1. maj: Dan, ki spet postaja aktualen

1. maj 1886 je bil rok, ki so ga delavska združenja v ameriškem Čikagu postavila oblastem, od katerih so zahtevala uzakonjenje 8-urnega delavnika in nekaterih drugih temeljnih delavskih pravic. Ker te na njihove zahteve niso pristale, so sledili množični delavski protesti, ki so bili krvavo zadušeni, njihovi voditelji pa obsojeni na smrt. V spomin na ta dogodek je 1. maj postal dan svetovnega delavstva. Postal je simbol mednarodne delavske solidarnosti pa tudi simbol solidarnosti med različnimi družbenimi razredi – vsaj v tistih okoljih, ki si prizadevajo za splošno blaginjo in dostojno življenje vseh prebivalcev. V podporo tem vrednotam so številne države 1. maj razglasile za državni praznik, mnoge pa so se spoštovanju delavskih pravic zavezale vsaj s podpisom deklaracije o človekovih pravicah. Še v začetku novega stoletja se je zdelo, da so pravice delavcev postale civilizacijska pridobitev, ki se jim razvite družbe zlepa ne bodo odrekle, vendar nas sedanja gospodarska kriza opozarja, kako krhke in ranljive so.

Delavstvo danes ni enotna, še manj pa solidarna družbena kategorija, ki bi si skupaj prizadevala za izboljšanje delovnih in življenjskih pogojev. Je izrazito razslojena skupina, v kateri je vse več napetosti in medsebojnih nasprotovanj. Na globalni ravni se ta kažejo kot naraščanje napetosti med delavci razvitega in nerazvitega sveta. Ker si je Zahod predolgo zatiskal oči pred ekonomskim izkoriščanjem delavcev v nerazvitem svetu, se danes nemočno jezi na kitajske, indijske ali kamboške delavce, ki Zahodnjakom s svojo pripravljenostjo za delo v povsem brezpravnih pogojih vse bolj »odžirajo« delovna mesta. Tekmujejo tudi delavci različnih generacij. Pokojninske reforme, ki jih uveljavljajo evropske države, povečujejo napetosti med različnimi starostnimi skupinami, kajti s tem, ko podaljšujejo delovno dobo starejšim, manjšajo možnosti zaposlovanja mladih. Neenaka izhodišča imajo tudi delavci različnih spolov, saj ženske za enako delo tudi v razvitem svetu še vedno prejemajo nižje plačilo kot moški. Ne nazadnje pa se v nasprotnike spreminjajo tudi delavci iz različnih sektorjev. Zaposleni v javnem sektorju postajajo pogosta tarča kritik kolegov iz gospodarstva, ki morajo, medtem ko oni izgubljajo svoje pravice, s svojim delom finančno podpirati kaprice državnih uradnikov. Gre pri tem res za škodoželjnost tistih iz gospodarstva ali pa morda za nesolidarnost javnega sektorja, ki si v času stiskajoče materialnosti poskuša sebično odrezati prevelik kos pogače?

