Življenje, vrženo s tečajev. Od Tripolisa prek Fukušime do novomeške Ločne

V prvih mesecih leta 2011 je svet vrglo s tečajev. Celoten arabski svet so zajele demokratične revolucije. Ljudje se hočejo znebiti tiranov in samodržcev. Demokratični in razsvetljeni ideali Evrope so pljusknili prek njenih meja. In proti volji te iste Evrope. Vsaj proti volji njenih elit, ki je dokaj dobro shajala z obročem tiranov in diktatorjev na njenih sredozemskih mejah. Nafta in poceni počitnice. Vse skupaj prekrito z masko islamske nevarnosti. Islam, ki naj bi bil že po naravi sovražnik evropskih demokratičnih vrednot. A primer Egipta je pokazal, da imajo ljudje univerzalne predstave o svojih interesih: željo po soudeležbi pri odločanju o skupnih zadevah in zahteve po uresničenju lastnih zmožnosti. Ne glede na to, ali imamo na glavi ruto.

Fantazma o »Evropi sovražnem islamu« je dala legitimnost politiki, ki zaveznikov v arabskem svetu ni iskala pri tistih, ki so izhajali iz demokratičnih vrednot, ampak le pri tistih, ki so dali zagotovila, ki so ustrezala interesom vladajočih na Zahodu. Pač tipi, kot so Mubarak, Gadafi in savdski šejki. Diktatorji, ki so na oblasti več desetletij. Tipičen primer je majhna otoška državica Bahrajn. Tam vlada klientelistična monarhija, ki pa ZDA nudi svoje ozemlje za eno njenih najpomembnejših vojaških baz na Bližnjem vzhodu, s pomočjo katere nadzorujejo Iran in Irak, predvsem pa zagotavljajo posel vojaški in varnostni industriji.

Arabska pomlad je spravila na čistino vso dvoličnost zunanje politike zahodnega sveta: na eni strani demokratična retorika, na drugi strani podpora korumpiranim režimom. Medtem ko je Zahod po dolgotrajnem oklevanju navsezadnje le podprl egiptovsko revolucijo in nato še libijsko, se o Bahrajnu raje ne govori. Pa čeprav so se tudi tam oblasti s težkim orožjem spravile nad protestnike.

***

Tudi na Daljnem vzhodu je svet vrglo s tečajev. Tam dobesedno. Potres z magnitudo 9 je bil tako silovit, da je pospešil vrtenje Zemlje in skrajšal dan za malo manj kot dve mikrosekundi. Za mater Zemljo je to eden manjših tresljajev v njenem monotonem »življenju«. A ta »tresljaj« je za Japonce najhujša katastrofa po drugi svetovni vojni.

Potres in cunami sta pokazala vso moč in hkrati nemoč človeštva. Japonska je doživela najhujši potres, od kar jih sistematično merijo. A zaradi potresa ni bilo žrtev. Praktično vse stavbe so zaradi protipotresne zgradbe ostale nedotaknjene. Po drugi strani je cunami z zemeljskega obličja dobesedno izbrisal celotne skupnosti na vzhodni obali Japonske. Kot da za nami ni več tisoč let kopičenja znanja.

A tresljaj ni vrgel s tečajev le Japonske, ampak zaradi jedrskih elektrarn celoten svet. Najlaže bi bilo reči, da je narava pač znova pokazala svojo moč in da se iz tragedije lahko naučimo predvsem to, kako majhni in nebogljeni smo. Toda ni tako enostavno. Okoljevarstveniki opozarjajo, da je korporacija, ki vodi elektrarne v Fukušimi, že večkrat zavajala javnost glede dosedanjih nesreč v tovarni in da bi na neki način lahko predvideli nevarnosti. Konec koncev: ali ni noro graditi jedrske elektrarne na potresno najbolj ogroženem območju na svetu? In na obali, izpostavljeni cunamijem? Seveda je noro, toda korporacije, ki imajo moč in denar, imajo očitno tudi sredstva, s pomočjo katerih v navezi z lokalnimi oblastmi očitno uspejo v javnosti ustvariti vtis, da pravzaprav ni nobenega razloga za skrb.

In kaj pravijo v Krškem? Da seveda ni razloga za skrb, da bi se pri nas zgodilo kaj podobnega. Se spomnite, kaj so govorili, ko je počilo v Černobilu? Da gre za ruski tip jedrskih elektrarn, ki je veliko nevarnejši od ameriškega, ki ga imamo pri nas. In kakšen tip elektrarn je v Fukušimi? Seveda ameriški. Torej imamo razlog za skrb. Resnica? Prav vseeno je, kateri tip elektrarne imamo: dejstvo je, da tistim, ki vodijo korporacije, katerih temeljni namen je ustvarjanje dobička, očitno ne smemo zaupati. Brez skrbi, tudi Fukušima je bila »brez skrbi«! Brez skrbi, tudi Fukušima je bila varna. Krško je Černobil in Krško je Fukušima. Morda je to pretiravanje, toda cena, ki jo bomo plačali, če si bomo pred tem »pretiravanjem« zakrivali oči, je lahko previsoka.

***

Človeštvo se lahko uniči z vojnami in revolucijami. Lahko se pusti uničiti naravnim katastrofam. In konec koncev se lahko uniči tudi v imenu lastnega razvoja. In ravno to nas mora skrbeti, ko je v Novem mestu odprta razprava o poteku tretje razvojne osi skozi našo občino. Država predlaga, da naj tretja razvojna os poteka mimo stanovanjskih sosesk, ki ležijo na vzhodnem delu mesta. In to bo velika pridobitev za Novo mesto, pravijo na županstvu in v Ljubljani, največji projekt desetletja.

A vse ni tako preprosto. Še najbolj bo prizadeta soseska Ločna. V kolikor bomo gradili štiripasovnico po predlagani trasi, obstaja velika nevarnost, da v tem že tako ali tako s prometnicami in industrijo zadušenem območju kaj dosti normalnega življenja ne bo več ostalo. Pač življenje kot ob potniškem terminalu. Življenje na točki, kamor gredo ljudje spremenit smer, po kateri potujejo. Življenje na križišču, skratka. V vsakem primeru to ni ravno življenje, ki ga želiš živeti vsak dan. Ni življenje, kot so si ga zamislili tisti, ki so si tam ustvarili dom.

Morda je trasa tretje razvojne osi res najprimernejša, ko seštejemo vse pluse in minuse. To trdijo na ministrstvu in to trdi naš župan. Na neki način jim lahko verjamemo. Toda mimo tistih, ki v celotni enačbi predstavljajo predvsem minus, nikakor ne bi smeli iti. Morda smo ravno mi ta minus, ne da bi se tega zavedali, medtem ko bo pluse pobiral nekdo drug.

Objavljeno v Aktualno, Komentar