V Sokolca po avtonomijo

Namen tega zapisa je, kot ponavadi, čuditi se. Čudenje zapelje v meditacijo. Bil sem takrat v našem mestu, in kot se zanj spodobi, nisem povsem vedel, kam iti. Seveda ne zaradi preobilja izbire, bolj menda zaradi manka te. Vse to me ni vznemirilo, čeprav sem človek, ki se mu to zgodi največkrat ravno ob samoumevnostih. Tako vse dokler nisem prikorakal do zaklenjenih vrat Sokolskega doma. To me je malo razžalostilo in začel sem razmišljati o stvareh. Ne, še preden sem začel razmišljati o stvareh, sem se spomnil tiste sredine noči, ki se je tako obetavno začela, a se je razvodenela, ko sem se sprehodil po prazni Metelkovi in čez dvajset minut s stisnjenima ritnicama stekel iz temnega, zapuščenega in smrdljivega Rogovega dvorišča, ker se mi je zdelo, da se je v grmovju nekaj premaknilo. No, potem sem se odpravil domov, ker v Novem mestu ni bilo ničesar početi, ter tuhtal.

Sokolcu, Metelkovi in Rogu pravijo avtonomni prostori. No, ne pravijo jim tako vsi, nekateri jim raje rečejo leglo vsega možnega, predvsem teh, ki so kot podgane – zalezejo se tja, kjer jih nočeš, spodžirajo te od spodaj, so trmasto svojeglavi in se jih zlepa ne moreš znebiti. Ampak prihranimo to za drugič, vprašajmo se prej, če tisti, ki tem prostorom rečejo avtonomni prostori, bolje opisujejo, kaj se res tam notri godi. Vsekakor svoj prostor radi imenujejo avtonomnega tisti, ki v njem bivajo oz. delujejo. Tudi same sebe kot tam notri delujoče imenujejo avtonomne. Ampak v kolikšni meri je avtonomija v resnici reflektirana od tistih, ki se imajo za avtonomne? Koliko avtonomija pomeni delovati avtonomno in kaj to sploh je? Je to značaj njihovega udejstvovanja, njegov temelj, izvor ali zgolj oddaljen ideal, nagrada po neki možni jutrišnji bitki?

Avtonomija bi menda pomenila dajati sebi svoj zakon. Biti sam sebi zakonodajalec. Zakonodajalstvo, katerega subjekt in objekt se prekrijeta. Kaj več nam sama po sebi beseda niti ne pove. Čeprav strukturno nekaj o objektu in subjektu samo-zakonodajalstva izvemo, sta to še vedno spremenljivki (kdo je ta, ki sebi postavlja zakon?). Nič ne vemo niti o vsebini teh zakonov. Pozorni moramo nadalje biti, da beseda govori kvečjemu o postavljanju zakonov ali načel (če omejimo pomen grške besede nómos, ki izvirno pomeni običaj, navado) in ne o delovanju, udejanjanju v svetu, praktičnem posegu vanj, in zato tudi ne govori o polju udejstvovanja. Nekdo ali raje nekaj avtonomnega je torej táko, ki si je samo zakonodajalec oz. ki si samo govori, kaj treba. Ki mu ni rečeno od zunaj, kaj mora, nad njim torej ni heteronomne instance. Ampak od kjer koli že zakon pride, kaj lahko ta zakon pove o dejanju? Nekdo, ki mu je zakon postavljen, četudi si ga je postavil sam, lahko deluje v skladu z njim ali pa ne. Očitno je med zakonodajalstvom in delovanjem neka luknja, ki obeh ne tišči skupaj, ki enega ne podreja drugemu po nujnosti. Pa vseeno se zdi, da je cilj avtonomije ravno v tem, da obrodi dejanje, dejanje avtonomije.

Kar mi vzbuja nekakšno spoštovanje in obenem začudenje pri ljudeh, ki se imenujejo avtonomni, je vsaj dejstvo, da naloga biti avtonomen, tako se zdi vsaj meni, zahteva svojevrsten napor. Ne le da je delovanje v skladu z lastnimi načeli včasih precej napornejše kot sledenje diktatu drugega, avtonomnost zahteva vsaj stalno refleksijo lastnih zakonov, stalen napor postavljanja teh in utemeljevanja dejanskega delovanja v skladu z njimi (joj, če bi se poglobili v Kantov praktičnofilozofski projekt, bi videli, kako težavna in menda celo nerešljiva je ravno ta uganka), voditi jih iz sebe in držati ob sebi, da se prav ti zakoni ne osamosvojijo in kar naenkrat postanejo njihovemu izvornemu zakonodajalcu heteronomni, nekaj, kar nad njim prevlada. In da bi avtonomnost bila še za spoznanje zahtevnejše podjetje, je tu še velikokrat najtežji projekt: priboriti svoji avtonomiji prostor. Če torej nekako pojasnimo prehod med postavljanjem načel delovanja samim sebi in delovanjem v skladu z njimi, če torej lahko govorimo o avtonomnih dejanjih, moramo govoriti tudi o polju, kjer se to delovanje lahko godi. In tako pridemo do tega čudnega pojma avtonomnega prostora.

