Tone Partljič nasmejal obiskovalce novomeške knjižnice

Kdor je imel namen četrtkov večer po kulturnem prazniku preživeti v Trdinovi čitalnici Knjižnice Mirana Jarca Novo mesto, je vedel, da se mu obeta obilica smeha in dobre volje. In tako je tudi bilo, saj je bil gost Jadrankinega večera Tone Partljič. Že pred začetkom pogovora se je razblinil vsakršen dvom o nasprotnem: »Kar naprej gospa,  v prvo vrsto, saj ni politični sestanek«, je vabil in posedal še zadnje obiskovalce.  Pisatelj, dramatik, scenarist, politik, predvsem pa humorist je v svojem ustvarjalnem življenju napisal štiriintrideset knjig, pred dvema letoma pa še svojo avtobiografijo Hvala vam, bogovi, za te blodnje. Čeprav je vedno govoril, da nikoli ne bo napisal svojih spominov, se je na pobudo prijateljev in založbe odločil drugače. Edina stvar, v katero je bil popolnoma prepričan, je bila, da če bo kdaj pisal spomine,  bo napisal veder konec in ne takšnega kot nekateri »stari pesimistični norci, ki mislijo, da bo z njimi umrl cel svet«.  Izbira naslova je bila čisto praktične narave: »Mogoče bodo tudi pobožni v roke vzeli knjigo, če bom omenil boga«.

Toneta Partljiča odlikuje neverjeten spomin in nikoli si ni zapisoval podatkov ali oseb. Zanj sta bila šola in pridobivanje novega znanja »čista senzacija«. Omenil je svojo prvo poroko, ki naj bi se zgodila pri njegovih devetih letih. Sosedova Verica pa je bila tista nesojena nevesta, pred katero je zbežal, ko naj bi v znak potrditve zakona slekel hlače in pokazal svoje premoženje. »Še dolgo potem nisem vedel, ali sem poročen ali nisem, še posebej me je skrbelo, ko je Verica postala moja sošolka, a na srečo so se z družino kmalu preselili«, je opisoval otroške dogodivščine ter v smehu dejal, da svoji sedanji soprogi nikoli ni priznal, da je bil nekoč že poročen.

Z obiskovalci je delil tudi svoje izkušnje pri pisanju. »Nekatere knjige sem napisal zelo hitro, za nekatere pa sem rabil dvajset let«. Ena od takšnih je bil roman Pri Mariji Snežni zvoni. Njegova posebnost so tudi popravki oz. opombe, ki si jih pripiše ob prvem popravljanju napisanega. »Dobro Tone!, razširi, prekleto tele«, so le nekateri, ki si jih dopiše.

Kot pisatelj je zelo priljubljen pri dramskih igralcih, saj ima talent za pisanje dialogov. Tako jih tudi nikoli ne bere naglas. Pogovor je seveda nanesel tudi na politiko, saj so ga tako dodobra spoznali še ostali Slovenci. »Če mislite, da v parlamentu sedi devetdeset pesjanov, zunaj pa je milijon poštenjakov, se prekleto motite«. V svoji poslanski karieri je bil namreč ničkolikokrat izpostavljen neupravičenim, že skoraj škodoželjnim prošnjam volivcev za vse mogoče stvari. »Le deset od stotih ljudi je bilo resnično oškodovanih in se jim je zgodila krivica«.

Nagrade sprejema zelo skromno. »Oh, seveda mi prijajo, vendar sem enako srečen, če jo prejme nekdo drug«. Za slovensko škodoželjnostjo pač ne trpi. Največ mu pomenijo pohvale z ulice. V Kikindi ga je ustavil eden od mimoidočih in mu priznal, da še vedno zna na pamet celoten dialog njegove najbolj znane satirične igre Moj ata socialistični kulak. In takrat si reče: «Tone, ka te več hočeš!«

Večer se je končal tako, kot se je začel. Smeh so prekinili le aplavzi ob nastopu učenca novomeške glasbene šole Jakoba Aljaža Padevskega in njegovega mentorja profesorja Dušana Pavleniča.

Andreja Moškon

Objavljeno v Dolenjska