Predvsem bo pomembno to, kako bo Mestna občina Novo mesto z novim prostorskim dokumentom sposobna zagotoviti kakovost bivalnega in delovnega okolja, ali bo znala spodbujati ustvarjalnost in inovativnost, s katerima mesta kot prostori kulturne identitete privabljajo tako investitorje kot kapital ter ali bo s pametno in premišljeno prostorsko politiko, ki edina zagotavlja visoko kakovost življenja in okolja, v mestu znala zadržati in vanj tudi privabiti čim večji sloj prebivalstva. Foto Boštjan Pucelj

Novejše težnje po decentralizaciji Slovenije in ustanavljanju pokrajin kot avtonomnih administrativnih, v določenem pogledu pa tudi političnih oblik lokalne samouprave niso nekaj novega, ampak se napajajo iz zasnove policentričnega razvoja Slovenije, ki se je porodila leta 1964 ob pripravi prvega republiškega regionalnega načrta. Občine pa so večje pristojnosti dobile z novo ustavo SFRJ leta 1974, ko so postale ne le upravne, temveč tudi gospodarske enote, kar se je odražalo v pridobivanju večjega dela davkov in prispevkov krajanov in podjetij, s čimer se je ekonomski položaj občin občutno izboljšal. Občinska središča so se razvijala kot gospodarska središča, ker pa je bilo teh tedaj 64, je to pomenilo prvi večji odklon od prvotne zasnove, ki je predvidevala le 5 oziroma 13 regionalnih središč. Krajši premor v policentričnem razvoju Slovenije se je zgodil 1991 v času osamosvojitve. S spremembo gospodarskega in političnega sistema sta potekali tudi centralizacija državnih ustanov v novi prestolnici ter konsolidacija zaradi izgube jugoslovanskega tržišča prizadetega gospodarstva.

Policentrični koncept razvoja Slovenije pomeni izbor mest, ki bodo postala glavna mesta pokrajin in v katerih so se ali se še bodo skoncentrirale dejavnosti, pomembne za gospodarski in socialni razvoj tako mesta kot regije. V skladu s sodobnimi razvojnimi usmeritvami mest, ko ta niso več le proizvodna središča, temveč centri oskrbnih in storitvenih dejavnosti, morajo nova pokrajinska središča biti izredno dobro opremljena zlasti z dejavnostmi kvartarnega sektorja, v prvi vrsti uprave, pa zdravstvenimi, s šolskimi in kulturnimi ustanovami, kot so osrednja regijska bolnišnica, pokrajinski muzej, pokrajinska knjižnica, gledališče ter visoke ali višješolske ustanove.

Pokrajine naj same uravnavajo družbeni razvoj

Končni cilj decentralizacijskih procesov in posledično ustanavljanja pokrajin mora biti v tem, da te same uravnavajo družbeni razvoj, ki ga razvijajo v čim večji meri z lastnimi razvojnimi zmožnostmi. Pokrajine bodo s tem postale enakovredne državnim ustanovam, ki bodo tako zgubile določen nadzor nad izvajanjem regionalne politike. Pri tem pa je treba opozoriti na veliko nevarnost, ki se je ob zadnjih neuspešnih poskusih ustanavljanja pokrajin v določeni meri že nakazovala v pretiranem politično administrativnem pristopu oblikovanja pokrajin, ki kot take ne bi ustrezale osnovnim parametrom za oblike pokrajin, s tem pa tudi ne bi imele ustreznih inštitucij na regionalni ravni. Kot osnovni kriteriji za oblikovanje pokrajin morajo biti predvsem zgodovinsko kulturne posebnosti, gospodarske razmere ter prometno-geografski, družbeni in politični pogoji.

Sočasno s spremembami na področju regionalizma pa se Slovenija sooča tudi z vse bolj prisotnimi procesi postindustrijske dobe. Ti temeljijo na globalni konkurenčnosti zlasti velikih urbanih središč, v katerih se povečuje vloga storitvenega sektorja v povezavi z razvojem modernih informacijskih in komunikacijskih tehnologij ter dobro transportno infrastrukturo.

Slovenija seveda takšnih močnih, evropsko primerljivih mestnih središč ne premore, je enostavno premajhna, zaradi neskladnega regionalnega razvoja pa večkrat težko tudi konkurira močnim urbanim središčem v neposredni soseščini, kot so Trst, Gorica, italijanski Videm, Celovec in Zagreb.

Pota in stranpota reforme lokalne samouprave

Mestna občina Novo mesto je v pred kratkim sprejetem občinskem prostorskem načrtu (OPN) zapisala izhodišča prostorskega razvoja občine in se pri tem naslonila tudi na usmeritve iz državnih prostorskih aktov, ki določajo, da se Novo mesto razvija kot središče nacionalnega pomena in kot pomembno regionalno prometno vozlišče in središče, ki bo širilo svoj vpliv na čezmejna območja na Hrvaškem. Novo mesto je kot središče funkcijske regije primerna lokacija za terciarno in sekundarno raven zdravstvene oskrbe, univerzitetno, fakultetno (visokošolsko) in višje izobraževanje ter za visoke sodne in upravne ustanove, specializirano socialno varstvo ter javne raziskovalne organizacije. Kot središče nacionalnega pomena je najpomembnejše središče dejavnosti družbene infrastrukture, oskrbnih, storitvenih, upravnih in drugih dejavnosti ter najpomembnejše gospodarsko območje in prometno vozlišče ter s tem najpomembnejše mestno središče med Ljubljano in Zagrebom oziroma Celjem in Karlovcem.

Verjamemo, da bomo v Novem mestu nekoč uspeli doseči vse to, kar je zapisano v prostorskem dokumentu, danes pa je naše mesto v razvojnem pogledu svojevrsten ujetnik nedorečenih decentralizacijskih procesov v Sloveniji. V čem je težava? Najprej v procesu reforme lokalne samouprave, ki se je v letih od njenega začetka do danes precej spremenila. V letu 1990 je bilo 60 občin, ob reformi leta 1995 147, leta 2002 193, sedaj pa jih je kar 212. Dejstvo je, da se pri ustanavljanju vedno novih občin ne upošteva Zakona o lokalni samoupravi, ki določa pogoje za ustanovitev občine. Znano je, da več kot polovica občin ne izpolnjuje temeljnega pogoja 5000 prebivalcev, poleg tega pa med posameznimi občinami prihaja tudi do nepremostljivih kvalitativnih razlik, kar je svojevrsten posmeh težnjam po uravnoteženem policentričnem razvoju Slovenije. Zlasti v letošnjem letu pa dodatno zadevo otežuje še problem financiranja občin. Če so njihovi prihodki vsa leta naraščali, se je letos to gibanje obrnilo v nasprotno smer. Po drugi strani pa se večajo izdatki na socialni strani, na kateri so tudi občine dolžne zagotavljati sredstva za svoje občane. Ker je treba zagotoviti sredstva za uresničevanje z zakonom določenih nalog občin, je vedno manj sredstev za razvojne naloge in investicije, zlasti investicijskega vzdrževanja vrtcev, šol, športne infrastrukture itd. Zato so razumljivi vse glasnejši pozivi, da se pristopi k potrebnim spremembam zakonodaje na področju lokalne samouprave in na novo definira posamezne pristojnosti, naloge in pogoje za ustanavljanje občin, upoštevajoč pri tem sistemsko zasnovo druge ravni lokalne samouprave oziroma vlogo, pristojnosti in naloge, ki naj bi jih opravljale nove pokrajine. Ker pa se okoli ustanavljanje teh stroka in politika nikakor ne moreta poenotiti, država prenaša vedno več pristojnosti na lokalne skupnosti, za katere jih niti ne povprašajo niti ne zagotovijo potrebnih sredstev za njihovo izvajanje. Občine tako že sedaj dobivajo premalo sredstev za izvajanje vseh zakonsko določenih nalog.

Če se je število majhnih občin v Sloveniji v zadnjih dveh desetletjih nerazumno povečalo, pa v času od ustanovitve mestnih občin ni nastala nobena nova. Še več, veliko občin ob reformi lokalne samouprave leta 1994 ni bilo upravičenih do pridobitve statusa mestne občine, in to ne glede na dejstvo, da že ves čas delujejo kot regionalna oziroma subregionalna središča in premorejo regijsko bolnišnico, visoke šole, srednje šole, regijske deponije itd. Eden od kriterijev za pridobitev statusa mestne občine je tudi število delovnih mest, ki jih ta mora zagotoviti, kar pa bo vedno teže ob vse bolj prisotnem trendu selitve dejavnosti podjetij v okolja s cenejšo delovno silo. Dejstvo je, da status mestne občine v tem trenutku prinaša celo večje obveznosti kot pa koristi, zlasti na področju opravljanja skupnih nalog, kot na primer delovanja muzejev, galerij, gledališč, območnih knjižnic, visokošolskih centrov, športne infrastrukture ipd., iz česar izhaja tudi več obremenitev, kot pa jih imajo ostale občine. Zato seveda ne preseneča dejstvo, da si župani mestnih občin skupaj prizadevajo za zakonske spremembe financiranja mestnih občin, in prav tako ne preseneča namera mnogih županov mestnih občin, da poleg Združenja občin Slovenije in Skupnosti občin Slovenije ustanovijo tudi Združenje mestnih občin Slovenije z utemeljitvijo, da je problematika mestnih občin neprimerljiva z ostalimi občinami.

Novo mesto kot regijsko središče

Končni cilj decentralizacijskih procesov in posledično ustanavljanja pokrajin mora biti v tem, da te same uravnavajo družbeni razvoj, ki ga razvijajo v čim večji meri z lastnimi razvojnimi zmožnostmi. Pokrajine bodo s tem postale enakovredne državnim ustanovam, ki bodo tako zgubile določen nadzor nad izvajanjem regionalne politike. Foto Boštjan Pucelj

Ker je mreža mestnih občin porazdeljena enakomerno po celotnem slovenskem prostoru, je vse bolj živa ideja, da bi v pripravah na regionalizacijo, ki se v zadnjem obdobju vse bolj odmika, dali mestnim občinam nove oziroma dodatne pristojnosti, tako da bi lahko postopoma prevzele funkcijo regijskih središč. To bi bilo tudi v skladu z navodili Odbora za lokalno samoupravo v Evropskem parlamentu, ki poudarja, da razvoj Evrope temelji na razvoju tako imenovanih »malih mest« (small cities).

