Maraton je atletska športna disciplina, ki obeležuje spomin na tek grškega vojaka. Tekač po imenu Fedipi je v Atene sporočil novico o grški zmagi nad Perzijci leta 490 pred našim štetjem. Tekel je brez premora in ob prihodu zavpil: »Nenikekamen, zmagali smo,« se zgrudil in od izčrpanosti umrl. Bitka je potekala pri mestu Maraton (Marathon), ki je od Aten oddaljeno 42 195 metrov. Organizatorji prvih olimpijskih iger moderne dobe so poskušali popularizirati ta velik dogodek in poveličati slavo starodavne Grčije. Značilnost maratona je vsekakor vzdržljivost. Pa vendar dobrih 42 km le ni tako preprosta zadeva. Obstajajo recepti, kako maraton preteči s trimesečnimi pripravami. Strokovnjaki vam bodo svetovali, da si je za zdravje in brez peklenskih naporov smotrno vzeti celo leto. Poleg knjig in časopisnih prispevkov pa obstajajo tudi tekaške šole, v katerih si poleg rekreacijskega teka lahko izberete tudi bolj naporne treninge pod strokovnim vodstvom. V Novem mestu obstajajo kar tri. Fit klub, katerega vodi Primož Kobe, Društvo Maraton ter Tekaški klub Portovald. Sicer pa je maraton samo eden od dolgoprogaških tekov. Vzdržljivostni teki se začnejo z 10 km.

Milano City Marathon 2011. Tek po ulicah drugega največjega italijanskega mesta se začne 20 km izven središča mesta. Trasa nato naredi krog okoli ožjega središča tudi mimo znamenite gotske katedrale in se konča na Piazza Castello.

Novomeščan Primož Kobe je tekač na dolge proge. Bil je vsestranski športnik. Med drugim je veliko tekel in se udeleževal tekov Dolenjskega pokala. To so teki po občinah JV dela domovine, ki potekajo po cesti ali v naravi. Dolžina posameznega teka je od 8 do 15 km. Primož je spoznal, da ima kljub majhnim vložkom dobre rezultate in se pri teku dobro počuti. Začel se je intenzivneje pripravljati. Najprej se je leta 2005 udeležil ljubljanskega maratona in ga pretekel v času 2:53,32. Vsak maraton je bil hitrejši in padlo je povsem gostilniško vprašanje: »Ti, kulk pa je norma za olimpiske?« Lansko leto je bilo zanj zelo uspešno. Postal je državni prvak za vse dolgoprogaške discipline (10 km, polmaraton, maraton). V Milanu je izpolnil normo za svetovno prvenstvo v atletiki za maraton, ki bo v Daeguju v Južni Koreji in za olimpijado v Londonu leta 2012. Skrite želje so velike. Premakniti mejo slovenskega rekorda, ki znaša 2:11,50 Romana Kejžarja ali celo teči pod časom 2 ur in 10 minut.

Tekači, ki v tekmovalnem smislu kaj pomenijo, imajo na dresu namesto številke izpisano svoje ime. Vsi ostali so 'amaterji'. Prva mesta v maratonu zasedejo temnopolti tekači, ki pridejo v Evropo v službo, dobesedno. Trenirajo doma, v Afriki. Ti sezonski delavci pridejo z afriške celine, Kenije in Etiopije, in ostanejo približno dva meseca, ko poteka večina tekmovanj z denarnimi nagradami.

Povprečna hitrost, ki jo je Primož dosegel na teku v Milanu, je bila 18,6 km/h.

Vročina je ena večjih nevšečnosti, zato se teče po senci (seveda, če obstaja) ali pa se tekač ohlaja z vodo, ki jo dobi vsakih nekaj kilometrov ob poti. Optimalni pogoji so oblačno brezvetrje z 10 stopinjami Celzija. V Milanu se je temperatura z 22 povzpela do 30 (ves čas je pripekalo močno sonce) stopinj.

Slovenska maratonska smetana. Robert Kotnik, Primož Kobe, Roman Kejžar, Tone Kosmač. Če se pišete na K, imate veliko možnosti, da ste talent za dolge proge, sicer se raje ukvarjajte z namiznim tenisom ali s plavanjem.

Slovenska maratonska smetana. Robert Kotnik, Primož Kobe, Roman Kejžar, Tone Kosmač. Če se pišete na K, imate veliko možnosti, da ste talent za dolge proge, sicer se raje ukvarjajte z namiznim tenisom ali s plavanjem.

Glavnino treningov maratonec naredi s tekom po različnih podlagah, naklonih in vremenskih razmerah. Primož uživa teku v dolenjski pokrajini, naravi, stran od avtomobilskih cest. Smolenja vas, Cikava, Žabja vas, Gotna vas, Krka, Ragov log, Portoval ponujajo idealne razmere za sproščeno in intenzivno vadbo.

Posamezni treningi so zelo specifični, zlasti treningi za moč. Vendar je poleg moči pomembna tudi tehnika. S pravilnimi gibi si olajšaš napore, ki so po poštenih dveh urah še kako izraziti.

Medalj ima toliko, da jih skupaj ne more več dvigniti. Za pokale pa bo treba privijačiti nove police, ker so že valjajo pod mizo.

Primož uniči nove tekaške copate v dveh mesecih. Uporablja skoraj ducat copat naenkrat, zaradi različnih podlag in treningov. Četudi si rekreativen tekač, je priporočljivo imet vsaj dva para čevljev, ker s tem zelo povečaš njihovo življenjsko dobo.

Počitek je del treninga. Prenatreniranost je glavni vzrok za slabe rezultate, zakrčenost ali celo zdravstvene težave. Z masažo se telo prej regenerira, mišice se razbremenijo, postanejo bolj prožne in s tem močnejše.

