Novi časi, nove napravice, nove face

Angleški poslovnež, čigar predstavitve sem prevajala, je trdil, da obstajajo zgolj tri dejstva v življenju: da se rodiš, plačuješ davke in umreš. Kaj počneš med tem, je relativno oziroma odvisno od nagibov in (z)možnosti vsakega posameznika.

 

Čas »med tem« nam izpolnjujejo razni pripomočki in domala igračke, brez katerih si dandanašnji skorajda ne moremo predstavljati življenja in katerih žrtve smo pravzaprav postali. Tehnološki razvoj civilizacije, ki pogojuje naše želje in potrebe (ne pa tudi našega obstoja, saj ga pravzaprav tudi ogroža, kot se izkaže), ne pozna recesije. V tem umetelnem ustvarjanju potreb zato ne preseneča, da človek ni nikoli povsem zadovoljen s tem, kar že ima.

 

Tudi tisto, česar še nimamo in za čemer stremimo, ne da pričakovanega zadoščenja potem, ko je pridobljeno. Vloženega je preveč truda in časa, ki je neponovljiv in se ga ne da kupiti (bolniki in zaporniki to najbolje vedo), da postane imetje dobrine na koncu samoumevno in nas občutek dosežka drži le kakšen dan ali dva. Še manj teže ima z lahkoto ali prevaro pridobljena dobrina.

 

Nekoč je bilo drugače. Morda tudi zato, ker je bilo na voljo manj dobrin ter informacij in nismo bili tako lakomni. Najbrž je to simptom staranja, ko z nostalgijo gledam na svojo mladost in njeno neobremenjenost z materialnimi dobrinami. Težo so imeli odnosi, in kjer so zaradi generacijskega konflikta interesov padali »nizki udarci« v ožji družini, smo se dokazovali z aktivizmom izven nje. Na zunaj se je to manifestiralo kot generacija punkerjev in darkerjev, ki so ob ugodni družbeni klimi in s pomočjo intelektualcev iz obdobja študentskih nemirov v 60-ih letih izpeljali »slovensko pomlad« konec 80-ih let minulega stoletja. Na znotraj pa je šlo za propad nekih vrednot, ki je naredil prostor za nove. Vse novo pa ni nujno tudi boljše.

 

Tehnološke novotarije nas bombardirajo iz dneva v dan. Pa je človeštvo resnično pripravljeno nanje? Nisem bila pristaš mobilnih telefonov, saj nisem gasilka ali reševalka, da bi morala biti vedno na voljo nujnim klicem. Vendar sem ob nakupu rabljenega avtomobila (s potencialom peripetij na cesti) čez teden dni klonila. Brez mobilnih telefonov si več ne moremo predstavljati življenja. Za ceno zasebnosti, saj klicatelji samoumevno pričakujejo, da smo na voljo 24 ur na dan. Jezno vprašanje nekdanje šefinje: »Zakaj pa ima mobilni, če se potem ne javi?« potrjuje to našo domnevo o nenehni dosegljivosti, najsi bo to tudi med vožnjo ali sredi noči. Pomanjkanje osebnega stika, to, da ne vidimo tistega, s katerim se pogovarjamo, kar je motilo naše dedke in babice, je danes v brezosebnem svetu povsem nepomembno. Pomembno je, da smo slišani in uslišani, pri čemer – pogosteje kot ne – pozabljamo, da nam je dala mati narava dvoje ušes in zgolj ena usta.

 

V novejših časih tudi velja, da beseda nima več tolikšne teže. Najbrž zato, ker je v našem življenju toliko miselnih interferenc. Nepričakovano in v trenutku spremenimo namero zaradi objektivnih, predvsem pa subjektivnih razlogov. Zaradi nujnega telefonskega klica fant zadnji hip prekliče zmenek, rednega srečanja krožka se ne udeležimo, ker je »prišlo nekaj vmes«, in to sporočimo po mobilnem telefonu, ko se člani že zbirajo. Nekoč smo si vzeli čas za obveznosti do drugega, dogovor, denimo, o uri in datumu sestanka je veljal kot pribito tedne, če ne že mesece. Ob sporočilih in klicih z mobilnika pa se naše prioritete impulzivno spreminjajo na sekundni osnovi. Potek dneva ne moremo načrtovati niti zjutraj, kaj šele tedensko.

 

Prek svetovnega spleta je svet čez noč postal pravcata globalna vasica. Zaradi elektronske pošte so pisma v klasičnem smislu izumrla in v poštne nabiralnike prejemamo le še položnice. Pogrešam čase, ko se je pisalo pisma. V njih se je zrcalila osebnost pisca: v njegovi pisavi, premorih, obračanju tem, izbiri besed. To dandanes le malokdo še počne. Hitrost izmenjav informacij je sicer neoporečna, a so na spletu nenehno na preži tudi kvazi prijatelji in znanci, ponudniki z »dobrimi« nameni in »koristnimi« nasveti. Tudi predispozicija, da je »nekdo vedno na drugi strani monitorja« lahko vodi v zasvojenost in prečute noči. Sledijo kofeinski napitki in razna poživila naslednji dan, ki gasijo trenutno žejo po spanju, a so dolgoročno zdravju škodljiva.

 

Svetovni splet je omogočil tudi množično lansiranje uporabnikov socialnih omrežij z narcisoidnimi težnjami, da bi bili opaženi. Z računalniških ekranov nekritično sprašujejo: »A sem ti všeč? A nisem faca?« in razgaljajo svojo zasebnost ne vedoč, da nekoč nastopi čas, ko jo je pravzaprav treba zaščititi. Moji vzorniki iz mladosti se niso nikoli »metali na trepalnice«, da bi jih opazili. Slava – ali bolje sloves – je prišla sama po sebi s trdim delom. Zato se danes sprašujem ali smo za takšne nove idole »zafurali« mladost v osemdesetih.

NATALIJA MIKEC, FOTOGRAFIJA BOŠTJAN PUCELJ

 

Objavljeno v Aktualno, Kolumna