“Slovenija je letos postala gostiteljica Evropskega prvenstva v košarki 2013 in bilo je logično, da se bo šampionsko Novo mesto, eno od zibelk slovenske košarke, potegovalo zanj in v tem smo bili uspešni. Vse županove odločitve v zvezi s tem so bile sprejete s široko politično podporo v mestnem svetu. Hkrati pa smo se vsi, župan, mestni svetniki in občinska uprava, dobro zavedali tveganj, ki jih prinašajo izjemno kratki časovni roki, ti pa so posledica dejstva, da je bila Slovenija za gostiteljico izbrana zelo pozno, kot “Fibin” plan B, potem, ko je “zamočila” Italija. Posledice te časovne pasti so sedaj tukaj. Nismo uspeli pridobiti zasebnega partnerja za projekt gradnje dvorane v Portovalu. Oziroma natančneje, pogoji pod katerimi je bil zasebnik (Strabag) pripravljen vstopiti v projekt, so bili za naše mesto nesprejemljivi. V teh pogajanjih (uradniško rečeno konkurenčnem dialogu) so pozicije verjetno precej enostavne, vlagatelj bi želel imeti posel in na njem (legitimno) zaslužiti, mestna uprava pa želi, da bi v projekt privabila zasebnega vlagatelja, ki bi prevzel tudi del dolgoročnega poslovnega tveganja. Skupni jezik bo v tej zadevi izjemno težko najti, krizi finančnega in gradbenega sektorja je potrebno dodati še dejstvo, da tovrstne dvorane le stežka prinašajo pozitivne bilance, kar kaže praksa bližnje in daljne okolice. Ne pozabimo še na to, da Novo mesto zasebnega partnerja potrebuje tudi zaradi tega, ker časovni roki ne dovoljujejo izvedbe investicije po Zakonu o javnih naročilih. Teoretično že, v praksi pa zelo težko – debata, ali je za to “kriva” zakomplicirana zakonodaja ali nemara uradniški pristop po liniji najmanjšega odpora, zaradi katere ne-izbrani ponudniki na revizijski komisiji “z levo roko podrejo” javne razpise, je vprašanje, ki ne odpravlja temeljnega problema v danem primeru.

Županstvo bo verjetno sedaj skušalo pridobiti novega zasebnega partnerja in spoštujem to zagnanost. Si predstavljate da, ob državnih prvakih v košarki, mesto ne bi resno skušalo pridobiti gostiteljstva? Kakšen plaz kritik o nesposobnosti in oblastniški aroganci bi to sprožilo med športnimi privrženci ter v širši javnosti, da medstrankarskih dnevnopolitičnih prerivanj sploh ne omenjam! Pomembno je, da se trudimo sodelovati pri organizaciji EPK 2013, vendar pa je potrebno biti premišljen in si popolnoma razjasniti, kje je meja, ki je nismo pripravljeni prestopiti.

Novo mesto ne potrebuje evropskega prvenstva v košarki za vsako ceno! V kolikor bo cena soorganizacije prvenstva ta, da bodo predimenzionirano dvorano odplačevale še generacije za nami, medtem ko bosta stadion in velodrom propadala, je ta previsoka. Takšna cena ne bi bremenila samo celotnega mesta in “dušila” drugo športno infrastrukturo, temveč bi verjetno ogrozila tudi financiranje programov, s čimer bi v končni fazi škodila tudi košarkarski panogi.

V kolikor se izkaže, da je vztrajanje v tem projektu neracionalno, predlagam plan B. Nadaljujmo s projektom izgradnje večnamenske dvorane v tem mandatu, torej do prihodnjih lokalnih volitev, saj jo Novo mesto že dolgo časa zelo potrebuje. Vendar zgradimo takšno dvorano, ki primarno ustreza potrebam našega mesta in regije in ne željam združenja FIBA.

Še vedno upam, da nam bo s projektom EPK 2013 uspelo, moramo pa biti pripravljeni tudi na drugačne scenarije in skrbi me, da bi v tem primeru pravkar zgrajena stopiška dvorana (čestitke županu in podžupanu) lahko postala priročen izgovor, da bi projekt mestne večnamenske dvorane romal za nedoločen čas na “mehčanje” v uradniške predale,” je v svojem odzivu na aktualna dogajanja v zvezi z dvorano Portoval zapisal Slavko Gegič, mestni svetnik LDS.

Ker pa želimo na ta dan privabiti čim več obiskovalcev, družin in otrok, seveda vsako leto organiziramo tudi pestre spremljevalne aktivnosti, ki so zanimive za oči, v večini pa se je mogoče tudi preizkusiti. Prav tako si je moč ogledati predstavitev klubov, ki delujejo v Novem mestu in morda na ta način še koga navdušimo za aktivno športno preživljanje prostega časa.

Dopoldne bodo v sklopu ParkLige potekali naslednji turnirji:

• Košarka – tekmovanje trojk
• Nogomet – tekmovanje v malem nogometu
• Odbojka – tekmovanje v odbojki na mivki

ParkLiga s Parktekom bo letos potekala v soboto, 17. septembra v Športnem parku Loka od 10.00 dalje. Prijavite se lahko na dan prireditve.

Občinski svetnik Gregor Macedoni je namreč občinsko upravo vprašal, zakaj se občina ni prijavila na razpis ministrstva za znanost in tehnologijo za sofinanciranje izgradnje širokopasovnih povezav na območjih t. im. belih lis, kjer ne obstaja komercialni interes za gradnjo.

Na občinski upravi se na razpis res niso prijavili. Pojasnjujejo, da iz podatkov ministrstva ni razvidno, da bi v naši občini obstajala s širokopasovnimi povezavami nepokrita območja. Obstajajo delno pokrita območja, kjer pa je število objektov zelo majhno.

Pogoj za kandidiranje na razpisu pa je tudi v tem, da se v 24 mesecih od datuma objave razpisa s strani komercialnih operaterjev ne planira gradnja te infrastrukture in je z analizo poslovnega modeehla moč dokazati, da gradnja na teh območjih ni možna brez izgube. V naši občini pa, ugotavlja vodja službe za investicije in razvoj Darja Plantan, naj bi tudi na teh območjih obstajal komercialni interes in komercialne rešitve za gradnjo teh telekomunikacijskih povezav.

Krajani Velike Cerovca si bodo morali pri povezavi z Novim mestom pomagati zgolj z lastnimi prevoznimi sredstvi. Avtobusa tam zaradi neprimerne cestne infrastrukture kljub njihovim željam ne bo. Tekst Uroš Lubej, fotografija Tomaž Levičar.

Cestišče do naselja Veliki Cerovec (iz glavne ceste Novo mesto – Metlika) ne omogoča uporabe avtobusa, so na MO Novo mesto pojasnili svojo zavrnitev pobude svetnika Ivana Bukovca (SDS), da se „na željo krajanov uvede avtobusna povezava vsaj dvakrat na dan“.

Cesta je ozka, v samem naselju pa ni obračališča, pravi Jure Duh iz novomeške občinske uprave. Krožna vožnja skozi naselje pa je izredno težavna in v zimskih razmerah celo nevarna, dodaja. To se je izkazalo že pri preiskušanju trase za šolski avtobus, ki bi otroke iz tega naselje povezal z OŠ Stopiče. Podjetje Veolia sicer povezavo izvaja do naselja Iglenik (tam avtobus obrača in gre nazaj v smeri Dolža).

