Aprilski dnevnik: Novomeški dremež

Ne vem, če je kdo že analiziral, kako si sledijo aktivna in manj aktivna obdobja v letu. Prav gotovo je stopnja produktivnosti posameznega obdobja povezana z umestitvijo med dela proste dneve in šolske počitnice. Pomladno obdobje, pred in po prvomajskih počitnicah, je po mojih izkušnjah zelo intenzivno in se lahko primerja zgolj še z jesenskim obdobjem. Tako so moji zadnji tedni na področju vključevanja v lokalno družbeno dogajanje minili aktivno, v znamenju kadrovanj, praznovanj ter čakanju na kakšen premik v novomeškem investicijskem dogajanju.

7. april je praznik novomeške občine. Dan, ko se spomnimo, izpostavimo ter nagradimo posameznike s paleto različnih nazivov, nagrad in priznanj. Najpomembnejše priznanje je naziv častnega občana občine. Letos se je dosedanjim petnajstim lavreatom pridružil Janez Kramar, pionir in dolgoletni predstojnik novomeške urologije. Da je priznanje šlo v prave roke, je potrdil večkraten bučen aplavz, predvsem pa celovita življenjska zgodba, ki je bila nagrajena. Nagrajenec se je razdajal tako na strokovni kot širše družbeni ravni, vendar je vseskozi ohranjal skromno držo in nikoli ni rinil v prve vrste novomeške družbene elite. Pa vendar je s človeško držo prek številnih srečevanj s pacienti gradil odnos, ki ga ob podelitvi ni bilo težko zaznati ob odzivih občinstva. Prava zgodba za današnji čas, ko iščemo nove (izgubljene) vrednote. Verjetno je koga zmotilo, ko je v zahvalnem govoru omenil deset božjih zapovedi, vendar je bil tudi tem njegovim besedam namenjeni spontan aplavz. Veličino nagrajenca dodatno potrjuje Kramarjeva ponižnost, ki jo je ponovil v najinem razgovoru ob čestitki, ko je priznanje prikazal kot nagrado vsem njegovim sodelavcem in strokovnim sopotnikom.

Težko pa najdemo skromnost in samokritičnost pri občinski kadrovski kuhinji. Pomladne mesece zaznamuje kar nekaj končanj mandatov direktorjev v občinskih javnih zavodih. Prvi je bil na sporedu razpis za novega direktorja Agencije za šport, ki se je zgodil zaradi predčasnega odhoda dosedanjega direktorja agencije na čelo novomeške komunale. Sledita mu še razpis za direktorja oz. ravnatelja Anton Podbevšek Teatra (APT) in direktorja Gasilsko-reševalnega centra (GRC). Večina formalnega dogajanja pred imenovanji se v primeru, ko predlagane kandidate imenuje občinski svet, dogaja na Komisiji za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja, v kateri tudi sodelujem kot član. Razpis za direktorja Agencije za šport je pritegnil, glede na dosedanje razpise, precejšnje število kandidatov. Bilo jih je šest. Nabor kandidatov je pokazal, da lahko nezahteven razpis (po razpisnih pogojih; zakaj tako nizki pogoji, je drugo vprašanje) pritegne raznolike kandidate z raznovrstnimi izkušnjami, znanji in kompetencami. Na žalost mi ni uspelo poslušati vseh predstavitev kandidatov na kadrovski komisiji, vendar z videnim in s slišanim ne morem biti zadovoljen. Kandidati so po svoje odraz trenutnega stanje agencije, kar je pričakovano in realno. Tako delovanje Agencije za šport kot odnos občine kot ustanoviteljice zavoda nista ustrezna. Delovanje agencije bi moralo biti bolj ambiciozno, samoiniciativno, morali bi znati nadgraditi prejeta občinska javna sredstva in biti most med športniki, klubi in lokalno skupnostjo. Pa je agencija v največ delovnih področjih samo podaljšana občinska administracija, ki ima več svobode, kot če bi isti zaposleni šport pokrivali kot uslužbenci občinske uprave. Na kritike se odgovorni običajno odzovejo z navedbo, da naredijo toliko, kot jim občina nameni oz. da naredijo še več, kot jih občina financira. Res je, da občinsko vodstvo na večini področij nima jasne slike in strategije. Nič drugače ni s področjem športa, ki ima sprejeto strategijo, vendar je ta bolj črka na papirju kot smerokaz pri sprejemanju ključnih odločitev. Večinsko podporo na volilni komisiji je dobil kandidat, ki je že predhodno veljal za favorita oz. kandidata županove Zveze za Dolenjsko. Kljub temu da je vsaka zamenjava na vodstvenem položaju priložnost, ne bo, po mojem pričakovanju, nobene spremembe na področju športa v novomeški občini, saj na vidiku ni nobene spremembe v razmišljanju odgovornih na občini.

