WHO – Svetovna zdravstvena organizacija je v petek v posebnem sporočilu za javnost podala presenetljive izsledke nekajmesečne znanstvene študije, ki je jasno pokazala, da se prašičja gripa v svoji migraciji v velikem loku izogiba območja Novega mesta, predvsem pa podeželja, kjer je visoko razvita kultura pitja cvička.

Potem ko je virus A H1N1 opustošil obe Ameriki, Avstralijo in sesul neobstoječe ukrajinsko gospodarstvo in trgovino z orožjem in ko se Evropa pripravlja na najhujše in upa, da se bodo porabile vse zaloge petkrat predragega cepiva, ki načeloma nima negativnih stranskih učinkov (pozitivne pa še proučujejo), razen nekaj blažjih primerov smrti, odpovedi nekaterih delov možganov, nekaj manjših amputacij cepljenih okončin in nekaterih nepomembnih mutacij v genskem materialu cepljenih ljudi, je ekipa neodvisnih znanstvenikov pri WHO, zadolžena za strateško spremljanje in PR prašičje gripe, nekoliko resignirano ugotovila, da na Zemlji obstaja kraj, kjer tako visoko razvit in kompleksen virusni organizem ne more preživeti, kaj šele, da bi se razmnoževal.

Kot je pojasnila vodja ekipe znanstvenikov dr. med., spec. uv. kir. vir. in ak. str. Volga Vornstein, je bila v Novem mestu in okolici zaznana izredno visoka vsebnost cvičkovih hlapov pa tudi avtohtonih žlahtnih bakterij kvasovk, ki – še preden uspejo zasesti novega gostitelja – eliminirajo tuji kolonizatorski virus, ki se sicer prenaša kapljično ravno po zraku. Če se kateremu od virusov le uspe prebiti v organizem gostitelja, je ta preboj izredno kratkega veka. Pri kar nekaj analiziranih posameznikih iz teh krajev so v krvi, prebavilih in nasploh v celem telesu ugotovili izredno visoko vsebnost alkohola, ki predstavlja zagotovo in kruto smrt kakršni koli virusni okužbi. Še več, pri nekaterih analiziranih primerkih Podgorcev so odkrili, da v njih ne morejo in ne živijo niti bakterije, ki so drugače sestavni del človeškega telesa. »V takih pogojih se virus prašičje gripe enostavno ne more širiti. Le upamo lahko, da ta anomalija ne bo imela večjih negativnih posledic za farmacevtsko industrijo in da ne bodo ljudje po svetu, namesto da bi se cepili, začeli piti cviček!« je še dejala dr. med., spec. uv. kir. vir. in ak. str. Volga Vornstein.

Ob tej novici se je oglasil tudi novomeški minister za turizem in svetovni promotor cvička Ivo Kuli, ki si je za to priložnost domislil še en fenomenalni promotorski slogan v nizu: S cvičkom pod mizo nad gripo! Kuli je ob tem dejal: »Hik!« (tresla se je trška gora tlač)

Tudi v dobi interneta in elektronske pošte stara dobra pošta z okenci in s poštarji pride prav. Dobro je tudi vedeti, kdaj jih lahko obiščemo. Poslovalnica v Kandiji ima med tednom delovni čas od 8.00 do 18.00, pri čemer imajo med 9.30 in 10.00 zaprto. Najbrž je to čas za malico zaposlenih. Ob sobotah delajo od 8.00 do 12.00. Ob nedeljah in praznikih pa ne delajo. S tem nas, kot mnogi drugi, seznanjajo ob svojih vhodnih vratih. S to razliko, da so na kandijski pošti to naredili na precej nemaren način. Sprintali so delovni čas na A4 list ter ga z lepilnim trakom nalepili na tablico. A to je možno urediti tudi lepše, ne da bi Pošta zato bankrotirala.

Le Soleil je neki festival glasbe, gledališča in plesa. Svoj prostor ima v Lanšprežu na Dolenjskem pri Trebnjem. Povsem lepa zadeva, ki pa si pot med ljudi utira tudi na zelo nelep, celo nesprejemljiv način. Kot že pred leti so tudi letos nase opozorili z nalepkami. Te pritisnejo praktično kamor jim paše, ponavadi pa nekam, kjer to sploh ne paše. Tako so v maniri gverilcev, seveda brez kake velike ideje, polimali tudi žleb najimenitnejše mestne stavbe – rotovža. Praktično pred županovimi očmi so to storili. Nalepke za prireditev v letu 2007 še niso odstranili. Morda bodo letošnjo? In s tem poskrbeli ne le za promocijo kulturnega dogajanja, pač pa tudi za nekaj kulturnejši videz Novega mesta.

December ni mesec, ko bi govorili o težkih in resnih rečeh. To je mesec, ko si ne glede na to, kako smo preživeli iztekajoče se leto, dovolimo upati, pričakovati in verovati v prihodnost. Številni si bodo letos oddahnili, ko bodo celoletne pogovore o gospodarski krizi vsaj za kratek čas nadomestile lahkotnejše teme. Zaskrbljujoče gospodarske analize in napovedi so v minulem letu preobilno sejale strah med ljudi, da bi se jih v mesecu veselja komu še ljubilo poslušati. Pa vendar bi bilo o krizi mogoče razmišljati tudi manj črnogledo, kot smo to počeli vse leto. Krize so namreč zgodovinska in družbena dejstva ter sestavni del človeškega življenja. V zadnjih letih, ko se je živelo relativno dobro, smo na to pozabili. Sedanja kriza ni prva in skoraj vsak bo v toku življenja gotovo še doživel kakšno, naj bo gospodarska, politična, vojna, vrednostna, osebnostna ali kakšna druga. Krizam se ne moremo zares izogniti – kar lahko spremenimo, je naše odzivanje nanje.

Od nekdaj so obstajali ljudje z alternativnimi pogledi, ki se krizam niso pustili prestrašiti, ampak so v njih odkrivali poseben pomen in smisel. Številni umetniki, filozofi in religiozni misleci so krize videli kot priložnosti za katarzo, tj. kolektivno odrešenje, očiščenje oz. prerojenje. Med njimi so bile tako različne osebe, kot so biblični preroki, nekateri eksistencialistični filozofi in futuristični pesniki. Tisti, ki so bili še posebej razočarani nad stanjem duha prevladujoče družbe, so se prihoda kriz celo veselili, upajoč, da bodo pometle s starimi, trhlimi, zlaganimi vrednotami in prinesle nujno potrebne spremembe. Menili so, da je človeška narava preveč inertna, da bi samodejno naredila ta korak, zato jo mora strezniti udarec od zunaj. Krizo so videli kot priložnost, da se človek končno obrne vase in globoko razmisli o tem, kaj počne ter kako želi naprej. Zaradi stisk, ki jih doživljal, je bil letos marsikateri posameznik prisiljen v takšno introspekcijo. Vprašati se je na primer moral, kaj ga je pripeljalo do izgube službe. Zakaj je vztrajal v podjetju, ki mu je že leta grozil stečaj? Je bil premalo pogumen, da bi našel delo drugje ali poskusil kot zasebnik? Na koga se lahko zanese v času stiske? Kako naj si organizira novo življenje, v katerem materialne dobrine ne bodo imele tolikšnega pomena? Škoda je, da se podoben proces ni začel tudi na kolektivni ravni. Glede na to, da je Slovenija ena tistih evropskih držav, ki jih je recesija posebej prizadela, bi bila takšna razprava zelo dobrodošla. Vendar se je slovenska družba na krizo bolj kot s treznim samoizpraševanjem odzvala s strahom ali fatalistično vdanostjo. Žal se je le v redkih javnih razpravah poskušalo najti odgovore na vprašanja, kje kot država in narod stojimo, kaj se lahko naučimo iz napak ter kako naprej v prihodnost. Je bilo slovensko gospodarstvo premalo ali preveč drzno pri svojih odločitvah, je preveč mencavo ali preveč zaletavo, je preveč ‘ziheraško’, ker se vedno zanaša na iste tuje trge, je predolgo ali morda premalo podpiralo velike gospodarske bolnike, kdo in kaj mu preprečuje, da bi se svobodno in inovativno razvijalo?

Redko katero poročilo o recesiji je tudi spomnilo, da so krize začasna oz. prehodna obdobja. Kapitalistično gospodarstvo se, kot razlagajo različne ekonomske teorije, giblje ciklično. Obdobja gospodarske rasti po določenem času zamenjajo obdobja recesije, tem pa spet sledi val razcveta. Kolektivna tesnoba oz. depresija, ki se je pojavila v iztekajočem se letu, izvira ravno iz pomanjkanja zavesti, da je gospodarstvo – tako kot življenje – cikel, v katerem se izmenjujejo vzponi in padci. Zdi se, da se znajo v tistih predelih sveta, kjer je vsaj delno še prisotno tradicionalno, ciklično dojemanje časa, bolje soočati s krizami. Psihične bolezni, množična dezorientiranost in obup, ki so jim podlegli brezposelni Evropejci ter Američani, so se številnim prebivalcem tretjega sveta zdeli pretirani. Kot je razlagal perujski prijatelj, ljudje v njegovih krajih laže sprejmejo spremembo na slabše. Ne pritožujejo se, če bodo danes pili vodo, ker pač ni denarja za pivo ali kokakolo. Obenem pa zaupajo, da bo slej ko prej nastopilo obdobje, ko bo miza spet solidno obložena. V deželah, kjer je spomin na mitski, ciklični čas še vedno živ, vedo, da ne sreča niti nesreča nista trajni. Obe se – vpeti v kolo večnega vračanja – nenehno izmenjujeta v svojem prihajanju in odhajanju.

Prav tako redko so bile v minulem letu omenjane ustvarjalne spodbude, ki jih prinašajo krize. V kriznih situacijah človek odkriva svoje nepoznane talente in zmožnosti. To dobro vedo ekstremni športniki, ki nalašč iščejo nepredvidljive, celo življenjsko nevarne izzive, v katerih bi lahko iz sebe iztisnili skrito moč. Krize od človeka zahtevajo večjo fleksibilnost, iznajdljivost in ustvarjalnost. Zdi se, da te človekove kvalitete v predolgih časih udobja zaspijo in se ne znajo prebuditi, ko budilka spet zazvoni. Še ne dolgo tega so naše babice na tržnice nosile borovnice, starši so v mladih letih prekupčevali z italijanskimi kavbojkami ali pa nabirali gobe, ki so jih ob cestah prodajali turistom. Danes ljudem takšne pobude redkeje pridejo na misel. Mnogo jih namreč ne zna ali noče pogledati čez plot poklica, za katerega so se usposabljali na univerzi ali kakšni drugi šoli, ter tako sami sebe prikrajšajo za pomembne življenjske izkušnje.

Ne nazadnje lahko recesija – naj se sliši še tako paradoksalno – ljudi nauči tudi, kako se iskreno veseliti. Večja ko je namreč tesnoba, več je potrebe po veselju, ki bi jo uravnotežilo. Prav v času letošnje krize se je pri nas zgodilo množično ulično slavje, ki bi ga lahko brez pretiravanja imenovali zabava desetletja. Toliko pristne radosti, kot jo je na ceste nekaterih slovenskih mest prinesla nogometna zmaga proti Rusiji, v tej deželi že dolgo ni bilo občutiti. Lahko se le vprašamo, ali smo jo doživeli kljub recesiji ali pa prav zaradi nje. Recesija sicer ni čas, ki bi ljudi posebej zabaval, pa vendar je prav vedeti, da lahko prinese tudi kaj dobrega. Njene stiske zagotovo imajo svojo funkcijo. Kot je ugotavljal psiholog C. G. Jung, človek ne zmore prenašati trpljenja, če ne ve, čemu trpi. Skoraj vsako trpljenje pa si lahko naredi znosno, če v njem le najde nauk, pomen oz. smisel. Vsem bralcem Parka želim srečno in uspešno novo leto.

