Kulturno poneumljanje in Sokolski dom

»Umetnost ni nikoli brez posledic.« (B. Brecht (1978))

Kultura je posel. Industrija, v kateri so vse kritične tendence ali potenciali zatrti, celo neobstoječi. Kot je vedel povedati že Theodor Adorno, smo zaradi popularne kulture ljudje pasivni, saj so užitki, ki jih prinaša zlajnan komad ali predvidljiv film, lahko dostopni. Prinašajo sprostitev; celo tolikšno, da kaj kmalu pozabimo na svoj mizerni ekonomski položaj in postanemo lutke v rokah državnih struktur. Kar je seveda popolnoma res; popularna kultura služi kot orodje za reprodukcijo produkcijskih razmerij, ki so zmeraj že kapitalistična razmerja izkoriščanja.

Kaj pravzaprav spada med popularno kulturo? Po navadi gre za kulturo, ki je všeč velikemu številu ljudi. Vendar pa je to le malo preveč ohlapna definicija; treba je poiskati skupne imenovalce teh všečnih izdelkov. Lahko opazimo, da so vsi:

1. instant produkcije z očitnim namenom ugajanja;

2. »variacije na temo«; rečem lahko le: hollywoodska romantična komedija. Ko ste videli eno, ste videli vse. Ta vzorec je seveda prenosljiv na vse ostale žanre ter popularno muziko. In punk;

3. predvidljivi;

4. množično proizvajani;

5. inferiorni. Tukaj smo sicer že na tankem ledu, saj je kakovost dokaj relativen pojem. Ali pač ne; samo pomislimo na domačo televizijsko produkcijo s posebnim ozirom na nadaljevanko Lepo je biti sosed;

6. v službi dominantne ideologije elit (in nam torej rinejo v žrelo okostenelo definicijo normalnosti: promovirajo institucijo družine, poroke in heteronormativnost ter utrjujejo patriarhalni sistem. In tako naprej.).

Pa ne gre samo za filmsko, televizijsko ali glasbeno produkcijo; v okvir popularne kulture spadajo tudi druge oblike umetnosti od knjig pa do fotografskih in slikarskih razstav.

 

Ker zgleda, da je tovrstna instant kultura v službi ohranjanja statusa quo in obstoječih razmerij moči, nujno potrebujemo njeno nasprotje. Če smo zaradi nje pasivni, je čas za bujenje. Za streznitev. Zaradi očitnih razlogov nam tega država ne bo priskrbela; kultura, ki osvešča in zbuja, lahko zraste le na pretežno ilegalnem zelniku. Avtonomne cone so tiste, ki jim ni mar za množično produkcijo kulturnih dobrin, ljudje, ki jih naseljujejo in obiskujejo, ustvarjajo zaradi potrebe po ustvarjanju. So življenje, ki se zaleze v vse, kar se zdi mrtvo. Iz sivine lahko naredijo mavrico in iz starih bajt kulturna središča. Spodbujajo komunikacijo namesto pasivnosti in s tem snemajo masko ideologiji, spodbujajo nas, naj vidimo prek samoumevnega. So valilnice novih praks in reprezentacij v službi družbene spremembe, kar pomeni, da so nevarne. In zato nujne. Ker ne smemo pozabiti na svoj gospodarski položaj, ne smemo zapasti v udobje, zaspati, ker nihče noče biti lutka. Avtonomija posameznika se v veliki meri rojeva v avtonomnih prostorih. In boji za enakopravno in drugačno družbo se začnejo na polju kulture, ki je osvobojena pritiska korporacij, občin, države.

Avtonomnih con v Sloveniji kronično primanjkuje, v zadnjem času pa se tudi tistim obstoječim godi precej slabo. Mestnim občinam je po navadi malo mar za alternativno kulturo; morda je strah pred izobraženimi in na akcijo pripravljenimi hordami prevelik, vendar prej verjamem, da gre za denar, ki ga tovrstni prostori enostavno ne prinašajo. Četudi društva zaskvotajo, pospravijo, uredijo in rešijo pred razpadanjem določen prostor in ponudijo mladim ter ne-več-tako-mladim kvaliteto namesto kvantitete, in če ne drugega, nekaj dogajanja po njihovem okusu v domačem mestu (kar ni zanemarljivo!), namesto zahvale in malo spoštovanja, če ne že stalnega prostora za svoje dejavnosti, dobijo brco v rit in zaklenjena vrata; kot se je pred kratkim zgodilo društvu AKD Izbruh v Kranju. Kar seveda grozi tudi vsem ostalim (z izjemo Metelkove), med drugim Sokolskemu domu. V svojem kratkem delovanju se je vzpostavil kot središče alternativne kulture v Novem mestu in ponuja vse od glasbe, fotografskih in slikarskih razstav pa do kuharskih tečajev in pilatesa. Itd. Vse, kar si znanja in nekonvencionalnih praks željno človeško bitje poželi. Morda bi bili veseli še več okroglih miz in debat, a sem prepričana, da bo do tega še prišlo, če se prej ne zalomi. Česar pa ne bomo dopustili, ne brez boja! Sokolski dom je udejanjanje točno tistega, kar Novo mesto danes potrebuje. Dejavnost namesto omrtvičenega stanja, v katerem mestno jedro lebdi že kar nekaj časa. Akcija namesto lenobnega srkanja informacij/manipulacij. Ko bo čas, upam, da bodo Novomeščani sposobni potegniti glavo iz kupa banalnosti, s katerim nas vsak dan pitajo, in se zavzeti za prostor, v katerem tega ne bodo deležni. (APRIL 2011)

PETRA BOŽIČ

 

 

 

 

 

 

 

Objavljeno v Aktualno, Kolumna