Novo mesto, ki ga vsekakor prištevamo med manjša evropska mesta, se je v minulih desetletjih razvilo v središče specializirane proizvodnje, od katerih sta močni zlasti avtomobilska in farmacevtska industrija. Ekspertno znanje, ki ga zahtevajo tovrstne specifične dejavnosti, pa se lahko razvija le v kakovostnem univerzitetnem okolju. Dolgoročni cilj mora biti, da se v mestu in njegovih obmestjih razvijajo dejavnosti, ki bodo zahtevale izobraženo delovno silo in ne nizko plačanih delavcev, ki jih lahko najdemo skoraj povsod. Verjetno si ne moremo zamisliti vseh posledic za mesto in regijo, če bi se npr. francoski Renault iz tega ali onega ekonomskega razloga odločil za ukinitev avtomobilske proizvodnje v Novem mestu. Spomin na posledice zaprtja Renaultove tovarne v belgijskem Volvoordeju je namreč še vedno zelo živ. Zato je toliko bolj pomembno, da se v okolju spodbujata znanje in izobraženost, s tem pa tudi dodano vrednost, s katero se ustvari dodatne možnosti za prestrukturiranje podjetij ob finančnih in gospodarskih stresih, ki smo jim konec koncev priča ravno v sedanjem času. Toda kaj pomagajo vse fakultete, pa če so še tako dostopne in celo delujejo v samem kraju, če ne zagotavljajo kakovosti in s tem zaposlitvenih možnosti svojim diplomantom. Pa tudi kaj pomagajo načrti in jasno izražene potrebe mesta in regije ter zagnanost posameznikov za ustanovitev novega univerzitetnega centra v Novem mestu, če država tovrstnih razvojnih potreb mesta in regije ne uvidi oziroma ima do njih celo negativno stališče. Je pa res, da se morajo univerze zavzemati za odličnost, to je za kakovost tako raziskovalnega kot pedagoškega dela, in vsekakor ne smejo, kot se je slikovito izrazil minister Gregor Golobič v slavnostnem govoru na slavnostni seji senata ob devetdesetletnici ljubljanske univerze (vir: Delo, 1. december 2009, str. 2), »delovati po logiki hitre hrane«. Zato vsi skupaj iskreno upamo, da bo Univerzitetno in raziskovalno središče Novo mesto uspešno v svojih prizadevanjih za ustanovitev univerze v Novem mestu, da bo pri svojem delovanju sledilo zgolj znanstvenim in pedagoškim kriterijem in da se bo posledično kaj premaknilo tudi v Drgančevju z izgradnjo že dolgo načrtovanega univerzitetnega kampusa.

In na koncu še nekaj sklepnih misli kot popotnica novemu občinskemu prostorskemu načrtu. Župan Alojzij Muhič je v izjavi za časnik Delo (1. december 2009, str. 12) izjavil, da so s sprejetjem ključnega prostorskega načrta »odprte nove možnosti za razvoj gospodarstva in stanovanjsko zidavo, saj bomo investitorjem zdaj lahko kaj ponudili. Po novem odloku je mogoča tudi legalizacija zidanic na vinogradniških območjih«. To za našo občino prav gotovo ni nepomembno, kot tudi ni nepomembno, da bo za razvoj Novega mesta veliko pomenilo tudi novih 600 hektarjev zazidljivih površin. Jaz pa bi dodal, da bo predvsem pomembno to, kako bo Mestna občina Novo mesto z novim prostorskim dokumentom sposobna zagotoviti kakovost bivalnega in delovnega okolja, ali bo znala spodbujati ustvarjalnost in inovativnost, s katerima mesta kot prostori kulturne identitete privabljajo tako investitorje kot kapital ter ali bo s pametno in premišljeno prostorsko politiko, ki edina zagotavlja visoko kakovost življenja in okolja, v mestu znala zadržati in vanj tudi privabiti čim širši sloj prebivalstva. Ne smemo pozabiti, da so občine z obstoječim zakonom o financiranju občin zgubile večji del dohodnine kot glavni vir prihodka, s tem zgubile določeno finančno neodvisnost, saj so odvisne od t. i. glavarine kot svojevrstne oblike dotacije iz državnega proračuna. Ob današnji veliki mobilnosti ljudi, ki se izkazuje tudi v dnevnih migracijah zaposlenih iz sosednjih občin v Novo mesto, je to dejansko postal velik problem, saj glavarino dobijo občine, v katerih ti bivajo, ne pa Mestna občina Novo mesto, na območju katere so zaposleni.

Literatura:

Predlog občinskega prostorskega načrta Mestne občine Novo mesto, sprejet na 4. izredni seji Občinskega sveta Mestne občine Novo mesto dne 24. 11. 2009, je objavljen na spletni strani Mestne občine Novo mesto: www.novomesto.si.

Dr. Marjan Ravbar, Regionalizacija Slovenije, Dela 18, 2002, str. 317–331.

Metka Sitar, Strategija razvoja mest med evropeizacijo, državo in regijo, Urbani izziv, 16, št. 1/05, str. 5–11.

Poročilo Odbora za lokalno samoupravo in regionalni razvoj k predlogom za ustanovitev občin oziroma za spremembo njihovih območij z dne 11.09.2009, dokumentacija Državnega zbora RS.

‘Oka, oka’ vpije Anže, ‘Jast tut, jast tut’, takoj za njim Gaja in že teče s kozarcem do babice, da bi ji nalila domačega soka. Otroke je težko preslepiti, prvič ti še morda uspe, drugič zagotovo ne več. Sok, pridelan iz domačega sadja, ima drugačen okus kot kateri koli sok iz trgovskih polic hipermarketov. Logika je povsem preprosta. Doma pridelan sok ni tržno blago, kajti če bi izračunal vložen čas v nastanek proizvoda, ga ni podjetja, ki bi se upal lotiti takšnega posla. Seveda obstajajo približki, ki prinesejo željen dobiček, vendar ti sokovi s kemijskimi dodatki kljub ogromnim raziskavam ne dosežejo okusa domačega. Poleg tega se moramo zavedati, da je vsak domači sok unikaten izdelek, prilagojen stalnim hvaležnim strankam (beri domačemu gospodinjstvu). Pri izdelavi takega soka ni velike znanosti, so pa drobne skrivnosti, ki ustvarijo okus, ki se ga kaj hitro navadimo oziroma zasvojimo. Le kako bi odklonili kozarček domačega, ko ga niti zakon o varnosti cestnega prometa ne prepoveduje.

Za izdelavo domačega jabolčnika potrebujemo:

- od 5 do 70 let stare jablane z zrelimi sadeži

- mlin (po domače malen) ter stiskalnico (po domače prešo)

- velik lonec oziroma kad

- kuhalnik

- steklenice s pokrovčkom

- posode z vodo za ohlajanje steklenic

- temen in hladen prostor za shranjevanje

Poleg zgoraj navedenega pa priporočam tudi od dva do tri otroke, stare do 10 let, ki so nepredstavljivo olajšanje pri ponavljajočih fazah te procedure. Na sliki: Pridelava domačega jabolčnega soka pri Branetu v Šentjuriju na Dolenjskem.

Za izdelavo soka so najboljša neškopljena jabolka starih sort, kot so bobovci, kosmačke, carjeviči ... Imajo sicer manj soka kot sodobne sorte, vendar so veliko bolj sladka. Vsa jabolka morajo biti nepoškodovana in zdrava.

Ko se jabolka potrgajo, jih je treba čim prej zmleti ter sprešati.

Avtohtone lesene naprave so zamenjale sodobne aparature na elektriko in zračni pritisk, okus in način izdelave pa se s tem ni spremenil.

V domačem soku ni nobenih konzervansov, doda se samo malenkost vitamina C (askorbinske kisline), da prepreči oksidacijo in s tem porjavenje soka. Doda se ga 5g na 100 litrov tekočine in s tem ohrani sok svetle barve. Stisnjen sok se pusti na mrazu dan ali dva, da se usedline sesedejo, nato pa sok pasteriziramo.

Ostanke jabolk bi lahko uporabili za izdelavo žganja, sicer pa lahko služi kot gnojilo za povrtnine naslednje sezone.

Iz ene krompirjeve gajbe jabolk se pridela približno 10 litrov domačega jabolčnega soka.

Pasterizacija je postopek, pri katerem s segrevanjem na primerno temperaturo preprečimo škodljivo delovanje mikroorganizmov in encimov. Pri tem uporabljamo cevni pasterizator. Temperatura segrevanja soka mora biti več kot 75 stopinj C. Ponavadi se segreva od 80 do 82 stopinj, da ni dvoma, da bi se kaj sfižilo. Sok takoj napolnimo v steklenice in zapremo s pokrovčkom. Pomembno je, da sta steklenica in pokrovček suha.

Steklenice postopno ohlajamo.

Končni izdelek.

Otroške radosti.

Steklenice domačega soka skladiščimo v temnem in hladnem prostoru.

Domače sokove (malinove, robidove ...) lahko delamo tudi z bolj okrnjenimi pripomočki na domačem štedilniku, seveda je tudi proces ustrezno daljši oziroma soka je v danih razmerah toliko manj.

Pred kratkim sem nekajkrat obiskal največji slovenski zapor na Dobu, s skupino zapornikov sem imel literarno delavnico. Nisem pričakoval kaj posebnega, pravzaprav o tem kaj dosti sploh nisem razmišljal. Dokler že navsezgodaj zjutraj nisem parkiral na parkirišču za obiskovalce. Malo me je hecalo vse skupaj, ker je bilo eno parkirišče za obiskovalce ob sredah, drugo za ob četrtkih, takrat pa je bil petek, pa še kar pozen sem bil. A sem kar ruknil vozilo na četrtkovo parkirišče in odhitel v sprejemnico. Kjer sem dobil prepustnico in so me napotili v notranji kompleks. Tam pa človeka kar malo stisne. Odprejo se drsne rešetke kakor v filmih, greš čez detektor kovin, na drugi strani te še osebno preišče paznik (brez gumijastih rokavic, na srečo!), potem se vhodne drsne rešetke zaprejo in odprejo se rešetke v notranjost ustanove.