Ta lepotica je zgolj ena izmed nekaj več kot štiri tisoč registriranih psov v novomeški občini. K tej številki lahko prištejemo še kakšnih trideset do štirideset odstotkov neregistriranih štirinožcev (vir: Kako pasje je to mesto, Park, oktober 2010, avtor T. Levičar). Če čez palec upoštevamo, da se vsak pes podela dvakrat na dan, lahko ocenimo, da imamo v naši občini opravka s kar 12 000 "paketi" pasjih iztrebkov dnevno. Letno to znese 4,4 milijone kupčkov. Občina se proti temu bori s petdesetimi opozorilnimi tablami (ki so medtem že izginile) in eno izrečeno kaznijo zoper nevestne lastnike. Sedaj bodo "na fronto" poslali še koške za pasje iztrebke.

„Upravni organ MO Novo mesto je leta 2009 v sodelovanju s krajevnimi skupnostmi postavil petdeset tabel na otroška igrišča in pešpoti, ki opozarjajo lastnike psov, da so dolžni pasje iztrebke za svojimi psi pospravljati. Do danes sta ostali ohranjeni samo dve tabli,“ so na občini odgovorili občinskemu svetniki Slavku Gegiču na vprašanje v zvezi z onesnaženjem otroških igrišč s pasjimi iztrebki.

Svetnik je predlagal, da se postavi obvestilne table in da se gre v osveščevalno akcijo tudi prek medijev. Na mestni občini so mu odgovorili, da namerava občina letos poleti namesto tabel postaviti koše za pasje iztrebke in na ta način pripomoči k vestnemu ravnanju lastnikov psov.

Zanimivo je, da smo že leta 2009 tudi v naši reviji opozorili na omenjeni problem: »Mestna občina Novo mesto je zaradi osveščanja prebivalcev in lastnikov psov postavila 20 tabel, ki opozarjajo, da na javnih površinah ni dovoljeno puščati pasjih iztrebkov. Table so bile postavljene na mestih, kjer je bila, glede na izkušnje, onesnaženost s pasjimi iztrebki največja. Od vseh dvajsetih tabel pa jih je po enem mesecu postavitve ostalo le še pet, saj so jih vandali tako ali drugače uničili ali pa lastninili,« so takrat odgovorili.

Na vprašanje, kako uspešni so pri sankcioniranju nevestnih lastnikov, so nam pojasnili: »Mestna občina Novo mesto ima zakonske podlage, na osnovi katerih lahko ukrepa proti lastnikom psov oziroma nadzira lastnike, ali pospravljajo pasje iztrebke. Občinski inšpektorat nadzor psov in njihovih iztrebkov opravlja na podlagi dveh občinskih odlokov, in sicer gre za Odlok o urejanju in čiščenju javnih površin ter Odlok o urejanju zelenih površin.“

Vendar so hkrati priznali, da so pri izvajanju odloka izjemno neučinkoviti: „Do sedaj je občinski inšpektorat Mestne občine Novo mesto prejel eno tovrstno pisno prijavo. Po izvedenem dokaznem postopku je bila v prekrškovnem postopku izdana Odločba o prekršku z izrečeno globo 417,29 evra in stroški postopka 41,73 evra. Proti Odločbi o prekršku pa je bila podana zahteva za sodno varstvo. Okrajno sodišče v Novem mestu je s sodbo v imenu ljudstva leta 2008 kot neutemeljeno zavrnilo zahtevo za sodno varstvo in dodatno naložilo plačilo 80 evrov stroškov postopka, nastalih v odločanja o zahtevi za sodno varstvo. Zaradi neplačila globe v pravočasnem roku je bil Okrajnemu sodišču v Novem mestu podan še predlog za določitev uklonilnega zapora, Davčni upravi Republike Slovenije pa predlog za prisilno izterjavo zaradi neplačila stroškov postopka v pravočasnem roku. Globa je bila nato plačana, stroški postopka pa še niso izterjani.«

Na mestno občino smo naslovili vprašanje, kako je z izterjavo te kazni in ali so pri kaznovanju v zadnjih dveh letih naredili kakšen napredek.

Matic Vidic, občinski svetnik iz vrst stranke Zares, je namreč junija letos na seji občinskega sveta  podal pobudo, da se za nevladne organizacije, mladinska društva in vsa neprofitna, dobrodelna društva zagotovi prostor za plakatiranje.

»Umetnost ni nikoli brez posledic.« (B. Brecht (1978))

Kultura je posel. Industrija, v kateri so vse kritične tendence ali potenciali zatrti, celo neobstoječi. Kot je vedel povedati že Theodor Adorno, smo zaradi popularne kulture ljudje pasivni, saj so užitki, ki jih prinaša zlajnan komad ali predvidljiv film, lahko dostopni. Prinašajo sprostitev; celo tolikšno, da kaj kmalu pozabimo na svoj mizerni ekonomski položaj in postanemo lutke v rokah državnih struktur. Kar je seveda popolnoma res; popularna kultura služi kot orodje za reprodukcijo produkcijskih razmerij, ki so zmeraj že kapitalistična razmerja izkoriščanja.

Kaj pravzaprav spada med popularno kulturo? Po navadi gre za kulturo, ki je všeč velikemu številu ljudi. Vendar pa je to le malo preveč ohlapna definicija; treba je poiskati skupne imenovalce teh všečnih izdelkov. Lahko opazimo, da so vsi:

1. instant produkcije z očitnim namenom ugajanja;

2. »variacije na temo«; rečem lahko le: hollywoodska romantična komedija. Ko ste videli eno, ste videli vse. Ta vzorec je seveda prenosljiv na vse ostale žanre ter popularno muziko. In punk;

3. predvidljivi;

4. množično proizvajani;

5. inferiorni. Tukaj smo sicer že na tankem ledu, saj je kakovost dokaj relativen pojem. Ali pač ne; samo pomislimo na domačo televizijsko produkcijo s posebnim ozirom na nadaljevanko Lepo je biti sosed;

6. v službi dominantne ideologije elit (in nam torej rinejo v žrelo okostenelo definicijo normalnosti: promovirajo institucijo družine, poroke in heteronormativnost ter utrjujejo patriarhalni sistem. In tako naprej.).

Pa ne gre samo za filmsko, televizijsko ali glasbeno produkcijo; v okvir popularne kulture spadajo tudi druge oblike umetnosti od knjig pa do fotografskih in slikarskih razstav.

Ker zgleda, da je tovrstna instant kultura v službi ohranjanja statusa quo in obstoječih razmerij moči, nujno potrebujemo njeno nasprotje. Če smo zaradi nje pasivni, je čas za bujenje. Za streznitev. Zaradi očitnih razlogov nam tega država ne bo priskrbela; kultura, ki osvešča in zbuja, lahko zraste le na pretežno ilegalnem zelniku. Avtonomne cone so tiste, ki jim ni mar za množično produkcijo kulturnih dobrin, ljudje, ki jih naseljujejo in obiskujejo, ustvarjajo zaradi potrebe po ustvarjanju. So življenje, ki se zaleze v vse, kar se zdi mrtvo. Iz sivine lahko naredijo mavrico in iz starih bajt kulturna središča. Spodbujajo komunikacijo namesto pasivnosti in s tem snemajo masko ideologiji, spodbujajo nas, naj vidimo prek samoumevnega. So valilnice novih praks in reprezentacij v službi družbene spremembe, kar pomeni, da so nevarne. In zato nujne. Ker ne smemo pozabiti na svoj gospodarski položaj, ne smemo zapasti v udobje, zaspati, ker nihče noče biti lutka. Avtonomija posameznika se v veliki meri rojeva v avtonomnih prostorih. In boji za enakopravno in drugačno družbo se začnejo na polju kulture, ki je osvobojena pritiska korporacij, občin, države.