Fit klub, katerega vodi Primož Kobe, ima v organizaciji tudi t. i. Marš na Gače. Tradicionalni tek, ki je del dolenjskega tekaškega pokala, poteka po gozdnih poteh v dolžini 10,7 km.

Hrana je zelo pomemben dejavnik uspeha. Zlasti kdaj in kaj užiješ z obrokom. V veliko korist mu je tudi njegovo diplomsko delo Analiza učinkovitosti shujševalnega programa, v katerem se je posvetil raziskavi hujšanja in prehrane. Najpomembnejši faktor uspeha pa je podpora družine. Kljub veliki odsotnosti se vedno najde čas za dejavno preživljanje skupnega časa.

Še eden od talentov Primoža Kobeta. Rad se pohvali, da je obiskal 20 učnih ur harmonike. Njegov repertoar obsega 12 komadov.

London kliče. (BESEDILO IN FOTOGRAFIJE BOŠTJAN PUCELJ, APRIL 2011)

Romana Tomšič

Tek v naravi, kolesarjenje, smučanje, športno plezanje, tek na smučeh, turno smučanje, deskanje na snegu in dolgi sprehodi so po navadi rekreativni športi sodobnega človeka. Če poleg dodate še kilometre, frekvenco in težavnost, pa že težko ločimo med profesionalnim in rekreativnim športnikom. Romana Tomšič je profesorica športne vzgoje v osnovni šoli Stopiče. Nekajkrat na teden preteče po 10 kilometrov, kolesari vsak teden, udeležuje se smučarsko tekaških maratonov, pretekla je že nekaj klasičnih maratonov (Ljubljana, Sežana, Radenci). »V hosti sem vsak dan,« pove o svojem bližnjem okolišu, kamor se zapodi s tekaškimi copati za uro ali dve vsak dan. Vse to je za njo samo rekreacija. Kakovostno preživljanje prostega časa v naravi, kjer ni hrupa, onesnaženja in človeške nevoščljivosti. Živi na robu naselja, kjer je gozd prvi in drugi sosed. Tekmovanj ne mara, udeležuje se jih zaradi druženja in lepih spominov. Je pionirka športnega plezanja na Dolenjskem. Leta 1988 je bila tudi udeleženka prvega državnega tekmovanja v tej športni panogi. Takrat so tekmovanja potekala še v naravni steni, in sicer v plezališču Osp na Primorskem. Kljub svojim letom pri plezanju za seboj še vedno pusti skoraj vse mladce in mladenke naše širše regije, saj ima izvrstno tehniko plezanja. To mladi plezalci zelo zanemarjajo in vsi stavijo samo na moč. S plezanjem se je začela ukvarjati na fakulteti, ko so jo starejši kolegi povabili v hribe. Nekaj let se je nato ukvarjala z alpinizmom, kasneje pa prešla v športno smer plezanja. Njeni vzponi so zapisani tudi v zgodovini ženskega alpinizma pri nas, saj je naredila tudi ene izmed prvih ponovitev nekaj klasičnih plezalnih smeri (v mešanih navezah). Med njimi Pajkovo streho v Ospu, ki je bila v tistem času največja previsna skalna smer na svetu.

Jože Leopold Kukec

»Moj življenjski opus se je končal z OPN, v katerega je vključen športno-rekreacijski park Osredek, ki bo nekoč eno pribežališče Novomeščanov. Prostora je dovolj za vse, ker so zasnove krasne. Smo preblizu mesta, da bi delali svojo cerkev, kulturni dom, gasilski dom ...« svoj pogled na mesto ubesedi Jože Leopold Kukec, eden glavnih krivcev za nastanek parka. V bogati karieri na področju družbenih, mestnotvornih dejavnosti se je vedno boril za dobro Novega mesta in iskanju pravičnih rešitev za soljudi. »Narejen sem tako, da ko sem bil občinski svetnik in zavezan določeni stranki, sem podprl tudi tiste ideje, predloge, ki so zrasle na dvorišču konkurenčne stranke. Jaz nisem sovražno razpoložen do nikogar, tudi ne kuham zamere. Kakšnih stvari res ne pozabim, ampak zamere pa ne kuham.« Je zakladnica zgodovinskih podatkov, anekdot in človek lepih besed. Mnogim se je trajno ohranil v spominu kot matičar, tako rekoč uradnik, ki mladoporočenca popelje čez poročno ceremonijo. Pa vendar on ni bil navaden birokrat. Njegove poročne slovesnosti so bile polne navdiha, romantičnih, optimističnih in toplih besed. Na vsako poroko se je posebaj pripravil, se osebno angažiral, in če se je le dalo, je z novimi zakonci preštudiral vse podrobnosti. Tako so bili njegovi nagovori zelo osebni, polni čustev in radosti. V ta ritual je prinesel življenje. Prav to je njegov značaj. Odlikujejo ga skromnost, dobrodelnost in pozitivni pristop. »Vesel sem, če lahko naredim kaj koristnega za družino in za širšo skupnost. Ne da ima odmev, ampak da je koristno.« Kot predsednik krajevne skupnosti je za novo leto vedno odšel peš po krajevni skupnosti in osebno voščil vaščanom vesele praznike ter jih razveselil s stenskim koledarjem ali z drugim priročnim darilom. Gesta, ki pove vse o tem človeku.