Fotografija: Jaka Šuln

Decembra ne praznujemo le božiča, dneva samostojnosti in enotnosti ter novega leta. Takrat obeležujemo tudi mednarodni dan boja proti aidsu, mednarodni dan invalidov in dan človekovih pravic. Zadnja dva sta v decembrskem vrvežu precej zapostavljena. Zapostavljena pa nista zgolj praznika, ampak predvsem ljudje, katerih osnovne človekove pravice so kršene. Med njimi so žal še vedno invalidi oziroma osebe s posebnimi potrebami. Že davnega 10. decembra 1948 je bila sprejeta Splošna deklaracija človekovih pravic, ki velja za najvišji in največji dogovor človeštva. Prvi člen deklaracije pravi: »Vsi ljudje se rodimo svobodni in zagotovljeni so nam enako dostojanstvo in enake pravice. Obdarjeni smo z razumom in vestjo in bi morali ravnati drug z drugim kakor z bratom. V minulih 60 letih so bile sprejete mnoge nove deklaracije, konvencije, ustave, zakoni, členi itd., ki sledijo deklaraciji o človekovih pravicah in še natančneje opredeljujejo in poudarjajo posamezne pravice. Med drugim je bila leta 2006 sprejeta Konvencija o pravicah invalidov. Obeležujejo se tudi mnogi spominski dnevi in tako je 3. december postal mednarodni dan invalidov. To ni praznik, ampak je dan, ko opozarjamo drug drugega na kršenje zapisanih pravic in na še vedno neenakopravno obravnavo oviranih oseb v družbi. Dokazov o kršenju pravic ni treba iskati v državah tako imenovanega tretjega sveta, ni jih treba prebirati v najnovejših raziskavah in poročilih. Zadostuje zgolj pogled v lastno okolje. Zadostuje sprehod po Novem mestu.

Sprehod po Novem mestu je lahko nuja zaradi opravil in sestankov v središču mesta, lahko je priložnost za spoznavanje kulturne dediščine, lahko pa je samo promenada. Za osebe s posebnimi potrebami, za invalide, za starostnike ali za matere z otroškimi vozički se lahko sprehod po mestu spremeni v pravo avanturo. Staro zgodovinsko jedro Novega mesta je namreč polno različnih ovir. Pločniki, ki jih ponekod, npr. na Vrhovčevi ulici, sploh ni, so praviloma ozki, ponekod celo tako ozki, da ne opravljajo svoje naloge niti za eno samo osebo. Glavni trg je nemogoče prehoditi brez uporabe stopnic ali pa »izposoje« ceste, do katere pa je skoraj nemogoče priti, saj so med pločnikom in cesto parkirani avtomobili. Parkirna mesta za invalide so označena površno. Dostop do javnih objektov v starem mestnem jedru je za invalida pravi podvig. Nekateri objekti, ki so zgledno in v skladu z zakonom dostopni za invalide, so pravi osamelci sredi mesta. Takšna je tudi knjižnica Mirana Jarca. Njena dostopnost sicer ni slaba, slab je dostop do knjižnice. Najbližje parkirno mesto, označeno za invalide, je na Prešernovem ali Novem trgu. Pot od parkirišča do knjižnice je spet polna ovir. Žal se to ne dogaja zgolj v starem mestnem jedru, ampak tudi v ostalih predelih mesta, ki so nastali mnogo kasneje. Če pogledamo samo okolico novomeške bolnišnice ali vsaj zdravstvenega doma. Kljub temu da sta oba objekta izredno blizu drug drugemu, saj ju loči le cesta, je med njima povsod polno ovir. Dostop do najbližjega prehoda za pešce je mogoč samo po stopnicah, do drugega prehoda ni pločnika in ob tretjem prehodu, sicer usmerjenem proti lekarni je označena pot za invalide, a je robnik pločnika na drugi strani visok nekaj centimetrov.

V naštetih primerih predstavljam le ovire za gibalno ovirane osebe, saj so te najbolj opazne, hkrati pa lahko predstavljajo oviro tudi drugim skupinam oseb s posebnimi potrebami, kot so slepi, slabovidni, gluhi in naglušni, osebe z motnjo v duševnem razvoju, težavami v duševnem zdravju in ne nazadnje tudi za starostnike in matere z otroškimi vozički. Vsaki skupini teh oseb lahko dodamo še kak specifičen primer nedostopne mestne infrastrukture. Zelo nazoren primer so semaforji, opremljeni za slepe, ki jih v Novem mestu resnično primanjkuje.

Nepozornost oziroma dovzetnost za oblikovanje okolja, ki bi bilo dostopno za vse, je še vedno povezana s prepričanjem, da se za tistih nekaj invalidov enostavno ne splača spreminjati obstoječega stanja. Pri novogradnjah se tovrstna investicija pogosto povezuje z dodatnimi nepotrebnimi stroški, zato se dostopnost ureja samo pri objektih, ki so zakonsko primorana k takšni ureditvi. Pa še takrat se običajno zagotavljajo najnižja zakonska določila, ki so v nekaterih segmentih precej ohlapna in so namenjena predvsem gibalno oviranim invalidom.

Kakšna je torej korist in v čem je sploh smisel urejanja dostopnosti okolja za osebe s posebnimi potrebami? Predvsem se moramo zavedati, da z urejanjem dostopnosti za ovirane osebe tem ne dajemo nobenih novih privilegijev, ampak zagotavljamo možnosti, da bodo lahko sami uveljavljali svoje pravice. Za Slovenijo velja ocena, da je približno 8 % prebivalstva invalidov, v svetu je ocena 10 %, številka pa strmo narašča še posebej v zahodnem svetu, saj se prebivalstvo hitro stara. Staranje prebivalstva in invalidnost pa sta sorazmerno povezana. Če k tem odstotkom prištejemo še osebe, ki sicer niso invalidi, ampak se srečujejo z dolgotrajnimi boleznimi, in še vse njihove svojce, hitro presežemo tistih 8 odstotkov, ki bi imelo neposredne koristi od urejenega in predvsem dostopnega okolja. Pri urejanju dostopnosti okolja za invalide moramo stremeti k arhitekturnim rešitvam, ki takšno ureditev razumejo kot samoumevno, ne pa kot nujen dodatek. Klančina za invalidske vozičke je lahko nujno zakonsko določilo, ki kvari izgled neke stavbe, lahko pa je eleganten dodatek, ki ni namenjen samo invalidom in predstavlja univerzalno rešitev, ki jo uporabljajo mnogi, ne le osebe na invalidskem vozičku. Ko razumemo, da dostopnost ni namenjena samo, ampak tudi invalidom, in ko dojamemo, da so te rešitve ustrezne tudi za nas, bomo zlahka uvideli tudi širši pomen dostopnega okolja.

Eno izmed področij, pri katerih se dostopnost vse bolj poudarja in uveljavlja, je turizem. Svetovni turizem je v dostopnem turizmu ali tako imenovanem turizmu za vse že prepoznal tržno nišo. V času gospodarske krize, ki se občuti tudi v turizmu in v času, ko je konkurenca med turističnimi ponudniki vse večja, turistični ponudniki iščejo nove ciljne skupine. V zadnjem obdobju izstopa prav segment specializirane turistične ponudbe za osebe s posebnimi potrebami, ki beleži hitro rast. Turistični ponudniki se vse bolje zavedajo in razumejo potrebe ranljivih ciljnih skupin, vendar se moramo zavedati, da v tako kompleksni dejavnosti, ki je zelo prepletena z vsakdanjim okoljem, ne bo zadostovala zgolj dostopnost hotelov, ampak dostopnost celotne turistične destinacije.

Novo mesto leži v bližini dveh zdravilišč in je že sedaj izletna točka gostov v omenjenih zdraviliščih. Prav gotovo pa bi se lahko izleta v Novo mesto udeležil večji odstotek gostov, če bi to bilo dostopno za invalide in ostale ovirane osebe ter bi bilo po svoji dostopnosti prepoznavno. V Sloveniji še ni turistične destinacije, ki bi gradila svojo prepoznavnost na dostopnem turizmu. Ker je to naložba na dolgi rok, je odgovorni ne prepoznajo kot koristne in je zato tudi ne uvrščajo med svoje prednostne naloge. Dostopno okolje pa ni le primerno grajeno okolje, ampak tudi okolje dostopnih storitev in informacij. Zavedanje o nujnosti tovrstnega okolja zelo počasi pronica v glave, ki so prepojene s predsodki in ne marajo sprememb. Zaradi tega bo treba posebno pozornost nameniti prav odstranjevanju najtežjih ovir, torej tistih, ki so zasidrane v naši miselnosti. S tem je treba začeti takoj. Veseli december je idealna priložnost, da bi morda vsaj za hip vsem omogočili dostop do prednovoletnih dogodkov v mestu. Edino odprto vprašanje ostaja, ali smo za tovrstne dejavnosti dostopni tudi prebivalci Novega mesta.

Besedilo: Dolores Kores, fotografije Jaka Šuln

»Kaj mi je bilo tega treba?« je prva misel, ki me obide, ko stopim skozi vrata lepo prenovljenega Rotovža. Že pametnejši od mene so nad tem mestom obupali, jaz pa … Svojo svetniško pot sem začel na letošnji marčevski seji skupaj s predstavnikom romske skupnosti Dankom Brajdičem, ki ga je že pobralo …

V sejni dvorani župan otožno-prijaznega obraza že sedi na svojem mestu. Novinarji obletujejo Francija Keka in druge zvezdnike, tako da se s težavo prebijem do svojega mesta, ki so mi ga optimistično dodelili na desni strani – torej na stani pozicije, med člani županove stranke in SDS. Vendar pa po letošnjem odhodu treh vplivnih dam iz županove stranke nisem več edino gnilo jajce na tej strani.

Oktobrska seja občinskega sveta je ena manj obsežnih, saj je na predlaganem dnevnem redu le 16 točk. (Pogosto se zgodi, da jih je čez 20). Gradivo obsega »le« okoli 300 listov in se ga celo da stlačiti v za to namenjeno papirno mapo z grbom mestne občine. Vendar pa je to ena izmed sej, na kateri je govora o proračunu (takšna je zaradi številnih rebalansov skoraj vsaka), kar zagotavlja posebno duhamornost. Šele pol leta sem v občinskem svetu, pa se mi že zdi, da poslušam vedno isto »štorijo«. Kljub temu da se pri kulturi, mestnem jedru, zelenih površinah in sprehajalnih poteh (torej zadevah, ki me najbolj zanimajo) vneto varčuje skoraj do absolutne ničle, imamo v letošnjem letu spet izgubo, za drugo leto pa načrtujemo drastičen porast višine proračuna kar za 50 %. Pa naj še kdo reče, da naš župan ni pogumen!

Še pred uradnim začetkom z »leve strani« prileti predlog za razširitev dnevnega reda seje z obetavnim naslovom Odgovornost za povrnitev škode MO zaradi neplačevanja obveznosti. Ker je načeloma prav, da za povzročeno škodo nekdo odgovarja, zadevo podpišem skupaj s še 14 svetniki. Zaradi okvare elektronskega sistema glasovanja nam razdelijo zelene in rdeče glasovalne kartone, ker naredi sejo bolj »domačo«.

Pri točki sprejemanja dnevnega rada župan prvo obravnavo proračuna za leto 2010 zvito spremeni v »seznanitev« sveta o proračunu, tako da odpade glasovanje o njem.

Na začetku seje pa dobimo tudi novo predstavnico romske skupnosti v občinskem svetu Dušico Balažek. Sprejeta je bila seveda soglasno, saj bi bila njena morebitna zavrnitev protiustavna (to vajo je mestna občina v primeru Danka Brajdiča že enkrat že izvedla).

Poročilo nadzornega odbora in poročilo o proračunu za leto 2009 ter seznanitev s predlogom proračuna za 2010 pričakovano sprožijo veliko govora. Upravičeno. Razpravlja se krepko preko ene ure – predvsem so marljivi na levi strani dvorane –, sprejme se pa nič, saj gre le za »seznanitev«.

Potem presenetljivo tiho in spokojno sprejmemo Strategijo kulture v Novem mestu za obdobje 2009 – 2013. Ni jasno, ali je to zato, ker je dokument tako dober, ali zato, ker je v času recesije to tako obrobna tema. Kakršna koli že ta strategija je, je boljša kot nobena.