Poteka tudi postopek imenovanja ravnatelja APT. Za razliko od Agencije za šport je kandidat zgolj eden, dosedanji ravnatelj novomeškega profesionalnega gledališča. Večina novomeških vladajočih politikov v kulturi in sploh v delovanju APT vidi nepotrebne stroške. Zagovarjam objektiven pogled ne glede na širino lokalnega občinstva, ki ga nagovarja sedanja produkcija APT. Matjaž Berger je v svojem prvem mandatu po ustanovitvi gledališča postavil APT na slovensko in mednarodno prizorišče. To dokazujejo osvojene nagrade in uspešna gostovanja. APT vsako leto pridobi več finančnih sredstev iz državnega proračuna in, ne nazadnje, brez odmevne produkcije zadnjih let ne bi bili uspešni na razpisu za evropska sredstva, s katerimi se prenavlja gledališka zgradba. Bergerju s premikanjem mej v novomeški zavesti ni lahko in moje prepričanje je, da je njegova glavna naloga v prihodnjih letih, da postavi tako trdne temelje APT, da bo ta uspešno nadaljeval svoje delovanje tudi po njegovem odhodu z mesta ravnatelja nekega dne v prihodnosti.

Spomladanske menjave oz. podaljšanja na mestih direktorjev občinskih zavodov bo zaključila pričakovana menjava na mestu direktorja GRC. Ker se je dosedanji direktor v volilni aritmetiki na zadnjih volitvah postavil na napačno stran, bo tako kot je na mesto direktorja prišel s pomočjo politike, na enak način tudi odšel. Kar potrjuje, da je direktor GRC bolj politična kot strokovna funkcija. In res, GRC ima dvoglavo vodstvo. Poleg direktorja še poveljnika, ki mora izpolnjevati strokovne kriterije. Zato sem ob potrjevanju objave razpisa podal pobudo, naj se, kot je že bilo v preteklosti, razmisli o združitvi obeh funkcij. Tako bi občinskim javnim financam prihranili denar solidno plačanega delovnega mesta. Jasnega nasprotovanja moji pobudi sicer ni bilo, bo pa verjetno šla karavana (županova koalicija) dalje, kljub mojemu lajanju. Županovi koaliciji ni in ne bo ravno lahko pojasniti javnosti, kako da je najresnejši kandidat za zasedbo direktorskega mesta ravno predsednik lokalnega odbora stranke SD, ki je na tej funkciji v stranki nasledil dosedanjega direktorja GRC. Lokalni odbor SD je sedanjega župana podprl po zelo drastičnem obratu po prvem krogu županskih volitev. Torej je vse, kar je zadaj za dogovori o vodenju občine, zgolj kadrovska zasedba zanimivih občinskih služb?

Par dni po občinskem prazniku sem se kot predstavnik Trima, ki je bil izvajalec modularne izgradnje, udeležil odprtja prvega romskega vrtca v Posavju v naselju Kerinov Grm. Zdi se, da občina Krško s politiko majhnih korakov dokaj uspešno rešuje romsko problematiko. V razgovorih sem ugotovil, da, nič drugače kot v Novem mestu, vsak projekt in korak pri reševanju problemov pri večinskem prebivalstvu naleti na nasprotovanje. V stilu: »Kaj bomo spet dajali za tiste ci….« Pa vendar gredo stvari naprej in dokaz, da je najslabše, da se nič ne dogaja, in tako se problemi še večajo in so še teže rešljivi.

Novomeška občina svojega izziva sobivanja večinskih prebivalcev z romsko manjšino ne more zanikati in si pred tem zatiskati oči. Svojevrstna ironija je, da je praznik novomeške občine (7. april) z ramo ob rami s svetovnim dnevom Romov (8. april). Kot bi nam to dejstvo hotelo povedati, naj ne pozabimo našega sobivanja in naj iščemo pot, ko nas sobivanje ne bo bremenilo s kriminalnimi incidenti, če se zdi sobivanje kot kakovost za enkrat prevelika utopija.

Voditelj proslave ob občinskem prazniku je zaključni pevski nastop mlade novomeške pevke Tjaše Zirkelbach dobronamerno napovedal z izzivom, da bo zapeta pesem morda lahko kandidirala za himno novomeške občine. In ko se je zaslišal prvi verz: Moje mesto je zaspalo … (povzemam po spominu), sva se s sosedom, predstavnikom novomeškega gospodarstva, spogledala in se brez besed nasmehnila.

GREGOR MACEDONI, FOTOGRAFIJA BOŠTJAN PUCELJ, APRIL 2011

 

Objavljeno v Kolumna