Katja Keserič Markovič, industrijska oblikovalka

Novomeščanka Katja Keserič Markovič, članica Društva oblikovalcev Slovenije, deluje kot samostojna ustvarjalka in svetovalka na področju industrijskega oblikovanja. Z oceno odlično je diplomirala pri profesorju Saši J. Maechtigu na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani – smer industrijsko oblikovanje. Oblikuje pohištvo, keramične in steklene predmete, svetila, ukvarja se tudi s celostno grafično podobo, oblikuje logotipe, tiskovine in plakate in še marsikaj lahko preberemo v njenem predstavitvenem katalogu. Katja je tudi ilustratorka. Decembra lani sta skupaj s pisateljico Ivanko Mestnik v novomeški Čajarni predstavili knjigo Ema hoče v svet.

 

Začniva s tvojim zadnjim uspehom, nagrajenimi ilustracijami pravljice Ema hoče v svet, ki je dobila posebno priznanje ter nagrado za besedilo in ilustracije na mednarodnem natečaju za otroško in mladinsko knjigo v Avstriji. Kako je knjiga nastala?

Osnova za nastanek knjige so bili kar razpisni pogoji natečaja, torej zunanja spodbuda, ne pa navdih in spontano ustvarjanje. Z avtorico besedila in menoj kot ilustratorko je bilo potrebno medsebojno usklajevanje, spodbujanje in iskanje motivov. Na koncu sva bili obe zadovoljni. Nastala je knjiga za otroke, v kateri se besedilo in ilustracije lepo dopolnjujejo, kar je opazila tudi žirija, ki je v knjigi prepoznala umetniško vrednost.

 

Z novomeško pisateljico Ivanko Mestnik nisi sodelovala prvič. Pravzaprav tvoje sodelovanje z njo sega že v osmi razred osnovne šole, ko si ilustrirala njeno knjigo Kara. Kam segajo tvoji začetki?

Vedno sem rada in veliko risala. Pri štirih letih sem recimo celotno knjigo Volk in sedem kozličkov upodobila kar na steni v spalnici staršev.

V osnovni šoli je mojo nadarjenost opazila učiteljica v tretjem razredu Marija Berginc, ki me je odpeljala k likovnemu krožku. Od takrat sem znanje pridobivala v različnih delavnicah. Pod mentorstvom Branka Šustra sem oblikovala scenske postavitve za različne prireditve, sodelovala pri nastajanju časopisa Najča. Konec osnovne šole pa je prišla Kara. Vse se je začelo bolj iz »heca«, saj ni nihče verjel, da bo knjiga res zaživela. In je. Letos pa je doživela še ponatis.

 

Po več kot desetletju ti je Mestnikova zaupala ilustracije svoje nove knjige Tam gori za našo vasjo, ki govori o vaški dediščini, katere del je tudi bratomorna vojna. Kako si se vživela v ta svet?

Vloga ilustratorja je, da poudari zgodbo in jo nadgradi, ne glede na temo knjige.

Vojna tematika je v tej knjigi predstavljena skozi različne življenjske zgodbe tako zmagovalcev kot poražencev. Risbe zato niso smele poveličevati zgolj ene strani, temveč so morale ohranjati ravnotežje. Liki so morali biti enakomerno zastopani, postavljeni v resnične situacije (beg, strah, obžalovanje, žalost), brez simbolnih vrednosti.

 

Čeprav moja generacija pozna vojno bolj iz filmov in knjig, sta meni o tem veliko pripovedovali babici. Ena je izhajala iz učiteljske in partizanske, druga iz velike kmečke in zelo verne družine s Primorske. Obup, strah in trpljenje sta izkusili obe, vendar zato nista nikoli obtoževali nasprotne strani.

 

Najbrž ti je bilo veliko lažje pri ustvarjanju ilustracij za otroško knjigo Ema hoče v svet. Kako je potekal ustvarjalni proces?