Saj strah me ni bilo, jasno, sem dedec in dejaven jamar, ampak tesnoba je pa bila, moram priznati. Dokler nisem prišel v neki prostor, kjer me je čakalo veliko najrazličnejših ljudi. Zapornikov. Ki so vsi prebrali moje knjige (jebiga, sem jim izrekel sožalje, da so jim že tako hudo kazen še poostrili!) in se izkazali za najbolj čudovito publiko ever. Res. Saj sem že sodeloval v kar nekaj debatah na temo »lik i djela Damijana Šinigoja«, ampak ta je bila pa v vseh pogledih najboljša. Saj ne vem, ali je v redu, da te toliko in toliko zapornikov cmari po mislih, a o tem čisto zares nisem kaj dosti razmišljal. Odgovarjal sem, se pogovarjal in užival. Tri ure (s čik pavzo vmes) so minile, kot bi mignil. In sem odšel domov. No, pravzaprav najprej ven. Iz zapora. In prisežem, da zrak na drugi strani drugače diši!

Drugi obisk je bil manj navdušujoče kot prvi, naredil sem namreč klasično napako in povprašal, zakaj ljudje, s katerimi se pogovarjam, sedijo. In nekaterih grehi so hudi, nič ne tajim, in jim je bilo kasneje težko pogledati v oči ali jim simpatetično kimati, ko ti razlagajo o svoji nedolžnosti. Kriv noter pa nobeden ni, in ko sem jim povedal za anekdoto o nekem ameriškem predsedniku, ki je izbiral kaznjenca za pomilostitev, in so mu vsi zatrjevali, da sedijo po krivici, le eden je prostodušno priznal, da je lopov, je predsednik pomilostil njega, da ne bi pokvaril ostalih nedolžnih, se niso najbolj iskreno smejali …

In med eno od voženj domov sem se spomnil svoje arestantske izkušnje. Sem bil na služenju vojaškega roka in ravno sem bil poslan na svojo prvo stražarsko dolžnost. Nameščen sem bil nekje na vrhu Zlatibora, v gozdovih bogu za hrbtom, in dasiravno je bil tedaj mir in nas nihče ni nameraval napasti (vsaj po moji vednosti ne!), me je bilo strah, da ni za opisati. Res! Stražarska dolžnost je bila videti približno takole: pokadil si čik, da je patrulja odšla, potem si si ga vrgel na roke, kar je trajalo relativno kratek čas, potem si enega ali dva prižgal in si ga spet vrgel na roke (je trajalo že dlje, jasno), potem si spet enega ali dva prižgal, in ko si začutil mraz, za ogrevanje spet eno samotelovadbo udaril, ki pa je že trajala toliko časa, da je že skoraj prišla izmena, preden si še zadnji postonanistični čik z guštom dokončal … OK, včasih se je komu v tajmingu tudi zalomilo in je vpil, naj še počakamo minuto ali dve, da dokonča (drkanje, ne čik, jasno), ampak generalno gledano je bilo stražarjenje v JLA videti približno, kot sem opisal. Seveda šele potem, ko si se na stražarjenje že navadil, jasno, prve dneve te je bilo strah za popizditi! Brez heca. Strelivo je bilo prepovedano vstaviti v avtomatsko puško, a se tega prve dneve ni nihče držal, vsi smo imeli naboj v cevi in oprezali, od kje nas bo sovrag naskočil, in stražarje novince se je menjalo še posebej skrbno, ker si drugače mimogrede dobil metek v glavo …

No, na moji prvi stražarski dolžnosti tam nekje okoli ene ure zjutraj sem opazil zvezdni utrinek. In si nemudoma zaželel, da bi se stražarske tlake rešil. Jasno, takrat in tedaj ni obstajala nobena druga želja. Kakšne bejbe, kakšen denar, kakšni avtomobili, svetovna slava …

Je prišlo jutro in obisk komandirja karavle z ukazom, da sem razrešen s stražarske dolžnosti in da odhajam v mesto. Zahvalil sem se zvezdi in skorajda vraževeren postal, zahvalil sem se tudi JLA, ker sem mislil, da so me v mesto spustili, ker se mi je bližal rojstni dan, a so me namesto tega enostavno vrgli v zapor. Zaradi političnih šal in zaradi nekakšne teroristične organizacije, ki naj bi jo ustanavljal za odcepitev Slovenije od Jugoslavije. Leta 1984!

Seveda sem najprej pomislil na pomoto in na vse pretege poskušal dokazati svojo nedolžnost, a se je izkazalo, da jaz nimam blage veze in da oni že vedo! Dva meseca se dogajanja ne spomnim prav najbolj v detajle, ker so na meni poskusili vse možne zasliševalske metode, ki jih v začetku še spregledaš in se sam v sebi še hihitaš, kao, sem vas spregledal in vas bom scat peljal, kasneje pa postaneš dezorientiran in zadeve ne spremljaš več najbolj zbrano. Veliko alkohola, odtegovanje spanja, nenehne grožnje s sedmimi leti zapora, prikrita namigovanja ipd. na mladega človeka seveda vplivajo, da je ves zmeden. In sem nekajkrat doživel živčni zlom in jih vse med jokom in kričanjem poslal v k***, da so dali pol dneva mir, potem pa »jovo na novo«!

Milijon zapisnikov sem napisal in podpisal, milijonkrat sem se zjokal in dokazoval, da nimajo prav, a ni pomagalo. Najbolj žalosten spomin je spomin na prijatelja, ki so mu obljubili svobodo, če ujame miš, ki se je na začudenje vseh sprehodila čez sobano in jo je ubožec lovil res zagreto, v veselje in gromki smeh vseh prisotnih. Le meni je šlo na bruhanje, in ko so isto ponudili meni, sem jim, ne vem, kam je izginil strah, enostavno rekel, da jim ga raje v rit zapičim, kakor miša lovim v njihovi gnili pisarni. In se je najvišji po činu, do obisti užaljen, zresnil in nič kaj zakrito povedal, da me lahko tudi v klet, v posebno sobo odpeljejo, kjer ne bodo tako prijazni! Do takrat se me niso niti dotaknili in ves čas sem čakal, kdaj se bo zgodilo tudi to. A ko je bila grožnja glasno izrečena, sem, ne vem, od kod, zbral ves pogum, ga pogledal v oči in mu povsem resno zagrozil, da bo to zadnje, kar bo naredil. Zasmejal se je in me vprašal, ali se bom tepel z njim ali kaj, a sem mu samo mirno (in verjetno sem to tedaj tudi zares mislil) odvrnil, da ko bom dobil prvi udarec in ostal sam v celici, si bom sam razbil glavo, priščipnil prste na vratih, pogrizel se bom in kar je še tega, potem pa vsem, ki me bodo hoteli poslušati, povedal, da mi je to naredil on. Človek se je zgrozil, res, pa tudi malce strahu se je pojavilo v njegovih očeh in v vseh šestih mesecih, kar je trajala moja kalvarija, se me niso dotaknili niti enkrat!

Potem sem pa itak pobegnil, in ko so me že kot civilista privlekli na vojaško sodišče v Sarajevu, se je končno našel sodnik, ki nas je vse poslal v k**** in me oprostil. Da sem domov odkorakal kot svoboden človek …

Torej, ja, obisk na Dobu je v meni vzbudil nekaj neprijetnih spominov, ki jih sicer ne bi opisal, a ker za tokratni ParkXtreme nisem imel nič pametnega (razen jam, ki mi jih je pa urednik prepovedal opisovati, ker že več nikogar ne zanimajo), sem jih vrgel na papir. Če jih ne bi, bi čez čas verjetno spet lahko šel na Dob, na obisk h glavnemu uredniku, ki bi mi zaradi zamude odtrgal tisto mehko stvar, ki mi visi med nogami, jaz bi ga potem tožil …

V spektakularnem soočenju na Odmevih nacionalne televizije se tisti večer nič bolje ni godilo odgovornemu uredniku časopisa Darijanu Koširju; ta je svojega novinarja sicer zagovarjal, toda pri mahanju z nekakšnim domnevno Björkqvistovo e-pošto, je bil tako medel in neprepričljiv, da bi bilo verjetno mnogo bolje, če se vabilu na soočenje sploh ne bi odzval. Na natančna in umestna vprašanja novinarke je komaj zmogel mencajoče odgovore ali pa je povsem umolknil in osti vprašanj apatično ignoriral. Predstavnik SDS Zvonko Černač, ki je seveda branil integriteto stranke, je imel lahko, skoraj prelahko delo – stranki v dvoboj sploh ne bi bilo treba poslati elokventnega Černača, saj bi s Koširjem v teh okoliščinah suvereno pometel že kak drugorazreden strankarski aktivist, tudi tak, ki bi se prvič srečal s kamero en face.

Brezplačniki, različni rumeni in polrumeni tedniki ali mesečniki, še posebej na regionalnih ravneh, so načelo netransparentnosti tako rekoč povzdignili v temeljno preživetveno načelo. Ideologija nepristranskega novinarstva, novinarska etika, visokoleteči slogani o »sedmi sili«, »četrti veji oblasti«, »čuvarjih demokracije«, vse to se ob poplavi takšnih medijev spreminja v obžalovanja vredno, smešno karikaturo. Foto Boštjan Pucelj

Toda ob incidentu, ki močno načenja kredibilnost doslej še vedno razmeroma ugledne slovenske časopisne hiše pa tudi slovenskega novinarstva nasploh, morda ni edina zanimiva stvar le presenetljivo deprimirajoč uvid v intelektualni format domnevne elite slovenskega novinarstva. Afera vsekakor odpira vprašanje splošne higiene v svetu medijev. Tu ne mislim na izsledke preiskave; jasno, če bi se slučajno izkazalo, da Karbova zgodba drži, bi bila to prava katastrofa za SDS in tudi za celoten slovenski politični prostor. Toda pustimo preiskavo v rokah kompetentnih ljudi in se spustimo v neko drugo zgodbo, ki jo zadnji incident osvetljuje z nove plati in ki pravzaprav doslej sploh še ni bila v zadostni meri razčiščena in ovrednotena. To je zgodba o predvolilnem brezplačniku Ekspres (oziroma njegovem fantomskem dvojčku Slovenski tednik). Ne glede na to, kako je bila ta zgodba financirana, gre pri tem za nečisto zgodbo, za zgodbo, ki je morda po zakonski plati povsem legalna, a je etično sporna in nelegitimna.

