Matic Kastelec in Uroš Milič: Razodorki – Kazen (Filozofski dramolet na temo nadzorovanja in kaznovanja)

Fotografija Boštjan Pucelj

 

RAZ: O! Hetaire! Vsakič, ko te vidim, mi nehote vzbudiš potrebo po dvojnem ex-presu.

ODOR: Velikokrat je čar potrebe prav manko potešitve, o, hetaire, a se ti tokrat spet prav rad odzovem z željo, ki je ista tvoji. Vstopiva.

RAZ: Počakajva še malo zunaj. Usedla se bova za tisto mizo v kotu. Jo vidiš? Tam, poleg tiste starejše gospe v temnosivi obleki, ki ji nekoliko preveč razkriva njene otečene gležnje.

ODOR: Naj bo tako. Počakaj, samo malo, preden se usedeva. Ženička te je očitno videla, kako strmiš v njeno razkritost. Hetaire, daj, glej kam drugam, saj vendar vidiš, da se ji kava razliva, ko s težavo preklada svoje noge pod mizo.

RAZ: Vidim, da se muči. Tudi jaz sem zjutraj imel podoben razplet dogodkov, ko sem poskušal brati časopis, obenem pa kuhati turško kavo. Po par vrsticah sem postal tako razburjen, da sem zapadel v nekakšno čudno zamaknjenost, nakar sem z gobo moral drgniti prepečene ostanke kave s šporheta.

ODOR: Kaj pa je takega pisalo?

RAZ: Bral sem o morebitnem premeščanju zapornikov iz ameriškega zapora v Guantanamu. Zastal sem pri izjavi ameriškega veleposlanika, v kateri zatrjuje, kako bi ta premestitev pravzaprav bila nekakšen vrhovni odsev človekoljubja ter kako je vsak namig na stično depešo, na kateri celoten dogovor sloni, popolnoma odveč. Namreč to, da sprejemamo zapornika z namenom zagotovitve srečanja našega premiera z ameriškim predsednikom naj ne vsebovalo nikakršne tehtnosti. Neumnost! Sprašujem se, od kdaj je nekdanje trgovanje v naturalijah prevzelo obliko trgovanja s človeškim življenjem. Mar ni to nekakšno perverzno izvajanje biopolitike? Kdaj je življenje zapornika postalo valuta? Ne morem si pomagati, da ne bi pretresel tega novodobnega odnosa do posamičnika. Misliš, da ta neuvidevnost izvira iz ‘kazni’ kot take?

ODOR: Počakaj, počakaj. Očitno se te je stvar res dotaknila, ampak nisem prepričan, da ti povsem sledim. Sicer priznam, da ne poznam tega primera v podrobnosti, tako da ne morem soditi o besedah katerega koli vpletenega, ampak če te razumem, praviš, da besede veleposlanika glede te premestitve ne morejo biti kaj drugega kot neumno prikrivanje dejstva, da je zapornik uporabljen kot sredstvo trgovanja, valuta. Zakaj praviš takemu govorjenju neumnost in ne preprosto laž? Ali se ti zdi, da je danes povsem nemogoče, da stvar ne bi bila prav taka, kot jo opisuje veleposlanik, človekoljubna? A so vedno in povsod nujno na delu izkoriščevalski mehanizmi, ki človeško življenje rabijo za različne politične strategije? Zakaj se ti to dejstvo zdi tako samoumevno, da je vsako zanikanje tega dejstva nič drugega kot neumnost?