Delavske pravice vse bolj postajajo privilegij, ki ga uživajo le določene skupine delavcev. Pri nas se glavna ločnica riše med »tistimi, ki delajo v sistemu«, in »tistimi zunaj njega«. Delavci, ki ostajajo v sistemu, blagoslovljeni z zaposlitvijo za nedoločen čas, pripadajo predvsem generacijam srednjih in starejših let, imajo srednjo ali visoko izobrazbo ter so zaposleni v javnem sektorju ali v solidno stoječih večjih podjetjih. Ti še uživajo ugodnosti, kakršne so plačani bolniški in letni dopust, regres, povračilo stroškov za malico in prevoz na delo, 8-urni delavnik, pravica do stavke, pravica do denarnega nadomestila v primeru brezposelnosti, možnost sindikalnega povezovanja itd. Za številne delavce zunaj sistema, ki se preživljajo s pogodbenimi in priložnostnimi deli, pa so omenjene pravice podobno oddaljene sanje, kot so bile za delavce z začetka prejšnjega stoletja. Med njimi so predvsem tuji delavci, samozaposleni ter mladi. Delodajalci se na njihove pravice požvižgajo pa tudi ustanove, ki bi jih morale varovati, so pri tem povsem odpovedale. Nanje tudi oni ne upajo pritiskati, saj so njihove delovne pogodbe kratkoročne, plače pa tako ali tako negotove ali neredne. Še nedavno smo spremljali dramo ponižanih in prestrašenih Vegradovih gradbincev, ki, čakajoči na plače niso upali pred novinarske kamere ter ne glede na to, kako so jih bolele, niso želeli spregovoriti o krivicah, ki so jim bile storjene. V nezavidljivem položaju so se znašli tudi tisti, ki so se v iskanju izhoda iz brezposelnosti odločili za samozaposlitev. Med mladimi, ki ne morejo najti prve zaposlitve, in tistimi, ki so svojo izgubili, se vse bolj uveljavlja trend odpiranja samostojnih podjetij (s. p.), ki so ga nekateri slovenski mediji poimenovali kar »espejizacija«. Tako se je lani zaposlilo 5148, v prvih letošnjih mesecih pa 3528 brezposelnih oseb. Tovrstno zaposlovanje država spodbuja s posebnimi subvencijami, ki pa nikakor ne odtehtajo izgube zaščite, ki jo uživajo delavci, zaposleni v stabilnih zasebnih ali javnih podjetjih. Morda je bila takšna politika sprva res namenjena spodbujanju podjetništva, vendar se je izrodila v še en način sistemskega prikrivanja brezposelnosti, krčenja delavskih pravic ter povečevanja socialne in generacijske neenakosti. Vse bolj nezadovoljna množica samozaposlenih in malih podjetnikov ne more od nikogar zahtevati minimalne plače, plačila bolniškega dopusta ali zagotovila, da njen delovnik ne bo daljši od osem, devet ali nemara 14-urnega. Kako malo državne uradnike zanimajo njene težave, kaže tudi njihov (ne)interes, da bi z ustrezno zakonodajo odpravili problem plačilne nediscipline, na katerega se že dolgo opozarja. V primerjavi z zdravniki, s šolniki ali z industrijskimi delavci, združenimi v sindikate, samozaposleni svojih zahtev ne morejo izsiliti s stavko, saj praviloma nimajo stalnih niti skupnih delodajalcev. Številni, ki so se znašli v vlogi samostojnih podjetnikov, pravzaprav nimajo niti podjetniškega znanja, kapitala ali socialne moči, da bi prerasli v prava podjetja, ampak ostajajo svobodnjaki, ki svoje storitve – da bi preživeli –prodajajo tudi po smešno nizkih cenah.

V najslabšem položaju od vseh se je znašla tiha armada tistih, ki sicer želijo delati, pa zanje na trgu dela ni prostora. Število brezposelnih je marca letos znašalo 113 948 oseb, to je 15 odstotkov več kot marca lanskega leta. Če mediji radi poročajo o številkah, pa toliko manj opozarjajo na njene vsakdanje stiske in še manj na njihovo reševanje. Tudi brezposelni molčijo, ne povezujejo se in ne odhajajo na ulice. Zdi se, da zaenkrat še živijo od prihrankov, nadomestil za brezposelnost, podpore bližnjih ter usihajočega upanja, da takšno stanje ne more večno trajati. Vendar vedno bolj postaja jasno, da kriza – vsaj pri nas – še ni pokazala vseh zob in da tokrat ne gre za še en ciklični padec gospodarstva. Gre za krizo širših in globljih razsežnosti, ki zahteva nove sistemske rešitve, ki bodo celovito in kompleksno odgovarjale na vprašanja gospodarstva, ekologije, izobraževanja, staranja prebivalstva … Upam, da bodo letošnji prvomajski kresovi zagoreli v znak povezovanja vseh, ki verjamejo v načela poštenega dela, pravičnega plačila ter splošne družbene blaginje. Pravic, ki so si jih izborili v prejšnjem stoletju, delavci niso dosegli z medsebojnim spotikanjem ali z zavidanjem za razlike v drobtinicah, temveč z občutljivostjo za težave drugega, enotnostjo in solidarnostjo.

TINA BAN, FOTOGRAFIJA BOŠTJAN PUCELJ (APRIL 2011)

 

Objavljeno v Aktualno, Kolumna