Avtonomni prostor po navadi ni mišljen kot čista forma zrenja, ampak prej neko območje, razmejeno od drugega, njemu zunanjega prostora, znotraj katerega se torej na veliko dogaja nekaj, čemur rečemo avtonomnost, kar zunaj ni tako enostavno. Je tako? No, vsaj meni ob besedni zvezi ‘avtonomni prostor’ pade na pamet še nekaj drugega, namreč da je, kot menda vsak drug sebe poln prostor, tudi ta sam po sebi avtonomen. Morda se moram tu opravičiti za zlorabo pojma, ampak če priznamo, da je dejanje avtonomije dejanje postavljanja zakona sebi in torej temu, kar je v tebi, tudi prostor po sebi nekako določa to, kar bo v njem in je temu heteronomen. To mi ni očitno le takrat, ko hočem ves trd na Metelkovi izpolniti svoj cilj – priti od točke A do točke B – in mi to začuda ne uspeva, ker kot bi prostor vztrajal pri meni zunanji zakonodaji in postavljal robnik tam, kjer bi ga jaz v danem trenutku ne želel. Prostor kot tak ima svojo avtonomijo na način, da z lastno konstitucijo, lego, položenostjo in ugledom vzpostavlja zakone po eni strani znotraj sebe in po drugi s svojo položenostjo v razmerje z okoljem in ostalimi prostori določa druge (medtem ko je, to je pomembno, obenem z drugimi določen).

Ampak če odmislimo moment avtonomije samega prostora in se spet ozremo na običajno rabo besedne zveze avtonomni prostor, se mi pokažeta dve problematični stvari. Če je avtonomni prostor prostor avtonomije teh, ki so v njem, se tu pojavi vprašanje, kdo je tu avtonomen. Kdo je tu tisti, ki si postavlja zakon? Je avtonomen vsak zase ali je avtonomna skupina v tem prostoru? Se avtonomija posameznika ne izgubi, ko je enkrat avtonomna skupina, ki ji pripada? Zdi se, da je v takem primeru takoj prisotna instanca podreditve, heteronomije.

Moj drugi poudarek, ki je morda odgovor zgornjemu, je naslednji. Avtonomni prostor ni le zaskvotana stavba, zasedeno območje, kjer je mogoče nabijati pank, razstavljati slike ali vaditi pilates. Prav ta prehitra vezava pojma avtonomnega prostora na prostor alternativne kulture, na ogrožen skvot, na »leglo pankičev in drogerašev« ipd. je problematična. Avtonomni prostor kot prostor udejanjanja po lastnem nareku je nekaj precej širšega. To ni le neka anarhistična vrednota, ni le nekaj, kar na vsak način hoče tistih par umetnikov. Ti umetniki iz skvotov so radikalizacija neke potrebe, ki je na ravni posameznika vrednota v vseh liberalnih okoljih. Potreba po avtonomnem prostoru je vzgib slehernika, ki mu je za delovanje po lastnem diktatu. Vsakdo ‘živ’ rabi svoj peskovnik, kjer bo kopal kot mu volja.