Tehnika in podoba ilustracij morata ustrezati bralcem. Če je bila Tam gori za našo vasjo namenjena mladini, je Ema napisana za otroke. Prva je bila bolj realistična in narisana s črnilom, druga domišljijska, ki sije v barvah. Proces dela pa je bil pri obeh enak, le zadnja je zahtevala več časa in potrpljenja. Ema je bila namreč oblikovana dvakrat in ilustrirana trikrat. Najprej za natečaj, potem so bile slike narejene v drugačni tehniki in potem še tiste, ki jih vidimo danes v knjigi.

Ilustracije omogočajo bralcu intimno razmerje z besedilom. To je še posebno pomembno za otroško literaturo, kajne?

Vsak, ki je kdaj bral otroku, ve, kako pozorno si ogleduje risbice. Vsakič, ko se predolgo zamudite na eni strani, mu postane dolgčas, saj si je sliko že ogledal. Obratno se zgodi, če je besedila premalo in so ilustracije preveč kompleksne za hiter ogled. Zato je še kako pomembno razmerje med besedilom in sliko. To seveda velja za predšolske otroke.

 

Zdi se, da si Emo oblikovala tudi skozi oči svoje petletne hčere.

Neja je moj največji navdih in kritik obenem. Ima namreč vse tisto, na kar pozabimo, ko odrastemo – iskrenost, ustvarjalnost, spontanost, domišljijo. Kot navdih za knjigo Ema hoče v svet je bil dogodek izpred kakšnega leta, ko se je navdušila nad risanko, v kateri je vila dobila krila. Vsa navdušena jih je želela imeti tudi ona, zato sva jih naredili iz kartonaste škatle. Nataknila si jih je na rame in odšla v sobo. Pa pride nazaj razočarana: »Mami, a veš, da ne letijo!« Avtorica besedila je motiv s krili spretno nadgradila v svoji zgodbi o Emi, kar se je lepo ujelo z razpisno temo natečaja.

 

Po končani gradbeni šoli si se vpisala na Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje. Kdaj si začutila, da ti je bliže racionalnost industrijskega oblikovanja kot svoboda grafičnega, ki je bil pravzaprav tvoja prva izbira?

Na svoje delo ne gledam kot na izražanje sebe, temveč kot na poklic kot vsak drug. Po srednji šoli sem tehtala med matematiko, gradbeništvom in akademijo. Takrat mi je bila velik vzor Novomeščanka Suzi Bricelj, duhovita in zame najizvirnejša ilustratorka. Fino se mi je zdelo, da bi lahko cele dneve risala in ustvarjala, zato sem se vpisala na smer Vizualne komunikacije. A so mi pobožno željo in velike ambicije zatrli že v kali. Recimo, eno od vaj kompozicije sem morala ponoviti 41-krat, preden sem lahko projekt oddala.

Zato se mi je zdelo veliko bolj premišljeno zamenjati smer študija, za katerega sem imela dobro tehnično predznanje.

 

Kakšno znanje ti je dala akademija?

Akademija je predvsem ustanova, ki ti da nekakšen okvir, znotraj katerega gradiš lasten slog in način dela. Meni je dala možnost, da se učim pri nekaterih znanih slovenskih in tujih oblikovalcih – Tanji Pak, Juretu Miklavcu, Roku Kuharju, Stevu Diskinu.

 

Diplomirala si pri profesorju Saši J. Maechtigu, ki ima svoj znameniti plastični kiosk razstavljen v Muzeju moderne umetnosti v New Yorku. Diplomirala si z odliko, za diplomsko nalogo si izbrala oblikovanje stekla.

Diploma je zaključek nekega obdobja; jaz sem si izbrala steklo. Vendar ga nisem obravnavala po oblikovni plati, temveč skozi stroške in dobiček. Želela sem prikazati, kako pomembna je ustrezna oblika izdelka. Stekleno vazo sem z različnimi načini reza spremenila v steklenico, skledo in servirni krožnik. Tako sem iz enega izdelka dobila celoten asortiment.