Avtonomnih con v Sloveniji kronično primanjkuje, v zadnjem času pa se tudi tistim obstoječim godi precej slabo. Mestnim občinam je po navadi malo mar za alternativno kulturo; morda je strah pred izobraženimi in na akcijo pripravljenimi hordami prevelik, vendar prej verjamem, da gre za denar, ki ga tovrstni prostori enostavno ne prinašajo. Četudi društva zaskvotajo, pospravijo, uredijo in rešijo pred razpadanjem določen prostor in ponudijo mladim ter ne-več-tako-mladim kvaliteto namesto kvantitete, in če ne drugega, nekaj dogajanja po njihovem okusu v domačem mestu (kar ni zanemarljivo!), namesto zahvale in malo spoštovanja, če ne že stalnega prostora za svoje dejavnosti, dobijo brco v rit in zaklenjena vrata; kot se je pred kratkim zgodilo društvu AKD Izbruh v Kranju. Kar seveda grozi tudi vsem ostalim (z izjemo Metelkove), med drugim Sokolskemu domu. V svojem kratkem delovanju se je vzpostavil kot središče alternativne kulture v Novem mestu in ponuja vse od glasbe, fotografskih in slikarskih razstav pa do kuharskih tečajev in pilatesa. Itd. Vse, kar si znanja in nekonvencionalnih praks željno človeško bitje poželi. Morda bi bili veseli še več okroglih miz in debat, a sem prepričana, da bo do tega še prišlo, če se prej ne zalomi. Česar pa ne bomo dopustili, ne brez boja! Sokolski dom je udejanjanje točno tistega, kar Novo mesto danes potrebuje. Dejavnost namesto omrtvičenega stanja, v katerem mestno jedro lebdi že kar nekaj časa. Akcija namesto lenobnega srkanja informacij/manipulacij. Ko bo čas, upam, da bodo Novomeščani sposobni potegniti glavo iz kupa banalnosti, s katerim nas vsak dan pitajo, in se zavzeti za prostor, v katerem tega ne bodo deležni. (APRIL 2011)

PETRA BOŽIČ

Skate park na Loki je bil postavljen leta 2003. Osem let je moralo miniti, da bo agencija za šport prvič izvedla vsaj najnujneša vzdrževalna dela na napravah, ki so v očitnem "nevoznem" stanju.

Agencija za šport bo na skoraj povsem uničenem skate parku na Loki izvedla najnujnejša vzdrževalna dela. Sredstva zato bodo zagotovljena iz postavke, ki je namenjena vzdrževanju športnih objektov.

V prihodnje načrtujejo zamenjavo obstoječih naprav z betonskimi, „ki se ne premikajo, zato so tudi varnejša in bolj vzdržljiva“, so na svetniško vprašanje Slavka Gegiča (LDS) odgovorili iz občinske uprave mestne občine Novo mesto. Iz odgovora uprave sicer ni moč razbrati, kaj pomeni „najnujnejša popravila“ in tudi ne, kdaj naj bi prišlo do temeljite obnove parka. Na mestno občino smo zato naslovili dodatna vprašanja o tem.

Skate park je bil postavljen leta 2003 ob svetovnem dnevu brez avtomobilov. Kar nekaj mladih je park vzelo za svojega. Na žalost se občina ni odločila, da bi park dopolnila z dodatnimi napravami ali še kakšnim poligonom za bmx kolesa. Nasprotno. Nabor naprav je v osmih letih ostal enak, kot je bil, z leti uporabe pa so seveda postopno uničevale do te mere, da že predstavljajo nevarnost za uporabnike.

Novomeški vrtci so premajhni za vse naše predšolčke. Na fotografiji vrtec na Smrečnikovi ulici v Novem mestu. Fotografija Petra Juvan.

Z novim šolskim letom bo v novomeške vrtce sprejetih 366 otrok, vendar jih bo zunaj njih ostalo kar 139. Do konca šolskega leta 2011/2012 pa bo na listi čakajočih po trenutnih podatkih skupaj kar 222 otrok, kaže analiza, ki so jo opravili na mestni občini Novo mesto.

Na občini so potrdili, da je poskus, da bi odprli dva oddelka v novem stanovanjskem naselju Podbreznik, propadel. To je bila tudi ena izmed predvolilnih obljub župana Muhiča. Lastnik stanovanj, kjer bi bil vrtec, Imos, d.d. ni uspel pridobiti soglasij večine ostalih lastnikov stanovanj.

„Rešitve iščemo sproti z odpiranjem novih oddelkov v večnamenskih prostorih (telovadnice, zbornice itd.) in v osnovnih šolah.“ Potočarjeva trdi, da izkoristijo vsako možnost, ki jo imajo na voljo. Najeli so tudi prostore v vrtcu Videk ter najeli hišo v centru mesta. En oddelek bodo odprli v OŠ Otočec, dodaten oddelek tudi v OŠ Brusnice ter v naselju Lešnica.  Prav tako namerava občina obnoviti enoto Metka. Vendar vse to ne bo zadostovalo za sprejem vseh novincev v vrtce, zato so na občini sklenili, da bi obnovili tudi opuščeno enoto Janko (Kettejev drevored), kjer bi lahko pridobili tri dodatne oddelke.

Vendar so na obzorju še nove težave. Obeta se namreč sprememba zakonodaje, ki zahteva, da morajo občine zagotoviti 3 kvadratne metra prostora na vsakega otroka, ki ga sprejmejo. Do sedaj je bil normativ 1,5 kvadratnega metra, a je morala občina ta standard s soglasjem ministrstva znižati zaradi premajhnih prostorskih kapacitet.

Vprašanje je na junijski seji občinskega sveta postavil Bojan Kekec iz vrst SDS. „Zaradi večje rodnosti in spremembe zakonodaje, ki daje staršem pravico do brezplačnega vrtca za drugega in vse nadaljnje otroke, se je povečal vpis v vrtce, zato se s tem problemom ubadamo vse slovenske občine,“ mu je problematiko pojasnila Suzana Potočar, višja svetovalka za predšolsko vzgojo na mestni občini Novo mesto.

Velja, da mora biti vsakomur omogočen prost dostop do vodotokov. Tudi do reke Krke. V Novem mestu je bilo – in zgleda, da še bo marsikje, posebej tam, kjer bi bila reka zaradi oblike brežin načeloma najlažje dostopna – drugače. Poseben fenomen pa je prostor ob Župančičevem sprehajališču pod znamenitim Bregom. Tu vsak lastnik malo po svoje ogradi svojo parcelico, jasno, ograjeno tudi dobro zakleni, sem ter tja pa kak še namesti svoj privez za čoln, kakor je storil tudi za enkrat zadnji med graditelji. Ta prostor je pravi sinonim za zmedo. (foto 9. april 2011)

V letih 2006 - 2009 je potekala težko pričakovana obnova vrtca Ciciban v Novem mestu. Spomladi 2010 je na nepravilnosti in celo na sume kaznivih dejanj prvi opozoril nadzorni odbor mestne občine Novo mesto. Zadevo je prevzela skupina tožilcev za pregon organiziranega kriminala. Prvi epilog je, kot vse kaže, prišel konec junija letos, ko so kriminalisti vložili ovadbo zoper pet oseb zaradi suma storitve gospodarskega kriminala.

Kriminalisti novomeške policijske uprave so obiskali novomeško občino in zahtevali dokumentacijo v zvezi z obnovo vrtca Ciciban. Prav tako je bil nekdo z mestne občine Novo mesto vabljen na razgovor s kriminalisti, je potrdila Judita Pirc, predstavnica Mestne občine Novo mesto za stike z javnostjo.