V tem oziru ljudje iz Sokolca ne zahtevajo nič, kar ne bi želel tudi vsak med nami, ki se hoče določiti iz sebe, od župana Muhiča do šentjoškega Janeza, od direktorja Colariča do Roma Bogoslava. Rad bi imel prostor, kjer bi se lahko udejanjal po lastnem nareku. Ker pa se delovanje v svetu vselej bistveno tiče drugega, ker je to delovanje v skupnem mediju in ker slej ko prej drugega neposredno zadane, je stalna zavest o tem nujna. Kako že gre tista Millova negativna, da si v svojem delovanju svoboden v kolikor z njim ne kratiš svobode drugega. In Kantova pozitivna, da je drug lahko cilj delovanja in ne zgolj sredstvo. Tako kot avtonomni posameznik ni sam in neodvisen, tako pač niti Metelkova niti Sokolski dom nista zaokroženi celoti, samozadostni, avtarkični coni, ki sta oproščeni stika z vsakršno zunanjostjo, ki tega stika nočeta in ne potrebujeta. To očitno ne razloži dejanskega stanja; kje so potem bili vsi taki avtonomni samozadostni subjekti tiste temne in puste sredine noči? So jim nemara kje zunaj heteronomno narekovali? Kot se moram jaz, četudi avtonomen subjekt, kdaj pa kdaj podrediti zunanjemu nareku in s tem vstopiti v razmerje z drugim, ki ne izključuje nujno moje avtonomije, tako je Metelkova v razmerju z zunanjostjo, če ne prej, ko ta zunanjost po kanalizaciji posrka ves drek iz nje. In ne bo nič bolj avtonomna, če bo sama vozila svoj drek s svojega dvorišča. Postavitev sebe je postavitev sebe nasproti drugemu. In ne, nikakor nočem biti pristranski, čeprav se iz mojega govora morda to da čutiti, ampak tragika nikakor ni na strani Sokolcev ali Metelkovih. Do tega še pridem. Kar hočem tu poudariti je, da se mi zdi za take in podobne prostore, ki se imenujejo avtonomni, bistveno predvsem to, da se zavedajo svoje umeščenosti, svojega samodoločanja, ki je vedno samodoločanje po drugem, da se spomnijo drugega kot momenta njihove samokonstitucije, da niso le po sebi in za sebe, ampak bistveno po drugem. Osvoboditev od heteronomne nadvlade drugega ni osvoboditev od drugega, ne pomeni znebiti se drugega. Odnos z drugim ostaja in ta ne pomeni izgube avtonomnosti. Ko deluješ v prostoru avtonomije deluješ v svetu, v katerega je ta prostor položen in v katerega odpira svoja vrata. Zunanji svet je notranji moment takega prostora in to ga dela prav toliko zunanjega kot notranjega. Skvot je na nek bistven način to, od česar se razmeji. Le kaj drugega človek čuti kot ravno vsenavzočo prezenco zunanjosti, bolj ko se notranjost skuša zapirati vase!

Vendar se, kot sem rekel, tragika po navadi dogaja z druge strani, ko širši prostor teh tako imenovanih avtonomnih prostorov ne dojame kot svojega notranjega momenta. Ko ti prostori dobijo zloveščo podobo rakaste tvorbe, ki se je tiho prikradla, ko smo nič hudega sluteč ždeli v svoji mrtvi postavljenosti. Te žlahtne notranje negacije ne dojamemo kot povzdig samih sebe, ampak impulzivno v občutku lastne ogroženosti kličemo buldožerje. Ne govorim samo o Sokolcih in Metelkovih, isto se godi, ko se k nam pritihotapi en sam samcat posameznik, ki bi rad kar nekaj sam od sebe delal. Ojoj, nesreča, hitro – muholovko (ali vsaj kletko in v živalski vrt)!

Težava ni toliko v tem, da ti, ki se avtonomne kličejo, ne razumejo povsem, kaj s tem početi, ali da se ne zavedajo svoje zvezanosti z zunanjostjo, ampak da je resnično groteskna paternalistična reakcija okolja (ki, zanimivo, menda izhaja ravno iz avtonomnega vzgiba), ki vsaj v meni vzbuja le še občutek zaprepadenosti in nemoči, podoben tistemu, ki ga vzdrami nedoumljiva moč narave. Razlika je v tem, da narava lahko prebudi občutek sublimnega, nedoumljiva gromozanskost v prvem primeru pa je pač gromozanskost retardiranosti, ki mi pomaga nemočno obsedeti v odkimavanju in z dvignjenimi obrvmi. Kakšna nadnaravna primitivnost je vendar potrebna, da ne vidiš, da si brez Sokolskega doma tako, kot bi bil brez tistega dela sebe, ki te lahko požene v gibanje? Ne na način, da bi Sokolc držal prapor in vlekel za seboj ostalo Novega mesta, ampak da bi v okljuk zaležano Novo mesto začelo dialektični ples znotraj samega sebe, da bi se vzgibalo, da bi v sebi proizvedlo ali pustilo nastati tisto drugo, ki bi ga res delalo samega sebe, živega in ne mrtvega, v nebo vpijočega od veselja in ne v brk godrnjajočega od tuge, igrivega in ne postrojenega v vrsti. Kako le ne vidi, da je lahko živo šele, ko pusti posamezniku vdihniti, reči in narediti po njegovem lastnem nareku? Lahko pa smo tudi tako, da je edina stvar v gibanju tekoči trak v Revozu. Ampak, ej, tekoči trak v resnici kroži! (APRIL 2011)

(MATIC KASTELEC, FOTO BOŠTJAN PUCELJ)

 

Objavljeno v Aktualno, Kolumna, Zgodbe