Občina in občan, država in državljan: Strah in pogum v današnjem trenutku

Fotografija Boštjan Pucelj

Zbirko štirih novel pod zgornjim naslovom je leta 1951 izdal Edvard Kocbek in v njih opisal nikoli enostaven svet notranjih bojev v krutih vojnih letih, ko je bilo vsako dejanje lahko postavljeno v ožji ali širši kontekst ter s tem popolnoma spremenilo pomen. Toda ne glede na zunanje okoliščine je Kocbek videl posameznike v vsej človeški majhnosti in tudi veličini. Zakaj vsaj toliko, kot sta si strah in pogum nasprotna, sta si tudi blizu.

Danes ne živimo v dobi, ko bi zunanje okoliščine od nas terjale tako velike osebne preizkušnje, kot jih doživljajo Kocbekovi literarni junaki, pa vendar sta mi ob poizkusu opisa stanja v današnji družbi prišli v ospredje ravno ti dve besedi, strah in pogum. Pravzaprav vidim veliko več strahu in zelo malo poguma, pa čeprav je ravno pogum na ravni posameznika tista sila, ki lahko premakne veliko več, kot se zdi na prvi pogled.

Zakaj strah? Kaj nam na ravni posameznika manjka, da se nam vsakodnevno zaleze v naše odločitve strah? Zakaj nas je strah povedati na glas, kaj je narobe v naši okolici, v naši službi, v naši ožji in širši družbeni skupnosti? Zakaj se bojimo posledic, če bomo govorili na glas, kar mislimo; če bomo pokazali na to ali ono krivico ali goljufijo? Ker Kocbek je verjel v posameznika, ne samo kot duhovno bitje, ampak tudi kot družbeno suvereno celico. Danes pa se kot državljani ne čutimo suverene. Moč ni pri posameznikih, ki bi jo z lastnim ali skupnim pogumom spreminjali v prodorne odločitve. Vsa moč je skoncentrirana v politični nadgradnji. Kot pravi France Bučar, smo po letu 1990 vzpostavili navidezno demokratično zgradbo, nikoli pa nismo vzpostavili demokratične družbe. V navidezni demokratični okvir smo prenesli totalitarno družbeno strukturo. Brez suverenega posameznika, ki bi bil nosilec moči. Posamezniki so zgolj del kolektivnega ljudstva, znajo sicer veliko povedati čez »osovraženo« politično kasto, vendar le ta te moči ne bi nikoli imela, če ji ne bi vsi kolektivno tega položaja priznavali. Nikoli si zares nismo želeli, da bi kdo pokazal na nas in rekel, da je usoda v naših rokah in da smo za vse odgovorni sami. Laže je iz dneva v dan jadikovati in kazati s prstom v osovražene politike. Že dvajset let smo navajeni hoditi na volitve in obkrožati tistega oz. tisto stranko, ki bo preprečil onemu, da ne bo imel oblasti. Ker vse, kar je pomembno, je, da oni ne dobijo oblasti. Nikoli pa mi, prosim, ne recite, da sedaj odgovarjam za napake teh, ki sem jih volil. Če bi bili oni na oblasti, bi namreč delali še večje napake! Kot da nismo nikoli slišali, da bi lahko obstajala tudi stranka, ki jo aktivno podpiram, dokler sledi svojim programskim načelom in brez zadržkov pokažem na napake, če tako vidim njihova dejanja. Taka drža od nas zahteva, da sprejmemo lastno moč in jo aktivno udejanjamo. Ko v teh tednih pred zasloni gledamo množice na severnoafriških in arabskih ulicah, vidimo kakšna moč je v posameznikih. Če pa je v kakšnem prizadevanju množica posameznikov enotna, takrat gre za neustavljivo silo.

Kako torej s pogumom nad strah? Ker v slovenski družbi ne govorimo o strahu za fizični obstoj, temveč o strahu pred spremembami. Ko bi morale biti spremembe vsakodnevna stalnica, pozitivna vrednota, pa je pri nas vsak, ki želi spreminjati ustaljeno, obsojanja vreden. Spremembe bi morale biti vgrajene v sistem, v družbene temelje. Tako kot bi morala biti politika vez med ljudstvom in oblastjo, pa imamo na eni strani politiko z vso močjo in oblastjo ter na drugi strani ljudstvo. Druga vez med ljudstvom in oblastjo bi morala biti civilna družba. Toda slovenska politična sfera te vzporednice ne prenese. Brez civilne družbe pa ostane posameznik brez pomembne sistemske opore v uresničevanju svoje lastne moči. Civilna družba je prava pot do aktivnih slovenskih državljanov. Zanimivo je, da ima civilna družba svoj smisel in položaj le v demokratični ureditvi, zato civilna družba sama po sebi spodbuja demokratično urejanje družbe. Kako malo je treba, da se premaknejo na videz nepremakljivi bančni in elektrodistribucijski sistemi, so pokazale uspešne potrošniške akcije, izvedene v zadnjega pol leta.

Ker je pred vrati 20. obletnica slovenske države, navajam štiri temeljne usmeritve, ki po mojem prepričanju kažejo pravo smer za prihodnost slovenske družbe:

  • vzpostavitev pravega civilnodružbenega prostora, ki bo spodbujal demokratično ureditev; danes politika zlorablja civilno družbo, ker nikoli nismo imeli dovolj demokratične zrelosti;
  • vključitev srednje in mlajše generacije v politično soočanje pri iskanju rešitev za prihodnost; potreba po vzpostavitvi protipola politični moči upokojencev;
  • izvedbo prave mere decentralizacije, ki bi prinesla dodatno stopnjo demokratične ureditve; danes so lokalne skupnosti zgolj servis za infrastrukturno urejanje, še največ pristojnosti imajo pri prostorskem načrtovanju – na področju družbenih dejavnosti pa so v veliko primerih podrejene popolnemu normativnemu urejanju s strani države;
  • prevzemanje odgovornosti – pod krinko človekovih pravic in zaščite osebnih podatkov smo spravili izvedbo in delovanje širše državne uprave do uničujočih razsežnosti.

Vse navedene usmeritve zahtevajo avtonomnega posameznika – občana – državljana. Brez strahu in apatije. Z veliko volje in poguma. Kdor ne verjame v učinke lastnih dejanj in stališč, naj poizkusi (brez posvetovanj z zdravnikom ali s farmacevtom).

 

Objavljeno v Aktualno, Kolumna