Največ zanimanja novinarjev sproži točka dnevnega reda o prodaji in obročnem odplačevanju stavnih zemljišč v romskih naseljih Šmihel in Ruperč Vrh. Novinarji kar tekmujejo, kako bi v objektiv lepše ujeli običajno bolj tihega svetnika Bojana Tudijo (Roma, sicer pa predstavnika Liste za razvoj gospodarstva), ki prebere obsežen, poetično navdahnjen uvodni tekst v podporo nameravani odprodaji. Kljub temu da bodo Romi zemljo kupovali precej ceneje in pod ugodnejšimi pogoji obročnega odplačevanja kot »civili« in da gre v bistvu za neke vrste diskriminacijo »civilov«, je predlog z veliko večino sprejet kot začetek novega poglavja v reševanju te pereče problematike. Upajmo, da bo to poglavje res uspešnejše od predhodnih.

Kot po navadi spet ne uspem s svojimi predlogi za oživljanje mestnega jedra, tako da se počutim že prav butastega. To pot poskusim s predlogom stimulativne odmere nadomestila za stavno zemljišče glede na to, ali gre za dejavnost, ki je mestnemu jedru v prid ali v breme. Ne gre.

Ko končno pridemo do dodatne točke dnevnega reda Odgovornost za povrnitev škode MO zaradi neplačevanja obveznosti, ugotovimo, da zadeva ni tako enostavna. Prav lahko se namreč tolmači, da s tem pozivom svetniki obtožujemo sami sebe (proračun namreč potrjuje občinski svet) in da bi nastalo škodo morali v bistvu poravnati kar mi (!?!).

Preostali del seje mine razmeroma mirno in brez očitne škode za občino in občane. Po štirih urah se že rahlo naveličani razidemo. Do prihodnjič.

***

Novembrska seja občinskega sveta je izredna. Takšne seje imam najrajši, saj so praviloma namenjene predvsem eni tematiki, tako da se človek lahko bolje pripravi in osredotoči. Ta seja je namenjena drugi obravnavi in sprejetju Občinskega prostorskega načrta (OPN) – nekakšni občinski prostorski bibliji za prihodnja leta. Zaradi ene same točke dnevnega reda in njene vsebine je vzdušje v dvorani dobro, skorajda svečano.

Glasovalne naprave delujejo in seja se začne. Na seji je edini točki dnevnega reda dodana še točka o potrditvi imenovanja ravnateljice osnovne šole Otočec, kar mine hitro in brez najmanjših zapletov.

Glavna točka dnevnega reda se začne z dobro pripravljenim nastopom odgovornih za pripravo OPN iz občinskega oddelka za prostor, ki predstavijo dokument, ki je nastajal kar nekaj let. In Novo mesto je prva med mestnimi občinami v Sloveniji, ki sprejema takšen prostorsko-razvojni dokument, kar v teh rahlo depresivnih časih deluje kar nekako osvežujoče. Sledi razprava, ki se kar vleče, vendar ni pretirano polemična. Pravo doživetje pa je začetek razprave sicer vedno kritičnega in pronicljivega samostojnega svetnika Tomaža Levičarja, ki začne z besedami: »Najprej bi rad čestital županu …« Levičar hvali župana – že samo zaradi tega se je splačalo priti na sejo …

Dva amandmaja, ki bistveno ne vplivata na vsebino celotnega dokumenta (enega sem celo zagrešil jaz), sta sprejeta brez pripomb. Dokument je sprejet soglasno. Kakšna sloga! Svetniki se razidemo kot velika srečna družina – do prihodnjič.

Pripis uredništva

Mitja Simič je član občinskega sveta Mestne občine Novo mesto, izvoljen na nestrankarski listi Društva Novo mesto. Fotografija Boštjan Pucelj.

Eden prvih avtomobilov v Novem mestu, 1908 (last Dolenjskega muzeja).

Če primerjamo ceste nekoč in danes, lahko ugotovimo, da so bile ceste v preteklosti predvsem od ljudi. Ljudje so živeli s cesto, na cesti in ob njej. K cestam so tudi težili. Zraven cest so si postavljali hiše, na cestah so srečevali znance, se tam zadrževali in sklepali posle. Danes pa od cest bežimo. S cest so nas pregnale velike grozeče pošasti. Če se osredotočimo na obdobje med obema svetovnima vojnama, lahko sklepamo, da je bil cestni promet takrat sicer dosti manj intenziven kot danes, vendar dosti bolj pisan, morda celo najbolj pisan v vsej svoji zgodovini. Na cestah, ki so bile večinoma iz navadne zemlje in še zdaleč niso nudile takšnega udobja, varnosti in čistoče kot današnji asfalt, si lahko vsak dan videl zelo pisano druščino. Tam sta se srečala konjska vprega in kolo, drugod je avtobus ustavila čreda ovac, ponekod so pred avtomobili bežali pešci, ob cesti so se pasle krave. Celo cestno sankanje ni bilo nič neobičajnega, vsaj pozimi leta 1932 ne: »V zadnjem času se je v Novem mestu po cestah in ulicah pričelo splošno sankanje, kar je nevarno ne samo za človeško telo, temveč tudi za življenje športnikov samih, še bolj pa za ostale pasante. Na Trdinovi cesti je zvečer od 17.30 pa do 21. ure toliko sankarjev, da se ljudje skoraj bojijo iti v večernem času po imenovani cesti in to radi tega, ker sta se pripetili že dve nesreči.«

Iz prijav kršitev, ki so v omenjenem medvojnem času prišle na novomeško Okrajno glavarstvo, si lahko ustvarimo približno predstavo o stanju na tedanjih cestah. Velika nadloga so bili očitno kolesarji. Pravzaprav ne moremo biti ravno presenečeni, da je bil kolesar nekakšen nebodigatreba tudi v preteklosti, če naše mesto do danes ni poskrbelo za »dokončno rešitev kolesarskega vprašanja«. Kakšen paradoks! Po eni strani neizmerne količine ponosa nad uspehi dolenjskega kolesarstva, po drugi strani pa izredno negostoljubna, da ne rečem smrtno nevarna podoba v mestu, ki kolesarjev ne upošteva za enakovredne udeležence v prometu. Število kolesarjev pa je kljub vsemu hitro naraščalo in z ozirom na majhno število avtomobilov lahko rečemo, da so bili v tistem času med najpogostejšimi uporabniki cest. Kot lastnike enega najhitrejših prometnih sredstev jih je oblast obravnavala kar se da resno in birokratsko. Vsako kolo je namreč moralo biti prijavljeno na pristojni občini, opremljeno s t. i. evidenčno tablico, kolesar pa je moral imeti pri sebi še prometno knjižico. Iz ohranjenih knjižic je razvidno, da so morali kolesarji vsako leti plačevati tudi prometni prispevek. Ob branju omenjenih prijav dobi človek občutek, da je v mestu vladala prava protikolesarska gonja. Poleg kršitev zgoraj omenjenih predpisov so kolesarjem očitali, da se ponoči vozijo brez luči, da zasedajo pločnike ter druge prepovedane površine in škropijo pešce. To je razvidno tudi iz neke prijave leta 1930: »Navzlic prepovedi se vozijo kolesarji po pešpotih, ki vodijo proti kolodvoru in proti mestnemu pokopališču. Pri tem pa se vozijo čestokrat tako brezobzirno, da ogrožajo varno hojo po teh pešpotih. Če se pa potniki radi tega zgražajo, dožive neprijaznost ali nepriliko. Tudi opazujem, da se kolesarji vozijo po mestnih ulicah in trgih, vozeč se z največjo naglico.«

Novomeški župan Marijan Polenšek na saneh s konjsko vprego, okoli 1937 (last Marka Polenška).

Za razliko od divjanja kolesarjev pa bi nekoč vsakdanji prizor »živinske okupacije« danes vzbudil nemalo začudenja. Znano je, da so tako človek kot njegove živali včasih veliko hodili peš. Živina je lahko potovala iz kraja v kraj le po cestah, kar seveda ni moglo biti prepovedano. Prepovedano je bilo le nepovezano in neurejeno gonjenje živine, ki bi zaustavljalo ali močno oviralo druge udeležence v prometu. Tudi Janezu Bohtetu niso očitali, da je junija 1934 po državni cesti prek Novega mesta gnal 12 govedi, ampak to, da goveda med seboj niso bila povezana in da niso šla po desni strani ceste, saj je njegova živina po celi širini ceste ovirala promet. Če bi se recimo 4. oktobra pred 72 leti ob 12. uri peljali z avtom iz Novega mesta proti Ljubljani, bi vas nekje na tej poti pričakalo devet med seboj nepovezanih volov. V najboljšem primeru bi morali le malce počakati, da gonjač Franc Žužek med voli naredi špalir za prehod vašega avtomobila, najbolj črn scenarij pa prepuščam vaši domišljiji.

Težko bi bilo z gotovostjo trditi, kdaj je prišel v Novo mesto prvi avtomobil. Slavko Dokl v svoji knjigi Utrip nekega časa navaja, da se je prvi v Novo mesto z avtomobilom pripeljal trgovec z lesom Hajnikar iz Škofje Loke. Baje so se njegovega prihoda davnega leta 1910 najbolj razveselile ženske, ki so drle na Glavni trg vohat prijeten vojn po bencinu. V Dolenjskem muzeju pa hranijo fotografijo, datirano v leto 1908, na kateri avtomobil v Novem mestu prehiteva konjsko vprego. Šele leta 1923 se v registru Davčne uprave Novo mesto prvič pojavi registracija osebnega avtomobila, forda s 14 konji, s katerim se je ponašal Josip Matko iz Gotne vasi. Čeprav se v 20-ih letih v mestu pojavijo tudi avtobusi, tovornjaki, taksiji in še prej motocikli, je bil promet do 2. svetovne vojne zelo redek, zato je bilo tudi »parkirnih prostorov« za vse dovolj. Že omenjene prijave prekrškov pa govorijo predvsem o novi nevarnosti, tj. o hitrosti.

Trije prijatelji na motociklu, pred 2. svetovno vojno (last Marka Polenška).

Do začetka 30-ih let je bila v večjem delu Novega mesta največja dovoljena hitrost 8 km/uro. Ko se je inženir Hribar iz Ljubljane septembra leta 1931 s svojim avtomobilom peljal po Glavnem trgu okoli 24 km/uro, je s tem trikrat prekoračil dovoljeno hitrost. Zgrožen nad nerazumnimi omejitvami v tem provincialnem mestu, je brž vložil ugovor, v katerem je trdil, da je vozil od 12 do 15 km/uro: »V zakonu predpisana hitrost za strnjene naselbine do 15 km/uro in na križiščih 6 km/uro se je v praksi vse dosedaj smatrala le kot normo – toleriralo se je pa 30 oz. 15 km/uro. V Ljubljani, kjer je prometa več kot v Novem mestu, včasih niti te hitrosti ne zadostujejo in prometni stražnik celo zahteva zvišanje hitrosti in to iz prometnih ozirov. V Novem mestu predpisana brzina 8 km/uro je nesmiselna in zastarela, ker doseže vsak voz, čigar konj stopa v koraku, in vsak kolesar večjo brzino in zato ni kaznovan, kljub temu, da lahko moderni avto s štirimi zavorami ustavi veliko preje kot omenjena vozila.«

Če se vam zdi 8 km/uro malo, kaj porečete o omejitvi na mostovih, križiščih in drugih nevarnejših odsekih, kjer je bilo dovoljeno peljati največ 6 km/uro. Nad to omejitvijo je bil presenečen tudi šofer Vladimir Franke iz Ljubljane, ki je po besedah mestnega stražnika februarja 1928 po Kandijskem mostu »vozil z brzino enega dobro izurjenega konja v močnem trku, to je z brzino preko 15 km na uro. Na omenjenem mostu je določena počasna vožnja, to je 6 km na uro. Ker se most vsled hitre vožnje, teže in sunkov avtomobila udaja in giblje, bi se na mostu lahko napravila kaka nesreča oziroma škoda«. Tudi Franke, ki je imel že 20 let šoferskih izkušenj, in to brez vsakršnega prekrška, se je zaman zagovarjal, da je »brzina 6 km/uro brzina pešca, katero je z avtom skoro nemogoče vzdržati in da brzino 15 km/uro dozvolavajo vse občine v Sloveniji«. Da so prav ljubljanski vozniki očitno zelo pogosto pozabili, da niso doma, dokazuje tudi »divjanje« Ljubljančana Aleksa Levanca, ki je maja leta 1930 na prej omenjenem mostu več kot osemkrat (!) prekoračil limit in ga prevozil s 50 km/uro, kar bi bila tam še danes prav zavidljiva hitrost.

