Ob rob visoki kazni za LokalPatriot: Neznosna sproščenost preprečevanja

19

Pred kratkim mi je iz krogov novomeškega kluba LokalPatriot prišla na uho zanimiva novica: neki sobotni večer je omenjeni lokal obiskal inšpektor z Inšpektorata RS za notranje zadeve, in sicer zato, da bi preveril upoštevanje Zakona o javnih zbiranjih, še posebej upoštevanje novega člena 12. a, ki je bil dodan ob prenovi tega zakona konec leta 2009, njegovo izvajanje pa je bilo natančneje urejeno marca 2010 z Uredbo o obveznem organiziranju službe varovanja na javnih prireditvah. Kdor želi, si lahko ogleda originalne dokumente; za potrebe te kolumne pa bomo stvar nekoliko poenostavili. Gre za to, da morajo po novem organizatorji tudi za razmeroma majhne dogodke, pri katerih obstaja možnost, da se skupaj zbere 50 ali več obiskovalcev, izpolniti celo vrsto birokratskih obveznosti, ki so povezane z varovanjem, izdelati ocene tveganja, pripraviti obsežne varnostne načrte, opise, skice itd. Predvsem pa je po novem nujno, da za varovanje takih prireditev najamejo in plačajo registrirano varnostno službo. V omenjenem primeru bi torej okrog prizorišča, kjer se je odvijal koncert – po oceni organizatorjev sicer »umirjen« –, morala patruljirati dva z licenco potrjena varnostnika (domači študentski redarji, ki so jih v klubu svoj čas uporabljali, po novem ne pridejo več v poštev).

Takšnih varnostnikov tam ni bilo, zato inšpektor s situacijo ni bil zadovoljen. Vodstvo kluba je sicer skušalo zakon zasukati po svoje, češ da ne gre za gostinski obrat, temveč mladinski klub s programom, ki mu Ministrstvo za kulturo priznava delovanje v javnem interesu, medtem ko je gostinska dejavnost v klubu le spremljevalna. S tem bi se postavili v isto vrsto na primer s tradicionalnimi kulturnimi hišami, v katere kot stranska ponudba vstopa gostinstvo, na primer Cankarjev dom ali KC Janeza Trdine. Toda glede na zakonske podlage je dovolj očitno, da taka razlaga v primeru LokalPatriota težko vzdrži; načeloma je torej zakon bil kršen in v legalističnem smislu je pravična tudi kazen, ki naj bi sledila. Zagrožena kazen za pravno osebo je od 6000 do 12 000 €; ni treba poudariti, da je to za mladinski klub, ki večino sodelavcev komajda (ob)drži v prekernih razmerjih, finančna katastrofa.

Ob tem si prav lahko zamislimo živahno diskusijo, ki bi se vrtela okrog zagotavljanja varnosti obiskovalcev, okrog pravic okoliških stanovalcev, hrupa, reda, nasilja; na nekoliko višji ravni morda okrog sproščenosti druženja, rastočega kodificiranja družbeno sprejemljivih vedenj, morda celo svobode združevanja itn. Vsekakor je mogoče opozoriti na vsaj en vidik, ki odločno govori proti novi ureditvi. Ta namreč spodnaša krhko finančno ravnovesje, ki še omogoča neko živahno glasbeno dogajanje v slovenskih klubih. S tem neposredno omejuje cirkulacijo žive glasbe in ogroža njene ustvarjalce, pa naj bodo to alternativci, pankerji, etno brenkači ali kaj četrtega. Ker sem pred leti imel priložnost z obeh plati spoznavati mali, ekonomsko nepomembni svet pogajanj med klubi in izvajalci (večinoma gre za posle razreda nekaj sto evrov), mi je povsem jasno, da so vsi klubi, ki gojijo živo glasbo, danes v nezavidljivi situaciji; da se sploh kaj zgodi, so neredko potrebni le simbolično plačani ali celo povsem entuziastični angažmaji. Tako lahko fiksen strošek nekaj sto evrov za varnostnike predstavlja tudi sto- ali dvestoodstotno povečanje proračuna; za marsikoga enostavno previsok. Preprosto povedano: več denarja (za varnost?), a manj muzike.

Toda v nadaljevanju se ne nameravam ukvarjati s partikularnostmi. Ne mislim se spraševati, ali je Patriot kršil zakon in uredbo ali ne (očitno ju je), in tudi ne, ali je tako visoka kazen res primerna prekršku (očitno se zdi, da ne). Ravno tako ne želim nadaljevati pretresanja možnih razlogov pro et contra, ki bi utegnili podpreti ali ovreči legitimnost nove zakonodaje. Namesto tega želim z nekoliko širšega gledišča premotriti korenine mentalitet, ki njen vznik sploh omogočajo.