Marija Novak

Marija Novak je gospodarstvenica. Je direktorica podjetja Novak, izpušni sistemi, ki se ukvarja s proizvodnjo, servisom in montažo izpušnih cevi. Letos bodo praznovali že 35 let delovanja. So vzorno gospodarsko podjetje, ki raste počasi, vendar zelo uspešno. V prihodnjih letih bodo odprli nov obrat v obrtno industrijski coni Cikava. V mestu sta z možem začela bivati leta 1966, ko sta si zgradila hišo. Na tej lokaciji takrat ni bilo ne ceste ne elektrike. Leta 1976 je mož ustanovil podjetje, saj je imel zaradi lokacije (bližina Karlovške ceste) dolgoročno lepe možnosti za uspeh. Včasih je bil to skoraj najpomembnejši dejavnik za obstoj in razvoj podjetja. Soprog je bil kovinarske stroke in po srečnem naključju je kupil opremo v Mostu na Soči in tako začel dejavnost v Novem mestu. Tisti čas so bili s to dejavnostjo prvi v Novem mestu in širši okolici. V Jugoslaviji je veljal zakon, ki je določal, da imaš kot zasebno podjetje lahko zaposlenih največ 5 ljudi. Za njihovo dejavnost je bilo to izključno premalo, saj ne bi mogli zadovoljiti celotnega delovnega procesa. Zato sta se z možem odločila, da tudi ona odpre svoje podjetje, in to bi lahko rešilo kadrovske težave. Ko danes Marija pomisli v preteklost, bi se spet odločila za enako pot, čeprav nikakor ni bila lahka ali lagodna. Za uspešnost poslovanja so zagotovo krivi tudi njuni skrbni otroci, ki uspešno nadaljujejo družinsko tradicijo. Prosti čas preživlja v sodobno urejeni zidanici, kjer ob zaključku koledarskega leta priredi srečanje članov krajevne skupnosti in sogovornikov iz mestne občine. Vaščani jo poznajo kot osebo, ki ne glede na status, ki ga ima, ni nikoli izstopala ali se z njim hvalila. V svetu krajevne skupnosti dejavno sodeluje že 20 let in nikoli ni odrekla pomoči za udarniške akcije krajevne skupnosti. Pri njej si vedno dobrodošel.

Franc Urbančič

Barve so doma na Knafelčevi ulici pri slikarju Francu Urbančiču. Uokvirjena olja na platnu se nizajo iz ene sobe v drugo in nato še v celo skladovnico. Vseh ustvarjenih je prek 1500, danes pa krasijo dnevne sobe tako v Španiji, Franciji, Avstraliji, Združenih državah kot tudi v vsaki hiši v Žabji vasi. Intenzivne barve, nianse in motivi dolenjske pokrajine zaznamujejo njegovo platno. Slika krajino in kulturno dediščino Dolenjske, včasih pa pogleda tudi v Belo krajino. Kastelčev mlin, Otoški, Topliški, Seidlov, mlin v Žužemberku ... Cela zakladnica duha minulega časa se zbira na sliki kot fotografija, ki bi bila narejena tistega davnega leta, ko so bili mlini še v najboljši kondiciji. Takrat so bile fotografije še črnobele. Urbančičeve slike pa niso samo namišljene podobe neke preteklosti, so natančne kompozicije z naštudiranimi avtohtonimi detajli. »Tukaj je stal prvotni mlin. Novejši mlin je bil tule. Sedem koles je imel. Vidiš tukaj luknje za kolesa? Tukaj so žlebovi ...« podrobno opisuje mlin v Drašči vasi od nastanka vse do danes. Slikarstva se je učil iz literature, vsebinske elemente posameznega objekta pa prebira iz posameznih strokovnih člankov, etnoloških zapisov, fotografij in skic. Nič ni naklučje, vse je skrbno premišljeno in narisano, prav tako kot se je svojega dela lotil v sosednji tovarni IMV in kasneje v Adrii, v kateri je prejel tudi diplomo inovatorja za svoj kreativni donos v podjetju. Je član likovne sekcije Jutro pri novomeškem Društvu upokojencev in član Kulturno umetniškega društva Revoz, ki je edino tovrstno drušvo v Sloveniji, ustanovljeno v tovarni. To združuje literate, pevce in likovne ustvarjalce.

Justin Kranjčič

VASICA POD HMELJNIKOM Tam, kjer sem bil deček rojen, cerkvica stoji in ob cerkvici potočk tiho žubori, izpod hriba mrzel, čist po strugi priskaklja, v tej vasici, pod vinogradi sem bil doma. Nad vasjo nekdaj ponosno grad Hmeljnik je stal, zdaj od njega v spomin je le še zid ostal, streha ga pokriva, čuva zgodovino to, da se mlade še rodove, se ohranila bo. Skromnih hišic, s slamo kritih videti več ni, na tem kraju zdaj ponosna, lepa vas stoji, v tej vasi mladi, pridni, srečni so ljudje, v kraj domači, v kraj rodni vleče me srce, v kraj domači, Karteljevo vleče me srce. »Ali mora biti kaj lepšega na svetu kot to, da človek ljubo zdravje ima, ko fantič mlad svojemu dekletu posluša utripe njenega srca. Ne, ni lepšega, ni, to vemo mi, ki nam sreča ni bila mila in naša srca je ranila, ker moramo ležati v bolnici ...« deklamira svojo pesem Justin Kranjčič. Naslov pesmi je Golnik, kraj, kjer je preživel veliko mesecev svoje mladosti, saj je zbolel za tuberkulozo. Leta 1956 je bil dvakrat operiran, uspešno okreval, vendar postal invalid. Danes šteje dobrih 70 let, je poln življenja in kulturno zelo dejaven. Kot otrok si je želel postati živinozdravnik. Zaradi dela na kmetiji, vojaščine in kasneje bolezni je bil že prestar, da bi lahko odšel študirat. Veliko je bral razne strokovne literature, predvsem o naravoslovju. Najprej na Golniku, kasneje pa si je izposojal iz knjižnice v Novoteksu, v katerem je delal vse do upokojitve. »Prvo pesem sem napisal po vojni, prej sem samo kot otok mal klamfou,« se nasmeje. Poezijo je poznal malo, jezika se je naučil iz splošne literature in ponosno tudi pove: »Pri objavah v literarnih revijah so vedno pohvalili, da imam lepo rimo in da lektorji niso imeli kaj popravljat.« Deloval je tudi v vaškem gledališču v Karteljevem, danes pa poje tenor pri mešanem pevskem zboru Društva upokojencev Novo mesto. Nekatere pesmi so tudi uglasbili, eno celo Lojze Slak, s katerim prijateljujeta že od malih nog. Njegove pesmi se kljub bridkosti, tesnobi ali bolečini vselej končajo optimistično. »/.../ prišel bo dan, to mi dobro vemo, ko vsako od nas bo spet vesel, ko fantič mlad spet vriskal bo veselo in svoje dekle na srce prižel.«

