Športna javnost o projektu dvorane Portoval: Vsaka zgodba ima dve plati


 

Novomeški občinski svet je lani sprejel strategijo razvoja športa za naslednjih deset let. Projekt gradnje dvorane v Portovalu in ne nazadnje tudi sodelovanje pri organizaciji evropskega košarkarskega prvenstva nista bila predvidena s strategijo. Ker pa gre za projekta, ki imata potencialno močne finančne posledice za občino, prvi v dimenzijah več milijonov evrov, drugi pa nekaj sto tisoč, ima to seveda znaten vpliv na druge vidike strategije in vpliva ne le na druge investicije v šport, pač pa tudi na programski in kadrovski del športa. Za mnenje o tem, kako lahko projekt v Portovalu vpliva na razvoj športa v naši občini, smo vprašali Roberta Rudmana, ki je vodil delovno skupino za pripravo strategije, Jirija Volta, teniškega trenerja in občinskega svetnika iz vrst Športne lite, in atletskega trenerja Slavka Malnarja.

 

Kakšno je vaše mnenje o projektu nove športne dvorane in kako menite, da bo gradnja vplivala na razvoj športa v Novem mestu?

R. Rudman: Športniki smo nedvomno ugotovili, da mesto novo športno dvorano potrebuje. Kje in kako jo zgraditi, pa je stvar predlogov ustreznih strokovnih služb (urbanizma, prometa, prava, financ …) in ne naše komisije. Končno odločitev o gradnji bo seveda sprejel občinski svet. Kar se tiče financiranja, smo prav tako jasno povedali, da gradnje objektov ne smejo vplivati na financiranje programov športa. Glede na to, da je priložnost z evropskim prvenstvom v košarki enkratna in se ne bo ponovila, pa je prav gotovo smiselno nekoliko spremeniti v občinski strategiji zapisani vrstni red gradenj. Na splošno pa glede objektov velja, da se morajo čim prej smiselno zaključiti obstoječe gradnje in projekti. Prav celotni športni park Portoval je bil že davno opredeljen kot prostor, namenjen športu in rekreaciji občanov, pa kot tak ni bil nikoli zaključen. Na pol zgrajenih objektov si nihče ne želi, športniki pa še najmanj.

J. Volt: Želim, da ima mesto pravo športno dvorano, toda ne želim, da bi zaradi tega trpeli ostali športni objekti in razvoj športa. Predvsem zahtevamo, da občina že enkrat končna pomožni objekt za tenis in kegljišče, saj nedokončanje že ogroža delovanje teniškega kluba in kegljaškega kluba. Prav tako nas zanima, na kakšnih realnih finančnih temeljih stoji nova športna dvorana, ki naj bi stala okoli 22 milijonov evrov. Sprašujemo se, kakšna je finančna konstrukcija objekta in kakšni bodo stroški obratovanja te dvorane. Prav tako nas zanima, ali bo dvorana dostopna športnim klubom oziroma ali bodo najemnine tako visoke, da klubi v njej ne bodo mogli delovati. Prav tako je vprašanje, ali ni že čas, da mesto dobi bazen.

S. Malnar: Dejstvo je, da je sedanja dvorana Marof že dotrajana, dvorana Leona Štuklja pa se verjetno ne da preurediti, da bi zadostila potrebam največjih športnih dogodkov. A tak projekt nima le enega obraza. Težko se je upreti videzu, da je zadeva narejena »na horuk«, brez tehtnega premisleka. Do sedaj sta bili narejeni že dve nepristranski študiji, ki sta obe dokazovali neprimernost podobnih projektov na tem mestu. Posledica prvega takega mnenja je bil umik velodroma v Češčo vas. Leta 2006 je bila predstavljena študija priznanega prometnega strokovnjaka, da je projekt nesmiselno umestiti na to lokacijo, saj promet tega ne zdrži. Vsi, ki se vozijo po tej cesti okoli tretje ure popoldne ob delovnikih, lahko to potrdijo. Pa to število vozil niti približno ne dosega tiste količine, ki bo prisotna ob velikih prireditvah. Prav tako je zelo težko nadzorovati varnostne situacije, recimo huliganske izpade, ki se pojavljajo na takih tekmovanjih; toliko teže je to početi tako rekoč v središču mesta, kjer naj bi stala nova dvorana. Zadnja analiza občine za izbor »prave« dvorane je zavajajoča in izrazito pristranska oziroma najverjetneje narejena z že prej zastavljenim ciljem. Prej omenjene študije pa verjetno »slučajno pozabljene«. Po drugi strani pa ugotavljam: prvič, da so tribune mestnega stadiona v sramoto mestu, drugič, da si zaradi dotrajanosti stadiona želimo tudi njegove obnove, tretjič, da je trenažni prostor za mete (težka orodja, disk, kladivo), ki je sedaj nad tribunami stadiona (to je, mimogrede, tudi edini te vrste na Dolenjskem), prekratek in bi zaradi izgradnje dvorane moralo nastati metališče v podaljšku sedanjega nogometnega igrišča z umetno travo, četrtič, želimo si postavitve pokritega mestnega bazena, vsaj 25-metrskega. To in še nekaj ostalih želja pa pritrjujejo tudi želji po ureditvi tega prostora. Zdi se pametno zadevo temeljito pretehtati in razmisliti med dvema različnima možnostma, med dvorano za mestni šport, rekreacijo in vadbo ali pa večnamensko dvorano za vrhunske prireditve. To za poznavalce športa ni ista stvar in dostikrat niti ni združljiva. V tujini praktično vsi največji klubi trenirajo v manjših telovadnicah, igrajo pa v velikih dvoranah – najizraziteje je to prav v najboljši košarkarski ligi sveta v NBA. Tudi letošnje košarkarsko evropsko prvenstvo bo za eno od predtekmovalnih skupin potekalo na velodromu, ki ima začuda bistveno slabši razpored sedežev, kot je to predvideno v Češči vasi.