“Glede na to, da so kriminalisti na razgovor vabili pisno (z osebno vročitvijo), ne moremo z gotovostjo trditi, kdo je tako povabilo prejel. Zato predlagamo, da se v zvezi s tem obrnete na pošiljatelja,” je povedala Judita Pirc.

Pirčeva je ponovno pojasnila, da v kabinetu župana niso seznanjeni s kakršno koli ovadbo zoper občino, župana ali zastopnike interesov občine.

Kdaj je prišlo do obiska kriminalistov, še nismo uspeli izvedeti.

S tem se še dodatno potrujejojo naše dosedanje navedbe, da se ovadba, ki so jo kriminalisti policijske uprave Novo mesto pred kratkim podali na skupino tožilcev za pregon organiziranega kriminala, nanaša ravno na vodilne na novomeški občini, med njimi najverjetneje tudi zoper župana Muhiča. Ovadba bi se lahko nanašala tudi na vodilne iz podjetja Etranet Janez Bele s.p., Begrad, d.d. in Mizarstvo Trščinar, ki so bili vpleteni v izvedbo obnove vrtca Ciciban. Uradne potrditve, na koga se ovadbe nanašajo, sicer še ni.

Ozadje: Med osumljenimi gospodarskega kriminala najverjetneje vodilni na novomeški občini

(20. julij 2011) Iz neuradnega, vendar zelo zanesljivega vira blizu vrha slovenske policije smo izvedeli, da naj bi novomeški kriminalisti konec junija na vrhovno državno tožilstvo podali ovadbo zoper vodilne osebe novomeške občine, domnevno tudi župana Alojzija Muhiča, zaradi suma storitve dejanj gospodarske kriminalitete. Osumljenci naj bi občini povzročili premoženjsko škodo v skupni višini 168 000 evrov. Ovadbo naj bi prevzela skupina tožilcev za pregon organiziranega kriminala. Ovadba bi se lahko nanašala na sporno obnovo vrtca Ciciban, ki je potekala v letih 2006 – 2010.

Slednja je potrdila prejem ovadbe glede suma storitve kaznivih dejanj pri izvedbi javnega naročila, katerega naročnik je “ena izmed občin s področja Policijske uprave Novo mesto”, ne pa tudi tega, da gre za novomeško občino. V kabinetu novomeškega župana o ovadbi ne vedo ničesar, na podrobnejša vprašanja o tem, ali so kriminalisti v zadnjem času preiskovali občino in župana oziroma zasegli kakršno koli dokumentacijo, pa zaenkrat še nismo prejeli odgovora.

Kot določa zakon o kazenskem postopku, bo tožilec, ki mu je bila zadeva dodeljena, presodil, ali ovadba vsebuje dovolj dokazov, da vloži obtožnico. V nasprotnem primeru bo policijo zaprosil za dopolnitev ovadbe.

Očitki kriminalistov

Novomeška policija je v sporočilu za javnost 15. julija navedla, da je policija tožilstvu ovadila pet posameznikov in pravno osebo, med njimi sta „zastopnika interesov občine“, „odgovorna oseba občine“ in „odgovorna oseba izvajalca“.

Osumljencem očitajo trinajst kaznivih dejanj, ki se nanašajo na nepravilnosti pri izvedbi javnega naročila za izvedbo gradbenih del in dobavo različne opreme. Naročnik je občina „z območja policijske uprave Novo mesto“. Gre za kazniva dejanja zlorabe uradnega položaja, štirih kaznivih dejanja izneverjanja in zlorabe zaupanja, šestih kaznivih dejanj ponareditve poslovnih listin in dveh kaznivih dejanj ponareditve uradne listine. Občina naj bi bila zaradi teh kaznivih dejanj oškodovana v skupni vrednosti 168 000 evrov.

Policija med drugim navaja, da je izvajalec del občini leta 2008 zaračunal za 12 000 evrov več dobavljene opreme, kot je bilo navedeno v njegovi ponudbi. Zastopnika občine sta ponarejene listine potrdila in izvajalcu s tem omogočila izplačilo. V letih 2008 in 2009 je izvajalec občini ponovno zaračunal višji znesek za dobavljeno opremo, kot je bila dejansko dobavljena, in sicer v višini 28 000 evrov. Zastopnika občine sta ponarejene listine spet potrdila in s tem omogočila neupravičeno izplačilo denarja davkoplačevalcev. Do oškodovanja občine je prišlo tudi pri zaračunavanju stroškov pri izvedbi del, in sicer spet v višini 28 000 evrov. In še naprej, župan je po ugotovitvah novomeških kriminalistov v letih 2008 in 2009 ponaredil listine o izvedbi javnega naročila. Policija je ugotovila, da so bila dela izvršena že pred izvedenim lažnim javnim naročilom.

Policija tudi očita odgovorni osebi občine, se pravi županu, da je v letu 2008 storil kaznivo dejanje zlorabe položaja, s tem ko je izvajalcu dovolil, da nadaljuje z deli, čeprav v proračunu za to ni imel zagotovljenih sredstev. S tem je oškodoval občino, saj je morala le-ta plačati kar 100 000 evrov obresti za izvedena dela, ugotavlja policija.

Skupina tožilcev že dalj časa preiskuje investicijo v vrtec Ciciban

(Že od lanske jeseni skupina tožilcev za pregon organiziranega kriminala preiskuje investicijo v vrtec Ciciban, ki je potekala v letih 2006 – 2009, vendar nam niti skupina tožilcev niti novomeška policija nista potrdili, da gre pri zadnji ovadbi za omenjeno zadevo.

Z zadevo Ciciban se je spomladi 2011 ukvarjal nadzorni odbor Mestne občine Novo mesto, ki je pri investiciji ugotovil številne nepravilnosti in celo sume kaznivih dejanj gospodarskega kriminala.

Nadzorni odbor novomeške občine je med drugim ugotovil, da se je investicija povečala skoraj za 30 odstotkov oziroma za malo manj kot 460.000 evrov, in sicer na račun dodatnih del in za gradbeno obrtniška, inštalaterska in dela za vgradno opremo ter zunanjo ureditev. Prvotna vrednost investicije je bila 1,7 milijona evrov, končna pa malce manj kot 2,2 milijona.

Skoraj vsa pooblastila v zvezi z rekonstrukcijo Cicibana je občina predala podjetju Entranet Janez Bele s.p. Bele je novomeški javnosti poznan tudi po tem, da je bil vpleten v preiskavo in sodni postopek, ker naj bi kot vodja tehnično komercialne službe obrtne zadruge Hrast skupaj s tedanjim direktorjem, oškodoval omenjeno zadrugo za 400 000 evrov, poleg tega pa naj bi bilo oškodovanih tudi kakšnih 80 obrtnikov in zaposlenih v zadrugi.

Janez Bele je po navedbah nadzornega odbora podjetju Begrad, d.d., ki je bil izvajalec gradbenih, obrtniških in inštalacijskih del, priznal strošek odvoza in deponiranja odpadka v višini 28 000 evrov, čeprav je bil ta strošek že vključen in plačan v enotnih cenah gradbenih del. Nadzorni odbor meni, da je bila občina za ta znesek torej dejansko oškodovana. Direktor podjetja Begrad Franc Panjan danes za nas ni bil dosegljiv.

Prav tako je prišlo do nenavadne spremembe pri vgradnji igralne opreme. Bele naj bi namreč potrdil dobavo opreme, ki pa v resnici sploh ni bila vgrajena v objekt, menijo nadzorniki. Namesto nje je bila vgrajena drugačna oprema. To se je ugotovilo šele pri predaji objekta v uporabo. Dobavitelj opreme je bilo Mizarstvo Martin Trščinar s.p. Tudi on se nam ni oglasil na telefonske klice.