Tone Dolinšek

Tone Dolinšek ima poleg družine še dve ljubezni. Eno so čebele, drugo pa golobi pismonoše. Odraščal je v sosednji Gotni vasi, nato pa se je priženil v Žabjo vas. Čebelarstvo je zanj hobi, ki pa je prazaprav način življenja, saj dela nikoli ne zmanjka. Spomladi in poleti je paša, jeseni in pozimi pa se je treba pripraviti na naslednjo sezono. Popraviti panje, najti lokacije in urediti polno malenkosti, ki pripadajo čebelarski dejavnosti. »Na kamionu imam 60 panjev. Prej smo vozili po Jugoslaviji, zdaj pa bolj po domačih krajih. Bizeljsko, Bela krajina, Kočevski rog, Dolenjska. Prej sem imel 2 kamiona, sedaj imam enega,« pojasni Tone. Za čebelarstvo se je zanimal že kot 6 let star otrok. Najprej je bil čebelar samo doma, zadnjih 25 let pa čebele prevaža. »Če bi v Žabji vasi postavili kamion, bi dobili mešani med. Tu rase jelka, hoja, nekaj akacije je v bivših vojaških skladiščih, splošno pa cvetijo bolj rožice. Tu med ni sortiran, kot na primer tam, ko hodim v Belo krajino. Takrat pretežno kostanj cveti in pridelam kostanjev med.« Za hišo pa ima postavljen tudi velik golobnjak, ločen na dva dela. V enem je moška populacija golobov, v drugem pa ženska. To so posebno vzgojeni golobi, ki priletijo domov. To pomeni, da jih odpeljejo na neko lokacijo in potem se golob vrne v svoj domači golobnjak. Ker so jih v zgodovini uporabljali kot neke vrste poštarje, se jih je prijelo ime pismonoše. V Novem mestu obstaja tudi klub ljubiteljev športnih in okrasnih golobov Pismonoš, katerega aktivni član je tudi Tone. V klubu skrbijo za izobraževanje in vzgojo članov ter za varovanje, opazovanje in preučevanje golobov kot ptičje vrste v naravi. Poleg tega se udeležujejo domačih in mednarodnih razstav in tekmovanj. Največja razdalja, ki jo je uspešno preletel Tonetov varovanec, je 750 kilometrov.

Jože Smole

Andrej Kastelic

 

»Mislim, da je kmetija blizu mesta definitivno prednost. Po novem lahko rečem, da je naša že kar v mestu. Tisti, ki ima idejo, se ne bo obremenjeval z lokacijo, vendar bo tam, kjer se bo našel, delal tisto nišo, ki bo uspela,« bi vam odgovoril Andrej Kastelic, magister zootehnike in nosilec kmetijske dejavnosti na domačiji, če bi ga gnjavili o nesmislu ohranjanja kmetije v mestnem naselju. Umirjen, pozitivno razgledan fant, ki je ravno postal očka, ima nešteto poslovnih idej. Nekaj so jih že uresničili, druge še čakajo na pravo priložnost. Kastelčevi so bili ena prvih kmetij z mlekomatom na Dolenjskem. Poleg proizvodnje mleka, jajc in cvička je njihova osnovna dejavnost tudi vzreja prašičev, goveda in kozic. Poleg tega vas lahko založijo še z novoletnimi smrekami, domačim zeliščnim likerjem ter vam omogočijo ogled kmetije. Kot selecionist v prašičjereji za celo Slovenijo je po srečnem naključju začel sodelovati s strokovnjaki po celi Evropi. Tako je pridobil veliko novega znanja in vpogled v sodobno kmetijstvo. Zaposlen je na Kmetijsko gozdarskem zavodu, ki deluje v okviru Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije. S kmetijo se ukvarja cela družina, želja pa je, da bi nekoč lahko odprli turistično kmetijo s prenočišči in celostno ponudbo domače pripravljene hrane. V kolikor jim to ne bo naklonjeno, pa razmišlja celo o manjši sončni elektrarni, kar je danes trend v zahodni Evropi in prinaša dolgoročne razvojne možnosti. Sicer pa, ko si boste natočili mleko, vedite, da je to avtohtono žabjevaško mleko, saj se krave pasejo izključno na posestih krajevne skupnosti Žabja vas.