 

Po diplomi si nameravala iti na izpopolnjevanje na Finsko, pa so drugačne življenjske odločitve prekrižale tvojo pot v tujino. Poročila si se in ostala v Novem mestu. Se ti zdi, da si lahko uspešen oblikovalec, ne da bi se šel izpopolnjevat v tujino, kjer je oblikovanje bolj razvito in tudi cenjeno?

V času študija sem sodelovala na različnih mednarodnih delavnicah in konferencah, luč Orion je dobila mednarodno priznanje in je bila razstavljena v Milanu. Danes moji izdelki romajo po sejmih in razstavah po vsej Evropi.

Svet je z internetom in dobrimi komunikacijami postal tako majhen, da ne potrebuješ več fizičnega potovanja. Lahko je to dodatna izkušnja. Še vedno pa je oblikovanje delo, ki ga opraviš najprej za mizo (skice) in potem v delavnici, ko izdelaš model ali prototip. V tem primeru je Novo mesto krasen kraj.

 

Odločila si se za pot samostojne ustvarjalke in svetovalke na področju industrijskega oblikovanja. Najbrž si se pri tem srečala s številnimi ovirami.

Vsak začetek je težak, še posebej, če si v stroki, ki skorajda ne zaposluje. Znajti se moraš sam. Nekateri ostanejo v družinskih podjetjih, drugi postanejo učitelji. Jaz sem se odločila za status samozaposlene v kulturi. Zaradi kakovostnega in prepoznavnega dela sem dobila status samozaposlene v kulturi in pravico do plačevanja prispevkov. Za začetek je bila to zelo dobra popotnica.

 

Kako si prišla do naročnikov?

Vsak dan sem pisala elektronsko pošto in pošiljala svoje predstavitvene mape. Tedaj sem se lotila oblikovanja lastne kolekcije nakita. Tako sem imela izdelek, ki sem ga zasnovala od ideje do izdelave in promocije. Nakit je bil naprodaj in od dvajsetih kosov so le trije ostali neprodani. Po enem letu pa sem dobila tudi prve naročnike – najprej Spino, potem Begrad, nato Nolik …

 

Pozornost medijev si zbudila na ljubljanskem pohištvenem sejmu leta 2008, ko si razstavljala kopalniško oprema iz kerrocka, zaradi česar si bila povabljena v oddajo TV Slovenija Ars 360, imela pa si tudi intervju v reviji Delo in dom, v katerem si razložila svoje poglede na kopalniško opremo.

Mislim, da to nikakor ni bil moj najboljši projekt. Vendar se medijem v danem trenutku izdelki zdijo zanimivi, zato jih objavijo. Seveda pa to ni nikakršen pokazatelj odličnosti, ampak gre bolj za promocijo oblikovalca.

 

Največje priznanje za oblikovalca sta najbrž obstoj na tržišču in zadovoljstvo uporabnika. Posebno veselje za oblikovalce je, če se naročnik vrne. To prav gotovo velja za tvoje sodelovanje z metliško Kolpo.

Za njih delam zelo specifične izdelke, pri katerih pride do izraza estetska, ne pa uporabna vrednost. V serijski proizvodnji zaradi visokih stroškov ne bi nikoli zaživeli. Zato so omejeni le na nekaj kosov ali so narejeni kot prototip. To so predvsem atraktivna svetila ali veliki kopalniški bloki. Njihova glavna namena sta promocija materiala (v tem primeru kerrocka) in prikaz možnosti predelave.

 

Oblikovala si tudi pohištvo. Kakšne so tvoje izkušnje s slovensko pohištveno industrijo?

V Sloveniji je zelo težko dobiti delo, zato si vesel kakršnega koli projekta. Nekateri izdelki potem zaživijo, nekateri ostanejo samo na papirju. Značilno za naša pohištvena podjetja je, da raje delujejo kot podizvajalci in le redko premorejo razvojne oddelke. Raje kot da bi uporabili svoje znanje, kopirajo kose tujih proizvajalcev. In takšnega razmišljanja pri nas ni malo.

 

 

Kaj meniš o nasvetu, da je za mladega oblikovalca bolje, da se loti oblikovanja stikal kot pa pohištva?