Tudi sicer je pri naročanju premične igralne opreme po mnenju nadzornikov prihajalo do hudih nepravilnosti. Izvajalec Trščinar je bil spet zbran kar s postopkom zbiranja ponudb, čeprav je bila vrednost posla skoraj 100 000 evrov. Še več, nadzor ugotavlja, da sta postopek naročanja vodila kar Janez Bele in sam Martin Trščinar, pri čemer je bilo vnaprej jasno, da bo posel dobil slednji. »Med njim in vsaj enim od konkurenčnih ponudnikov je bilo dogovorjeno, da bi slednji oddal cenovno manj ugodno ponudbo. V nadzoru pregledana dokumentacija to zlorabo jasno dokazuje,« piše nadzorni odbor.

Bele je potrdil, da je imel razgovor pri kriminalistih pred približno 14 dnevi, da pa z ovadbo ni seznanjen. Dejal je, da je svoje delo opravil korektno in profesionalno. Vse očitke je zavrnil in jih povezal s političnimi nasprotniki župana Muhiča iz časa lanske volilne kampanje. Trdi, da lahko vse dokumentira z listinami. Prav tako pravi, da je na vse očitke nadzornega odbora že odgovoril, vendar njegovi odgovori niso bili upoštevani v poročilu nadzornega odbora. Omenil je tudi, da je investicija narasla predvsem zaradi tega, ker je bila dokumentacija, na podlagi katere je bila ocenjena vrednost investicije, zelo pomanjkljiva (manjkale so npr. statične presoje ipd.).

Domnevne nepravilnosti, ki jih je ugotovil nadzorni odbor, sicer segajo v čas obeh zadnjih mandatov. Sporna dejanja pri pripravi obnove (nadzorni odbor omenja predvsem pomanjkljivo projektno dokumentacijo) so se zgodila v času župana Boštjana Kovačiča in ko je občinsko upravo vodila Mojca Špec Potočar (Kovačič je občino vodil v letih 2002 – 2006, Mojca Špec Potočar je vodenje občinske uprave prevzela marca 2006, pred njo pa jo je vodila Vera Ocvirk). Domnevne nepravilnosti pri sami izvedbi obnove pa so bile narejene v času prvega mandata župana Alojzija Muhiča in direktorja Saša Murtiča (2006-2010).

Kulturni center Primoža Trubarja je bil odprt leta 2009. Investitor je bila občina Šentjernej, izvajalec pa podjetje Begrad, d.d. Novomeški kriminalisti preiskujejo, ali je pri izvedbi projekta prišlo do nezakonitosti. Fotografija: Boštjan Plesovič, www.kc-sentjernej.si

Novomeška policijska uprava je potrdila, da kriminalisti preiskujejo investicijo v Kulturni center v Šentjerneju, katerega investitor je bila občina Šentjernej. Kriminalisti so zasegli dokumentacijo o projektu. Zadevo bo preučil tudi nadzorni odbor občine.

Kaj natanko naj bi šlo narobe pri investiciji, nismo uspeli izvedeti. „Kriminalistov na naši občini ni bilo, so pa od nas z dopisom zahtevali, da jim pošljemo dokumentacijo o projektu,“ je potrdil tudi Franc Hudoklin župan občine Šentjernej, ki podrobnejših izjav ni želel dajati.

Znano je le to, da naj bi se investicija med gradnjo precej povečala. Po besedah opozicijskega občinskega svetnika Darka Homana je bila prvotna ocenjena vrednost med 2,5 in 2,8 milijona evrov, potem je narasla na 4-5 milijona evrov, navsezadnje pa je Kulturni center občino Šentjernej stal prek 7 milijonov evrov. Da se je investicija med gradnjo podražila za približno 30 odstotkov, je potrdil tudi direktor občinske uprave Milan Jakše, ki pa natančnih uradnih podatkov kljub našemu sklicevanju na dostopnost informacij javnega značaja, ni želel razkriti.

Iz neuradnega vira smo izvedeli, da naj bi bilo v projektih navedenih več oken, kot so jih kasneje izvedli, poleg tega pa naj bi na istem kosu zemljišča investitor plačal asfalt, tlakovanje in še zelenico. Informacij nismo mogli preveriti, saj odgovorni o podrobnostih ne želijo govoriti. Izvajalec gradnje je bilo sicer podjetje Begrad, d.d., katerega direktor Franc Panjan za nas danes ni bil dosegljiv.

Simon Štembergar, član nadzornega odbora občine Šentjernej je povedal, da so jih kriminalisti pozvali, da se tudi oni lotijo preverjanja investicije. Zadevo bodo vzeli pod drobnogled na naslednji seji, ki bo potekala 28. julija.

Po naših neuradnih informacijah iz virov blizu policije je preiskava v zaključni fazi. Tega v tiskovnem predstavništvu novomeške policijske uprave sicer niso potrdili: „Zaključka postopka ne moremo časovno opredeljevati, saj je odvisen od obsega potrebnih aktivnosti.“

“Predkazenski postopek poteka na podlagi Zakona o kazenskem postopku in sicer zaradi suma, da je bilo strojeno uradno pregonljivo kaznivo dejanje. Zaradi nadaljnjih postopkov policije in zaradi varstva predkazenskega postopka vam več informacij ne moremo posredovati. O zbranih obvestilih bo obveščeno pristojno tožilstvo,” dodajajo na policiji.

Kulturni center Primoža Trubarja v Šentjerneju je bil odprt avgusta 2009. Projekt je delno sofinanciralo tudi ministrstvo za kulturo, večinski del pa je s pomočjo dologoročnega zadolževanja prispevala občina Šentjernej.

Kot je znano, se je za vstop v konkurenčni dialog za sklenitev javnozasebnega partnerstva z mestno občino Novo mesto kljub predhodnim bolj optimističnim napovedim novomeškega župana Muhiča prijavil le avstrijski koncern Strabag. Konkurenčni dialog se bo začel avgusta, do jeseni pa bo znano, kako se bo razpletel.Na občini pa so potrdili, da imajo tudi v primeru neuspeha teh pogovorov pripravljen rezervni scenarij.

Na mestni občini Novo mesto so priznali, da so pričakovali več prijav na javni razpis javno – zasebnega partnerstva pri projektu večnamenske dvorane Portoval. Vendar so kljub temu zadovoljni “da se je prijavilo podjetje Strabag, saj gre za močno in uveljavljeno podjetje, ki je z vso resnostjo podalo prijavo na omenjeni razpis”.

Izhodišča mestne občine za pogajanja v konkurenčnem dialogu so pojasnili takole: “Mestna občina Novo mesto je že večkrat javno napovedala, da v projekt izgradnje mestne večnamenske dvorane vstopa z zemljiščem, ki bo komunalno opremljeno, ter projektno dokumentacijo. Preostali del naj bi bil vložek zasebnega partnerja. To je izhodišče, o vsem ostalem, tudi o upravljanju, se bomo v postopku konkurenčnega dialoga dogovarjali in pogajali.”

Na vprašanje, ali ima župan rezervni scenarij v primeru neuspeha konkurenčnega dialoga, so v županovem kabinetu odgovorili: “Župan še ne želi razkriti rezervnega scenarija, saj meni, da je podjetje Strabag resen partner in tudi z vsem optimizmom pričakuje, da bomo z njim podpisali pogodbo za ta projekt. Če se bo v postopku konkurenčnega dialoga izkazalo, da to vendarle ne bo mogoče, bomo o rezervnem scenariju javno spregovorili takrat.”