Izlet novomeškega obrtniškega društva, 1931 (last Dolenjskega muzeja).

Nenavaden je bil tudi način ugotavljanja omenjenih hitrosti. Sprva je bil »radar« stražnik s svojim nezmotljivim občutkom za hitrost, kasneje pa so razvili bolj sofisticirano obliko merjenja hitrosti s pomočjo ure. Ta način, ki je bil uporabljen tudi pri zgoraj omenjenem inženirju Hribarju, je neki stražnik opisal takole: »Proga odnosno cesta, katero je prevozil g. Hribar kritičnega dne v Novem mestu, t.j. od začetka državnega mosta v Kandiji in po trgu Kraljeviča Petra do začetka Ljubljanske ceste, meri v dolžini 400 m. Torej dolžino od 400 m je prevozil imenovani v dobi 1 minute, kar je bilo ugotovljeno na podlagi žepne ure, katero ima vsak stražnik pri sebi, da lahko v mestu, kjer mu je dolžina poznana, ugotovi hitrost vožnje. V drugem slučaju pa je podpisani sam izprašan vozač ter je v precenjevanju brzine tudi brez ure dobro izvežban.« Na podlagi takšne računske metode so kaznovali tudi voznika motornega kolesa, ki je oktobra leta 1938 med vožnjo po Novem mestu prekoračil takrat že posodobljeno najvišjo dovoljeno hitrost. »Na vseh cestah pri vhodih v mesto je na vidnem prostoru postavljen svarilni napis, da je dovoljeno voziti samo 15 km/uro, za kar pa se vozač ni brigal. Brzina vožnje se je izračunala s pomočjo ure in sicer je vozil na izmerjenem prostoru 100 m točno 7 sekund, kar znese okroglo 51 km/uro.«

Kaj pa pešci? Poleg kolesarjev so bili pešci edini, ki sem jim je nekoč gotovo godilo bolje. Če je bila v preteklosti zanje največja nevarnost umazanija, so danes, ko na ulicah brez pločnikov mimo pešcev drvijo avtomobili, ogrožena njihova življenja. Bomo kdaj le dočakali tisti dan, ko bo Novo mesto, sedaj mesto avtomobilov, spet postalo mesto ljudi?

VIRI IN LITERATURA:

• Dokl, S., Utrip nekega časa (1909–1920), Ljubljana: Magnolija, 2001, str. 17.
• SI – Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota za Dolenjsko in Belo krajino Novo mesto, NME 3.

Prejeli ste Krkino nagrado za posebne dosežke na področju raziskovalnega dela. Je to prvo priznanje na področju raziskovanja?

Raziskovalno delo me spremlja že dlje časa, praktično skozi celo šolanje, zato to ni prva nagrada. V srednji šoli sem za raziskovalno nalogo, ki sem jo opravil v sodelovanju s Krko, že prejel Preglovo nagrado, med študijem na Fakulteti za farmacijo pa Krkino in Prešernovo nagrado. Zadnja nagrada, ki sem jo prejel za doktorsko nalogo, Krkina nagrada za posebne dosežke, je krona vseh pridobljenih nagrad in ima zame posebno vrednost.

Vaše zanimanje za naravoslovje se pokazalo že v gimnazijskih letih. Kdo vam je bil za navdih?

Naravoslovja nisem vzljubil zaradi posameznikov, ampak zaradi lepote naravnih zakonitosti, ki vedno veljajo na enak način in ki jih z vsakim poizkusom vse bolj in bolj odkrivamo. Seveda pa so mi navdih in motivacijo za poglabljanje znanja dali profesorji naravoslovnih predmetov. Tukaj bi rad prav posebej izpostavil prof. Florjančičevo, prof. Hočevarja in prof. Hadla. Hvaležen sem jim, da naravoslovja nisem zasovražil in se ob učenju nisem učil samo podatkov, ampak predvsem načina razmišljanja in sklepanja, ki ga v življenju zelo pogosto uporabljam.

Kaj vam taka nagrada pomeni?

Vsaka nagrada pomeni najprej veselje, nato osebno čast in priznanje v družbi. Torej neki način osebnega plačila za vložen čas in opravljeno delo. V primeru Krkine nagrade za posebne dosežke pa lahko rečem, da je še veliko več. Predstavlja priznanje v domačem okolju, saj sem med petimi dobitniki nagrade za posebne dosežke edini krkaš. Ker se vsakodnevno pri delu ne ukvarjam neposredno s področjem, ki sem ga raziskoval, je bilo pri izvedbi treba vložiti veliko energije in odrekanja. Prav zaradi tega mi nagrada pomeni še toliko več. Podiplomski študij in raziskovalno delo sem izbral sam in sem se sam tudi zavestno odločil, da ju bom končal. Zato je bila v prvi vrsti ob zaključku prisotna osebna sreča. Krkina nagrada pa je na koncu vseeno potrditev, da je bila odločitev pravilna in večinoma popoldansko delo ter delo ob vikendih vredno svojega namena.

Naslov vaše doktorske naloge je Uporaba mikrokalorimetrije pri vrednotenju stabilnosti zdravilnih učinkovin in farmacevtskih oblik na primeru nekaterih zaviralcev angiotenzinske konvertaze. Kaj je pravzaprav tema vaše naloge? Na kaj ste se osredotočili in do kakšnih zaključkov ste prišli?

Pri doktorski nalogi smo preučevali analizno metodo izotermne mikrokalorimetrije za vrednotenje stabilnosti v razvoju novih zdravil. V vsakem zdravilu neprestano potekajo izbrani kemični in fizikalni procesi, ki jih moramo čim bolj omejiti, da je zdravilo lahko uporabno daljši čas. Lastnost omenjene metode je merjenje porabljanja oziroma sproščanja energije v obliki toplote mikro vrednosti. Iz kinetike oziroma hitrosti nastajanja ali porabljanja toplote v vzorcu posameznega zdravila, ki je v zgodnji raziskovalni fazi lahko v kratkem času in na relativno enostaven način, sklepamo na stabilnost vzorca. Tako lahko hitro pridobimo podatke o kemijskih ali fizikalnih procesih v zdravilu, kar lahko posledično pomeni bistveno skrajšanje razvoja novega zdravila. Torej metoda izotermne mikrokalorimetrije lahko pomaga pri razvoju kakovostnega, varnega in učinkovitega zdravila v krajšem času in z nižjimi stroški. V današnjih časih konkurenčnega boja pa je za uspešno zdravilo pomembno, da čim prej preide skozi vse faze raziskav ter registracije do pacienta, ki mu na koncu pomaga.

Ste to metodo raziskovali samostojno? Kako pa je z uporabnostjo rezultatov v proizvodnji?

Raziskave smo izvajali na Fakulteti za farmacijo in v Krkinih razvojnih laboratorijih. Iz teme raziskav smo objavili več člankov v mednarodnih strokovnih revijah. Uporabnost metode in pristopa smo pokazali v primeru zgodnjih faz raziskav novega zdravila, pri katerih se raziskovalci srečujejo z velikim številom vzorcev potencialnih zdravil in jih morajo čim hitreje ovrednotiti. Seveda zaradi omenjenih lastnosti tudi za Krko metoda pomeni priložnost za še učinkovitejše delo. Eno večjih priznanj oziroma dokazov, da so naše raziskave aktualne za razvoj novih zdravil, je bilo elektronsko sporočilo, ki sem ga dobil kot odziv na enega od objavljenih člankov. Za sodelovanje je prosil eden od raziskovalcev največje farmacevtske družbe na svetu, ki je tudi razmišljala o uporabi te metode v razvoju.

Gotovo je za takšno delo potrebno precej znanja. Kje ste pridobivali tako znanje kot tudi izkušnje?

Za uspeh je najprej potrebna predanost delu in jasna odločitev, da začeto tudi dokončamo. Te lastnosti sem pridobil doma v družini in sem zanje zelo hvaležen. Znanje in izkušnje, ki pa so orodje za dosego cilja, pa sem pridobival najprej v OŠ Šentjernej, v Gimnaziji Novo mesto in nato na Fakulteti za farmacijo na dodiplomskem in podiplomskem študiju. Pri izdelavi doktorske naloge sem prebrskal predvsem veliko tuje literature. Veliko dragocenega znanja in izkušenj sem dobil od mentorja in somentorice ter od ljudi, s katerim sem vsakodnevno sodeloval. Tukaj bi predvsem rad izpostavil doc. dr. Roberta Roškarja s Fakultete za farmacijo, ki ni bil moj formalni mentor, sva pa v laboratoriju preživela veliko ustvarjalnih in prijetnih trenutkov.

V Krki ste zaposleni kot vodja skupine razvojnih projektov. Kaj vse vas na tej poti navdihuje?

Raznolikost, saj je moje delo sestavljeno iz koordinacije razvojnih projektov novih zdravil od najzgodnejše faze raziskav do proizvodnje in prodaje izdelka. Vsak razvoj zdravila je nekaj posebnega in pri vsakem je potrebno veliko iznajdljivosti in prilagajanj, da vse poteka po najučinkovitejši poti. Torej vsak dan nekaj novega. Ko neki korak postane rutinski, ga je navadno treba spremeniti, saj to navadno pomeni, da ni več dovolj učinkovit. Seveda je poseben občutek, ko po več letih dela na novem zdravilu ta začne na trgu vračati vložena sredstva. Je tudi velika odgovornost, saj se s časoma z novim zdravilom poistovetiš.

Kaj pa prosti čas? Menda igrate tudi v orkestru?

Ja, res je. V Pihalnem orkestru Občine Šentjernej igram že 20 let. Sprostitev in dobra družba sta razloga za tako dolgo vztrajanje. Vaje in nastopi mi predstavljajo tudi pristen stik s krajem, iz katerega sem se odselil najprej na študij v Ljubljano, potem pa v sosednje Novo mesto. Sicer svoj prosti čas najraje preživljam dejavno. Rekreativni tek je moja strast, ki pa je zaradi poškodbe trenutno na stranskem tiru. V zimskem času rad smučam, poleti pa kolesarim, hodim v hribe. Vse še posebno rad, če sem v dobri družbi.

Kakšne izzive ste si zastavili v prihodnje?

V prihodnje si želim, da me volja po pridobivanju znanja in volja do dela ne mineta. Zanima me veliko stvari s področja poslovnih znanj oz. ekonomije, zato upam, da si ta znanja čim prej približam. Sicer si osebne izzive postavljam sproti, na drugi strani pa delam v tako živem okolju, da je izzivov neprestano dovolj.

Na njem naj bi se predstavili vsi največji izdelovalci letal, helikopterjev, balonov in kar je podobne leteče tehnologije. Prav tako bo za časa mitinga predstavljena vsa leteča vojaška tehnologija, kar jo premorejo zveza NATO, Rusija, Kitajska in Čile. Kuli je v obvestilu za javnost, ki ga je forwardiralo vodstvo Tedna cvička s pomočjo Zavoda za turizem Novo mesto, še zapisal, da si MO Novo mesto od dogodka obeta veliko turistično promocijo, prav tako pa pričakuje, da si bo izdatno finačno opomoglo tudi tako imenovano javno- zasebno partnerstvo trenutne oblasti, kar naj bi se na koncu (ne ve se še točno, kako in kje) odrazilo pri prihodkih ali odhodkih občinskega proračuna. Kuli je zatrdil, da organizacija prireditve občine ne bo stala nič, razen tistih nekaj deset tisoč EUR, ki bodo potrebni za promocijski, zabavni in degustacijski program.