Tudi jaz še vedno raje oblikujem drobne predmete – posodo, kozarce, pručke, police, male kuhalnike, torbe. Takšni izdelki so laže obvladljivi, saj je izdelava prototipov hitrejša in lažja. Pohištvo pa je kompleksen kos, tudi stroški razvoja so večji.

 

Z oblikovanjem otroškega pohištva imaš boljše izkušnje. Verjetno zahteva oblikovanje takega pohištva poseben pristop?

Oblikovanje za otroke je zahtevno zaradi varnostnih predpisov. Otroci hitro rastejo, zato mora pohištvo rasti z njimi. V tem smislu sem oblikovala rastočo posteljico, ki jo otrok uporablja od rojstva do šestega leta starosti. Poleg tega sem sodita še stolček in organsko oblikovana mizica.

 

Oblikovala si tudi keramično posodo, ki predstavlja preplet modernega industrijskega oblikovanja in tradicionalnega rokodelstva. Tudi tvoje punčke na lesenih žlicah kažejo naslonitev na slovensko kulturno dediščino.

Kulturna dediščina je zelo dobra osnova za oblikovanje pojma slovensko oblikovanje. Finci, ki veljajo za mojstre oblikovanja, črpajo ideje iz preteklost in se naslanjajo na tradicijo. Mene je področje starih predmetov vedno zanimalo – starinska oblačila, skodelice, doma sem imela celo zbirko starih likalnikov (od tistega na oglje, litoželeznega z vstavkom, do prvih plastičnih v 60-ih letih). Veliko mojih izdelkov se vrača po ideje v preteklost, tako embalaža za med, police, pručke in pladnji iz kerrocka, lesen nož za odpiranje pisem …

 

Na eni strani oblikuješ predmete za široko uporabo, na drugi zelo specifične izdelke za ultralahka letala. Zakaj se lotevaš tako različnih projektov?

Predvsem zaradi radovednosti in želje po učenju. Vsak projekt je zgodba zase, pa čeprav oblike istega izdelka preigravaš vedno znova in znova. Začneš z raziskovanjem, kaj, kako, ali obstaja že kaj podobnega. Ko si odgovoriš na ta vprašanja, se lotiš opazovanja: kako posamezniki uporabljajo izdelek, kakšne so pasti in napake, ki jih delamo pri rokovanju. Napišeš si pravi mali scenarij, kako poteka proces od prvega srečanja s predmetom, fizičnim stikom, ne nazadnje tudi, kam ga pospravimo. Potem pa sledi skiciranje, modeliranje, dokler ne uloviš tiste najbolj preproste ideje, ki te preseneti s kako se tega nisem najprej domislil.

Zaradi raznovrstnosti se dela nikoli ne naveličaš.

 

Imaš vzornike?

Vzorniki so nesmiselni, saj vsak išče svojo pot. Mi je pa všeč delo oblikovalk Helle Jongerius in Patricia Urquola, ki imata tipičen ženski pristop k oblikovanju. Prva izdeluje unikatne izdelke s pomočjo industrijske proizvodnje, išče napake, ki nastanejo v tehnologiji, in jih potem poudari kot dekoracijo. Druga je vsestranska oblikovalka in deluje na vseh področjih – od torb, sedežnega pohištva do kopalniških armatur.

 

Z industrijskim oblikovanjem se najbrž ne da preživeti, zato se ukvarjaš tudi z grafičnim oblikovanjem. Ti je to izražanje blizu ali ti je potrebno zgolj zaradi preživetja?

Od industrijskega oblikovanja v Sloveniji živi le majhno število oblikovalcev in studiev. Veliko srečo imam, da lahko vsake toliko časa naredim tudi kak izdelek, vendar je glavni vir zaslužka grafično oblikovanje. Lažje dobiš naročnika, večja je kreativnost pa tudi vložki v izdelavo tiskovin so manjši.

 

Katere grafične projekte si uresničila?