Anica Župevec

 

 

 

 

Vaščani jo poznajo pod imenom Teta. Živi v prvi hiši na vogalu semafornega križišča. Hiša je že stara in do danes še nihče ne ve, kaj bo z njo. Že neštetokrat so obljubljali, da bodo križišče širili, s tem pa bi morali hišo podreti. In ravno zaradi tega je niso obnavljali in so čakali in čakali. Upravni mlini meljejo zelo počasi. Kmetijska dejavnost se je pri njih skoraj opustila, saj so zaradi bližine mesta prodali del posestva za gradnjo, novih primernih parcel za dejavnost pa je v bližini težko dobiti. V Žabji vasi so bile do nedavnega tri večje kmetije. Krnčeva, Župevčeva in Kastelčeva. Vsaka od njih je vaščane zalagala s svežim domačim mlekom. V kolikor ste hodili k Župevčevim, ste prinesli steklenico in Teta vam je natočila liter ali dva mleka, ki vas je v lončenih posodah čakal na hodniku. Smetana, ki se je nabrala na vrhu, je po navadi končala v štrudlu ali palačinkah. Najlepši spomini vsakega vaščana. Poleg mleka pa so bili otroci deležni še kosa kruha, ki ga je Teta pekla vsake nekaj dni. Odrezala je dober krajec in na poti domov si glodal še toplo skorjico doma narejenega hlebca.

Stane Prešeren

 

 

 

 

»Jaz sem odvisnik,« resno pove Stane Prešeren. »Od vremena,« doda in se veselo zasmeje. Pri njih se boste vedno nasmejali do ušes, saj zbadljivih hudomušnih pripomb nikoli ne zmanjka. Hiša družine Prešeren je nekoliko odmaknjena od naselja, čeprav stoji tam že od nekdaj. Mogoče bi bilo bolje reči, da jih strnjeno naselje še ni požrlo. Cesta mimo njih je bila nekoč glavna pot iz mesta proti Beogradu. Ko je po vojni prišel naokoli sam maršal, je v gozdu naokoli mrgolelo policistov. Prešernovi imajo drevesnico, kjer gojijo sadike sadnih in drugih dreves. Na koncu posesti pa boste zagledali veliko nagnjeno stoletno vrbo, ki ji pravijo Napoleonova. »Ime je dobila po govoricah, ki so šle od ust do ust. Kot strokovnjak lahko rečem, da je toliko stara. Al to je velika vrba, samo je votla, zato je nemogoče letnico dokazat. 200 let ima zagotovo.« Stane poskuša podtakniti tudi podmladek na obstoječem mestu, vendar je zemlja tu tako izčrpana, da se noben ne prime. Če bi ga zasadili nekaj deset metrov stran, bi se prijel. »Tlele doma mi zrastejo ko plevel na vrtu, samo kol zabiješ pa rastejo.« Vendar pa je Stane med nežnejšem spolom poznan predvsem po svojih orhidejah. Ta zabaven gospod ima v svoji zbirki prek 300 različnih orhidej, popisanih z botaničnimi imeni, ki jih intenzivno zbira zadnjih 20 let. Nekaj jih je pripeljal celo iz Južne Amerike, kamor so šli z društvom ljubiteljev orhidej na strokovno ekskurzijo. Je prava mala enciklopedija orhidej, pozna vse skrivnosti, nekaj pa jih je pripravljen tudi deliti z ostalimi. »Ženska vpraša: Kaj čm nardit? Mi je mož dal za rojstni dan orhidejo, zdej mi pa crkuje? Pa pravm: Sej boš mela spet rojstn dan.«

Emil Pureber

 

 

 

 

Emil Pureber, splavar in zbiratelj žabjih skulptur, je doma v Žabji vasi od vedno. Kot otrok je živel ob sedanji Šentjernejski cesti. Na današnji lokaciji, Na lazu, pa so imeli njive in pašnike za krave. Zaposlil se je na Ljubljanskih mlekarnah v zbiralnici mleka na Bajnofu pod Trško goro. Njegovo glavna okupacija prostega časa predstavlja pirografija, vžiganje v les. To je risanje s pomočjo električnega transformatorja, kamor je pripet neke vrste svinčnik s kovinsko cekas žico. Na svetlo leseno podlago s pomočjo električnega toka, ki segreje kovino, vžiga linije in sence poljubnega motiva. Njegovi motivi so v glavnem slovenska kulturna dediščina. Stare hiše, gradovi, cerkve, Jakčevi pogledi na Novo mesto. Uporablja mehkejši les, kot so lipa, breza ali topol. Na svetlejšem lesu pride slika do izraza zaradi kontrasta. Talent za risanje je spoznal že v osnovni šoli, kjer ga je opazil učitelj tehničnega pouka iz osnovne šole Ljubo Žagar. Kasneje je to malo zanemaril, ker enostavni ni bilo časa. Otroci, družina, zakon, vojska, služba in delo. Ko se je upokojil, je začel ustvarjati bolj intenzivno. Dela počasi v tišini, tudi pozno v noč. V ozadju se sliši klasika, prav potiho, da ne zmoti koncentracije in mirne roke. Napake se ne da popraviti. V tej tehniki se les deformira enkrat za vselej. Je pravi lokalpatriot, saj ima tudi na svojem logotipu žabo.

