Televizijski Prešeren gost zadnjih novembrskih POPslastic

»Kdo je to?«, je vprašala mama svojega sina pred sliko Franceta Prešerna. »Male sive celice«, je izstrelil sin kolegice Pavleta Ravnohriba in tako nazorno pokazal, kako dobro je odigral in kako močno ga je zaznamovala filmska vloga našega največjega pesnika.  Pavle Ravnohrib je eden od najbolj univerzalnih gledaliških igralcev, saj ga lahko redno spremljamo tako na gledaliških odrih kot tudi na televiziji in radiu. Trenutno je najbolj zaposlen z vlogo v predstavi Anton Podbevšek Tetra, Od-ločitev v Mukdenu.  Njegove tri najljubše vloge pa so Jean v gledališki predstavi Gospodična Julija, Karel IX. v Kraljici Margot in Kralj Lear v istoimenski predstavi.

Sofinanciran projekt  Javne agencije za knjigo Popslastice so v Knjižnici Mirana Jarca Novo mesto tudi tokrat gostile ustvarjalca mnogih talentov, ki je s svojimi izkušnjami, pokončno držo in kritičnostjo vedno dobrodošel sogovornik in zgled mlajšim generacijam. »Svoboda je zelo previdna beseda«, je pripomnil na vprašanje o današnji gledališki svobodi. Omenil je svojo izkušnjo in paradoks iz osemdesetih let, ko je igral v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu. Kljub zloglasnemu 133. členu takratnega zakonika, t. i. verbalnemu deliktu, je bil on pri izražanju svojih protestov veliko bolj svoboden kot pa njegov kolega v takratni ‘demokratični’ Italiji, ki je bil lahko v trenutku odpuščen.  »Igralec nikoli sam ne izbira vlog«, je nadaljeval razpravo o izbiri in svobodi. »Za vlogo Prešerna se je na avdicijo prijavilo dvesto igralcev, režiser se je odločil zame.« Dolgoletni član Slovenskega mladinskega gledališča je spregovoril tudi o spremembi delodajalca. »Živimo v času, ko je kultura zelo podcenjena. Avtorski honorarji so majhni. Novi direktorji pa želijo igralce, ki imajo upognjene vratove, kvaliteta ni pomembna.«

Njegovi odločitvi za vstop med igralske vrste je botrovala ljubezen do poezije. Nadvse si je namreč želel, da bi jo lahko doživljal bolj poglobljeno in z veliko sreče mu je uspelo stopiti skozi vrata igralske akademije. Ta ga je že v času študija popeljala na odrske deske Slovenskega mladinskega gledališča, kjer se je kot igralec moral spopadati tudi s posebno vrsto občinstva: «Najhujša publika je ljubljanska in obalna, vendar pri slednji  vsaj nisi bil v skrbeh, da boš žrtev najrazličnejših letečih predmetov, saj se je mladina večinoma obmetavala med sabo, pri ljubljanski pa je letelo tudi na oder.« Zelo je pohvalil novomeško občinstvo, ki je po njegovem mnenju najboljše.  Danes ga  tudi zelo moti, da se ljudje v gledališčih obnašajo kot v svojih lastnih dnevnih sobah, kar pripisuje fenomenu televizije. Tako večkrat na neupravičene kritike in očitke odgovarja kar s televizijskim žargonom: «Zamenjajte kanal!«

Precej kritičen je bil tudi do časopisnih medijev, ki jih zaradi objavljenih laži o njegovem zahtevku po visokih avtorskih honorarjih ne bere več.

Kaj počne Pavle Ravnohrib v prostem času? »Spim«, je iskreno odgovoril. Poklic igralca je namreč precej stresen in vsak dan je drugačen. Najraje ima sprehode v naravo in živali, branje po lastni želji pa že nekaj časa izpodriva branje po službeni dolžnosti.

Andreja Moškon

Objavljeno v Dolenjska