Kot se za tovrstne dogodke spodobi, se bodo na mitingu predstavili tudi združeni dolenjski pridelovalci cvička. Zaključna enološko-etnološko-zabavna prireditev bo potekala na letališču Prečna, kjer bo koncert znamenite novomeške skupine Four plejers.

Uspeli smo še izvedeti, da so priprave na veličastnen dogodek v polnem zamahu, organizacijski odbor pa v polnem pivskem, se opravičujemo, delovnem elanu v eni izmed zidanic rešuje še zadnje malenkosti. Zatika se menda pri romski skupnosti Center – Brezje, ki grozi, da bo s svojim, v tem delu Evrope najsodobnejšim, sistemom za nadzorovanje zračnega prostora ROLAND 4/7 sestrelila vsak leteči objekt in tudi vsak leteči brk, ki ne bo imel podpisane pogodbe za uporabo suverenega romskega zračnega prostora. Pogajanja potekajo.

Prebivalci Prečne zgroženi – Romska skupnost grozi z zračno obrambo – Podžupan Rafael Križani: še kar ga ni

Za časa letalskega mitinga oziroma pristajanja in vzletanja letal na Glavnem trgu bo obvoz kot vedno ob tovrstnih elementarnih dogodkih urejen za Mladinsko knjigo, mimo glasbene šole do puba Pri vodnjaku. Nebo nad Glavnim trgom pa bo zaprto za ves zračni promet, izvzemši sodelujočo aviacijo. Večjih težav s prometom Kuli ne pričakuje.

Škoda bi bilo, da utonejo v pozabo čas in ideje neke generacije, ki ni samo pisala o tem, kako je, marveč je tudi imela vizije, kako bi lahko bilo. Foto Boštjan Pucelj

Že v naslednji številki so objavili moje anonimno pismo polno hvale in dobrodošlice, in to skupaj s sramežljivim vprašanjem ali se da objavljati anonimno. Ni mi šlo namreč za to, da bo moje ime v časopisu, marveč da so moje misli in ideje sploh objavljene. Podpisala sem se z Gimnazijka in še danes mi ni jasno, kako so me člani uredništva izsledili. Nekega dne kmalu zatem mi je enostavno na hodniku Gimnazije pristopila Polona Jaki in me povabila k sodelovanju.

Prvi mentor časopisa Valj je bil Janez Pezelj, ki je bil že tedaj izurjeno novinarsko pero in je znal delati z mladimi (nenazadnje: bil je trener novomeškega kluba košarkašic dve leti pred tem, ko sem kljub majhni postavi zaradi simpatije tudi jaz tekala za košarkaško žogo na Loki in si pri tem uničila koleno). Tudi glasbeni novinar Drago Vovk je našel čas za zastonj pisanje. Pa brata Lukšič, ki sta tedaj že študirala in za katera je tedaj krožila šala v strokovnih krogih, da se točno ve, katero poglavje marksizma sta preštudirala, saj sta nato o tem pisala v Valju. A bila sta tudi vizionarja. Pomnim, da sem si na filozofski fakulteti izposodila Igorjev članek nekaj let pozneje in citirala njegovo vizijo učinkovitega upora proletariata v navezi s študentskim gibanjem, ker obe populaciji nimata česa izgubiti. To se je konec osemdesetih v Sloveniji tudi udejanilo.

S svojo tenkočutnostjo in pronicljivostjo je bil alfa in omega že od vsega začetka glavni urednik Stojan Pelko. Z njim se je dalo debatirati o čemer koli, tudi če oziroma ko je zastalo ustvarjalno novinarsko pero. Tudi to je namreč del novinarskega vsakdana, kadar pisanje ni zgolj šablonska rutina. In kakšne debate smo imeli! Nekoč ob mojem godrnjanju je Andrej predlagal, naj kar ustanovim svoje gibanje… Bolj kot izdelek namreč cenim proces nastajanja, ideje, ki so se porajale, izzive, ki smo si jih zastavljali, čeprav takoj nismo bili prepričani ali bomo temu kos. Tandem Bregar – Berger. Matjaž mi je kot prvi dal izziv, da intervjujam Zorana Predina, ki je prvič v svoji karieri nastopil z Lačnim Franzem v Mokronogu. Predinu se je zarekla nerodna malenkost v intervjuju, in da je bila zadrega popolna, je bila citirana v tedanji reviji Antena. Bilo je kar nekaj nelagodja ob naslednjem srečanju z Zoranom, a mikrofon pač ne laže. Ker so vsi pohvalili moj prvenec z intervjujem, naj bi ga naredila še s Pankrti. A ko sem na koncertu videla, da so vsi popljuvani od publike, me je minilo.

Z Mojco Osolnik sva napisali članek Usmrajeno izobraževanje, saj sva pripadali prvi generaciji usmerjenega izobraževanja, ko smo od gimnazijskih starosti dnevno poslušali, da smo zafurana generacija poskusnih zajcev. Pri skupnem pisanju je šlo za to, da sem spet skrila svoje ideje pod okrilje močnejše osebe. Hecno naključje v najinih študentskih časih z Mojco pa je enkrat hotelo, da me je nekoč pobrala v svojem belem »pejčku«, tako ko sem štopala v Ljubljano kot tudi domov v Novo mesto istega dne.

Brali so nas tudi v Ljubljani, kar pove podatek, da so moj naslov v Valju – namreč Nemogoče je mogoče (marec 1987) – uporabili kot reklamni slogan čez dobre pol leta za ljubljansko veletrgovino Metalka. Leto 1988 pa je bilo za vse slovenske novinarje zelo tvegano. Že leto poprej, decembra, se je v ljubljanskih številkah študentskih časopisih pisalo o »noči dolgih nožev«, ko naj bi šlo za množično aretiranje alternativnih piscev. Spet je naključno srečanje znanca naneslo, da sem se v začetku junija znašla na ustanovnem sestanku Odbora za zaščito človekovih pravic v podporo procesu JBTZ. Ker sem podpisala Valj in sebe, je Gregor Golobič predlagal mene za v. d. odgovorne urednice Valja, ki je bil tedaj v kadrovski krizi, saj so že navedeni nosilci uredništva tistega leta preprosto umolknili in se zakopali v svoje ljubljanske projekte. Prevladovalo je mnenje, češ da bom »javnega tožilca samo pogledala s svojimi lepimi očmi, pa bo šel članek v objavo«.

Tako je številka nastajala tisto vročično poletje in jesen. Stremela sem za tem, da izide na občinski praznik 28. oktobra in tudi je, dasi me je v tiskarni čakalo neprijetno presenečenje. Nekdo je v pisarni pripomnil, da imam zanimive podnaslove intervjuja, in ko sem jih spet pregledala, sem ugotovila, da so povsem popačeni. Tudi moja časovna referenca za razgovor v maju ni ustrezala. Ker je bilo tudi nekaj ostalih člankov skorumpiranih (zamenjava avtorjev, odstavek članka pri drugem avtorju itd.), me je šef proizvodnje preklinjajoč oblikovalca Bojana Radoviča vso solzno zapeljal domov po izvirne zapise in rešila sva, kar se je rešiti dalo. (Naj še omenim, da sva se pred železniškimi zaporami znašla v primežu treh belih golfov, ki se jim je moj voznik, ko se je proga sprostila, maneversko izognil. Tedanji novinarji vedo, kaj je to pomenilo.) Vendar sem doživela živčni zlom, v katerem sem nehote izgubila 4 mesece star zarodek, sledila je tudi moja prva hospitalizacija v zloglasni bolnišnici na koncu mesta. Diagnoza: reaktivno paranoidno stanje. Nadaljnje psihiatrizacije mojega življenja (zaenkrat) raje ne bi omenjala.

Valj se je izpel tistega leta 1988 z mojim odhodom. Zdi se mi, da je izšla zgolj še ena številka. Sem pa vsaj dosegla njegovo preimenovanje, da ni bil več zgolj glasilo Občinske konference mladine, marveč časopis dolenjske mladeži. Mnogi nekdanji člani uredništva nostalgično gledamo na tiste čase. Nekateri najdejo njegove paralele v časopisu Park, saj je nevtralen poligon za izmenjavo mnenj in s tem nadaljuje valjevsko tradicijo. Vsake toliko se porodi ideja, da bi sestavili zbornik najbolj zanimivih člankov. Zakaj pa ne? Škoda bi bilo, da utonejo v pozabo čas in ideje neke generacije, ki ni samo pisala o tem, kako je, marveč je tudi imela vizije, kako bi lahko bilo. Razkol teorija – praksa pa je itak klasika.

* Besedna igra med »history«, ang.: zgodovina; ozadje; in »her story«, ang.: njena zgodba (op. ur.).

Občinski svet Mestne občine Novo mesto je leta 2006 sprejel sklep, da se Novo mesto poimenuje Novo mesto – mesto situl. Opazovalcu se zdi, da Novo mesto razen tega formalnega sklepa ne izkorišča dovolj svetovnega pomena svoje arheološke dediščine. Na Mestni občini Novo mesto sicer priznavajo, da večina turističnih in gostinskih akterjev pomembne arheološke najdbe še ni vzelo za svoje, po drugi strani pa občina predvsem prek dveh svojih zavodov – Dolenjskega muzeja in Zavoda za turizem – arheologijo promovira kot zaščitni znak dolenjske prestolnice.

»Dolenjski muzej je tako lani odprl novo stalno arheološko razstavo z vsemi pomembnejšimi situlami z našega območja. Do konca leta pripravljajo še obsežen katalog stalne razstave, v katerem bodo objavljene tudi situle. V prihodnjem letu načrtujejo snemanje dokumentarnega filma Arheološka podoba Dolenjske, v katerem se situlam kot najpomembnejšim arheološkim spomenikom Novega mesta in Dolenjske prav gotovo ne bodo izognili. Za leto 2012 načrtujejo izid monografije o novomeških situlah in situlski umetnosti. Dejavno pa sodelujejo tudi pri projektu Arheološki park Marof, ki je tudi končni cilj predstavitve novomeške arheološke dediščine javnosti, ki je ena pomembnejših v kontekstu evropskega arheološkega prostora,« pojasnjujejo v županovem kabinetu.

Dodajajo, da je tudi zavod za turizem v zvezi s promocijo mesta situl izvedel številne aktivnosti. Med drugim v Turistično informativnem centru ponujajo turistom bogato gradivo iz Dolenjskega muzeja in druge informacije v zvezi s tem, ponujajo nabor spominkov, znak situle je postal del celostne podobe zavoda, na spletnem portalu www.dolenjska.net arheološka dediščina zavzema osrednje mesto, izdelali so rekonstrukcijo ženske obleke – kneginje iz halštatskega obdobja, ki so jo predstavili na turističnem sejmu v Ljubljani. Zavod za turizem je bil, potem ko je propadla pobuda o postavitvi table Dežela cvička ob dolenjski avtocesti, vendarle uspešen pri pobudi, da se tam postavi tabla Novo mesto – mesto situl. V sodelovanju z Dolenjskim muzejem pa so oblikovali tudi zgibanko z naslovom Novo mesto – arheološki biser sredi Evrope, »katere osnovni smoter je navezati stike in posledično v vseh pogledih povečati zanimanje arheoloških kateder vseh svetovnih univerz za arheološko dediščino mesta situl. Glede tega so že vzpostavili banko podatkov«.

Bosta v krožišču spomenik in v rotovžu situla?

Očitno bo Novo mesto v kratkem dobilo še en okrasek na svojih novih krožiščih. Zavod za turizem se je namreč dogovoril s Šolskim centrom, da bodo izdelali in postavili »spomenik situla«. Pošta Slovenije je avgusta letos pripravila priložnostne znamke Novo mesto – mesto situl, mestna občina Novo mesto pa že pripravlja novo celostno grafično podobo, ki bo temeljila na promociji Novega mesta kot mesta situl. Če bodo sredstva dopuščala, pa bo v avli rotovža postavila še repliko situle.