Osvežimo si spomin: tik pred državnozborskimi volitvami smo v nabiralnike po vsej deželi dobili časnik z naslovom Ekspres. Po branju časnika ni moglo biti nobenega dvoma: gre za tiskovino, ki je povsem odkrito piarovska, ki povsem jasno zagovarja politiko neke politične opcije; seveda je šlo za SDS oziroma za dotedanjo (Janševo) vladno koalicijo. Seveda ni nobenega problema v tem, da neka opcija/stranka ima svoj časopis, da objavi svoje poglede, da to financira in da to distribuira, kjer ji srce poželi. To je povsem običajna demokratična praksa. Težava Ekspresa je bila v tem, da politična povezava ni bila jasno nakazana nikjer, da sploh ni bilo jasno, za kakšno publikacijo gre. Nadaljnja usoda domnevnega tednika potrjuje domnevo, da je šlo za neko »slamnato« ekipo. (Umazane podrobnosti razkrivanja in dokazovanja narave povezav obeh brezplačnikov s SDS lahko mirne duše prepustimo na primer raziskovalnim novinarjem Mladine; a sprenevedanje stranke s tem v zvezi pač enostavno žali zdravo pamet.) Težko je torej ne sklepati, da je šlo za prikrito medijsko manipulacijo. Ker je bil časnik oblikovan kot novičarski medij, kot »neodvisni časnik«, ki želi s »svežim novinarskim pristopom neobremenjeno in nepristransko predstaviti ključne dogodke«, ne pa kot strankarska reklamna brošura, je mogoče sklepati, da je bil namen te manipulacije sledeč: skriti piarovsko naravnanost tekstov za domnevno objektivnost novinarskega diskurza. Koliko bralcev je nasedlo in »tednik« (ki je izšel le enkrat) bralo kot vsaj načeloma neodvisen informativni medij, je seveda težko reči. Pa vendar je šlo za jasen primer tega, kar lahko razumemo kot eno od rakastih obolenj slovenskih medijev: prikrivanja dejanske narave prispevkov.

Tako kot so utajevalci davkov običajno korak pred njihovimi izterjevalci, tako kot so hekerji običajno korak pred programerji protivirusne opreme, so tudi piarovci, spin doktorji in oglaševalci že dolgo tega ugotovili, da ima prikrivanje oglasov določene prednosti. S tem v zvezi se je oblikovala doktrina, da je večinoma bolje, če se namesto neposrednega, jasno označenega oglasa objavi prispevek, ki takšno identiteto prikriva. Ta doktrina se že dolgo skuša vsiliti medijem tudi v praksi. Na plodna tla je naletela predvsem pri medijih nižjega intelektualnega ranga; z roko v roki z njimi je razvila celo paleto različnih tehnik – od najmanj sporne, ki recimo preprosto preobleče oglas v tipografijo in dizajn ustreznega medija (in pri tem v drobnem tisku vendarle pove, da gre za oglas), do »objektivnega« predstavljanja lastnih proizvodov, storitev, zamisli, projektov itd. brez vsakršne opombe o notranji povezavi avtorja in teme članka, do bolj perfidnih tehnik, ki vključujejo »podkupljene« novinarje in urednike itd. Brezplačniki, različni rumeni in polrumeni tedniki ali mesečniki, še posebej na regionalnih ravneh, so načelo netransparentnosti tako rekoč povzdignili v temeljno preživetveno načelo. Ideologija nepristranskega novinarstva, novinarska etika, visokoleteči slogani o »sedmi sili«, »četrti veji oblasti«, »čuvarjih demokracije«, vse to se ob poplavi takšnih medijev spreminja v obžalovanja vredno, smešno karikaturo.

Zgodba Ekspresa – in sicer povsem neodvisno od tega, kako je bila financirana – s tega vidika signalizira kolaps politične in medijske etike. Korenine tega kolapsa so globoke in razprostranjene: za potrditev zadošča, da se s te plati ozremo na primer po lokalnem (medijskem) prostoru in razmislimo o njegovi higieni. Skušnjave manipuliranja so pogosto velike, meje pa zelo tanke. Toda vzdrževanje visokega standarda je danes edini možni položaj, ki lahko jamči za dolgoročno kredibilnost in integriteto medija. Tudi mesečnik, ki ga držite v rokah, gotovo ni povsem imun na trend netransparentnosti – toda njegova ambicija je, da vsaj v tem pogledu vzpostavi neko kakovostno razliko. V prostoru, kjer izhaja, to ni prav lahka naloga.

WHO – Svetovna zdravstvena organizacija je v petek v posebnem sporočilu za javnost podala presenetljive izsledke nekajmesečne znanstvene študije, ki je jasno pokazala, da se prašičja gripa v svoji migraciji v velikem loku izogiba območja Novega mesta, predvsem pa podeželja, kjer je visoko razvita kultura pitja cvička.

Potem ko je virus A H1N1 opustošil obe Ameriki, Avstralijo in sesul neobstoječe ukrajinsko gospodarstvo in trgovino z orožjem in ko se Evropa pripravlja na najhujše in upa, da se bodo porabile vse zaloge petkrat predragega cepiva, ki načeloma nima negativnih stranskih učinkov (pozitivne pa še proučujejo), razen nekaj blažjih primerov smrti, odpovedi nekaterih delov možganov, nekaj manjših amputacij cepljenih okončin in nekaterih nepomembnih mutacij v genskem materialu cepljenih ljudi, je ekipa neodvisnih znanstvenikov pri WHO, zadolžena za strateško spremljanje in PR prašičje gripe, nekoliko resignirano ugotovila, da na Zemlji obstaja kraj, kjer tako visoko razvit in kompleksen virusni organizem ne more preživeti, kaj šele, da bi se razmnoževal.

Kot je pojasnila vodja ekipe znanstvenikov dr. med., spec. uv. kir. vir. in ak. str. Volga Vornstein, je bila v Novem mestu in okolici zaznana izredno visoka vsebnost cvičkovih hlapov pa tudi avtohtonih žlahtnih bakterij kvasovk, ki – še preden uspejo zasesti novega gostitelja – eliminirajo tuji kolonizatorski virus, ki se sicer prenaša kapljično ravno po zraku. Če se kateremu od virusov le uspe prebiti v organizem gostitelja, je ta preboj izredno kratkega veka. Pri kar nekaj analiziranih posameznikih iz teh krajev so v krvi, prebavilih in nasploh v celem telesu ugotovili izredno visoko vsebnost alkohola, ki predstavlja zagotovo in kruto smrt kakršni koli virusni okužbi. Še več, pri nekaterih analiziranih primerkih Podgorcev so odkrili, da v njih ne morejo in ne živijo niti bakterije, ki so drugače sestavni del človeškega telesa. »V takih pogojih se virus prašičje gripe enostavno ne more širiti. Le upamo lahko, da ta anomalija ne bo imela večjih negativnih posledic za farmacevtsko industrijo in da ne bodo ljudje po svetu, namesto da bi se cepili, začeli piti cviček!« je še dejala dr. med., spec. uv. kir. vir. in ak. str. Volga Vornstein.

Ob tej novici se je oglasil tudi novomeški minister za turizem in svetovni promotor cvička Ivo Kuli, ki si je za to priložnost domislil še en fenomenalni promotorski slogan v nizu: S cvičkom pod mizo nad gripo! Kuli je ob tem dejal: »Hik!« (tresla se je trška gora tlač)

Tudi v dobi interneta in elektronske pošte stara dobra pošta z okenci in s poštarji pride prav. Dobro je tudi vedeti, kdaj jih lahko obiščemo. Poslovalnica v Kandiji ima med tednom delovni čas od 8.00 do 18.00, pri čemer imajo med 9.30 in 10.00 zaprto. Najbrž je to čas za malico zaposlenih. Ob sobotah delajo od 8.00 do 12.00. Ob nedeljah in praznikih pa ne delajo. S tem nas, kot mnogi drugi, seznanjajo ob svojih vhodnih vratih. S to razliko, da so na kandijski pošti to naredili na precej nemaren način. Sprintali so delovni čas na A4 list ter ga z lepilnim trakom nalepili na tablico. A to je možno urediti tudi lepše, ne da bi Pošta zato bankrotirala.

Le Soleil je neki festival glasbe, gledališča in plesa. Svoj prostor ima v Lanšprežu na Dolenjskem pri Trebnjem. Povsem lepa zadeva, ki pa si pot med ljudi utira tudi na zelo nelep, celo nesprejemljiv način. Kot že pred leti so tudi letos nase opozorili z nalepkami. Te pritisnejo praktično kamor jim paše, ponavadi pa nekam, kjer to sploh ne paše. Tako so v maniri gverilcev, seveda brez kake velike ideje, polimali tudi žleb najimenitnejše mestne stavbe – rotovža. Praktično pred županovimi očmi so to storili. Nalepke za prireditev v letu 2007 še niso odstranili. Morda bodo letošnjo? In s tem poskrbeli ne le za promocijo kulturnega dogajanja, pač pa tudi za nekaj kulturnejši videz Novega mesta.

December ni mesec, ko bi govorili o težkih in resnih rečeh. To je mesec, ko si ne glede na to, kako smo preživeli iztekajoče se leto, dovolimo upati, pričakovati in verovati v prihodnost. Številni si bodo letos oddahnili, ko bodo celoletne pogovore o gospodarski krizi vsaj za kratek čas nadomestile lahkotnejše teme. Zaskrbljujoče gospodarske analize in napovedi so v minulem letu preobilno sejale strah med ljudi, da bi se jih v mesecu veselja komu še ljubilo poslušati. Pa vendar bi bilo o krizi mogoče razmišljati tudi manj črnogledo, kot smo to počeli vse leto. Krize so namreč zgodovinska in družbena dejstva ter sestavni del človeškega življenja. V zadnjih letih, ko se je živelo relativno dobro, smo na to pozabili. Sedanja kriza ni prva in skoraj vsak bo v toku življenja gotovo še doživel kakšno, naj bo gospodarska, politična, vojna, vrednostna, osebnostna ali kakšna druga. Krizam se ne moremo zares izogniti – kar lahko spremenimo, je naše odzivanje nanje.

