Park extreme: Želja

 

Pravijo, da mora človek paziti, kaj si želi, ker se mu želja lahko uresniči. Moje želje so na srečo skromne. Kakor sem tudi jaz skromen človek. Pa saj to sploh ni treba razlagati, ljudje me itak poznajo po tej moji skromni lastnosti. Skromnosti, namreč.

Kakor koli, moje želje so res skromne. Dobro, mir na svetu in hrana za vse, za povrh pa še vrček piva za Boška, to so že stalnice v željah, zadnjič pa sem nekaj sanjal še o matru. Tapravem matru. Da bi se malo matral. Kar tako, malo za hec. Klemi sicer pravi, da zakaj bi komplicirali, ker se itak samo zakomplicira in ti izklopijo elektriko in internet, za povrh pa še mobitel, a se ne strinjam povsem z njim. Lazim po gorah, po globokem snegu, a kadar vzamem s sabo krplje, je sneg trd ko beton in jih ne potrebujem, če je pršič, je pa že pot ugažena in jih spet ne potrebujem. Jaz si pa želim samo malo matra, da bi sneg recimo gazil do kolen. Saj to je res ena takšna skromna želja, ampak sam tega ne bi šel počet, ker srečo je treba deliti, drugega s podobno željo je pa težko najti. Pravzaprav niti ne, kakor se je izkazalo, kajti tole je zgodba s srečnim koncem. Sem gledal in iskal po širši in še širši okolici, pa nič, šele ko sem pogledal po stolih za mizo na mojem vrtu, sem ugledal vsakodnevnega Roberta, ki je bil takoj za stvar. Ampak res. Zakaj človek sprejme takšno ponudbo, sicer sploh ne vem, noben normalen je ne bi, ampak pustimo to, to je namreč zgodba s srečnim koncem.

Sva odpeketala v četrtek, čeprav ne tako zelo zgodaj, kakor sva se naumila, ker sva celo dopoldne še pakirala. Sva vse stvari zmetala na mojo teraso in jih potem rinila eden drugemu, ker nihče ni hotel imeti na hrbtu več ko 20 kilogramov. Ko sva to končno uredila, sva pa vzela pot pod noge in v zimsko sobo, debelo zasneženo, pripeketala enkrat zvečer. Snega je bilo za popizdit, mrzlo pa še bolj. Noč je bila namreč polna zvezd in jasna, kar je pomenilo, da bo zjutraj mrzlo ko svina, in kar je pomenilo, da bova fotografirala Triglav v zvezdnati noči. Ker Robert je namreč fotograf. Med drugim, jasno. Sem šel z njim pod severno steno, da ga ne bi bilo strah (ga je bilo vseeno), in sem mislil, da bo pritisnil na sprožilec in bo to to, a sem delal račun brez profesionalnoljubiteljskega fotkiča, ki je blendo (kar koli že to je) odprl trikrat po štirideset minut, jaz pa rokavic nisem s sabo vzel!

Sva se potem končno vrnila v zimsko sobo in ujela še ravno prav spanca, da sva zjutraj vstala še pred sedmo uro in se pogumno skromno odpravila uresničitvi moje skromne želje naproti. Matru torej. Že po petih minutah sem zavil z uhojene poti v cel sneg proti Stenarju, kjer letos še nihče ni hodil, in moje srce je dobesedno zavriskalo, kajti sneg se je udrl čez kolena. Končno, matr! In sem gazil in gazil in trpel ko Cankarjeva Francka, ko je šibala za vozom in ji je nagajala tista svilena ruta, samo da je ona potem na gobec padla in zamudila cerkveni smenj, jaz pa ne. Mislim, saj nisem šel na cerkveni smenj in rute tudi nisem imel, le na gobec nisem padel.

Sva hodila in hodila, teren se je čedalje bolj strmo postavljal, ker poti so bile pod debelo snežno odejo, ki se mi je junaško udirala pod nogami in sem kar direktno črto v hrib potegnil. Trpljenja je bilo, da je bilo veselje. Ko dva bumbarja sva se nad gozdno ejo trepljala po ramenih in si čestitala, ko sem za kofe pristavil in se res veselila matra. Evo, zdajle sem pomislil, da morda sva pa mazohista?! Ne, itak da nisva, midva sva v najinem trpljenju in matru zares uživala, tudi ko sva se odpravila naprej in se je sneg še bolj udiral in se je teren še bolj strmo postavljal. Je Robert hotel na vsak način prvi hoditi nekaj časa, pa mu nisem dal, moje trpljenje je moj užitek, ampak potem sem le moral popustiti in sem mu odstopil prvogaženje, a se je prijatelj zelo hitro vdal. Da mu gre sneg v gojzarje in da je moker. Nisem razumel. On tudi ne. Ker je bil prepričan, da imam posebne hlače, s katerimi ne potrebujem gamaš, ki preprečujejo vdor snega v obutev. Ne, hlače so bile navadne, sem dvignil hlačnice, da se je ven vsul sneg. Zakaj imam gamaše v nahrbtniku? Nisem vedel. Morda zato, da je matr še bolj matr? Ne vem, res ne vem. Spet sem stopil v prvo borbeno linijo in trpel in trpel in užival, dokler se le malo pred ciljem nisem zaplezal. Nagravžno zaplezal. Sem pogledal dol in sem pogledal gor in ritnice mi je stisnilo, da šivanke ne bi dobil noter. Sem pogledal prijatelja, ki je plezal ves vesel za mano in me je krepko stisnilo. Še bolj, pravzaprav. Naprej ni šlo, ker so mi vbrcana stojišča razpadala pod podplati in bi šlo samo dol, nazaj obrniti me je bilo groza. Mislim, to je bila edina logična pot, druge ni bilo, ampak v skoraj navpični strmini plezati po svojih sledeh je nočna mora. Res. Sem tako stal tam v tistem navpičnem snegu in pomislil, da če bi igrala v kakšni burleski, bi se v tistem hipu oba iskreno zjokala. Do solz in še naprej! A dan je pospešeno izginjal in po težkem težkem matru sva se spravila s stene. Spet sva si čestitala, vesela, da sva preživela, potem pa ugotovila, da sva še visoko gor. Da sva iz najhujšega že ven, ampak da tudi pot v dolino do zimske sobe ni ravno mačji kašelj. In sva pičila dol in se mi je želja uresničila, matra je bilo več, kot sem si ga želel. Sva se zrinila v ledeno sobo, stopil sem nekaj snega za čaj, potem pa v spalke. In bilo je mrzlo in sva se stisnila, da nama je bilo bolj toplo in en korak je vodil k drugemu in pogledal me je v oči in … Ne, ne, hecam se, to je iz enga druzga filma!

 

JerekeldajetakojvedeldasvavritikersemtakojpopustilkojepredlagaldagrevanazajŠini

 

foto: samosprožilec Robertovega Nikona

Objavljeno v Zgodbe