Začeti moram s priznanjem, da sem pri tem pisanju močno pristranski in vrednostno opredeljen: ne maram varnostnih služb. Pogled na uniformirance, oborožene ali ne, me ne navdaja z zaupanjem, temveč ravno nasprotno. »Varovano« okolje me ne pomirja, prej mi deluje paranoično, nekako pred-kataklizmično. (Kot če se sprehajaš po središčih Manhattna, kjer mrgoli policistov. Kaj če jih ne bi bilo? Anarhija, kaos, pretepi, bliskanje nožev, dim iz pištol, bombni atentati? Morda so res stvari prišle tako daleč, da brez profesionalnih krotilcev strasti nasilja ne bi bilo mogoče obrzdati. Toda ali je to ideal varnosti? Ali je ideal ureditev v deželah tretjega sveta, kjer zasebne varnostne službe cvetijo? Kot na primer v Rio de Janeiru, kjer le lučaj stran od favel z desettisoči siromakov bogataške hiše – vse parcele so v celoti ograjene s tri- ali štirimetrsko kompaktno ograjo – stražijo oboroženi plačanci?)

Ni mi ljuba misel, da bi v Sloveniji zapravili svobodo »nevarovane varnosti«, morda eno zadnjih preživelih vrednot socialističnega egalitarizma. In kot mi ni ljub pogled na zasebne varnostnike, ki krožijo okrog zasebne lastnine, mi ni ljub niti pogled na varnostnike, ki me iz mračnih kotov motrijo na klubskem koncertu. Njihova prisotnost me ne pomirja, temveč me na neki način moti, celo žali, saj mi nenehno prišepetava, da sem v okolju tveganja. Nočem reči, da varovanje nikdar ni potrebno; želim reči le, da me takšni dogodki, pri katerih je varovanje nujno potrebno, v resnici sploh ne zanimajo. Ali drugače rečeno: primeren varnostni standard je zame šele odsotnost varnostnikov.

Toda morda se temu v prihodnje ne bo mogoče izogniti, morda nas bo ob naslednjem obisku opere ali gledališča kdo že »varoval«. Verjetno ni težko uganiti, kaj stoji v ozadju spreminjanja in zaostrovanja zakonodaje o varovanju prireditev: spomnimo se incidenta Lipa, primera Global in podobnih dogodkov, ki so kot medijske afere gotovo poskrbeli za to, da se aktivirajo določene sinapse v političnih in zakonodajnih možganih. Spomnili se boste, da so mediji vsevprek evforično vzklikali: kdo je kriv, kdo ni ukrepal, kdo česa ni pravočasno odredil … Novo zakonodajo o varovanju prireditev lahko beremo kot spontani, refleksni poskus ureditve, ki bi vnaprej preprečila. Toda rigorizem njene dikcije je v nekem smislu srhljiv: iz nje namreč preseva globoko prepričanje, da je mogoče vse družbene anomalije in ekscese zajeziti, odpraviti ali celo vnaprej preprečiti in onemogočiti, če bo le zakonodaja dovolj natančna, birokratsko natančna, interpretativno nedvoumna in v smislu sankcij – v učinkoviti povezavi z represivni aparati države – neizprosno stroga.

To je logika, ki je na pohodu povsod in usmerja naše gibanje v vse bolj kompleksno reguliranih strukturah postindustrijskega obstajanja. Njeno politično izvršbo narekuje notranja dinamika medijskega pritiska z njegovim neznosno idiotskim vprašanjem kdo je kriv, kdo je odgovoren. Tako kot je efekt Lipa privedel do nesmiselnih, absurdnih praktičnih situacij, lahko verjamete, da se prav gotovo že snujejo in pripravljajo nove direktive, smernice, zakoni, uredbe, nove poti sodelovanja centrov za socialno delo, policije, sodstva, zaporov itd. Skušali bodo vnaprej regulirati, preprečiti, zavarovati: da ne bi slučajno še komu prišlo na misel metati otrok skozi okno. Toda stop! Tu se je treba vendarle ustaviti. Mar je res naokrog vse polno krivcev in polkrivcev, ki bi morali ali mogli preprečiti ta strašni dogodek? So res prava vprašanja tista, ki smo jih slišali spet in spet: kdo je odgovoren, kdo ni ukrepal, kdo ni predvidel? Mar ni subjektu več mogoče dopustiti niti te osnovne, človeške odgovornosti za lastna dejanja, pa naj so ta še tako odvratna? Pustiti odgovornost, pustiti breme na plečih, molčati.

MARIJAN DOVIĆ, FOTOGRAFIJA BOŠTJAN PUCELJ, APRIL 2011

 

Objavljeno v Kolumna