Od nekdaj so obstajali ljudje z alternativnimi pogledi, ki se krizam niso pustili prestrašiti, ampak so v njih odkrivali poseben pomen in smisel. Številni umetniki, filozofi in religiozni misleci so krize videli kot priložnosti za katarzo, tj. kolektivno odrešenje, očiščenje oz. prerojenje. Med njimi so bile tako različne osebe, kot so biblični preroki, nekateri eksistencialistični filozofi in futuristični pesniki. Tisti, ki so bili še posebej razočarani nad stanjem duha prevladujoče družbe, so se prihoda kriz celo veselili, upajoč, da bodo pometle s starimi, trhlimi, zlaganimi vrednotami in prinesle nujno potrebne spremembe. Menili so, da je človeška narava preveč inertna, da bi samodejno naredila ta korak, zato jo mora strezniti udarec od zunaj. Krizo so videli kot priložnost, da se človek končno obrne vase in globoko razmisli o tem, kaj počne ter kako želi naprej. Zaradi stisk, ki jih doživljal, je bil letos marsikateri posameznik prisiljen v takšno introspekcijo. Vprašati se je na primer moral, kaj ga je pripeljalo do izgube službe. Zakaj je vztrajal v podjetju, ki mu je že leta grozil stečaj? Je bil premalo pogumen, da bi našel delo drugje ali poskusil kot zasebnik? Na koga se lahko zanese v času stiske? Kako naj si organizira novo življenje, v katerem materialne dobrine ne bodo imele tolikšnega pomena? Škoda je, da se podoben proces ni začel tudi na kolektivni ravni. Glede na to, da je Slovenija ena tistih evropskih držav, ki jih je recesija posebej prizadela, bi bila takšna razprava zelo dobrodošla. Vendar se je slovenska družba na krizo bolj kot s treznim samoizpraševanjem odzvala s strahom ali fatalistično vdanostjo. Žal se je le v redkih javnih razpravah poskušalo najti odgovore na vprašanja, kje kot država in narod stojimo, kaj se lahko naučimo iz napak ter kako naprej v prihodnost. Je bilo slovensko gospodarstvo premalo ali preveč drzno pri svojih odločitvah, je preveč mencavo ali preveč zaletavo, je preveč ‘ziheraško’, ker se vedno zanaša na iste tuje trge, je predolgo ali morda premalo podpiralo velike gospodarske bolnike, kdo in kaj mu preprečuje, da bi se svobodno in inovativno razvijalo?

Redko katero poročilo o recesiji je tudi spomnilo, da so krize začasna oz. prehodna obdobja. Kapitalistično gospodarstvo se, kot razlagajo različne ekonomske teorije, giblje ciklično. Obdobja gospodarske rasti po določenem času zamenjajo obdobja recesije, tem pa spet sledi val razcveta. Kolektivna tesnoba oz. depresija, ki se je pojavila v iztekajočem se letu, izvira ravno iz pomanjkanja zavesti, da je gospodarstvo – tako kot življenje – cikel, v katerem se izmenjujejo vzponi in padci. Zdi se, da se znajo v tistih predelih sveta, kjer je vsaj delno še prisotno tradicionalno, ciklično dojemanje časa, bolje soočati s krizami. Psihične bolezni, množična dezorientiranost in obup, ki so jim podlegli brezposelni Evropejci ter Američani, so se številnim prebivalcem tretjega sveta zdeli pretirani. Kot je razlagal perujski prijatelj, ljudje v njegovih krajih laže sprejmejo spremembo na slabše. Ne pritožujejo se, če bodo danes pili vodo, ker pač ni denarja za pivo ali kokakolo. Obenem pa zaupajo, da bo slej ko prej nastopilo obdobje, ko bo miza spet solidno obložena. V deželah, kjer je spomin na mitski, ciklični čas še vedno živ, vedo, da ne sreča niti nesreča nista trajni. Obe se – vpeti v kolo večnega vračanja – nenehno izmenjujeta v svojem prihajanju in odhajanju.

Prav tako redko so bile v minulem letu omenjane ustvarjalne spodbude, ki jih prinašajo krize. V kriznih situacijah človek odkriva svoje nepoznane talente in zmožnosti. To dobro vedo ekstremni športniki, ki nalašč iščejo nepredvidljive, celo življenjsko nevarne izzive, v katerih bi lahko iz sebe iztisnili skrito moč. Krize od človeka zahtevajo večjo fleksibilnost, iznajdljivost in ustvarjalnost. Zdi se, da te človekove kvalitete v predolgih časih udobja zaspijo in se ne znajo prebuditi, ko budilka spet zazvoni. Še ne dolgo tega so naše babice na tržnice nosile borovnice, starši so v mladih letih prekupčevali z italijanskimi kavbojkami ali pa nabirali gobe, ki so jih ob cestah prodajali turistom. Danes ljudem takšne pobude redkeje pridejo na misel. Mnogo jih namreč ne zna ali noče pogledati čez plot poklica, za katerega so se usposabljali na univerzi ali kakšni drugi šoli, ter tako sami sebe prikrajšajo za pomembne življenjske izkušnje.

Ne nazadnje lahko recesija – naj se sliši še tako paradoksalno – ljudi nauči tudi, kako se iskreno veseliti. Večja ko je namreč tesnoba, več je potrebe po veselju, ki bi jo uravnotežilo. Prav v času letošnje krize se je pri nas zgodilo množično ulično slavje, ki bi ga lahko brez pretiravanja imenovali zabava desetletja. Toliko pristne radosti, kot jo je na ceste nekaterih slovenskih mest prinesla nogometna zmaga proti Rusiji, v tej deželi že dolgo ni bilo občutiti. Lahko se le vprašamo, ali smo jo doživeli kljub recesiji ali pa prav zaradi nje. Recesija sicer ni čas, ki bi ljudi posebej zabaval, pa vendar je prav vedeti, da lahko prinese tudi kaj dobrega. Njene stiske zagotovo imajo svojo funkcijo. Kot je ugotavljal psiholog C. G. Jung, človek ne zmore prenašati trpljenja, če ne ve, čemu trpi. Skoraj vsako trpljenje pa si lahko naredi znosno, če v njem le najde nauk, pomen oz. smisel. Vsem bralcem Parka želim srečno in uspešno novo leto.

Fotografija: Jaka Šuln

Decembra ne praznujemo le božiča, dneva samostojnosti in enotnosti ter novega leta. Takrat obeležujemo tudi mednarodni dan boja proti aidsu, mednarodni dan invalidov in dan človekovih pravic. Zadnja dva sta v decembrskem vrvežu precej zapostavljena. Zapostavljena pa nista zgolj praznika, ampak predvsem ljudje, katerih osnovne človekove pravice so kršene. Med njimi so žal še vedno invalidi oziroma osebe s posebnimi potrebami. Že davnega 10. decembra 1948 je bila sprejeta Splošna deklaracija človekovih pravic, ki velja za najvišji in največji dogovor človeštva. Prvi člen deklaracije pravi: »Vsi ljudje se rodimo svobodni in zagotovljeni so nam enako dostojanstvo in enake pravice. Obdarjeni smo z razumom in vestjo in bi morali ravnati drug z drugim kakor z bratom. V minulih 60 letih so bile sprejete mnoge nove deklaracije, konvencije, ustave, zakoni, členi itd., ki sledijo deklaraciji o človekovih pravicah in še natančneje opredeljujejo in poudarjajo posamezne pravice. Med drugim je bila leta 2006 sprejeta Konvencija o pravicah invalidov. Obeležujejo se tudi mnogi spominski dnevi in tako je 3. december postal mednarodni dan invalidov. To ni praznik, ampak je dan, ko opozarjamo drug drugega na kršenje zapisanih pravic in na še vedno neenakopravno obravnavo oviranih oseb v družbi. Dokazov o kršenju pravic ni treba iskati v državah tako imenovanega tretjega sveta, ni jih treba prebirati v najnovejših raziskavah in poročilih. Zadostuje zgolj pogled v lastno okolje. Zadostuje sprehod po Novem mestu.

Sprehod po Novem mestu je lahko nuja zaradi opravil in sestankov v središču mesta, lahko je priložnost za spoznavanje kulturne dediščine, lahko pa je samo promenada. Za osebe s posebnimi potrebami, za invalide, za starostnike ali za matere z otroškimi vozički se lahko sprehod po mestu spremeni v pravo avanturo. Staro zgodovinsko jedro Novega mesta je namreč polno različnih ovir. Pločniki, ki jih ponekod, npr. na Vrhovčevi ulici, sploh ni, so praviloma ozki, ponekod celo tako ozki, da ne opravljajo svoje naloge niti za eno samo osebo. Glavni trg je nemogoče prehoditi brez uporabe stopnic ali pa »izposoje« ceste, do katere pa je skoraj nemogoče priti, saj so med pločnikom in cesto parkirani avtomobili. Parkirna mesta za invalide so označena površno. Dostop do javnih objektov v starem mestnem jedru je za invalida pravi podvig. Nekateri objekti, ki so zgledno in v skladu z zakonom dostopni za invalide, so pravi osamelci sredi mesta. Takšna je tudi knjižnica Mirana Jarca. Njena dostopnost sicer ni slaba, slab je dostop do knjižnice. Najbližje parkirno mesto, označeno za invalide, je na Prešernovem ali Novem trgu. Pot od parkirišča do knjižnice je spet polna ovir. Žal se to ne dogaja zgolj v starem mestnem jedru, ampak tudi v ostalih predelih mesta, ki so nastali mnogo kasneje. Če pogledamo samo okolico novomeške bolnišnice ali vsaj zdravstvenega doma. Kljub temu da sta oba objekta izredno blizu drug drugemu, saj ju loči le cesta, je med njima povsod polno ovir. Dostop do najbližjega prehoda za pešce je mogoč samo po stopnicah, do drugega prehoda ni pločnika in ob tretjem prehodu, sicer usmerjenem proti lekarni je označena pot za invalide, a je robnik pločnika na drugi strani visok nekaj centimetrov.

V naštetih primerih predstavljam le ovire za gibalno ovirane osebe, saj so te najbolj opazne, hkrati pa lahko predstavljajo oviro tudi drugim skupinam oseb s posebnimi potrebami, kot so slepi, slabovidni, gluhi in naglušni, osebe z motnjo v duševnem razvoju, težavami v duševnem zdravju in ne nazadnje tudi za starostnike in matere z otroškimi vozički. Vsaki skupini teh oseb lahko dodamo še kak specifičen primer nedostopne mestne infrastrukture. Zelo nazoren primer so semaforji, opremljeni za slepe, ki jih v Novem mestu resnično primanjkuje.

