Trenutek resnice

Če je v potrošniškem paradižu konec minulega tisočletja v sociološkem smislu veljala fraza »Nakupujem, torej sem«, bi danes lahko rekli »Plačujem, torej sem«. Namreč, plačilno zmožnih je ob vsesplošni zadolženosti vse manj, kredibilnost, vpliv in vrednost človekovega življenja in dela pa se bolj kot kdaj koli merijo po debelini njegove denarnice.

 

Ob koncu nakupa vedno nastopi »trenutek resnice«, poravnava računa. V svojstven izziv mi je opazovati glavne akterje trgovske prakse: tako kupce kot tudi trgovce v lokalnih trgovinah. Vedno znova ugotavljam, da tu poslovanje poteka zelo »po domače«. Konkreten primer izpred nekaj dni: srednješolec je kupil zgolj papirnate robčke in pustil blagajničarki razliko nekaj centov. Radodaren fant, ni kaj. Naslednja stranka – gospodinja – je nakupila hrane za nekaj dni z gotovino in je bila radodarna blagajničarka, saj je ni terjala za nekaj centov. Lepo. Prav zanima me, kaj bo sledilo, saj sem že na vrsti. Najprej plačilo moje položnice. Blagajničarka me vpraša, če zaokroži. V šali jo vprašam, če bo zaokrožila navzgor ali navzdol, in me mrko pogleda. Jasno, da se za blagajno vedno zaokroži navzgor. Prav, si mislim, bom pa prihodnji mesec plačala nekaj centov manj. Ko pa ji dam gotovino še za plačilo nekaj živil, trgovka spet zaokroži navzgor in mi ne vrne razlike nekaj centov. Nič ne komentiram, saj kaže, da ji nisem všeč, in se poberem iz trgovine. Žalostno pa je, če ne že nedopustno, da temeljita potek in finančni izid nečesa tako preprostega, kot je vsakdanji nakup živil, na simpatijah oziroma antipatijah trgovcev do kupcev.

 

Čisto nasprotno situacijo sem doživela pred desetletjem v Londonu. V Veliki Britaniji so imeli invalidom naklonjeno politiko zaposlovanja s posebnimi davčnimi ugodnostmi in bonitetami delodajalcu, ki je zaposlil prizadeto osebo, že v devetdesetih prejšnjega stoletja in v nekem hipermarketu sem bila soudeleženka neljubega dogodka. Živila sem plačala z bankovcem za dvajset funtov, nakar mi je blagajnik vrnil razliko zgolj do deset funtov. Ko sem ga opozorila na to, me je začudeno pogledal, a že naslednji hip je bila poleg naju vodja izmene in vljudno vprašala: »Je kaj narobe, John?« Sprva nisem bila pozorna, a sem po njegovi rdečici in obnašanju ugotovila, da je malce hendikepiran, zato sem, ker je ostal v zadregi brez besed, pojasnila, kaj se je zgodilo. Trgovka me je prosila, naj počakam nekaj minut, in odnesla njegov blagajniški predal. V moji prisotnosti je stehtala vse kovance in bankovce in takoj ji je bilo glede na težo bankovcev in kovancev ob blagajniškem izpisku dnevnega poslovanja jasno, da se je blagajnik uštel. Opravičila se mi je in mi vrnila bankovec za deset funtov.

 

Zanimivo pri nakupih v trgovinah v Veliki Britaniji je tudi, da ko plačuješ z bančno kartico, te blagajnik ob plačilu vpraša, če želiš gotovino. Pri nakupu lahko torej opraviš tudi mini dvig namesto na bankomatu, saj ti trgovec vrne razliko v gotovini do zneska, ki mu ga navedeš. Osebno sicer nisem imela možnosti takšnega poslovanja, saj pred petnajstimi leti Slovenija še ni bila v Evropski uniji in nisem mogla plačevati s kreditno kartico. Na njihovi banki sploh nisem smela imeti limita. Uporabljala sem lahko zgolj in edino denar z dejanskega stanja na svojem bančnem računu na banki oziroma z bančnega avtomata.

 

Vendar se načeloma v Sloveniji tudi dogaja praksa »vračila gotovine« na plačilo z bančno kartico. To se zgodi v situacijah, ko se blagajnik zmoti in ne vnese pravilnega zneska v bančni terminal, denimo kadar pozabi upoštevati popust. Tudi to se mi je zgodilo pred kratkim v bližnji trgovini, v kateri je nevešč blagajnik opazil svojo zmoto in mi vrnil znesek popusta v gotovini. Hvaležna sem mu bila za poštenost, saj jaz nisem opazila njegove napake. Žal so takšne izkušnje prej izjema kot pravilo.

 

V obdobju plastičnega denarja in široki paleti različnih bančnih transakcij je denar v fizičnem smislu postal zgolj iluzija, zato ne preseneča dogodivščina neke starejše ženičke, ki je dvignila vse svoje prihranke na banki samo zato, da je »dejansko videla kupček svojega denarja«, kot je razložila pri bančnem okencu, nakar jih je takoj zatem spet položila na svoj bančni račun. S tem si je polepšala svoj dan ali dva ter navidezno kar bolj lahkotno zapustila banko.

 

Dokler obstaja kritje na bančnem računu, je vse lepo in prav. Spomnim se nasveta, ki mi ga je dala moja pokojna mama – računovodkinja, ko sem odprla svoj prvi tekoči račun v začetku devetdesetih. Rekla je, da naj zgolj pazim, da mi poslovanje v limitu ne bo postalo življenjski slog. Prijatelji in znanci se mi danes smejejo, rekoč, kje pa živim s takšnim razmišljanjem, saj se večina izmed njih že vrsto let utaplja v fiktivnem denarju na bančnih računih oziroma posluje z denarjem, ki ni nikoli v resnici njihov. Kakšno finančno breme predstavlja bankam vsesplošna zadolženost komitentov, raje ne razmišljam. Jasno je, da je bilo samo vprašanje časa, kdaj bo prišlo do finančnega krča celotnega sistema, saj se vse vrača in slej ko prej plača.

 

Ko se sprehajam po Novem mestu in opazujem prestižne avtomobile pred dih jemajočimi hišami, se vprašam, kje sem bila, ko so se delile karte. Zdrznem se v zadregi, ko se zavem, da sem v tem času nabirala tuj intelektualen kapital, ki pa ga sedaj ne morem unovčiti, ker mi rodno mesto ne da niti možnosti niti priložnosti za to. Uresničile so se besede starejše predstojnice germanskega oddelka na filozofski fakulteti, ko mi je napisala priporočilo za študij na tuji univerzi: »Natalija, če hočeš biti revna, ti kar študiraj.« Morda pa je temu bilo torej vedno tako, le da v brutalnem kapitalizmu, v katerega smo padli iz samoupravno-socialistične uravnilovke, neusmiljeno padajo maske. Skrb za splošno blaginjo so zamenjali sebični parcialni interesi.

 

 

Objavljeno v Kolumna