Brigita Judež

»Rabimo otroške igrišče,« izstreli kot iz topa. »Trenutno je tukaj od 30 do 40 otrok, čisto majhnih, osnovnošolskih. Najbrž smo ena redkih krajevnih skupnosti, ki nima igrišča.« Brigita Judež je mamica 4 otrok in bi ji bilo kar verjeti na besedo. Partner Božo je iz prejšnjega zakona prispeval še enega, tako da se imajo doma zelo veselo. Igrajo se na vrtu ali pri sosedovih, hodijo na sprehode v gozd, kaj več pa žal to okolje ne nudi. »Mogoče nismo volilno tako močna enota, da bi se v Žabji vasi naredilo igrišče,« skomigne. Veseli jo, da je blizu mesta, dobrih 10 minut sprehoda do mestnega središča v eno smer in 2 minute do gozda v drugo smer. Skrbi jo bodoča obvoznica. »Na eni strani že imamo tovarno Revoz, sicer smo se živeti z njim že navadili. Vizualno me ne moti, skrbijo me tiste emisije, ki jih ne vidimo.« Problem prometa pa nikakor ni problem za njunega sina, ki v dveh urah našteje prek 50 tovornjakov – in zanj je to balzam za oči in ušesa. »Nekoč smo poleg košarkarskega igrišča (danes je tu bencinski servis OMV) imeli hišo krajevne skupnosti, kjer so bili tudi žuri in razna javna praznovanja. Ne vem, kako to, da je zamrlo. Je pa res, da je bilo zelo odročno. Še pločnika ni bilo do tam,« se spominja svojih najstniških let. Sicer ne hodi po kafičih, pa vendar predlaga, da v kolikor hočete srečati staro žabjevaško klientelo, morate zaviti v bife KZ Krka. V Veroni ne boste srečali nikogar od staroselcev.

 

 

 

 

 

Šhanin Balažek je navdušila publiko. ( foto: Bogdan Miklič )

  Občinstvo je navdušila glasbena skupina, ki deluje pod vodstvom Andreja Bartlja, medtem ko je Šhanin Balažek, sicer hči novomeške romske svetnice Dušice Balažek, zapela stare romske pesmi.

Novomeški Romi se bodo skozi glasbo in plese predstavili tudi to nedeljo ob 17. uri v novomeškem Kulturnem centru Janeza Trdine. Romsko društvo Romano veseli, ki ga vodi Milena Tudija iz Šmihela, s pomočjo Zveze Romov Slovenije in mestne občine Novo mesto organizira osrednjo prireditev, na kateri bo nastopil tudi glasbenik Oto Pestner.

V četrtek, 31. marca 2011, je Teater Pisker v Kulturnem centru Janeza Trdine že četrto leto pripravil gledališko predstavo. Teater sestavljajo starši otrok, ki so vključeni v vrtec Pedenjped. Tudi tokrat so se odločili za delo Svetlane Makarovič. Veveriček posebne sorte je zgodba, ki je vedno aktualna in ne nagovori le otrok, temveč tudi starše in pedagoge. Scenarij in režijo je prispevala Tina Dović, v predstavi pa je sodelovalo kar sedemnajst staršev. V vlogi mišk in zajčkov so se jim pridružili tudi njihovi šoloobvezni otroci. Izvirno scenografijo in kostumografijo je z vzgojiteljicami vrtca Pedenjped pripravila Lavra Fabjan, tiskovine pa je oblikoval Jurij Kocuvan. Starši so igro pripravljali dva meseca in pol, prostor za vajo so jim prijazno odstopili na Osnovni šoli Center ter v Hostlu Situla. K uresničitvi zamisli je pripomogla tudi naklonjenost vodstva in zaposlenih v vrtcu Pedenjped. (Fotografije Boštjan Pucelj)

Andreja Luštek, ravno tako članica omenjenega društva, je dodala, da se je v aktivnosti vključilo okoli trideset romskih otrok. Obiskala jih je tudi pisateljica Ivanka Mestnik, ki jim je prebrala svojo najnovejšo pravljico. Manca Može pa je kot prostovoljka vodila likovne delavnice za romske otroke.

Bogdan Miklič

foto:  Manca Može

Fotografija Boruta Peterlina so nam posredovali iz novomeškega Anton Podbevšek Teatra, skupaj z naslednjim sporočilom: “V Knjižnici Mirana Jarca bo do 30. marca 2011 (med tednom od 16. do 19. ure in v soboto od 9. do 12. ure), možen obisk inštalacije Zid objokovanja, avtorja Janeza Janše, v koprodukciji APT in Maske.

Obiskovalec ima možnost izbire med tremi prostori, lakrimatoriji,v katerih lahko prostovoljno daruje solze v posebna očala, ni pa to pogoj.
 Prostor individualnega spomina je namenjen osebnemu podoživljanju dogodkov (veselih ali žalostnih), ki v posamezniku sprožijo čustveno stanje, katerih posledica je jok.
 V prostoru kolektivnega spomina so na zaslonu dostopni kratki TV in filmski odlomki, izbrani na osnovi stanj in razpoloženj, ki lahko pripeljejo posameznika do joka.Obiskovalec lahko izbira med melodramatičnim  
 prizorom, družinsko tragedijo, nuklearno katastrofo, burlesknim humorjem, genocidom, radostjo športnega uspeha, smrtjo ljubljenega vodje, razglasitvijo samostojnosti itn.
  Tretji prostor – prostor fiziološkega spomina, je namenjen kemičnemu izvabljanju obiskovalčevih solz.
 Obisk lakrimatorijev je posamičen in traja približno 20 minut., zato je potrebna predhodna najava po telefonu 07 39 39 263 (TIC) ali 051 618 200 (APT).
 V projekt Zid objokovanja spada tudi  ledena konstrukcija  – ledeni zid, postavljen na travnik pred knjižnico, ki se bo topil (jokal) do zaključka akcije, obiskovalci pa lahko po vzoru originalnega jeruzalemskega zidu, v njegovih razpokah pustijo na listke izpisana intimna sporočila.”