Nepozornost oziroma dovzetnost za oblikovanje okolja, ki bi bilo dostopno za vse, je še vedno povezana s prepričanjem, da se za tistih nekaj invalidov enostavno ne splača spreminjati obstoječega stanja. Pri novogradnjah se tovrstna investicija pogosto povezuje z dodatnimi nepotrebnimi stroški, zato se dostopnost ureja samo pri objektih, ki so zakonsko primorana k takšni ureditvi. Pa še takrat se običajno zagotavljajo najnižja zakonska določila, ki so v nekaterih segmentih precej ohlapna in so namenjena predvsem gibalno oviranim invalidom.

Kakšna je torej korist in v čem je sploh smisel urejanja dostopnosti okolja za osebe s posebnimi potrebami? Predvsem se moramo zavedati, da z urejanjem dostopnosti za ovirane osebe tem ne dajemo nobenih novih privilegijev, ampak zagotavljamo možnosti, da bodo lahko sami uveljavljali svoje pravice. Za Slovenijo velja ocena, da je približno 8 % prebivalstva invalidov, v svetu je ocena 10 %, številka pa strmo narašča še posebej v zahodnem svetu, saj se prebivalstvo hitro stara. Staranje prebivalstva in invalidnost pa sta sorazmerno povezana. Če k tem odstotkom prištejemo še osebe, ki sicer niso invalidi, ampak se srečujejo z dolgotrajnimi boleznimi, in še vse njihove svojce, hitro presežemo tistih 8 odstotkov, ki bi imelo neposredne koristi od urejenega in predvsem dostopnega okolja. Pri urejanju dostopnosti okolja za invalide moramo stremeti k arhitekturnim rešitvam, ki takšno ureditev razumejo kot samoumevno, ne pa kot nujen dodatek. Klančina za invalidske vozičke je lahko nujno zakonsko določilo, ki kvari izgled neke stavbe, lahko pa je eleganten dodatek, ki ni namenjen samo invalidom in predstavlja univerzalno rešitev, ki jo uporabljajo mnogi, ne le osebe na invalidskem vozičku. Ko razumemo, da dostopnost ni namenjena samo, ampak tudi invalidom, in ko dojamemo, da so te rešitve ustrezne tudi za nas, bomo zlahka uvideli tudi širši pomen dostopnega okolja.

Eno izmed področij, pri katerih se dostopnost vse bolj poudarja in uveljavlja, je turizem. Svetovni turizem je v dostopnem turizmu ali tako imenovanem turizmu za vse že prepoznal tržno nišo. V času gospodarske krize, ki se občuti tudi v turizmu in v času, ko je konkurenca med turističnimi ponudniki vse večja, turistični ponudniki iščejo nove ciljne skupine. V zadnjem obdobju izstopa prav segment specializirane turistične ponudbe za osebe s posebnimi potrebami, ki beleži hitro rast. Turistični ponudniki se vse bolje zavedajo in razumejo potrebe ranljivih ciljnih skupin, vendar se moramo zavedati, da v tako kompleksni dejavnosti, ki je zelo prepletena z vsakdanjim okoljem, ne bo zadostovala zgolj dostopnost hotelov, ampak dostopnost celotne turistične destinacije.

Novo mesto leži v bližini dveh zdravilišč in je že sedaj izletna točka gostov v omenjenih zdraviliščih. Prav gotovo pa bi se lahko izleta v Novo mesto udeležil večji odstotek gostov, če bi to bilo dostopno za invalide in ostale ovirane osebe ter bi bilo po svoji dostopnosti prepoznavno. V Sloveniji še ni turistične destinacije, ki bi gradila svojo prepoznavnost na dostopnem turizmu. Ker je to naložba na dolgi rok, je odgovorni ne prepoznajo kot koristne in je zato tudi ne uvrščajo med svoje prednostne naloge. Dostopno okolje pa ni le primerno grajeno okolje, ampak tudi okolje dostopnih storitev in informacij. Zavedanje o nujnosti tovrstnega okolja zelo počasi pronica v glave, ki so prepojene s predsodki in ne marajo sprememb. Zaradi tega bo treba posebno pozornost nameniti prav odstranjevanju najtežjih ovir, torej tistih, ki so zasidrane v naši miselnosti. S tem je treba začeti takoj. Veseli december je idealna priložnost, da bi morda vsaj za hip vsem omogočili dostop do prednovoletnih dogodkov v mestu. Edino odprto vprašanje ostaja, ali smo za tovrstne dejavnosti dostopni tudi prebivalci Novega mesta.

Besedilo: Dolores Kores, fotografije Jaka Šuln

»Kaj mi je bilo tega treba?« je prva misel, ki me obide, ko stopim skozi vrata lepo prenovljenega Rotovža. Že pametnejši od mene so nad tem mestom obupali, jaz pa … Svojo svetniško pot sem začel na letošnji marčevski seji skupaj s predstavnikom romske skupnosti Dankom Brajdičem, ki ga je že pobralo …

V sejni dvorani župan otožno-prijaznega obraza že sedi na svojem mestu. Novinarji obletujejo Francija Keka in druge zvezdnike, tako da se s težavo prebijem do svojega mesta, ki so mi ga optimistično dodelili na desni strani – torej na stani pozicije, med člani županove stranke in SDS. Vendar pa po letošnjem odhodu treh vplivnih dam iz županove stranke nisem več edino gnilo jajce na tej strani.

Oktobrska seja občinskega sveta je ena manj obsežnih, saj je na predlaganem dnevnem redu le 16 točk. (Pogosto se zgodi, da jih je čez 20). Gradivo obsega »le« okoli 300 listov in se ga celo da stlačiti v za to namenjeno papirno mapo z grbom mestne občine. Vendar pa je to ena izmed sej, na kateri je govora o proračunu (takšna je zaradi številnih rebalansov skoraj vsaka), kar zagotavlja posebno duhamornost. Šele pol leta sem v občinskem svetu, pa se mi že zdi, da poslušam vedno isto »štorijo«. Kljub temu da se pri kulturi, mestnem jedru, zelenih površinah in sprehajalnih poteh (torej zadevah, ki me najbolj zanimajo) vneto varčuje skoraj do absolutne ničle, imamo v letošnjem letu spet izgubo, za drugo leto pa načrtujemo drastičen porast višine proračuna kar za 50 %. Pa naj še kdo reče, da naš župan ni pogumen!

Še pred uradnim začetkom z »leve strani« prileti predlog za razširitev dnevnega reda seje z obetavnim naslovom Odgovornost za povrnitev škode MO zaradi neplačevanja obveznosti. Ker je načeloma prav, da za povzročeno škodo nekdo odgovarja, zadevo podpišem skupaj s še 14 svetniki. Zaradi okvare elektronskega sistema glasovanja nam razdelijo zelene in rdeče glasovalne kartone, ker naredi sejo bolj »domačo«.

Pri točki sprejemanja dnevnega rada župan prvo obravnavo proračuna za leto 2010 zvito spremeni v »seznanitev« sveta o proračunu, tako da odpade glasovanje o njem.

Na začetku seje pa dobimo tudi novo predstavnico romske skupnosti v občinskem svetu Dušico Balažek. Sprejeta je bila seveda soglasno, saj bi bila njena morebitna zavrnitev protiustavna (to vajo je mestna občina v primeru Danka Brajdiča že enkrat že izvedla).

Poročilo nadzornega odbora in poročilo o proračunu za leto 2009 ter seznanitev s predlogom proračuna za 2010 pričakovano sprožijo veliko govora. Upravičeno. Razpravlja se krepko preko ene ure – predvsem so marljivi na levi strani dvorane –, sprejme se pa nič, saj gre le za »seznanitev«.

Potem presenetljivo tiho in spokojno sprejmemo Strategijo kulture v Novem mestu za obdobje 2009 – 2013. Ni jasno, ali je to zato, ker je dokument tako dober, ali zato, ker je v času recesije to tako obrobna tema. Kakršna koli že ta strategija je, je boljša kot nobena.

Največ zanimanja novinarjev sproži točka dnevnega reda o prodaji in obročnem odplačevanju stavnih zemljišč v romskih naseljih Šmihel in Ruperč Vrh. Novinarji kar tekmujejo, kako bi v objektiv lepše ujeli običajno bolj tihega svetnika Bojana Tudijo (Roma, sicer pa predstavnika Liste za razvoj gospodarstva), ki prebere obsežen, poetično navdahnjen uvodni tekst v podporo nameravani odprodaji. Kljub temu da bodo Romi zemljo kupovali precej ceneje in pod ugodnejšimi pogoji obročnega odplačevanja kot »civili« in da gre v bistvu za neke vrste diskriminacijo »civilov«, je predlog z veliko večino sprejet kot začetek novega poglavja v reševanju te pereče problematike. Upajmo, da bo to poglavje res uspešnejše od predhodnih.

Kot po navadi spet ne uspem s svojimi predlogi za oživljanje mestnega jedra, tako da se počutim že prav butastega. To pot poskusim s predlogom stimulativne odmere nadomestila za stavno zemljišče glede na to, ali gre za dejavnost, ki je mestnemu jedru v prid ali v breme. Ne gre.

Ko končno pridemo do dodatne točke dnevnega reda Odgovornost za povrnitev škode MO zaradi neplačevanja obveznosti, ugotovimo, da zadeva ni tako enostavna. Prav lahko se namreč tolmači, da s tem pozivom svetniki obtožujemo sami sebe (proračun namreč potrjuje občinski svet) in da bi nastalo škodo morali v bistvu poravnati kar mi (!?!).

Preostali del seje mine razmeroma mirno in brez očitne škode za občino in občane. Po štirih urah se že rahlo naveličani razidemo. Do prihodnjič.

***

Novembrska seja občinskega sveta je izredna. Takšne seje imam najrajši, saj so praviloma namenjene predvsem eni tematiki, tako da se človek lahko bolje pripravi in osredotoči. Ta seja je namenjena drugi obravnavi in sprejetju Občinskega prostorskega načrta (OPN) – nekakšni občinski prostorski bibliji za prihodnja leta. Zaradi ene same točke dnevnega reda in njene vsebine je vzdušje v dvorani dobro, skorajda svečano.

Glasovalne naprave delujejo in seja se začne. Na seji je edini točki dnevnega reda dodana še točka o potrditvi imenovanja ravnateljice osnovne šole Otočec, kar mine hitro in brez najmanjših zapletov.

