. Moj drek, edini, ki lahko diši. Poplaknemo vodo in ga pošljemo na potovanje, kjer se bo nedvomno imel lepo. Pošljemo ga v svet kot lastnega otroka. Sicer le redko s težkim srcem, a če bi se to ne dogajalo dan za dnem, če bi našega otročiča poslali po odtoku le enkrat, dvakrat v življenju, dvomim, da bi ga ne solzavo objeli v slovo, mu v roke stisnili dvajset evrov in zaklicali v bučanju vode utišan – piši kaj! Kdo bi ne bil na svoj drek ponosen, ko bi nekoč angleške kraljice krompir objemal? Tak krompir bi še nam prijal. Vsekakor bolj, kot če bi na dreku drugega zrasel. A! Drugega drek – druga zgodba.

So smeti, ki kapljajo z drugih. To so tiste, ki po navadi smrdijo. Ki so grde, neestetske, nekoristne, nezaželene in tam, kjer ni treba. Smeti, ki umažejo moje smeti, v katere se spotikamo, ki zeleno sevajo iz jaškov, ki ostanejo na kavnih krožničkih za damami, ki kadijo neumne tenke cigarete. Smeti, zaradi katerih tovornjaki vzvratno piskajo. Zaradi katerih v smetnjaku nikoli ni prostora za moje, in ki bodo naposled, kaj drugega le, zasipale moj planet. Take grde smeti so tudi nekatere naše smeti, ki pa jih ne priznamo. Sicer so padle iz naše riti, ampak nekdo drug nam jih je moral tja vtakniti. Tudi te vržemo k tistim drugih, na njihove barve kup. Vse te smeti drugih so smeti drugačnih. Še preden kapnejo z njih, naredijo svoje lastnike sebi enake. Ne le prekrite s smetmi, ampak smeti same. Razlika postane tako majhna, da za nas niti ni več pomembno, kdo smeti in kaj je smet. Oboje je isto. Kaj je bilo prej, smet ali ta, ki smeti? Najprej je bila smet, ta, ki smeti. Poslali bi vse skupaj v vesolje, češ naj leta tam gori, več prostora in zraka za nas. Težava je v tem, da nam morebiti nekega dne nebo pade na glavo. Naj zato smetarji do nadaljnjega vozijo tovornjake in ne raket.

Smetarji. Čeprav navadno ne hitimo s pokloni tem delavcem, vsi globoko računamo nanje in se nekje v praznini za čelom zavedamo, da niso nič manj kot sodobni odrešeniki. Vemo, da bodo čez teden dni spet prišli, in pomagamo jim z ločevanjem naših smeti na a, b in c. Zaupamo, da bodo oni še natančneje pregledali vsak kos posebej, če smo se morda v hitenju k pomembnejšim opravilom morda ušteli in vrgli plesniv a med b. Vedno tudi pridnim smetarjem radi pokažemo na grde smeti drugačnih. – Glejte jih, kako smrdijo! Včasih si mislimo, da bi smetarji nedvomno lahko bili bolj temeljiti.

Mnogotero načinov je, na katere se izreka smet. Pa vendar glede na eno naravo. Kaj je narava smeti? Kaj je njen ἀρχή, počelo, kaj smet dela za smet? Smet smo bistveno mi. Smet, naj bo naša ali drugega, je tisto nekoč moje, sedaj od mene oddvojeno. Moj ud, ki ga zavračam, organ, ki ga hočem gledati od daleč. Ud, ki ga zakopljem, da ga ne bi več videl. Ne, ker ga več ne potrebujem, ampak ker ga nočem. Preostanek sebe, s katerim ne vem, kaj početi, zato se ga znebim. Če noče stran, ga zasovražim v dno čiste duše. Naj ima nekdo še tako rad svoj lasten drek, ne bo z njim delil vzglavnika, in naj nekdo še tako sovraži drugega smet, vedno bo ta del njega. Na koncu se lahko zgodi, da se bomo celi potegnili v školjko. Če ne prej, bi nam vsaj takrat lahko postalo jasno, da smo mi smrdljiva smet, ki lebdi, v vesolje odstreljena.