RAZ: Hja, laž, neumnost, resnica in tako naprej. Resda je ta posamičen primer lahko popolnoma obskuren in v odnosu do razumevanja statusa sodobnega posamičnika verjetno tudi premočrten, toda zakaj se potemtakem tovrstno trženje kar naprej odvija? Morda ga samo jaz vidim v tej luči, a oba veva, da temu ni tako. (Odor ga postrani pogleda, Raz ne opazi in nadaljuje) V današnjem obdobju je »biti vpet v kolesje« velikega pomena. Jaz menim, da je temelj te potrebe moč najti v domeni samoumevnega, kajti šele skozi samoumevnost, ki se nam vseskozi prikazuje, je možno čutiti vpetost. Transfer zapornika – izraz človekoljubja?! Seveda! Vskočimo vsi skupaj! Zakaj pa ne?! Življenje zapornika, posameznika, je prepuščeno prikritemu razčlovečenju, ki ga v zadostni meri lahko najdemo že v rutiniziranem sistemu kaznovanja. To se išče, to se, v nazoru, meni nič tebi nič, tudi od nas zahteva.

ODOR: Strinjam se s tabo, da je biti vpet v kolesje, v neke družbene, kulturne odnose, odnose moči itd. bistvenega pomena za posameznika. In danes ni to nič manj res, se mi zdi, kot je bilo res vselej. Mogoče, še več, človek sebe niti ne more misliti kot nevpetega v odnose. Kaj vendar bi človek izven tega sploh bil? Ampak tvoj ton mi da misliti, da ti to vpetost v celoti vidiš kot bistveno izkoriščevalsko, zasužnjevalsko. To očitno ne more biti res oziroma je za človeka, ki ga določajo odnosi, v katerih je, precej tragično! Ne predstavljam si, da imajo vsi primeri človekoljubja, ljubezni, prijateljstva, solidarnosti v ozadju te izkoriščevalske odnose moči. Je posamičnik, kot mu praviš, res povsem neimun? Smo res na vseh ravneh vpeti v to zgodbo? Če je morda sistem kaznovanja res videti prav to, izkoriščevalski, kar meni, mimogrede, ni tako samoumevno očitno, zakaj se ti zdi, da sega tako daleč izven meja institucij kaznovanja, da praviš, da smo tudi mi vpeti v iste mehanizme?

RAZ: Dober si poslušalec, hetaire, to ti moram priznati. Preden nadaljujem s svojim pobesnelim žlobudranjem, bi rad samo omenil, da naju notri čaka prosta miza. Še pokadim svoj tobak z okusom vanilije, če smem, pa se premestiva na toplo. Mimogrede, vidim, da se je najina muza uspela politi s kavo. Kelnar ga bo naj… (vtem natakar odpre vrata, si živčno prižiga cigareto, ko pogleduje proti mizi v kotu)

ODOR: Polila se je s kavo, ki ji tako ali tako ni bila dobra. Ni bila več mlada, ko je pred desetletji prvič okusila projo. Okus kave, si predstavljam, ni bil odslej nikoli pravi, če ni bil natanko enak okusu kuhanega praženega ječmena in cikorije. V štiridesetih letih ni minilo jutro, da ne bi z možem dne začela s skodelico te vroče dišeče črnine. Kolikokrat je bila možu tako ljuba osvežitev med košnjo, kolikokrat so vztrepetale otroške oči, ko jo je za večerjo postregla z mlekom in žganci. Kolikokrat je v zadnjih letih z njo bridko pogrela najlepše spomine na pokojnega soproga! Kako naj se ta Illy espresso meri z nečim tako velikanskim, se vprašam! Da, vem, kaj si misliš, ko me tako gledaš. Ne morem, da si ves čas ne bi slikal podob o življenju ljudi, ki jih srečujem, čeprav le bežno. Vse to so čiste utvare, ampak samo ena majhna podrobnost je dovolj, en gib, da me odnese v svet, ki je do tega giba moral pripeljati. In ravno to sem morda prej imel v mislih, ko sem te spraševal, ali niso odnosi, v katere smo danes vpeti, velikokrat vse kaj drugega kot zgolj izkoriščevalsko vzvodje, ki nam ne pusti dihati. Vonju praženega ječmena ne more priti do živega nobena institucija, nobena vseprežemajoča struktura. Proja in cikorija bosta dišali v najtemnejšem in najbolj zatohlem kotu koncentracijskega taborišča.