Dolenjcem so mogoče najbolj poznani logotipi za Teden cvička, Slofolk in Gostilno pri Belokranjcu, nova podoba brezplačnika Novi medij, ilustracije knjig pa promocijski material za podjetje Begrad.

 

Nekaj časa si pisala tudi strokovne članke za slovensko oblikovalsko revijo Klik. Kaj je rdeča nit tvojih razmišljanj o oblikovanju?

Kar nekaj časa sem pisala članke o oblikovanju. Zajemala sem vse teme od spornega oglaševanja, materialov, škodljivosti potrošništva … Posvečala sem se tudi oblikovanju v gospodarski krizi in iskala razloge, od kod nekaterim izdelkom takšen uspeh. Poznavanje razmer, razvoja, trendov so osnova za oblikovanje. Zato je nujno združevanje teorije in prakse.

 

Pri oblikovanju predmetov igrata pomembno vlogo uporabna in estetska vrednost. Kateri pripisuješ večji pomen?

Angleščina ima za oblikovanje zelo dober izraz, design. Ta se razume bolj kot načrtovanje in ne kot umetniški izraz. Oblikovanje bi zato opisala kot dejavnost, ki tehnične, ergonomske, psihološke kriterije (vse, kar je merljivega) prevaja v obliko. Kadar pa se vsi dejavniki poklopijo, so skladnih oblik, takrat pa lahko tudi povsem tehnični izdelek postane umetniška skulptura (Starck, ožemalec limon, Maechtig Kiosk 69).

 

Nedavno je izšla knjiga oblikovalca in sodnega izvedenca za oblikovalsko stroko Saše Urukala Odločitev za odgovornost – o oblikovalski etiki in oglaševanju. Za kakšno odgovornost in etiko gre?

Knjiga se loteva problematike grafičnega oblikovanja, ki gre danes prek vseh meja dobrega predvsem zato, ker je tudi oblikovanje podvrženo volji kapitala. Podjetja, korporacije uporabljajo agresivne promocije, da bi dosegle svoj cilj – konkurenco, prepoznavnost, boljšo prodajo. Uporabljajo tako goloto, namigujejo na spolnost, zame najbolj sporna pa je uporaba otrok v oglaševalske namene. Pri tem mislim predvsem v tiste namene, ki izkrivljajo pogled. Recimo oglasi, v katerih se otroci navdušujejo nad hrano, ki povzroča debelost.

 

Kako pa je z etiko v industrijskem oblikovanju?

Industrijsko oblikovanje je preigravanje vedno istih oblik. Etika se kaže v predvsem v kakovosti izdelka. To pomeni, da ta ne izključuje nobenega uporabnika (otroka, starejšega, invalida), da je ergonomski, da je narejen z mislijo na reciklažo, da uporablja kakovostne in trajne materiale.

 

Kakšne so smernice za oblikovanje v prihodnosti?

Lahko bi rekla, da so pobarvane »zeleno in modro«. Oblikovanje bo moralo vedno bolj iskati nove načine recikliranja, skrbeti za zmanjševanje embalaže, iskati energijsko učinkovite izdelke, usmerjene k porabniku in njegovim resničnim potrebam. To nam ne bo uspelo brez splošnega prevrednotenja življenja v in brez visoke, »modre« tehnologije, ki je že danes izredno pomembna, leta 2050 pa bo stvar preživetja. Rešitve pa so za uporabnika lahko zelo preproste in didaktične: klasično pipo oblikujemo tako, da jo nadgradimo z merilnikom porabe vode, v trgovino odnesemo star papir in dobimo nov zvezek.

 

S katerimi projekti se trenutno ukvarjaš?

Oblikujem celostno grafično podobo za slovenske galerije in muzeje (natečaj ministrstva za kulturo), snujem novo otroško knjigo, oblikujem brezplačnik Novi medij in zbornik Društva gradbenih inženirjev in tehnikov Dolenjske, snujem pa še vratno in okensko okovje, stol in torbo.

(Pogovarjala se je Alenka Lubej.)

 

Objavljeno v Intervju