Po daljšem obdobju je v Novem mestu ponovno zaživel pust v podobi Rudolfovega vstajenja, ki so ga skupaj z originalnimi novomeškimi maskami ustvarili aktivisti iz Sokolskega doma. V novomeškem zavodu za turizem napovedujejo, da bo prireditev postala tradicionalne in da bo poživila novomeško turistično ponudbo. Foto: Marko Habjan

Kaj človek vidi, ko se zazre v debel rezbarsko obdelan bukov okvir, ki nosi jesensko olje na platnu. Otroci začnejo z naštevanjem prepoznanih oblik v podobi, srednješolci že iščejo svoje čustvene pretrese, študentje modrost mojstra, glavnini zaposlenih je to potrata časa, upokojenci pa govorijo o minulosti njihovega vladanja. Kaj nam umetnik sporoča? Sporoča nam odgovore, na katera si sami postavljamo vprašanja ali obratno. Kdo sploh je umetnik? Umetnik je človek, ki za svoje početje ne potrebuje razumnega razloga. Kateri je dober? Sicer zelo neumno vprašanje, pa vendar … Zame je najboljši tisti, ki je iskren do svojega srca. Umetnike poznamo samo z vidika razstav, kritičnih objav, ekscesov ali dvomljivih anekdot. Da bi jih tolerirali, morda povabili na čaj ali jim kdaj odstopili parkirno mesto, moramo vstopiti v njihov svet. V svet, kjer je bistvo očem nevidno. V prispevkih bodo natisnjeni (v več epizodah) tisti ustvarjalci, ki so fizično ali čustveno tesno povezani z jugovzhodnim delom naše republike.

Bogdan Borčić je slikar in grafik, ki živi in ustvarja v Slovenj Gradcu. Na Dolenjsko ga vežejo leta od konca vojne do leta 1963, ko je tu živel z družino, ustvarjal in poučeval likovni pouk. Stanoval je na Glavnem trgu 2 v t. i. Fichtenauvovi hiši. Poleg tega redno obiskuje Galerijo Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki, kjer imajo urejen njegov Grafični kabinet. Tam vsako leto predstavi nove avtorske donacije tej galeriji. Je umetnik, ki kljub svojim letom gledalca vedno znova najvdihuje s svežimi potezami, idejami tako v grafiki kot na slikarskih platnih. Pred nekaj leti je platno zamenjal kar z obrabljenimi vrati, ko je z barvo posegel v površino, s konstrukcijskimi elementi pa dodal globino. S tem je iz slike prešel v skulpturo. Dolenjski filmski ustvarjalci na čelu z novomeškim režiserjem Filipom Robarjem Dorinom in produkcijsko hišo Studio Vrtinec so posneli dokumentarni film z naslovom Skice za portret umetnika, ki govori o njegovi umetniški poti bivanja. Bogdan je imel najmanj 130 samostojnih in 550 skupinskih razstav, večkrat je bil nagrajen, leta 2005 pa je dobil Prešernovo nagrado, največje slovensko priznanje za kulturno dejavnost.

Naša regija ima veliko pomembnih ljudi, ki so se počutili ujete v tem prostoru, včasih nezaželene, včasih pa tudi ne dovolj cenjene, in so odšli v svet. Mnogi so postali uspešni, slavni in mesto jim je takrat, ko so že preminuli ali pozabili na domače hribe, poklonilo zahvalo oziroma priznanje, a žal večinoma prepozno. So pa tudi zgodbe, ki so morda bolj spodbudne, bolj srčne in laže razumljive. Nives Dančulovič, modna kreatorka iz Novega mesta, je nedvomno ena od teh. Študira na naravoslovnotehnični fakulteti na dveh smereh, in sicer ji na tekstilni tehnologiji do konca študija manjka samo še diploma, medtem ko je pri smeri oblikovanje tekstila in oblačil nekako na polovici poti. V Novem mestu ter Zagrebu je že na začetku študija predstavila svojo modno revijo in dobila zelo spodbudne odzive. Vsekakor ni zaletava, dela premišljeno in deluje kot olimpijski maratonec. Za nadaljevanje kariere se je odločila, da odide kar v gnezdo oblikovalske industrije, to je v Italijo. Pravijo, da če lahko z modo uspeš tam, boš lahko uspel kjer koli. Razlog za selitev v Cesenatico pa je bila pravzaprav ljubezen, ki sliši na ime Nick. V tem okolju se je kaj hitro znašla, se v letu dni naučila italijanščine, prevzela vse njihove prijetne navade in si našla nadvse zanimivo mednarodno druščino sovrstnikov. Cesenatico je blizu Imole ter države San Marino na jadranski obali. Območje je znano predvsem po izdelovalcih dobrih in dragih čevljih ter tovarnah, ki šivajo za blagovne namke, kot so Iceberg, Richmond, Paciotti, Dior, Exté, Ferre, Moschino … Tu je svoje počitnice preživljala tudi Lorela Flego in Nivesin sosed je sam gospod Gavioli, arhitekt največje diskoteke na slovenski obali. V času poplave kitajskih tekstilnih izdelkov in neugodnih gospodarskih razmer je Nives uspelo postaviti svoj prostor v modnih trgovinah. Njene obleke so unikatni brezčasni kosi oblačil, ki imajo poleg oblačilne predvsem močno estetsko funkcijo. Namenjeni so tako za vsakdan kot za posebne priložnosti. Njene kolekcije se med seboj navezujejo in kosi se nadgrajujejo, so večfunkcionalni, vsako izdelano oblačilo ima svojo zgodbo in je namenjeno določeni osebi. Njena ciljna skupina so posamezniki, ki vedo, kaj želijo, in so vedno pripravljeni na nove barve, kombinacije, izzive, nove izkušnje in vedo, da so posebni v vsem svojem sijaju. Novo mesto je do nedavnega imelo svojega tekstilnega plemenskega ptiča z imenom Labod, ki pa so ga nekateri raje prodali, kot da bi se z njimi ukvarjali. Upajmo le, da Nives le ne bo odšla tako hitro iz naših krajev in da bo morda pustila še svoj pečat temu prostoru ali celo postavila novo modno ero.