Glavna točka dnevnega reda se začne z dobro pripravljenim nastopom odgovornih za pripravo OPN iz občinskega oddelka za prostor, ki predstavijo dokument, ki je nastajal kar nekaj let. In Novo mesto je prva med mestnimi občinami v Sloveniji, ki sprejema takšen prostorsko-razvojni dokument, kar v teh rahlo depresivnih časih deluje kar nekako osvežujoče. Sledi razprava, ki se kar vleče, vendar ni pretirano polemična. Pravo doživetje pa je začetek razprave sicer vedno kritičnega in pronicljivega samostojnega svetnika Tomaža Levičarja, ki začne z besedami: »Najprej bi rad čestital županu …« Levičar hvali župana – že samo zaradi tega se je splačalo priti na sejo …

Dva amandmaja, ki bistveno ne vplivata na vsebino celotnega dokumenta (enega sem celo zagrešil jaz), sta sprejeta brez pripomb. Dokument je sprejet soglasno. Kakšna sloga! Svetniki se razidemo kot velika srečna družina – do prihodnjič.

Pripis uredništva

Mitja Simič je član občinskega sveta Mestne občine Novo mesto, izvoljen na nestrankarski listi Društva Novo mesto. Fotografija Boštjan Pucelj.

Eden prvih avtomobilov v Novem mestu, 1908 (last Dolenjskega muzeja).

Če primerjamo ceste nekoč in danes, lahko ugotovimo, da so bile ceste v preteklosti predvsem od ljudi. Ljudje so živeli s cesto, na cesti in ob njej. K cestam so tudi težili. Zraven cest so si postavljali hiše, na cestah so srečevali znance, se tam zadrževali in sklepali posle. Danes pa od cest bežimo. S cest so nas pregnale velike grozeče pošasti. Če se osredotočimo na obdobje med obema svetovnima vojnama, lahko sklepamo, da je bil cestni promet takrat sicer dosti manj intenziven kot danes, vendar dosti bolj pisan, morda celo najbolj pisan v vsej svoji zgodovini. Na cestah, ki so bile večinoma iz navadne zemlje in še zdaleč niso nudile takšnega udobja, varnosti in čistoče kot današnji asfalt, si lahko vsak dan videl zelo pisano druščino. Tam sta se srečala konjska vprega in kolo, drugod je avtobus ustavila čreda ovac, ponekod so pred avtomobili bežali pešci, ob cesti so se pasle krave. Celo cestno sankanje ni bilo nič neobičajnega, vsaj pozimi leta 1932 ne: »V zadnjem času se je v Novem mestu po cestah in ulicah pričelo splošno sankanje, kar je nevarno ne samo za človeško telo, temveč tudi za življenje športnikov samih, še bolj pa za ostale pasante. Na Trdinovi cesti je zvečer od 17.30 pa do 21. ure toliko sankarjev, da se ljudje skoraj bojijo iti v večernem času po imenovani cesti in to radi tega, ker sta se pripetili že dve nesreči.«

Iz prijav kršitev, ki so v omenjenem medvojnem času prišle na novomeško Okrajno glavarstvo, si lahko ustvarimo približno predstavo o stanju na tedanjih cestah. Velika nadloga so bili očitno kolesarji. Pravzaprav ne moremo biti ravno presenečeni, da je bil kolesar nekakšen nebodigatreba tudi v preteklosti, če naše mesto do danes ni poskrbelo za »dokončno rešitev kolesarskega vprašanja«. Kakšen paradoks! Po eni strani neizmerne količine ponosa nad uspehi dolenjskega kolesarstva, po drugi strani pa izredno negostoljubna, da ne rečem smrtno nevarna podoba v mestu, ki kolesarjev ne upošteva za enakovredne udeležence v prometu. Število kolesarjev pa je kljub vsemu hitro naraščalo in z ozirom na majhno število avtomobilov lahko rečemo, da so bili v tistem času med najpogostejšimi uporabniki cest. Kot lastnike enega najhitrejših prometnih sredstev jih je oblast obravnavala kar se da resno in birokratsko. Vsako kolo je namreč moralo biti prijavljeno na pristojni občini, opremljeno s t. i. evidenčno tablico, kolesar pa je moral imeti pri sebi še prometno knjižico. Iz ohranjenih knjižic je razvidno, da so morali kolesarji vsako leti plačevati tudi prometni prispevek. Ob branju omenjenih prijav dobi človek občutek, da je v mestu vladala prava protikolesarska gonja. Poleg kršitev zgoraj omenjenih predpisov so kolesarjem očitali, da se ponoči vozijo brez luči, da zasedajo pločnike ter druge prepovedane površine in škropijo pešce. To je razvidno tudi iz neke prijave leta 1930: »Navzlic prepovedi se vozijo kolesarji po pešpotih, ki vodijo proti kolodvoru in proti mestnemu pokopališču. Pri tem pa se vozijo čestokrat tako brezobzirno, da ogrožajo varno hojo po teh pešpotih. Če se pa potniki radi tega zgražajo, dožive neprijaznost ali nepriliko. Tudi opazujem, da se kolesarji vozijo po mestnih ulicah in trgih, vozeč se z največjo naglico.«

Novomeški župan Marijan Polenšek na saneh s konjsko vprego, okoli 1937 (last Marka Polenška).

Za razliko od divjanja kolesarjev pa bi nekoč vsakdanji prizor »živinske okupacije« danes vzbudil nemalo začudenja. Znano je, da so tako človek kot njegove živali včasih veliko hodili peš. Živina je lahko potovala iz kraja v kraj le po cestah, kar seveda ni moglo biti prepovedano. Prepovedano je bilo le nepovezano in neurejeno gonjenje živine, ki bi zaustavljalo ali močno oviralo druge udeležence v prometu. Tudi Janezu Bohtetu niso očitali, da je junija 1934 po državni cesti prek Novega mesta gnal 12 govedi, ampak to, da goveda med seboj niso bila povezana in da niso šla po desni strani ceste, saj je njegova živina po celi širini ceste ovirala promet. Če bi se recimo 4. oktobra pred 72 leti ob 12. uri peljali z avtom iz Novega mesta proti Ljubljani, bi vas nekje na tej poti pričakalo devet med seboj nepovezanih volov. V najboljšem primeru bi morali le malce počakati, da gonjač Franc Žužek med voli naredi špalir za prehod vašega avtomobila, najbolj črn scenarij pa prepuščam vaši domišljiji.

Težko bi bilo z gotovostjo trditi, kdaj je prišel v Novo mesto prvi avtomobil. Slavko Dokl v svoji knjigi Utrip nekega časa navaja, da se je prvi v Novo mesto z avtomobilom pripeljal trgovec z lesom Hajnikar iz Škofje Loke. Baje so se njegovega prihoda davnega leta 1910 najbolj razveselile ženske, ki so drle na Glavni trg vohat prijeten vojn po bencinu. V Dolenjskem muzeju pa hranijo fotografijo, datirano v leto 1908, na kateri avtomobil v Novem mestu prehiteva konjsko vprego. Šele leta 1923 se v registru Davčne uprave Novo mesto prvič pojavi registracija osebnega avtomobila, forda s 14 konji, s katerim se je ponašal Josip Matko iz Gotne vasi. Čeprav se v 20-ih letih v mestu pojavijo tudi avtobusi, tovornjaki, taksiji in še prej motocikli, je bil promet do 2. svetovne vojne zelo redek, zato je bilo tudi »parkirnih prostorov« za vse dovolj. Že omenjene prijave prekrškov pa govorijo predvsem o novi nevarnosti, tj. o hitrosti.

Trije prijatelji na motociklu, pred 2. svetovno vojno (last Marka Polenška).

Do začetka 30-ih let je bila v večjem delu Novega mesta največja dovoljena hitrost 8 km/uro. Ko se je inženir Hribar iz Ljubljane septembra leta 1931 s svojim avtomobilom peljal po Glavnem trgu okoli 24 km/uro, je s tem trikrat prekoračil dovoljeno hitrost. Zgrožen nad nerazumnimi omejitvami v tem provincialnem mestu, je brž vložil ugovor, v katerem je trdil, da je vozil od 12 do 15 km/uro: »V zakonu predpisana hitrost za strnjene naselbine do 15 km/uro in na križiščih 6 km/uro se je v praksi vse dosedaj smatrala le kot normo – toleriralo se je pa 30 oz. 15 km/uro. V Ljubljani, kjer je prometa več kot v Novem mestu, včasih niti te hitrosti ne zadostujejo in prometni stražnik celo zahteva zvišanje hitrosti in to iz prometnih ozirov. V Novem mestu predpisana brzina 8 km/uro je nesmiselna in zastarela, ker doseže vsak voz, čigar konj stopa v koraku, in vsak kolesar večjo brzino in zato ni kaznovan, kljub temu, da lahko moderni avto s štirimi zavorami ustavi veliko preje kot omenjena vozila.«

Če se vam zdi 8 km/uro malo, kaj porečete o omejitvi na mostovih, križiščih in drugih nevarnejših odsekih, kjer je bilo dovoljeno peljati največ 6 km/uro. Nad to omejitvijo je bil presenečen tudi šofer Vladimir Franke iz Ljubljane, ki je po besedah mestnega stražnika februarja 1928 po Kandijskem mostu »vozil z brzino enega dobro izurjenega konja v močnem trku, to je z brzino preko 15 km na uro. Na omenjenem mostu je določena počasna vožnja, to je 6 km na uro. Ker se most vsled hitre vožnje, teže in sunkov avtomobila udaja in giblje, bi se na mostu lahko napravila kaka nesreča oziroma škoda«. Tudi Franke, ki je imel že 20 let šoferskih izkušenj, in to brez vsakršnega prekrška, se je zaman zagovarjal, da je »brzina 6 km/uro brzina pešca, katero je z avtom skoro nemogoče vzdržati in da brzino 15 km/uro dozvolavajo vse občine v Sloveniji«. Da so prav ljubljanski vozniki očitno zelo pogosto pozabili, da niso doma, dokazuje tudi »divjanje« Ljubljančana Aleksa Levanca, ki je maja leta 1930 na prej omenjenem mostu več kot osemkrat (!) prekoračil limit in ga prevozil s 50 km/uro, kar bi bila tam še danes prav zavidljiva hitrost.

Izlet novomeškega obrtniškega društva, 1931 (last Dolenjskega muzeja).