RAZ: Počasi, počasi. Sicer me veseli tvoja poetična zanesenost, toda sprva bi rad odgovoril na tisto tvojo opazko pred nekaj trenutki, še preden si se ti usedel na svoj majavi stol, jaz pa na ta udoben kanape. (z nasmeškom pogladi po naslonjalu kanapeja) Govoril si o odnosih, kot da bi si bili istega rodu. Morda so. Jaz osebno menim, da izvirajo iz enega in istega izvora, samoljubja. Aristotel bi to imenoval sebičnost, toda njegovo pojmovanje je ostrejše, morda preostro za nas kristjane ob prostem času. Veseli me tvoj smeh. Namenoma sem rekel ‘ob prostem’ času, in to ravno zato, ker smo navajeni te priložnostne moralnosti. Da!, iz sebičnosti sledi. S tem ciljam na preteklost našega preljubega Zahoda, v katerem so “Stari” bili vsaj toliko fer, da so svoje bipolarno predalčkanje dobrega in zlega, krivih in nedolžnih, pravičnosti in pristranskosti izvajali z mero entuziazma, četudi povsem zaslepljeno, v imenu transcendence itd. Enako so počeli tudi anti, kljub temu da niso poznali tovrstnega razvrščanja; podobno, kot si to ti maloprej pričaral ob vživljanju v eksistenco najine elegantno zaobljene muze, mitično, namreč. Sedaj pa k izkoriščanju. Izkoriščanje je morda preostra označba tega, kar hočem izpostaviti, saj je stvar v dobršni meri recipročna. Samoumevnost je namreč tista razjeda, ki sleherniku napoveduje privid izkoristka. Pozor, govoriva o večini, kajti vedno boš imel ljudi, ki vidijo in se sprašujejo, čemu to. Čemu potemtakem dolgujemo to sodobno idiotsko držo, ki nam koncept kaznovanja poskuša približati v nazoru, ki si ga zaslutil, torej v nazoru ‘znova kot vselej’? In to na način, ki ustreza bolj napovedi nogometne tekme kot pa ideološki represiji. Glede na to, da se koncept kaznovanja giba skupaj z gibanjem posamezne družbe, bi bilo zanimivo postaviti najino gospo v sodobno taborišče. Zamisli si njeno spominjanje na pražen ječmen in cikorije …

ODOR (ga prekine): Vsekakor bi ga tudi tam duhala!

RAZ (se z usločenim hrbtom skloni proti Odoru in ga prime za nadlaket): Počakaj, zamisli si njeno spominjanje na pražen ječmen in cikorije, kako se odvija v zaporu, kjer bi se represija potikala v brezimnem, brez telesnega kaznovanja, brez mučenja, z izvajanjem katerega so oskubljali človekov jaz v preteklosti, temveč z bolj inovativnim pristopom zamejevanja jaza. V takšnem vzdušju bi oklepanje nekdanjega zapornika za neko vrednoto, ki bi mu omogočala beg iz psihofizične izčrpanost in s tem trenutek pridiha pristnosti, v tem primeru nadomestilo nekakšno mlačno tavanje, ki po mojem mnenju ni več dostojno naziva življenje. Vzemi si trenutek za razmislek, jaz bom pa ta čas stresal vrečko s sladkorjem. Navada je železna srajca.

ODOR: Le stresaj, a prosim, opiši mi še, o kakšnih brezimnih načinih zamejevanja jaza govoriš.