Župan Alojzij Muhič o ovadbi ne ve ničesar, informacije pa ne želijo komentirati niti pri novomeški policijski upravi niti na vrhovnem državnem tožilstvu. Fotografija Boštjan Pucelj.

Iz neuradnega, vendar zelo zanesljivega vira blizu vrha slovenske policije smo izvedeli, da naj bi novomeški kriminalisti konec junija na vrhovno državno tožilstvo podali ovadbo zoper vodilne osebe novomeške občine, domnevno tudi župana Alojzija Muhiča, zaradi suma storitve dejanj gospodarske kriminalitete. Osumljenci naj bi občini povzročili premoženjsko škodo v skupni višini 168 000 evrov. Ovadbo naj bi prevzela skupina tožilcev za pregon organiziranega kriminala. Ovadba bi se lahko nanašala na sporno obnovo vrtca Ciciban, ki je potekala v letih 2006 – 2010.

Slednja je potrdila prejem ovadbe glede suma storitve kaznivih dejanj pri izvedbi javnega naročila, katerega naročnik je “ena izmed občin s področja Policijske uprave Novo mesto”, ne pa tudi tega, da gre za novomeško občino. V kabinetu novomeškega župana o ovadbi ne vedo ničesar, na podrobnejša vprašanja o tem, ali so kriminalisti v zadnjem času preiskovali občino in župana oziroma zasegli kakršno koli dokumentacijo, pa zaenkrat še nismo prejeli odgovora.

Kot določa zakon o kazenskem postopku, bo tožilec, ki mu je bila zadeva dodeljena, presodil, ali ovadba vsebuje dovolj dokazov, da vloži obtožnico. V nasprotnem primeru bo policijo zaprosil za dopolnitev ovadbe.

Očitki kriminalistov

Novomeška policija je v sporočilu za javnost 15. julija navedla, da je policija tožilstvu ovadila pet posameznikov in pravno osebo, med njimi sta „zastopnika interesov občine“, „odgovorna oseba občine“ in „odgovorna oseba izvajalca“.

Osumljencem očitajo trinajst kaznivih dejanj, ki se nanašajo na nepravilnosti pri izvedbi javnega naročila za izvedbo gradbenih del in dobavo različne opreme. Naročnik je občina „z območja policijske uprave Novo mesto“. Gre za kazniva dejanja zlorabe uradnega položaja, štirih kaznivih dejanja izneverjanja in zlorabe zaupanja, šestih kaznivih dejanj ponareditve poslovnih listin in dveh kaznivih dejanj ponareditve uradne listine. Občina naj bi bila zaradi teh kaznivih dejanj oškodovana v skupni vrednosti 168 000 evrov.

Policija med drugim navaja, da je izvajalec del občini leta 2008 zaračunal za 12 000 evrov več dobavljene opreme, kot je bilo navedeno v njegovi ponudbi. Zastopnika občine sta ponarejene listine potrdila in izvajalcu s tem omogočila izplačilo. V letih 2008 in 2009 je izvajalec občini ponovno zaračunal višji znesek za dobavljeno opremo, kot je bila dejansko dobavljena, in sicer v višini 28 000 evrov. Zastopnika občine sta ponarejene listine spet potrdila in s tem omogočila neupravičeno izplačilo denarja davkoplačevalcev. Do oškodovanja občine je prišlo tudi pri zaračunavanju stroškov pri izvedbi del, in sicer spet v višini 28 000 evrov. In še naprej, župan je po ugotovitvah novomeških kriminalistov v letih 2008 in 2009 ponaredil listine o izvedbi javnega naročila. Policija je ugotovila, da so bila dela izvršena že pred izvedenim lažnim javnim naročilom.

Policija tudi očita odgovorni osebi občine, se pravi županu, da je v letu 2008 storil kaznivo dejanje zlorabe položaja, s tem ko je izvajalcu dovolil, da nadaljuje z deli, čeprav v proračunu za to ni imel zagotovljenih sredstev. S tem je oškodoval občino, saj je morala le-ta plačati kar 100 000 evrov obresti za izvedena dela, ugotavlja policija.

Skupina tožilcev že dalj časa preiskuje investicijo v vrtec Ciciban

(julij 2010; dopolnjeno julij 2011) Že od lanske jeseni skupina tožilcev za pregon organiziranega kriminala preiskuje investicijo v vrtec Ciciban, ki je potekala v letih 2006 – 2009, vendar nam niti skupina tožilcev niti novomeška policija nista potrdili, da gre pri zadnji ovadbi za omenjeno zadevo.

Z zadevo Ciciban se je spomladi 2011 ukvarjal nadzorni odbor Mestne občine Novo mesto, ki je pri investiciji ugotovil številne nepravilnosti in celo sume kaznivih dejanj gospodarskega kriminala.

Nadzorni odbor novomeške občine je med drugim ugotovil, da se je investicija povečala skoraj za 30 odstotkov oziroma za malo manj kot 460.000 evrov, in sicer na račun dodatnih del in za gradbeno obrtniška, inštalaterska in dela za vgradno opremo ter zunanjo ureditev. Prvotna vrednost investicije je bila 1,7 milijona evrov, končna pa malce manj kot 2,2 milijona.

Skoraj vsa pooblastila v zvezi z rekonstrukcijo Cicibana je občina predala podjetju Entranet Janez Bele s.p. Bele je novomeški javnosti poznan tudi po tem, da je bil vpleten v preiskavo in sodni postopek, ker naj bi kot vodja tehnično komercialne službe obrtne zadruge Hrast skupaj s tedanjim direktorjem, oškodoval omenjeno zadrugo za 400 000 evrov, poleg tega pa naj bi bilo oškodovanih tudi kakšnih 80 obrtnikov in zaposlenih v zadrugi.

Janez Bele je po navedbah nadzornega odbora podjetju Begrad, d.d., ki je bil izvajalec gradbenih, obrtniških in inštalacijskih del, priznal strošek odvoza in deponiranja odpadka v višini 28 000 evrov, čeprav je bil ta strošek že vključen in plačan v enotnih cenah gradbenih del. Nadzorni odbor meni, da je bila občina za ta znesek torej dejansko oškodovana. Direktor podjetja Begrad Franc Panjan danes za nas ni bil dosegljiv.

Prav tako je prišlo do nenavadne spremembe pri vgradnji igralne opreme. Bele naj bi namreč potrdil dobavo opreme, ki pa v resnici sploh ni bila vgrajena v objekt, menijo nadzorniki. Namesto nje je bila vgrajena drugačna oprema. To se je ugotovilo šele pri predaji objekta v uporabo. Dobavitelj opreme je bilo Mizarstvo Martin Trščinar s.p.

Tudi sicer je pri naročanju premične igralne opreme po mnenju nadzornikov prihajalo do hudih nepravilnosti. Izvajalec Trščinar je bil spet zbran kar s postopkom zbiranja ponudb, čeprav je bila vrednost posla skoraj 100 000 evrov. Še več, nadzor ugotavlja, da sta postopek naročanja vodila kar Janez Bele in sam Martin Trščinar, pri čemer je bilo vnaprej jasno, da bo posel dobil slednji. »Med njim in vsaj enim od konkurenčnih ponudnikov je bilo dogovorjeno, da bi slednji oddal cenovno manj ugodno ponudbo. V nadzoru pregledana dokumentacija to zlorabo jasno dokazuje,« piše nadzorni odbor.