»Menimo, da se je promocija »situlske umetnosti« in Novega mesta kot mesta situl v zadnjih desetih letih spremenila na bolje. Res pa je, da turistični/gostinski ponudniki in podjetniki te naloge še niso vzeli za svoje. Zato se na posameznih izdelkih ali predmetih ne pojavljajo drobne oznake, na katerih bi bili natisnjeni simboli oz. silhuete situl (npr. na prtičkih, jedilnih listih, sladkorčkih, bonbonih, čokoladkah, svinčnikih, krožnikih, skodelicah, brošurah). Dolenjski muzej je ob odprtju velike stalne arheološke razstave posebej za to priložnost naročil izdelavo ovitkov s simbolom situle, kar bi lahko storili tudi gostinci in ostali ponudniki turističnih izdelkov. Tako bi bilo mesto preplavljeno s situlskimi simboli in vsak, ki bi prišel v Novo mesto, bi to lahko takoj opazil in začutil. K temu pa bi ne nazadnje lahko prispevali tudi novinarji, ki bi občasno lahko zapisali, da se je določen dogodek zgodil v mestu situl, kot je to primer v Celju (v novinarskih zapisih večkrat zasledimo, da se je nekaj zgodilo v knežjem mestu). Razumljivo je, da se vsega ne more postoriti naenkrat, pač pa postopoma – s ciljem, da bodo leta 2012 (Evropska prestolnica kulture) prebivalci Novega mesta in drugi opazili bistveno spremembo,« komentirajo dogajanje v kabinetu novomeškega župana.

Za odkupe zemljišč je še prezgodaj

Mestna občina Novo mesto pripravlja Občinski prostorski načrt, v katerem je predviden tudi Arheološki park Marof. Vendar v predlogu proračuna za naslednje leto ni videti, da bi občina imela resen namen narediti tudi naslednji korak, namreč odkup zemljišč, na katerem bi stal ta vsekakor atraktiven arheološki park. Brez resnejših korakov pa bo le težko priti do evropskih sredstev, ki se počasi zapirajo. V kabinetu župana pojasnjujejo, da je zato še prezgodaj.

»Mestna občina Novo mesto je letos začela aktivnosti v zvezi z realizacijo projekta ureditve Arheološkega parka. V ta namen je bil pripravljen prvi osnutek projektne naloge, ki se je usklajevala s predstavniki Dolenjskega muzeja in Zavoda za kulturno dediščino Slovenije, OE Novo mesto. Hkrati se je proučevala možnost pridobitve nepovratnih sredstev v okviru naslednjega razpisa za sofinanciranje projektov regionalnih razvojnih programov. Priprava vloge na napovedani razpis za sofinanciranje določenih sestavin bodoče ureditve parka bi bila izvedljiva. Vendar pa gre za urejanje res izjemnega in posebnega prostora, zato bi predhodna realizacija lahko omejila nabor mogočih različic bodoče ureditve, ki se bodo oblikovale v javnem natečaju za prostorsko ureditev, ki bo podrobneje načrtovana z Občinskim prostorskim načrtom Arheološki park Marof. Zato je Mestna občina Novo mesto za napovedani javni razpis za sofinanciranje regionalnih razvojnih projektov ponudila druge, že pripravljene projekte. Za urejanje Arheološkega parka Marof pa bo po uveljavitvi Občinskega prostorskega načrta imenovala posebni projektni svet, ki bo zadolžen za usmerjanje priprave nadaljnjih strokovnih gradiv v zvezi z urejanjem navedenega območja, podrobnejšim prostorskim načrtovanjem in nenazadnje nad načinom fazne izvedbe, glede na razpoložljive finančne vire v prihodnje. Značilnosti arheološkega najdišča Marof, njegova vključenost v mestno urbano tkivo in odločitve o njegovem nadaljnjem urejanju pa dopuščajo fazno urejanje, za katero bo mogoče v prihodnje pridobiti nepovratna sredstva tudi iz različnih finančnih mehanizmov; poleg regionalnih razvojnih programov so za specifične in širše evropsko pomembne projekte na voljo tudi neposredna sredstva iz Bruslja. Sredstva regionalnih razvojnih programov je mogoče koristiti do leta 2013 + 2 leti, s tem da bo Slovenija določena sredstva pridobila tudi za naslednjo finančno perspektivo. Zato Mestna občina Novo mesto nepovratna sredstva, kot pomemben vir financiranja ureditve Arheološkega parka Marof, vidi tudi v prihodnje. Gotovo pa je tudi to, da glede na dosedanje razpisne pogoje in pogoje najavljenega razpisa regionalnih razvojnih programov Službe Vlade za lokalno samoupravo in regionalni razvoj, nakup zemljišč – razen res omejenega deleža – ne bi bil upravičen strošek,« odgovarjajo na MONM.

Muzej, park, razgledišča, otroška igrišča …

Na Marofu se vsekakor obeta velik projekt. Predlog prostorskega akta predvideva načrtovanje Arheološkega parka Marof z muzejem, ki bo varoval, ohranjal in predstavljal kulturno dediščino na kraju samem. Hkrati pa bo park tudi v funkciji kulturnega in doživljajskega turizma. Arheološki park se bo navezoval na Kettejev drevored in mestno jedro ter na stanovanjska območja in območja šol ob vznožju Marofa. Na stavbnih zemljiščih je predvidena postavitev arheološkega muzeja (tako da njegova lokacija ne bo posegla v evidentirano najdišče), gostinski program in podobni javni programi v povezavi z vsebinami arheološkega parka. Parkovne ureditve in ureditve za predstavitev arheoloških ostalin, počivališča, razgledišča, otroška igrišča, sprehajalne in druge tematske poti, opazovalnice in podobno pa naj bi predvidoma uredili tudi na kmetijskih zemljiščih. Park bo oblikovan kot območje različnih prostočasnih izobraževalnih in turističnih programov in kot eden od nosilcev prepoznavnosti Novega mesta. Na robovih območja bodo urejeni vstopi in dostopne poti. Vse gradnje, vključno z objekti in ureditvami okoljske infrastrukture ter enostavnimi objekti, bodo morale biti podrejene funkciji parka, tako da ne bodo zmanjšale kakovosti naravnih in ustvarjenih razmer ter s tem razvojnih potencialov parka. Zagotovljena bosta visoka raven oblikovanja in oblikovna skladnost vseh objektov, ureditev in posegov ter urbane opreme na območju parka. Obvezna bo pridobitev celovitih urbanističnih, arhitekturnih in krajinsko-arhitekturnih strokovnih rešitev z javnim natečajem. Ker je v enoti razglašen kulturni spomenik (registrirano arheološko najdišče), pa je treba pri pripravi OPPN vse posege predhodno uskladiti s pristojno službo za varstvo kulturne dediščine.

Novo mesto bo torej nekoč – upamo, da se bo to zgodilo še preden bomo Novomeščani postali arheološka dediščina – res postalo mesto situl.

Potem se zgodi tole: »Gospod, težko sem ponižen …« suvereno poje Magnifico (jaz bolj poredko), nekateri pa pihajo in ritajo, ker je novi direktor urada za verske skupnosti Aleš Gulič, ki Gospoda iz prvega stavka prav nič ne upošteva, kaj šele da bi bil pred njim ponižen. Direktor Gulič je pač ateist. Strah in groza? Niti ne, vse skupaj zveni še kar relativno demokratično, ker če ne verjameš v nič, potem te ne more nihče obtožiti, da simpatiziraš z Jezusom, Marijo, Alibabo, s tibetanskimi jogiji in z jaki, s scientologijo Toma Cruisa ali z Luciferjem. Se pravi, še ena po nepotrebnem prah dvigajoča novica, ki premore ravno toliko fatalnosti, kolikor ji jo pripišemo mi. Ampak mi smo doma pod isto lipo kot včeraj in najbrž še vedno kdaj pa kdaj na vrtu zagori kakšna grmada za zlobno sosedo, če ne gre drugače. Zato se na trgih in pločnikih med drugim šušlja, da je človek z dolgimi lasmi in v črni zlobni majici zagotovo satanist. Ateist, satanist, to je »isti šmorn«! Mi smo pa ja krščanski narod, Črtomir se ni zastonj krstil, zato je to sporno in malodane grozljivo. Bogec je povsod in nas gleda, tisti čudni tipi v oblekah s kravatami, ki strašijo povsod, tudi po Novem mestu, češ da so mormoni, so pa najbrž zmešani. Saj ni važno, v kaj verjamejo, važno je, da to ni naše.

Vse globoko verne Slovenčke je zaskrbelo za njihovo versko identiteto, ker novi direktor ne skaklja naokoli z molitvenikom, temveč vozi motor in izgleda kot odpadnik iz ameriškega filma, čeprav se pri nas Cerkev in država sicer strogo ločujeta in se potemtakem ni treba bati ničesar. Prav tako je različnih registriranih verstev na Uradu RS že triinštirideset, obstaja pa še vsaj sto drugih, ki sicer niso uradna, se pa prakticirajo, in vsa so enakopravna. Seveda, na papirju. V resnici vsi dobro vemo, da je državna politika še vedno navaden boj med običajno levico in desnico, kamor pa te zlahka razvrstijo tudi po tvoji veri v »nekaj« ali v »nič«. Ta konflikt se pase tako v višjih vladnih krogih kot v manjših uradih in direktoratih, zato je v primeru Guliča bolj važno, kateri politični stranki pripada, kot kako bo vodil Urad za verske skupnosti, čeprav vera in politika bojda hodita vsaka zase. Trenutno liberalni samooklicani intelektualci ploskajo, medtem ko konzervativne staroste puhajo od jeze.

Za piko na i ironiji me je presenečenje podobno okostenele vrste pričakalo še na faksu. Točneje na korekturni vaji, kamor sem prinesla svojo dokaj žalostno – v poznih nočnih urah zrisano – kompozicijo petih kvadratov, ki je doživela neslaven epilog predvsem zato, ker je gospoda profesorja spominjala na križ. »Saj, saj, to je že lep, estetski, sakralni in zelo uporabljan simbol, ampak mi tega tukaj ne bomo delali.« Dejstvo, da na listu ni bilo nobenega križa, kvečjemu pokrivljena črka T, ga ni zanimalo, ker je »videl, kar je videl«. Kar je hotel videti. Skica je bila torej zanič, sem se pa naučila, da ne smem niti po nesreči izgledati kot nekdo, ki ob nedeljah hodi k maši in postavlja jaslice, če hočem sploh kdaj pozitivno izdelati ta predmet. Pa profesor nikakor ne spada med fosilni inventar, da bi mu takšne striktne nazore pripisala na prvi pogled in ga obtožila zastarelosti.

V glavnem, ker nikoli ne veš, v katerem grmu tiči tiger, moraš tudi sam neprestano tičati v grmu, sicer te tiger požre. Toleranca je preslab izgovor, nihče ne mara neopredeljenih in nevtralnih, med drugim zato, ker so preslabe žrtve. Če si etikete ne nalepiš sam, ti jo bo pa kdo drug, tako kot so jo Guliču, tako kot so jo moji malenkosti na faksu. Pa še napačno za povrh.

Le malo je najbrž kuhinj v novomeških stanovanjih, ki bi bile bolj skromne od kuhinje vrtca na Malem Slatniku. Vrtčevska mora kajpada služiti za precej številčnejše jedce kot tiste v navadnih gospodinjstvih. Vsaj glavne obroke na srečo vozijo iz centralne kuhinje.

Obljuba, ki jo je na volitvah leta 2006 v zvezi z vrtci izrekel župan Muhič s svojimi koalicijskimi partnerji, je bila privlačna. »V mojem mandatu bom obnovil vse vrtce v občini«, je dejal v časopisu Vaš mesečnik novembra 2006. Je pa svojo obljubo v neetični maniri stereotipnega politika že kmalu po volitvah precej oklestil. Po volitvah je namreč povedal, da bo poskrbel za obnovo dveh vrtcev na leto. Še malo kasneje pa je v programu dela, ki ga je objavil na občinski spletni strani, celo zapisal, da bo poskrbel za obnovo le enega vrtca na leto. A realnost, ki nas je pričakala po treh letih njegovega županovanja, je še malce slabša. Resno se je namreč lotil celovite prenove zgolj dveh enot vrtcev, tj. enote Ciciban na Ragovski ulici ter enote Ostržek na Ulici Danila Bučarja pri Osnovni šoli Bršljin. A četudi je župan s partnerji daleč od tega, da bi izpolnil katero koli različico svoje predvolilne obljube, je moč trditi, da je na tem področju vsaj do letos vendarle zaznati obrat na bolje.