 

Kako bo morebitna gradnja s finančnega vidika vplivala na ostale športe?

S. Malnar: Če bodo vložena sredstva od zasebnega kapitala, obstaja upanje, da prinese vse skupaj približno znosen rezultat. Če pa bo vse padlo na pleča občine, bo stanje porazno. Namreč, 22 milijonov evrov, kolikor naj bi objekt stal, bo prav gotovo premalo, kot se po navadi izkaže. A občina denarja nima in edina pot je zadolževanje. Opevani prispevki deloma obubožanega gospodarstva so večinoma le pobožne želje. Potem pa po dobrem tednu košarkarska karavana odide, ostanejo nam krediti, visoke najemnine in vzdrževanje. In kje vzeti? S postavke športa, seveda, in posledično to pomeni drastično znižanje financiranja športa domače mladine in domačih strokovnjakov, profesionalni igralci od drugod pa bodo svoje premije tako odnesli s seboj, če ne bodo zadovoljni s stanjem. Tu je vredno razmisliti o potezi Celja, ki je to ugotovilo in odločilo, kaj je zanje pomembneje. Prav tako poteza Italije, njihove krovne zveze, ta je odstopila od kandidature organizacije košarkarskega prvenstva leta 2013, govori dovolj zgovorno tistim, ki to želijo videti ali vedeti. Strinjam se s trditvijo, da pridobljene izkušnje ob organizaciji take prireditve tudi nekaj odtehtajo. Vprašanje le, če dovolj.


Ali se vam zdi, da projekt kakor koli ogroža projekt dvorane na velodromu, za katerega se poleg kolesarjev zavzemate tudi atleti?

S. Malnar: »Nikakor ne. Vsaj naj ne bi. Velodrom je projekt, za katerega lahko rečemo, da bo zgrajen v navezi z zasebnim partnerjem, ki ga sodelovanje pri gradnji dvorane na Portovalu načeloma ne zanima. Od občine ter obeh klubov res zahteva veliko vloženega dela, vendar je s finančne plati za občino, lahko zatrdimo, sorazmerno poceni. Je pa res včasih občutiti, da morda kdo razmišlja obratno.«

 

Glede na to, da gradnja v Portovalu sploh ni omenjena v strategiji športa, in glede na to, da se tudi sicer ta strategija bolj slabo uresničuje (npr. servisni objekt za tenis), nas zanima, ali menite, da je strategija športa slabo pripravljena? Bi jo bilo potrebno pisati na novo?

J. Volt: Ne, menim, da je dokument dober in da se nekatere stvari tudi uresničujejo. Občina bo zaposlila nekaj trenerjev v mlajših kategorijah in zvišala postavko za šport v občinskem proračunu. Prav tako je uvedena nova postavka v proračunu glede kategoriziranih športnikov. Sicer pa je župan imenoval komisijo, ki bo evalvirala strategijo in njeno uresničevanje.

R. Rudman: Kot pove samo ime, je strategija dokument, ki opredeljuje razvoj v daljšem časovnem obdobju. Zato seveda ne gre pričakovati, da bo že slabo leto po njenem sprejetju uresničeno vse zapisano. So pa že v proračunu 2011 zagotovljene bistvene spremembe na bolje v financiranju športa (v absolutnih zneskih in relativnih deležih na vseh področjih športa). Osebno se mi zdi vsaj tako pomembno, da smo člani komisije, ki je dokument pripravila, tudi v komisiji za evalvacijo uresničevanja strategije, torej je to živ dokument, za razliko od mnogih, ki so svojo kariero končali v najglobljem predalu. Že med sestavljanjem dokumenta smo se vsi sodelujoči jasno zavedali, da to ni stvar, ki bo vklesana v kamen in večna, temveč živ dokument, izpostavljen hitrim časom, ki jih živimo v tretjem tisočletju. Vsekakor pa mislim, da to je kakovosten dokument, in sem zato v imenu vseh novomeških športnikov vesel, da se že uresničuje.

(TOMAŽ LEVIČAR, UROŠ LUBEJ, APRIL 2011)

 

 

Objavljeno v Aktualno, Zgodbe