Bele je potrdil, da je imel razgovor pri kriminalistih pred približno 14 dnevi, da pa z ovadbo ni seznanjen. Dejal je, da je svoje delo opravil korektno in profesionalno. Vse očitke je zavrnil in jih povezal s političnimi nasprotniki župana Muhiča iz časa lanske volilne kampanje. Trdi, da lahko vse dokumentira z listinami. Prav tako pravi, da je na vse očitke nadzornega odbora že odgovoril, vendar njegovi odgovori niso bili upoštevani v poročilu nadzornega odbora. Omenil je tudi, da je investicija narasla predvsem zaradi tega, ker je bila dokumentacija, na podlagi katere je bila ocenjena vrednost investicije, zelo pomanjkljiva (manjkale so npr. statične presoje ipd.). Martin Trščinar za naše klice danes ni bil dosegljiv.

Domnevne nepravilnosti, ki jih je ugotovil nadzorni odbor, sicer segajo v čas obeh zadnjih mandatov. Sporna dejanja pri pripravi obnove (nadzorni odbor omenja predvsem pomanjkljivo projektno dokumentacijo) so se zgodila v času župana Boštjana Kovačiča in ko je občinsko upravo vodila Mojca Špec Potočar (Kovačič je občino vodil v letih 2002 – 2006, Mojca Špec Potočar je vodenje občinske uprave prevzela marca 2006, pred njo pa jo je vodila Vera Ocvirk). Domnevne nepravilnosti pri sami izvedbi obnove pa so bile narejene v času prvega mandata župana Alojzija Muhiča in direktorja Saša Murtiča (2006-2010).

Namen tega zapisa je, kot ponavadi, čuditi se. Čudenje zapelje v meditacijo. Bil sem takrat v našem mestu, in kot se zanj spodobi, nisem povsem vedel, kam iti. Seveda ne zaradi preobilja izbire, bolj menda zaradi manka te. Vse to me ni vznemirilo, čeprav sem človek, ki se mu to zgodi največkrat ravno ob samoumevnostih. Tako vse dokler nisem prikorakal do zaklenjenih vrat Sokolskega doma. To me je malo razžalostilo in začel sem razmišljati o stvareh. Ne, še preden sem začel razmišljati o stvareh, sem se spomnil tiste sredine noči, ki se je tako obetavno začela, a se je razvodenela, ko sem se sprehodil po prazni Metelkovi in čez dvajset minut s stisnjenima ritnicama stekel iz temnega, zapuščenega in smrdljivega Rogovega dvorišča, ker se mi je zdelo, da se je v grmovju nekaj premaknilo. No, potem sem se odpravil domov, ker v Novem mestu ni bilo ničesar početi, ter tuhtal.

Sokolcu, Metelkovi in Rogu pravijo avtonomni prostori. No, ne pravijo jim tako vsi, nekateri jim raje rečejo leglo vsega možnega, predvsem teh, ki so kot podgane – zalezejo se tja, kjer jih nočeš, spodžirajo te od spodaj, so trmasto svojeglavi in se jih zlepa ne moreš znebiti. Ampak prihranimo to za drugič, vprašajmo se prej, če tisti, ki tem prostorom rečejo avtonomni prostori, bolje opisujejo, kaj se res tam notri godi. Vsekakor svoj prostor radi imenujejo avtonomnega tisti, ki v njem bivajo oz. delujejo. Tudi same sebe kot tam notri delujoče imenujejo avtonomne. Ampak v kolikšni meri je avtonomija v resnici reflektirana od tistih, ki se imajo za avtonomne? Koliko avtonomija pomeni delovati avtonomno in kaj to sploh je? Je to značaj njihovega udejstvovanja, njegov temelj, izvor ali zgolj oddaljen ideal, nagrada po neki možni jutrišnji bitki?

Avtonomija bi menda pomenila dajati sebi svoj zakon. Biti sam sebi zakonodajalec. Zakonodajalstvo, katerega subjekt in objekt se prekrijeta. Kaj več nam sama po sebi beseda niti ne pove. Čeprav strukturno nekaj o objektu in subjektu samo-zakonodajalstva izvemo, sta to še vedno spremenljivki (kdo je ta, ki sebi postavlja zakon?). Nič ne vemo niti o vsebini teh zakonov. Pozorni moramo nadalje biti, da beseda govori kvečjemu o postavljanju zakonov ali načel (če omejimo pomen grške besede nómos, ki izvirno pomeni običaj, navado) in ne o delovanju, udejanjanju v svetu, praktičnem posegu vanj, in zato tudi ne govori o polju udejstvovanja. Nekdo ali raje nekaj avtonomnega je torej táko, ki si je samo zakonodajalec oz. ki si samo govori, kaj treba. Ki mu ni rečeno od zunaj, kaj mora, nad njim torej ni heteronomne instance. Ampak od kjer koli že zakon pride, kaj lahko ta zakon pove o dejanju? Nekdo, ki mu je zakon postavljen, četudi si ga je postavil sam, lahko deluje v skladu z njim ali pa ne. Očitno je med zakonodajalstvom in delovanjem neka luknja, ki obeh ne tišči skupaj, ki enega ne podreja drugemu po nujnosti. Pa vseeno se zdi, da je cilj avtonomije ravno v tem, da obrodi dejanje, dejanje avtonomije.

Kar mi vzbuja nekakšno spoštovanje in obenem začudenje pri ljudeh, ki se imenujejo avtonomni, je vsaj dejstvo, da naloga biti avtonomen, tako se zdi vsaj meni, zahteva svojevrsten napor. Ne le da je delovanje v skladu z lastnimi načeli včasih precej napornejše kot sledenje diktatu drugega, avtonomnost zahteva vsaj stalno refleksijo lastnih zakonov, stalen napor postavljanja teh in utemeljevanja dejanskega delovanja v skladu z njimi (joj, če bi se poglobili v Kantov praktičnofilozofski projekt, bi videli, kako težavna in menda celo nerešljiva je ravno ta uganka), voditi jih iz sebe in držati ob sebi, da se prav ti zakoni ne osamosvojijo in kar naenkrat postanejo njihovemu izvornemu zakonodajalcu heteronomni, nekaj, kar nad njim prevlada. In da bi avtonomnost bila še za spoznanje zahtevnejše podjetje, je tu še velikokrat najtežji projekt: priboriti svoji avtonomiji prostor. Če torej nekako pojasnimo prehod med postavljanjem načel delovanja samim sebi in delovanjem v skladu z njimi, če torej lahko govorimo o avtonomnih dejanjih, moramo govoriti tudi o polju, kjer se to delovanje lahko godi. In tako pridemo do tega čudnega pojma avtonomnega prostora.

Avtonomni prostor po navadi ni mišljen kot čista forma zrenja, ampak prej neko območje, razmejeno od drugega, njemu zunanjega prostora, znotraj katerega se torej na veliko dogaja nekaj, čemur rečemo avtonomnost, kar zunaj ni tako enostavno. Je tako? No, vsaj meni ob besedni zvezi ‘avtonomni prostor’ pade na pamet še nekaj drugega, namreč da je, kot menda vsak drug sebe poln prostor, tudi ta sam po sebi avtonomen. Morda se moram tu opravičiti za zlorabo pojma, ampak če priznamo, da je dejanje avtonomije dejanje postavljanja zakona sebi in torej temu, kar je v tebi, tudi prostor po sebi nekako določa to, kar bo v njem in je temu heteronomen. To mi ni očitno le takrat, ko hočem ves trd na Metelkovi izpolniti svoj cilj – priti od točke A do točke B – in mi to začuda ne uspeva, ker kot bi prostor vztrajal pri meni zunanji zakonodaji in postavljal robnik tam, kjer bi ga jaz v danem trenutku ne želel. Prostor kot tak ima svojo avtonomijo na način, da z lastno konstitucijo, lego, položenostjo in ugledom vzpostavlja zakone po eni strani znotraj sebe in po drugi s svojo položenostjo v razmerje z okoljem in ostalimi prostori določa druge (medtem ko je, to je pomembno, obenem z drugimi določen).