Kar 23 % proračuna gre v vrtce

Se zgodi, da vodstveni kader rad primerno poskrbi zase, zatem in neredko nekaj skromneje pa pridejo na vrsto ostali. V vrtcu na Malem Slatniku vodja enote s povsem neprimernim, utesnjenim delovnim okoljem očitno deli usodo otrok.

V letu 2009 za področje predšolske vzgoje občina namenja skoraj 5 milijonov evrov za delovanje, poleg tega pa še prek 3 milijone evrov za investicije v objekte. Take so vsaj ocene proti koncu proračunskega leta. Pri tem žal ne smemo pozabiti, da je občina hud kršitelj plačilne discipline in da torej finančnih obveznosti do izvajalcev prenove vrtcev, ki so deloma zamaknjene že iz leta 2008, v celoti tudi letos najverjetneje ne bo poravnala. Pa vendarle, v približno 34 milijonskem občinskem proračunu za leto 2009 (taka je županova ocena višine občinskega proračuna, a žal ni nujno pravilna) pomenijo finančna sredstva, ki so namenjena za vrtce, že okoli 23 % celotnega proračuna. To je zelo obilen delež proračuna, ki ga občina namenja skupini v vrtce vključenih otrok (ti pomenijo le okoli 3,6 % celotne občinske populacije) in pa seveda nekaj prek 200 delavcem v vrtcih ter tudi objektom na 14 lokacijah. K tem številkam primaknejo za izvajanje programov vseeno še starši, in sicer v višini blizu 1,5 milijona evrov letno.

Ne le da gre v letu 2009 za vrtce zelo velik del občinskega denarja, ampak je moč opaziti tudi trend močnega zviševanja proračunskih financ zanje skozi zadnjih par let. Proračunsko področje »predšolska vzgoja«, kakor kažejo zaključni računi, je še v letih 2006 in 2007 zaobjemalo »le« okoli 13 % proračuna, leta 2008 je že zlezlo na 17 %, v letošnjem letu pa naj bi torej dobilo kar okoli 23 % razpoložljivega občinskega denarja. Tako stanje in trend sta sicer dobra za vrtce, je pa to precej slabo za mnoga druga področja življenja v občini, na katerih mora ta s svojim denarjem tudi participirati.

Se vračamo na stara pota?

Vrtec Ciciban na Ragovski ulici je bil lani celovito prenovljen. Razmere v njem so sedaj odlične. Tudi fasada objekta je dobila novo podobo. Da pa ne bi vse ostalo vzorno, so že kmalu po obnovi nekateri poskrbeli s spray "kulturo".

A v letu 2010, kakor beremo iz županovega predloga proračuna za prihodnje leto, bodo stvari šle že precej na slabše oziroma na neprimerna stara pota. Za področje predšolske vzgoje župan namreč načrtuje nekaj prek 4,9 milijona evrov, za investicije v vrtce pa celo zgolj zelo skromnih 62 000 evrov. K temu lahko prištejemo še določen delež sredstev zaradi predvidenega začetka priprave prenove osnovne šole na Malem Slatniku, ki obsega tudi prenovo pripadajočega vrtca. Vrednost teh del je v letu 2010 ocenjena na 100 000 evrov. Vendar se tudi s tem dodatkom razmerja ne spremenijo bistveno.

Župan ocenjuje višino proračuna za leto 2010 na dobrih 53 milijonov evrov (proračun 2009 je ocenjen na nekaj manj kot 35 milijonov evrov), od česar je predvidenih kar prek 17 milijonov evrov transfernih prihodkov, gre za denar države in Evropske unije (v letu 2009 bo teh po trenutnih ocenah le dobre 3 milijone €). To pomeni, da bo v letu 2010 za vrtce namenjeno le še okoli 9,2 % celotnega občinskega proračuna, oziroma če transferne prihodke ocenimo raje nekako na ravni leta 2009, namreč na okoli 3 milijone evrov, bo za vrtce namenjeno le še slabih 13 % proračuna. Kakor koli že obračamo te županove, kakor se na koncu vsakega leta izkaže, z mnogih vidikov povsem nerealne proračunske načrte, se nedvoumno kaže, da vrtci v letu 2010 spet pristajajo na nekdanji ravni proračunskega financiranja, ki pa se je predvsem na ravni investicij izkazoval kot povsem nezadosten za ohranjanje objektov na primerni ravni vzdrževanosti. Seveda to pomeni tudi to, da župan ne bo izpolnil niti obljube o prenovi štirih vrtcev v enem mandatu, kaj šele o prenovi osmih ali kar vseh, kakor je govoril v evforičnem času volitev.

Stanje vrtcev terja še kar nekaj investicijskih sredstev občine. Večinoma so bili zgrajeni v sedemdesetih in v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja (ali pa celo še prej) in so bili dolga leta preslabo vzdrževani.

Najzahtevnejša projekta, gre za vrtca na Ragovski in v Bršljinu, sta sicer v gradbenem smislu za nami (kot rečeno ne tudi v finančnem, saj njuni prenovi še vedno nista plačani). Pa vendar več vrtcev še rabi obsežnejša poseganja. Vsi pa terjajo vsaj spodobno redno vzdrževanje.

Med bolj perečimi objekti zaradi slabega gradbenega stanja ali neustrezanja normativom so denimo vrtci v Podgradu, na Lešnici in Malem Slatniku pa tudi na Smrečnikovi ulici in denimo na Seidlovi cesti (v Plavi laguni). Tako silovita prekinitev toka investicijskih sredstev za potrebe prenove vrtcev, kakor jo kaže proračun za leto 2010, torej (še) sploh ni na mestu. Bilo bi kajpada zaradi ostalih potreb v občini prav tako nevzdržno še kako leto ohranjati področje predšolske vzgoje na ravni okoli 23 % deleža v proračunu.

Vrtec na Smrečnikovi ulici je eden bolj skromnih v občini, premalo prostora v notranjosti, za igrišče pa uporablja kar igrišče soseske, kjer se v nočeh neredko znajdejo tudi nevarni predmeti.

Nizka vključenost otrok v vrtce

Ob navedenih prenoviteljskih nalogah pa tako novomeško občino kot še mnoge slovenske čaka še izziv povečevanja vključenosti otrok v vrtce. Kakor kažejo podatki Statističnega urada Slovenije, je bila v vzgojnem letu 2008/2009 v novomeški občini vključenost otrok v vrtce (le) 71,1-odstotna. Vključenih je bilo 1309 otrok. Vključenost v vrtce se sicer zvišuje z višanjem starosti otrok oziroma bližanjem vstopa v osnovno šolo.

Podatek o kar 30 % v vrtce nevključenih otrocih je zaskrbljujoč ali vsaj neprijeten, pa čeravno statistično gledano ni vključenost na ravni države prav nič boljša. Novo mesto je sicer en odstotek nad državnim povprečjem, hkrati pa moramo ugotoviti, da glede deleža v vrtce vključenih otrok za kar 10 % zaostaja za Ljubljano, zaostaja pa tudi za občinami, kot so Murska Sobota, Postojna, Celje, Koper, Maribor itd.

Ambicija Evropske unije, ki jo je postavila na začetku tega desetletja, je, da bi bilo v prvi starostni skupini, torej v starosti od 0 do 3 let v vrtce vključenih vsaj 30 % otrok, v drugi starostni skupini, to je od 3 let do vstopa v šolo, pa kar 90 % otrok. Novomeška občina, to velja tudi nasploh za slovenske občine, prvi kriterij že izpolnjuje, drugega pač ne.

Navedeni cilj je povezan s kakovostjo razvoja otrok, obenem pa tudi z zaposlitvenimi možnostmi žensk. Te se zaradi družinskih obveznosti, pomanjkanja mest v vrtcih ali predragih vrtcev neredko namreč morajo odreči svoji zaposlitvi in doma skrbeti za otroka. To dejstvo pa mimogrede izdaja še posebno družbeno krivico, ki govori, da se zbrana javna sredstva skozi financiranje predšolske vzgoje ne prelivajo nazaj tudi do vseh socialno ogroženih družin, ki bi dejansko še najbolj potrebovale to družbeno storitev, ampak le do tistih, ki svoje otroke zmorejo in seveda tudi želijo vključiti v vrtce. Če pogledamo tako, vidimo, da občina v letu 2009 za v vrtce vključene otroke namenja sredstva v obsegu okoli 225 evrov na prebivalca občine na leto oziroma debelih 600 evrov na povprečno gospodinjstvo. Za posamezno družino to najbrž ni zanemarljiv znesek.

Navedeni cilj glede vključenosti otrok v vrtce, če se pač ne »zanašamo« preveč na še slabšo rodnost ali nizko stopnjo priselitev, pred občino postavlja nalogo, da poleg nadaljnje prenove in bolj kakovostnega rednega vzdrževanja objektov vrtcev poskrbi tudi za dodatna mesta za otroke v vrtcih, da bi tako lahko dosegli vsaj navedeno višjo raven vključenosti otrok v vrtce v celoti, posebej pa v drugi starostni dobi. Obenem bo treba tudi ustrezno kadrovsko obogatiti vrtce, kar bo terjalo še dodatna proračunska sredstva.

Glede na to, da so v Novem mestu letos ob trenutni vključenosti otrok v vrtce zmogljivosti v javnih in zasebnih vrtcih praktično povsem zasedene, bo treba za dosego cilja večje vključenosti otrok v vrtce zagotoviti dodatna prosta mesta. To bi bilo v prvi vrsti smiselno dosegati z vlaganji v prostor javnih, občinskih vrtcev, še posebej v smislu prostorskega razvoja mreže vrtcev, torej z novimi enotami, s čimer bi lahko zagotavljali tudi boljšo prostorsko dostopnost. V primeru, da bi iznad določenega obsega zagotavljanja dodatnih mest v javnih vrtcih postal projekt finančno prezahteven za občinski proračun, to žal ni nemogoče, pa se občina lahko loti projekta tudi s podeljevanjem koncesij zasebnikom, za kar je bil oktobra sprejet občinski odlok.

Zdi se pač, da so v mnogih ozirih prav dostopni in kakovostni vrtci z vsem, kar uspejo nuditi otrokom, torej od prehrane, igrač in igrišč, socializacije, varnosti pa denimo vse do angažiranosti strokovnih delavcev, danes najprimernejša rešitev za razvoj otrok v njihovi občutljivi dobi ter seveda primerna rešitev tudi za razvoj družin oziroma staršev. Zato je na mestu, da je ta pomembna naloga ustrezno zastopana tudi v občinskih glavah in financah.

V vrtcu na Lešnici je tako tesno, da je od umivalnice oziroma stranišča dobesedno le korak do bralnega kotička.

V vrtcu na Lešnici se prostor preobraža iz igralnice v jedilnico in na koncu še v spalnico. Pa še ta edini prostor je očitno premajhen.

Pri vrtcu na Smrečnikovi ulici je shramba za igrala v razpadajoči baraki. V podobno slabi baraki poleg te je še prostor za hišnika. Temu še posebej pozimi nihče ne zavida delovnega prostora.

Fotografije: Petra Juvan

Je naše mesto prepoznavno?

Prepričan sem, da 99,9 odstotka mimo vozečih ne ve, kaj sploh situla je. Veliko nerodnost bi se dalo popraviti že s tem, da bi k veduti mesta pridali še fotografijo ali grafiko situle. Foto: Tomaž Golob.