Kreacije za dame za poletje in jesen 2010 (1)

Kreacije za dame za poletje in jesen 2010 (2)

Kreacije za dame za poletje in jesen 2010 (3)

Kreacije za dame za poletje in jesen 2010 (4)

Kreacije za dame za poletje in jesen 2010 (5)

Kreacije za dame za poletje in jesen 2010 (6)

Kreacije za dame za poletje in jesen 2010 (7)

Kreacije za dame za poletje in jesen 2010 (8)

Modna kreatorka Nives D v svojem ateljeju na vzhodni italijanski obali.

Stometrske vrste tekstilnih stojnic so tudi tu vsakdanjost. Na žalost pa prevladujejo cenena oblačila ter ponaredki z Daljnega vzhoda, ki domačo tekstilno industrijo rinejo v propad.

Ena povprečna trgovina s sukancem. Kljub ogromni izbiri je Nives zelo natančna z zahtevami in še vedno išče idealnega trgovca ali uvoznika. Posebej so ji všeč sukanci iz Omana.

Večino dneva preživi v svojem ateljeju v središču Cesenatica. Tu se ideje dobesedno oblečejo.

Kreacije, ki jih ustvarja, velikokrat nosijo tudi ročno poslikano teksturo. Vzorce za poslikavo si izmisli sama oziroma jo ustvari po navdihu s popotovanj.

Nekakšni prepoznavni znaki Nivesinih oblačil so predvsem šivi, ki so obrnjeni navzven, in unikatni potiski. Večinoma pa uporablja sodobno blago, med drugim je začela sodelovati tudi s tovarno Beti, ki izdeluje zanimiva, elastična in koži prijetna pletiva.

Poleg veliko slovenskih estradnikov je s svojimi idejami opremila tudi novomeški mešani pevski zbor Pomlad, italijansko pop skupino Dora Markus, Bernardo Žarn itd. Nives je 3 leta zapored sodelovala s prireditvijo Naj meščan (za Novo mesto), na kateri je dobila priložnost, da je oblekla njihove hostese.

Letos je Nives uspelo, da se je s svojimi kreacijami uspela uveljaviti tudi med vodilnimi slovenskimi modnimi trgovinami (Kobb v Mariboru, obmejne trgovine Kompas, Sreda ...). Od jeseni bo na policah trgovine Nama na voljo njena unikatna kolekcija plaščev, kril, šalov, majic in tunik. Zaradi količine izdelkov bodo nekatere kose izdelovali v šivalnici, kjer med drugimi šivajo tudi za blagovne znamke, kot so Max Mara, Marina Rinaldi ... Nives jih je izbrala na podlagi tega, kako dobro so ji naredili kopijo njenega prototipa. Po kar nekaj neuspelih poskusih je našla vrhunsko šivalnico.

Poleg modnih oblačil Nives svojim strankam tudi svetuje, kako toaleto nositi, jo kombinirati ter kaj je pomembno pri dodatkih, ki jih stranka že ima v domači kolekciji oblačil in jih želi dopolniti z novim unikatnim kosom.

Cesenatico je sicer zelo turistično mesto, ampak staroselci se še vedno veliko ukvarjajo z ribištvom. Tudi čedalje več mladih se loteva tega dela, ker prinaša velike zaslužke. Glede na število ribjih restavracij v mestu je to donosen posel, ki se dopolnjuje s tradicijo in modernim načinom življenja.

To jadransko mesto ima bogato zgodovino pomembnežev. Leonardo da Vinci je tu svoj čas namenjal raziskovanju umetnega kanala, ki bi povezal notranjost regije in morja, Garibaldi je tu začel svojo dolgo pot za združeno in samostojno Italijo v 19. stoletju. Tu se je rodil in živel kolesarski šampion Marco Pantani, ki mu je mesto tudi postavilo muzej. Kljub tragični smrti zaradi prevelikega odmerka kokaina ga mesto zelo spoštuje in oznanja njegovo športno slavo.

Mesto ima 90 ribjih restavracij in nobene vegetarijanske. Sicer je nekoč bila, vendar so jo po slabem letu dni morali zapreti zaradi pomanjkanja obiskovalcev.

Večeri se tu ob prijetni družbi in okusni italijanski kuhinji kaj hitro premaknejo v zgodnje jutranje ure. Italijani so zelo odprti, dobrosrčni in nadvse zabavna družba.

Klasična italijanska piadinerija je družinski posel. Piadine je tipičen kruh tega območja, ki tekne z vsemi povrtninami, s siri ali z mesnimi narezki. Stalne stranke, domače vzdušje, nogometno ozračje in seveda božansko okusna hrana.

Obala spomladi. Mivko z bagri zmečejo v nekakšen nasip, da ostane čista do poletja, s tem pa tudi zavarujejo obalo pred erozijo in vetrom, ki piha z morja.

V atriju Hiše kulinarike in turizma, je potekalo Martinovanje, ki ga je organiziral Zavod za turizem Novo mesto v sodelovanju z vinogradniškimi društvi Trška gora, Grčevje, Janez Trdina in Podgorje. V programu so sodelovali Nuša Derenda, pevska skupina Podgorjanski prijatelji, cvičkovi princesi Martina Baškovič, Lea Marija Colarič ter prelat dr. Janez Gril s stolnega Kapitlja, ki je opravil krst mladega vina.