Ampak če odmislimo moment avtonomije samega prostora in se spet ozremo na običajno rabo besedne zveze avtonomni prostor, se mi pokažeta dve problematični stvari. Če je avtonomni prostor prostor avtonomije teh, ki so v njem, se tu pojavi vprašanje, kdo je tu avtonomen. Kdo je tu tisti, ki si postavlja zakon? Je avtonomen vsak zase ali je avtonomna skupina v tem prostoru? Se avtonomija posameznika ne izgubi, ko je enkrat avtonomna skupina, ki ji pripada? Zdi se, da je v takem primeru takoj prisotna instanca podreditve, heteronomije.

Moj drugi poudarek, ki je morda odgovor zgornjemu, je naslednji. Avtonomni prostor ni le zaskvotana stavba, zasedeno območje, kjer je mogoče nabijati pank, razstavljati slike ali vaditi pilates. Prav ta prehitra vezava pojma avtonomnega prostora na prostor alternativne kulture, na ogrožen skvot, na »leglo pankičev in drogerašev« ipd. je problematična. Avtonomni prostor kot prostor udejanjanja po lastnem nareku je nekaj precej širšega. To ni le neka anarhistična vrednota, ni le nekaj, kar na vsak način hoče tistih par umetnikov. Ti umetniki iz skvotov so radikalizacija neke potrebe, ki je na ravni posameznika vrednota v vseh liberalnih okoljih. Potreba po avtonomnem prostoru je vzgib slehernika, ki mu je za delovanje po lastnem diktatu. Vsakdo ‘živ’ rabi svoj peskovnik, kjer bo kopal kot mu volja.

V tem oziru ljudje iz Sokolca ne zahtevajo nič, kar ne bi želel tudi vsak med nami, ki se hoče določiti iz sebe, od župana Muhiča do šentjoškega Janeza, od direktorja Colariča do Roma Bogoslava. Rad bi imel prostor, kjer bi se lahko udejanjal po lastnem nareku. Ker pa se delovanje v svetu vselej bistveno tiče drugega, ker je to delovanje v skupnem mediju in ker slej ko prej drugega neposredno zadane, je stalna zavest o tem nujna. Kako že gre tista Millova negativna, da si v svojem delovanju svoboden v kolikor z njim ne kratiš svobode drugega. In Kantova pozitivna, da je drug lahko cilj delovanja in ne zgolj sredstvo. Tako kot avtonomni posameznik ni sam in neodvisen, tako pač niti Metelkova niti Sokolski dom nista zaokroženi celoti, samozadostni, avtarkični coni, ki sta oproščeni stika z vsakršno zunanjostjo, ki tega stika nočeta in ne potrebujeta. To očitno ne razloži dejanskega stanja; kje so potem bili vsi taki avtonomni samozadostni subjekti tiste temne in puste sredine noči? So jim nemara kje zunaj heteronomno narekovali? Kot se moram jaz, četudi avtonomen subjekt, kdaj pa kdaj podrediti zunanjemu nareku in s tem vstopiti v razmerje z drugim, ki ne izključuje nujno moje avtonomije, tako je Metelkova v razmerju z zunanjostjo, če ne prej, ko ta zunanjost po kanalizaciji posrka ves drek iz nje. In ne bo nič bolj avtonomna, če bo sama vozila svoj drek s svojega dvorišča. Postavitev sebe je postavitev sebe nasproti drugemu. In ne, nikakor nočem biti pristranski, čeprav se iz mojega govora morda to da čutiti, ampak tragika nikakor ni na strani Sokolcev ali Metelkovih. Do tega še pridem. Kar hočem tu poudariti je, da se mi zdi za take in podobne prostore, ki se imenujejo avtonomni, bistveno predvsem to, da se zavedajo svoje umeščenosti, svojega samodoločanja, ki je vedno samodoločanje po drugem, da se spomnijo drugega kot momenta njihove samokonstitucije, da niso le po sebi in za sebe, ampak bistveno po drugem. Osvoboditev od heteronomne nadvlade drugega ni osvoboditev od drugega, ne pomeni znebiti se drugega. Odnos z drugim ostaja in ta ne pomeni izgube avtonomnosti. Ko deluješ v prostoru avtonomije deluješ v svetu, v katerega je ta prostor položen in v katerega odpira svoja vrata. Zunanji svet je notranji moment takega prostora in to ga dela prav toliko zunanjega kot notranjega. Skvot je na nek bistven način to, od česar se razmeji. Le kaj drugega človek čuti kot ravno vsenavzočo prezenco zunanjosti, bolj ko se notranjost skuša zapirati vase!

Vendar se, kot sem rekel, tragika po navadi dogaja z druge strani, ko širši prostor teh tako imenovanih avtonomnih prostorov ne dojame kot svojega notranjega momenta. Ko ti prostori dobijo zloveščo podobo rakaste tvorbe, ki se je tiho prikradla, ko smo nič hudega sluteč ždeli v svoji mrtvi postavljenosti. Te žlahtne notranje negacije ne dojamemo kot povzdig samih sebe, ampak impulzivno v občutku lastne ogroženosti kličemo buldožerje. Ne govorim samo o Sokolcih in Metelkovih, isto se godi, ko se k nam pritihotapi en sam samcat posameznik, ki bi rad kar nekaj sam od sebe delal. Ojoj, nesreča, hitro – muholovko (ali vsaj kletko in v živalski vrt)!

Težava ni toliko v tem, da ti, ki se avtonomne kličejo, ne razumejo povsem, kaj s tem početi, ali da se ne zavedajo svoje zvezanosti z zunanjostjo, ampak da je resnično groteskna paternalistična reakcija okolja (ki, zanimivo, menda izhaja ravno iz avtonomnega vzgiba), ki vsaj v meni vzbuja le še občutek zaprepadenosti in nemoči, podoben tistemu, ki ga vzdrami nedoumljiva moč narave. Razlika je v tem, da narava lahko prebudi občutek sublimnega, nedoumljiva gromozanskost v prvem primeru pa je pač gromozanskost retardiranosti, ki mi pomaga nemočno obsedeti v odkimavanju in z dvignjenimi obrvmi. Kakšna nadnaravna primitivnost je vendar potrebna, da ne vidiš, da si brez Sokolskega doma tako, kot bi bil brez tistega dela sebe, ki te lahko požene v gibanje? Ne na način, da bi Sokolc držal prapor in vlekel za seboj ostalo Novega mesta, ampak da bi v okljuk zaležano Novo mesto začelo dialektični ples znotraj samega sebe, da bi se vzgibalo, da bi v sebi proizvedlo ali pustilo nastati tisto drugo, ki bi ga res delalo samega sebe, živega in ne mrtvega, v nebo vpijočega od veselja in ne v brk godrnjajočega od tuge, igrivega in ne postrojenega v vrsti. Kako le ne vidi, da je lahko živo šele, ko pusti posamezniku vdihniti, reči in narediti po njegovem lastnem nareku? Lahko pa smo tudi tako, da je edina stvar v gibanju tekoči trak v Revozu. Ampak, ej, tekoči trak v resnici kroži! (APRIL 2011)

(MATIC KASTELEC, FOTO BOŠTJAN PUCELJ)