Nenavaden je bil tudi način ugotavljanja omenjenih hitrosti. Sprva je bil »radar« stražnik s svojim nezmotljivim občutkom za hitrost, kasneje pa so razvili bolj sofisticirano obliko merjenja hitrosti s pomočjo ure. Ta način, ki je bil uporabljen tudi pri zgoraj omenjenem inženirju Hribarju, je neki stražnik opisal takole: »Proga odnosno cesta, katero je prevozil g. Hribar kritičnega dne v Novem mestu, t.j. od začetka državnega mosta v Kandiji in po trgu Kraljeviča Petra do začetka Ljubljanske ceste, meri v dolžini 400 m. Torej dolžino od 400 m je prevozil imenovani v dobi 1 minute, kar je bilo ugotovljeno na podlagi žepne ure, katero ima vsak stražnik pri sebi, da lahko v mestu, kjer mu je dolžina poznana, ugotovi hitrost vožnje. V drugem slučaju pa je podpisani sam izprašan vozač ter je v precenjevanju brzine tudi brez ure dobro izvežban.« Na podlagi takšne računske metode so kaznovali tudi voznika motornega kolesa, ki je oktobra leta 1938 med vožnjo po Novem mestu prekoračil takrat že posodobljeno najvišjo dovoljeno hitrost. »Na vseh cestah pri vhodih v mesto je na vidnem prostoru postavljen svarilni napis, da je dovoljeno voziti samo 15 km/uro, za kar pa se vozač ni brigal. Brzina vožnje se je izračunala s pomočjo ure in sicer je vozil na izmerjenem prostoru 100 m točno 7 sekund, kar znese okroglo 51 km/uro.«

Kaj pa pešci? Poleg kolesarjev so bili pešci edini, ki sem jim je nekoč gotovo godilo bolje. Če je bila v preteklosti zanje največja nevarnost umazanija, so danes, ko na ulicah brez pločnikov mimo pešcev drvijo avtomobili, ogrožena njihova življenja. Bomo kdaj le dočakali tisti dan, ko bo Novo mesto, sedaj mesto avtomobilov, spet postalo mesto ljudi?

VIRI IN LITERATURA:

• Dokl, S., Utrip nekega časa (1909–1920), Ljubljana: Magnolija, 2001, str. 17.
• SI – Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota za Dolenjsko in Belo krajino Novo mesto, NME 3.

Prejeli ste Krkino nagrado za posebne dosežke na področju raziskovalnega dela. Je to prvo priznanje na področju raziskovanja?

Raziskovalno delo me spremlja že dlje časa, praktično skozi celo šolanje, zato to ni prva nagrada. V srednji šoli sem za raziskovalno nalogo, ki sem jo opravil v sodelovanju s Krko, že prejel Preglovo nagrado, med študijem na Fakulteti za farmacijo pa Krkino in Prešernovo nagrado. Zadnja nagrada, ki sem jo prejel za doktorsko nalogo, Krkina nagrada za posebne dosežke, je krona vseh pridobljenih nagrad in ima zame posebno vrednost.

Vaše zanimanje za naravoslovje se pokazalo že v gimnazijskih letih. Kdo vam je bil za navdih?

Naravoslovja nisem vzljubil zaradi posameznikov, ampak zaradi lepote naravnih zakonitosti, ki vedno veljajo na enak način in ki jih z vsakim poizkusom vse bolj in bolj odkrivamo. Seveda pa so mi navdih in motivacijo za poglabljanje znanja dali profesorji naravoslovnih predmetov. Tukaj bi rad prav posebej izpostavil prof. Florjančičevo, prof. Hočevarja in prof. Hadla. Hvaležen sem jim, da naravoslovja nisem zasovražil in se ob učenju nisem učil samo podatkov, ampak predvsem načina razmišljanja in sklepanja, ki ga v življenju zelo pogosto uporabljam.

Kaj vam taka nagrada pomeni?

Vsaka nagrada pomeni najprej veselje, nato osebno čast in priznanje v družbi. Torej neki način osebnega plačila za vložen čas in opravljeno delo. V primeru Krkine nagrade za posebne dosežke pa lahko rečem, da je še veliko več. Predstavlja priznanje v domačem okolju, saj sem med petimi dobitniki nagrade za posebne dosežke edini krkaš. Ker se vsakodnevno pri delu ne ukvarjam neposredno s področjem, ki sem ga raziskoval, je bilo pri izvedbi treba vložiti veliko energije in odrekanja. Prav zaradi tega mi nagrada pomeni še toliko več. Podiplomski študij in raziskovalno delo sem izbral sam in sem se sam tudi zavestno odločil, da ju bom končal. Zato je bila v prvi vrsti ob zaključku prisotna osebna sreča. Krkina nagrada pa je na koncu vseeno potrditev, da je bila odločitev pravilna in večinoma popoldansko delo ter delo ob vikendih vredno svojega namena.

Naslov vaše doktorske naloge je Uporaba mikrokalorimetrije pri vrednotenju stabilnosti zdravilnih učinkovin in farmacevtskih oblik na primeru nekaterih zaviralcev angiotenzinske konvertaze. Kaj je pravzaprav tema vaše naloge? Na kaj ste se osredotočili in do kakšnih zaključkov ste prišli?

Pri doktorski nalogi smo preučevali analizno metodo izotermne mikrokalorimetrije za vrednotenje stabilnosti v razvoju novih zdravil. V vsakem zdravilu neprestano potekajo izbrani kemični in fizikalni procesi, ki jih moramo čim bolj omejiti, da je zdravilo lahko uporabno daljši čas. Lastnost omenjene metode je merjenje porabljanja oziroma sproščanja energije v obliki toplote mikro vrednosti. Iz kinetike oziroma hitrosti nastajanja ali porabljanja toplote v vzorcu posameznega zdravila, ki je v zgodnji raziskovalni fazi lahko v kratkem času in na relativno enostaven način, sklepamo na stabilnost vzorca. Tako lahko hitro pridobimo podatke o kemijskih ali fizikalnih procesih v zdravilu, kar lahko posledično pomeni bistveno skrajšanje razvoja novega zdravila. Torej metoda izotermne mikrokalorimetrije lahko pomaga pri razvoju kakovostnega, varnega in učinkovitega zdravila v krajšem času in z nižjimi stroški. V današnjih časih konkurenčnega boja pa je za uspešno zdravilo pomembno, da čim prej preide skozi vse faze raziskav ter registracije do pacienta, ki mu na koncu pomaga.

Ste to metodo raziskovali samostojno? Kako pa je z uporabnostjo rezultatov v proizvodnji?

Raziskave smo izvajali na Fakulteti za farmacijo in v Krkinih razvojnih laboratorijih. Iz teme raziskav smo objavili več člankov v mednarodnih strokovnih revijah. Uporabnost metode in pristopa smo pokazali v primeru zgodnjih faz raziskav novega zdravila, pri katerih se raziskovalci srečujejo z velikim številom vzorcev potencialnih zdravil in jih morajo čim hitreje ovrednotiti. Seveda zaradi omenjenih lastnosti tudi za Krko metoda pomeni priložnost za še učinkovitejše delo. Eno večjih priznanj oziroma dokazov, da so naše raziskave aktualne za razvoj novih zdravil, je bilo elektronsko sporočilo, ki sem ga dobil kot odziv na enega od objavljenih člankov. Za sodelovanje je prosil eden od raziskovalcev največje farmacevtske družbe na svetu, ki je tudi razmišljala o uporabi te metode v razvoju.

Gotovo je za takšno delo potrebno precej znanja. Kje ste pridobivali tako znanje kot tudi izkušnje?

Za uspeh je najprej potrebna predanost delu in jasna odločitev, da začeto tudi dokončamo. Te lastnosti sem pridobil doma v družini in sem zanje zelo hvaležen. Znanje in izkušnje, ki pa so orodje za dosego cilja, pa sem pridobival najprej v OŠ Šentjernej, v Gimnaziji Novo mesto in nato na Fakulteti za farmacijo na dodiplomskem in podiplomskem študiju. Pri izdelavi doktorske naloge sem prebrskal predvsem veliko tuje literature. Veliko dragocenega znanja in izkušenj sem dobil od mentorja in somentorice ter od ljudi, s katerim sem vsakodnevno sodeloval. Tukaj bi predvsem rad izpostavil doc. dr. Roberta Roškarja s Fakultete za farmacijo, ki ni bil moj formalni mentor, sva pa v laboratoriju preživela veliko ustvarjalnih in prijetnih trenutkov.

V Krki ste zaposleni kot vodja skupine razvojnih projektov. Kaj vse vas na tej poti navdihuje?

Raznolikost, saj je moje delo sestavljeno iz koordinacije razvojnih projektov novih zdravil od najzgodnejše faze raziskav do proizvodnje in prodaje izdelka. Vsak razvoj zdravila je nekaj posebnega in pri vsakem je potrebno veliko iznajdljivosti in prilagajanj, da vse poteka po najučinkovitejši poti. Torej vsak dan nekaj novega. Ko neki korak postane rutinski, ga je navadno treba spremeniti, saj to navadno pomeni, da ni več dovolj učinkovit. Seveda je poseben občutek, ko po več letih dela na novem zdravilu ta začne na trgu vračati vložena sredstva. Je tudi velika odgovornost, saj se s časoma z novim zdravilom poistovetiš.

Kaj pa prosti čas? Menda igrate tudi v orkestru?

Ja, res je. V Pihalnem orkestru Občine Šentjernej igram že 20 let. Sprostitev in dobra družba sta razloga za tako dolgo vztrajanje. Vaje in nastopi mi predstavljajo tudi pristen stik s krajem, iz katerega sem se odselil najprej na študij v Ljubljano, potem pa v sosednje Novo mesto. Sicer svoj prosti čas najraje preživljam dejavno. Rekreativni tek je moja strast, ki pa je zaradi poškodbe trenutno na stranskem tiru. V zimskem času rad smučam, poleti pa kolesarim, hodim v hribe. Vse še posebno rad, če sem v dobri družbi.

Kakšne izzive ste si zastavili v prihodnje?

V prihodnje si želim, da me volja po pridobivanju znanja in volja do dela ne mineta. Zanima me veliko stvari s področja poslovnih znanj oz. ekonomije, zato upam, da si ta znanja čim prej približam. Sicer si osebne izzive postavljam sproti, na drugi strani pa delam v tako živem okolju, da je izzivov neprestano dovolj.