Občinski svet Mestne občine Novo mesto je na 26. seji 9. marca 2006 sprejel sklep, da se Novo mesto poimenuje Novo mesto – mesto situl. Novo mesto je pridobilo vzdevek, ki ga je mogoče strokovno utemeljiti, in se v tem lahko primerja z mnogimi drugimi slovenskimi mesti (npr. Celje – knežje mesto, Nova Gorica – mesto vrtnic, Ptuj – mesto muzej, Ljubljana – mesto heroj, Idrija – mesto naravoslovne in tehnične dediščine), ni pa bilo v mestu nikoli ambicije, da bi svetovno prepoznavne dosežke t. i. cvetočega dolenjskega halštata nadgradili s premišljeno in celostno izoblikovano trženjsko znamko.

Pa naj bom tokrat malo prizanesljiv. Dejstvo je, da le v malo mestih – in pri tem ne mislim le slovenskih mest – najdejo dovolj energije za razvoj svoje blagovne znamke, še manj pa so uspešni pri izoblikovanju lastne identitete. Identiteta mesta seveda ne pomeni le formalno določenega in širše prepoznavnega logotipa, temveč predvsem komunikacijsko znamko, ki odraža osebnost mesta. Da se to ne zgodi v širšem obsegu, je posledica dejstva, da si le malo katero mesto vzame dovolj časa za analizo, ki bi podala odgovor na sledeči temeljni vprašanji: v čem je naše mesto posebno in drugačno od drugih ter kaj od tega lahko ponudimo in uspešno tržimo.

Na ravni države so seveda prizadevanja, da bi bila ta obiskovalcem privlačna, vendar ti nikoli ne obiščejo določene države kot take, temveč se vedno zadržujejo v določenem območju te države, ponavadi v nekem mestu. Zato so seveda razumljiva prizadevanja za večjo prepoznavnost lokalnih trženjskih znamk. In ravno tu je priložnost Novega mesta kot regijskega središča z bogato zgodovino, da se začne poglobljeno ukvarjati s svojo mestno identiteto, brez katere ni mogoče izoblikovati trženjske znamke, in da bo lahko tako uspešno konkuriralo večjim mestnim središčem in bolj znanim turističnim krajem ne samo v Sloveniji, temveč tudi izven meja. Kaj pa prepoznavnost mesta navznoter? Koliko prebivalcev mesta sploh ve, da je Novo mesto imenovano za mesto situl in predvsem: kaj to situla sploh je? Isto vprašanje seveda velja tudi za stalne ali občasne obiskovalce mesta, med katere prištevamo tudi turiste. Če bi na ulici o tem naredili naključno anketo, bi bili rezultati prav gotovo porazni.

Figuralno okrašena bronasta situla, svetovno prepoznaven umetniški izdelek halštatskega obdobja in vir za izoblikovanje nove identitete mesta. Situle so bile izdelane iz tolčene pločevine zlate barve, ki je sčasoma zaradi oksidacije pozelenela. Dokumentacija Dolenjskega muzeja Novo mesto.

Zakaj mesto potrebuje trženjsko znamko?

Iskanje »mestnih brandov« je zlasti značilno za Združene države Amerike, saj je treba v tem velikem talilnem loncu narodov mestom vedno znova najti določeno identiteto, ki naj bi večnacionalni, kulturno, socialno in ekonomsko zelo slojevit spekter meščanov povezovala in združevala v kolikor toliko zaokroženo urbano zgodbo. Nuja po oblikovanju podobnih zgodb se je sčasoma preselila tudi v Evropo, zlasti v večetnične mestne konglomerate v zahodni Evropi.

Kot v mnogih drugih slovenskih krajih smo tudi v Novem mestu v tem pogledu priča nekoliko bolj mili obliki suburbanizacije, ki se je začela intenzivno odvijati zlasti v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se je temeljito spremenila demografska sestava naših mest. Mnogi meščani so zapustili stara mestna jedra in se raje naselili v udobnejših novih hišah na obrobju mest, po drugi strani pa so se mesta širila, gospodarsko razvijala in posledično privabljala vedno več ljudi, zlasti s kmečkega okolja pa tudi z drugih krajev tedanje Jugoslavije. Če se je »stari, predvojni meščan« še identificiral z mestom, je novi prebivalec mesta (in pri tem se zavestno izogibam besede meščan), zakoreninjen v svojem starem svetu, v mesto prinašal navade iz svojega okolja, obenem izkoriščal vse ugodnosti, ki mu jih je mesto nudilo, mestno okolje pa mu po drugi strani ni bilo nikoli povsem domače. In tako smo bili tudi v Novem mestu priča svojevrstnemu paradoksu: na eni strani znaten gospodarski razvoj mesta in posledično celotne regije, po drugi strani pa vse do današnjih dni opazno nazadovanje kakovosti tako urbanega prostora kot življenja v njem. Skratka ves čas manjka vezni člen, vsem nam skupna identiteta mesta, ki bi v mestu vse to bolj ali manj samemu sebi prepuščeno dogajanje, vso to raznolikost ponudbe in povpraševanja, vse bogastvo in potenciale, ki jih mesto prav gotovo premore, povezala v enotno zgodbo.

Detajl jezdeca z okrašenega plašča situle kot ena od idej za novi mestni logotip. Dokumentacija Dolenjskega muzeja Novo mesto.

Za vizualno identiteto mesta sta bistvena dva oblikovna elementa: logotip mesta in barvna paleta. Logotip mora biti edinstven in obenem razločen vizualen element mesta in ga ni mogoče enačiti z mestnim grbom. Lahko se ga vstavlja na turistične oznake in promocijski material, na elemente mestne opreme, na izdelke, lahko je sestavni del aranžiranja izložb ipd. Prav tako pa je treba mestu določiti najprimernejše barve, ki so sestavni del usmerjevalnih tabel in drugih elementov mestne opreme, z njimi se oblikuje promocijski material, so zanimive za celostno podobo lokalnih medijev, športnih in kulturnih ustanov in društev, lahko v kombinaciji z logotipom ali pa kot samostojen element.

Celostna podoba mesta z izdelano trženjsko znamko je pomembna zlasti za razvoj turizma kot ene največjih industrijskih panog na svetu. Vendar ni dovolj, da turizem omejimo le na njegov ekonomsko-razvojni okvir, ki se odraža v novih delovnih mestih, prihodku z naslova turističnih taks in v drugih finančnih ugodnostih. Turizem seveda prinaša denar, vendar turizem zgolj opogumlja ponudnike turističnih izdelkov, da so v tem prizadevni – in nič več. Tem namreč manjka priložnosti, da bi z ustrezno ponudbo pripomogli k predstavitvi in ohranitvi mestne identitete. In ravno zgodovinska mesta imajo to prednost pred drugimi turističnimi destinacijami, da imajo vire za oblikovanje zgodbe. Ta mora biti izvirna, in kakor vemo iz prakse, je unikatnost prodajni izdelek kulturnih, naravnih in zgodovinskih prednosti posameznega prostora. V tej ponudbi so za obiskovalce zanimivi muzeji, kulturni spomeniki in naravne znamenitosti, kulturne in športne prireditve, še zlasti če so tradicionalne in same po sebi trženjske znamke. To so izdelki, v katere je treba investirati, in ta investicija mora biti tako konceptualna (kaj je izdelek?) kot finančna (kako ga lahko tržimo?). Torej govorimo o ustvarjanju izdelka, posledično pa tudi o procesu ustvarjanja s kulturnim izročilom prežetega mestnega prostora.

Ali znamo v Novem mestu ustvariti zgodbo o uspehu?

Ena lastovka še ne pomeni pomladi, po njej pa le nekoliko zadiši. Hostel Situla je prav gotovo zgled vsem tistim, ki bodo želeli graditi svojo podobo na edinstveni prazgodovinski zgodbi Novega mesta. Foto: Tomaž Golob.

In kako bi se lahko v Novem mestu kot mestu situl za oblikovanje trženjske znamke mesta naslonili na bogato prazgodovinsko izročilo halštata? Za mestni logotip bi lahko izbrali katerega od likovnih detajlov situlske umetnosti, za oblikovanje barvne palete pa bi lahko kot osnovo vzeli zlato barvo tolčene bronaste pločevine, s katero so izdelovali situle, na voljo pa je tudi pestra barvna paleta živopisnih, prav tako za to obdobje značilnih steklenih jagod.

Drugi vidik pri izoblikovanju trženjske znamke je seveda bolj vsebinski. Dolenjski muzej je z rezultati vsakoletnih zaščitnih arheoloških izkopavanj, ki sistematično potekajo že od druge polovice osemdesetih let prejšnjega stoletja na Kapiteljski njivi na Marofu, ter s kakovostnim strokovnim delom dosegel, da so najdbe iz halštatskega obdobja svetovno prepoznaven umetniški izdelek. Če sta mesto in muzej pred časom končno pridobila stalno arheološko razstavo, ki prikazuje izbor iz bogate arheološke zapuščine mesta in ožje Dolenjske, pa prizadevanja za izgradnjo arheološkega parka na Marofu še vedno niso obrodila sadu. Arheolog Borut Križ iz Dolenjskega muzeja je pojasnil, da je zamisel o parku stara že okoli 30 let, na njegovi zasnovi pa se intenzivneje dela zadnja tri leta, tudi na pobudo urbanistov kot dodatni argument za zaščito Marofa pred pozidavo. Partnerji v projektu, Dolenjski muzej Novo mesto, Javni zavod za turizem Novo mesto, Razvojni center Novo mesto, d. o. o., ter Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Novo mesto, so pred časom za potrebe pridobivanja evropskih sredstev iz kohezijskega sklada za razvojne programe jugovzhodne regije za obdobje 2010–2012 za arheološki park na Marofu izdelali projektno nalogo, ki predvideva, da bi morala Mestna občina Novo mesto kot nosilec projekta v letu 2010 pridobiti OPPN (občinski podrobnejši prostorski načrt) za območje parka, odkupiti zemljišča ter pripraviti strokovne podlage za izvedbo javnega natečaja. Park naj bi združeval rekreacijske površine, prezentirane arheološke ostaline, kot so gomile, obzidje gradišča ipd., ter muzej, v katerem bi deloval osrednji turistično informacijski center za Dolenjsko, v muzeju pa bi bila postavljena tudi stalna zbirka. Z dodatno ponudbo bi se v program parka vključila tudi bližnja Klemenčičeva domačija, kjer bi bila do izgradnje muzejske stavbe na ogled tudi arheološka zbirka. V predlogu Odloka o proračunu Mestne občine Novo mesto za leto 2010 Mestna občina Novo mesto sicer omenja izdelavo podrobnejšega občinskega prostorskega načrta (OPPN) za park, ni pa v njem predvidela odkupa zemljišč in izvedbe javnega natečaja. Glede na dejstvo, da se leto 2013, ko se bo evropska finančna pipica za vedno zaprla, neizprosno bliža, z resnejšimi dejavnostmi okoli oblikovanja arheološkega parka pa naj bi se začelo šele naslednje leto, se resno bojim, da naša občina ne bo uspela pravočasno izkoristiti za ta projekt razpoložljivih »evropskih denarjev«.

V turistično informacijskem centru na Glavnem trgu imajo, to je treba priznati, že kar bogat izbor spominkov in drugega promocijskega gradiva, ki se napaja iz zapuščine halštatskega obdobja. Foto: Tomaž Golob.

Načrtovani in – iskreno upam, da kdaj tudi – uresničeni arheološki park na Marofu bo vsekakor velika pridobitev za mesto, obenem idejno središče nove mestne identitete ter vir zamisli za oblikovanje trženjske znamke mesta in ustvarjanja tržno zanimivih proizvodov. V ta namen bo treba spodbuditi ocenjevanje in nagrajevanje najboljših primerov iz prakse, saj so nagrade in priznanja vedno velika spodbuda vsem vpletenim v projekt, še zlasti tistim, ki so pri tem nekoliko omahljivi, ter neizčrpen vir novih idej. Tovrstna prizadevanja bi bilo seveda treba nadgraditi tudi z uvedbo znaka kakovosti. Proces izoblikovanja trženjske znamke mesta mora biti skupni projekt mesta, vanj morajo biti vključene vse za mesto pristojne ustanove, grafični oblikovalci, arhitekti, druga strokovna in najširša javnost, predvsem pa tisti, ki svojo prihodnost vidijo v novi celostni podobi mesta.

Naslovna fotografija: Boštjan Pucelj