Športna dvorana Portoval med željami in samomorom

Košarkarska zveza Slovenije je Novo mesto izbrala kot eno izmed štirih mest, ki bodo gostila evropsko prvenstvo v košarki leta 2013. Vse lepo in prav, če ne bi bilo za to potrebno zgraditi nove športne dvorane. In to v manj kot dveh letih.

In ne le to. Pogodba med KZS in občino slednji nalaga še druge obveznosti. Preurediti mora dvorano Leona Štuklja. Košarkarski organizaciji mora v času prvenstva v veliki meri prepustiti trženje dvorane in ji v celoti prepustiti izkupiček od prodaje kart. Občina najema dvorane ne sme zaračunati, ampak je to v celoti njen strošek. In za posladek: plačati mora kotizacijo v višini 720 000 evrov. In to v vsakem primeru, tudi če bi denimo zaradi nezgrajene dvorane odstopila od gostiteljstva.

Da ne bo pomote. 720 000 evrov tudi za bogato mestno občino ni malo denarja. Nekaj primerjav: za trenerje mlajših kategorij je v letu 2010 odštela 62 700 evrov, za izvedbo športnih šolskih tekmovanj in obšolskega športa otrok 30 000 evrov, za športno vzgojo otrok, usmerjenih v vrhunski šport, 40 000 evrov, za športno rekreacijo in množične športne projekta 82 000 evrov. Ali drugače: kotizacija, ki jo bomo za šest dni profesionalne evropske košarke plačali KZS-ju, je približno enaka celotnemu znesku, ki ga v naši občini namenjamo športu v celem letu.

Pomenljiv je bil odziv celjskega župana Šrota. Celje že ima primerno športno dvorano, tako da je KZS zahtevala samo še plačilo kotizacije. Šrot je „ponudbo“ gladko zavrnil in občinski svet mu je soglasno pritrdil: „»Podpisati takšno pogodbo, kot nam jo je ponudila KZS, bi bil strel v koleno ali celo samomor.« (vir: Dnevnik). Celje športu na leto nameni okrog milijon evrov in denarja za kotizacijo preprosto nimajo, pravijo.

Kotizacija bi bila smiselna, če bi bile na drugi strani realne in vložku primerljive koristi. Kaj bo Novo mesto konec koncev s prvenstvom pridobilo? Nekaj užitka za športne sladokusce. A kakšni bodo trajni učinki? Promocija mesta? Saj nismo turistično mesto in glede na nedomišljenost občinske turistične politike bržkone še dolgo časa ne bomo. Bodo obiskovalci na veliko zapravljali v času prvenstva? Morda, toda veliko vprašanje je, koliko tujih obiskovalcev bodo tekme sploh privabile v Nove mesto.

Dokaj neverjetno se zdi, kako občina, ki ji gre marsikdaj izredno težko iz rok majhen denar, ki bi denimo obogatil kakšno kulturno ali drugo dogajanje v mestu, z dokajšnjo lahkoto sprejme plačilo tričetrt milijona evrov za nekaj dni športne zabave. Da ne bo pomote: župan naj bi se s KZS o plačilu tega zneska pogajal, toda v isti sapi pravi, da bo znesek pač treba tako ali drugače plačati, če hočemo imeti prvenstvo.

Potem je tu še vprašanje dvorane. Stala naj bi nad atletskim stadionom v Portovalu. Vprašanje lokacije in s tem nedorečeno vprašanje parkiranja in prometa je še najmanjši problem, čeprav ni odveč opozoriti, da je ta ista oblast še pred nekaj leti trdila, da je Portoval prav zaradi pomanjkanja parkirnih mest in zastojev v prometu povsem neustrezno mesto za gradnjo velike športne dvorane. Veliko bolj pomembno je vprašanje, kaj bo gradnja v tem kriznem obdobju pomenila za Novo mesto – spet z vidika dolgoročnih učinkov. Skoraj nemogoče je namreč, da gradnja dvorane ne bi v dokaj veliki meri obremenila občinski proračun in s tem seveda rezala možnosti financiranja drugih, morda za občanke in občane pomembnejših projektov.

Župan je, ko je Slovenija dobila organizacijo prvenstva in ko se je začelo govoriti o Novem mestu kot možnem gostitelju, pokazal zanimivo, čeprav nerealno držo. „Občina bo dala samo zemljišče, ostalo je stvar gospodarstva.“ V tistem trenutku je še izražal razumevanje, da je gradnja dvorane za občinski proračun v tako kratkem času pravzaprav neizvedljiv projekt. Vendar se je občinska oblast kasneje počasi začela zapletati v organizacijo prvenstva in sedaj je veliko vprašanje, ali iz zadeve še lahko izpleza.

Župan je večkrat ponovil, kako naj bi bilo v interesu denimo Krke, da financira dvorano, toda njegove izjave so izpadle povsem neresno. Občina je dobila dokaj jasno sporočilo, da ne rečemo klofuto, lokalnega gospodarstva. Kaj več kot nekaj simboličnih donacij od podjetij ne bo prejela. Le zakaj bi neka zasebna družba šla v investicijo, ki je pred lastniki nikakor ne more upravičiti.

Župan je bil na zadnji seji občinskega sveta kljub temu optimističen. Pravi, da je s strani zasebnih družb (očitno zainteresirani prihajajo iz drugih okolij) veliko zanimanja za javno-zasebno partnerstvo. Tudi ta možnost bo seveda najverjetneje zahtevala kar precejšen vložek občine, najverjetneje v obliki dolgoročnega zadolževanja. Vendar se zdravemu razumu postavlja naslednje vprašanje: zakaj bi kateri koli zasebnik hotel investirati v športno dvorano s 5 000 sedeži v Novem mestu. Kakšne prihodke lahko pričakuje od dvorane? S čim bo upravičil vložek, ki bo blizu 20 milijonom evrov? Na ta vprašanja še ni pravih odgovorov in verjetno bo treba te odgovore zasebnemu partnerju vendarle ponuditi.

Morda je pri vsem skupaj še najboljša novica v tem, da je rok, v katerem mora biti zgrajena dvorana (manj kot dve leti), tako kratek, da se bo bržkone celoten projekt izkazal za nemogočega. Da ne bo pomote, športno dvorano potrebujemo, toda pri velikih investicijah tako vratolomne vožnje prav gotovo ne morejo pomeniti varnega pristanka.

UROŠ LUBEJ, APRIL 2011