RAZ (sladkor nasuje v kavo, prazno vrečko prepogne ter jo skuša stlačiti v hlačni žep): Preden nadaljujem, bi rad samo še enkrat opomnil na dejstvo, da se pogovarjava o širokopoteznem razumevanju kazni, ki v navezi na kazensko pravo in politiko posameznih zaporov upodablja topološko shemo, v kateri se intimizacija kazni izgrajuje ter podrobneje diferencira. Vse oblike kaznovanja se utemeljujejo v njegovem skrajnem izrazu, koncentracijskih taboriščih. Zato me je tudi predramil dotični članek, v katerem je govor o zloglasnem zaporu, ki stoji v kubanskem zalivu, saj to ni nikakršen zapor, temveč sodobno taborišče. »Svet ne ve, da ste tu. Lahko vas ubijemo in nihče ne bo vedel,« so bile besede marinca, sledeč pričevanju enega od preživelih angleških ujetnikov arabskega rodu, ki so ga pred nekaj leti s štirimi prijatelji pomotoma zajeli Američani. »Svet ne ve, da ste tu! Ste brez imena!« bi lahko razumeli ta vzklik. Skratka, to ti hočem dopovedati, ples med krivdo in kaznijo je strogo preplet v dialektično igro, ki se odvija od vekomaj. V srednjem veku so mučitelji mučili v imenu Boga, mučenci so čutili in hkrati dojemali mučenje v imenu Boga; oboji so stali pred domnevno božjim obličjem. Kazen je imela svoj groteskni smisel. V času vladavine Marije Terezije so celo izdali dekret, ki je prepovedoval prelivanje krvi med izvrševanjem kazni, namreč, tako da so morali iznajti nove oblike brezmadežnega nanašanja bolečine. Ta prečudovita domišljija! Podobno imaginativno razgibanost so imeli tudi Nemci. Sistematično, brez odvečnih tegob so samoumevno izvrševali nesmiselna mučenja taboriščnikov. Toda pretresiva to nesmiselnost. Slutim, da je v obeh primerih vladala nekakšna pošastna struktura, ki je v svojih grozodejstvih imela jedro. Navsezadnje ni čudno, da so skoraj vse žrtve tega časa nosile v srcu vpeto krivdo, ki bi z današnjega vidika, vidika nas, ki s čistimi rokami zremo v krvavo preteklost, bila absurdna.

ODOR: Rekel si, da se kaznovanje utemeljuje v pojavu koncentracijskih taborišč. Nasprotno menim, da princip kazni deluje in se vzpostavlja na neki drugi ravni, ki predhodi instituciji. Najprej vidim kazen bistveno zvezano s krivdo, obe kot dve strani istega kovanca. Ampak biti kriv ni zgolj našitek na tvoji zaporniški obleki, da si kriv, ne izveš na sodišču. Krivda v mojih očeh ni toliko krivda za, kot je krivda pred. Kazen, kolikor ni le zunanja, kolikor je kazen, ki jo vzameš nase, je druga plat krivde pred. Ta pred pa kaže na tisto instanco drugosti, ki je nujna, da dialektika krivde in kazni sploh steče. Kriv si pred tisto alteriteto, ki te utemeljuje, ki legitimira vsako tvoje vrednotenje. In pred to alteriteto tudi nase sprejmeš kazen. Govoriš, hetaire, o srednjeveški božji instanci, pred katero človek stoji, pred katero je mučen. V religioznih okoliščinah srednjega veka je bila ta alteriteta, o kateri govorim, zunanja, tisti Bog nad vsem in vsemi. Nato je bilo Bogu dano umreti, legitimacijska instanca je bila povlečena notri v individuum, v 20. stoletju tiste drugosti ni nikjer več bilo, in te drugosti ni niti danes. Ko je Bog mrtev, je vse dovoljeno, vse prepovedano, predvsem pa, in to ti hočem povedati, nič kaznivo. Pojem kazni se je izpraznil. Enako je s pojmom krivde. Kaj danes sploh pomeni pravična kazen?! Kaj pomeni, da si kriv? Kaj utemeljuje tvojo krivdo, za koga nosiš križ? Mislim, da sem ti že govoril o Etty Hillesum, tisti nizozemski judinji, ki je med vojno prostovoljno odšla za svojo družino v Auschwitz, da bi jim stala ob strani. Šla je za njimi, čeprav je imela srečo, da je ni bilo doma, ko so nacisti prišli po njene. In njen je tisti, meni tako strašen – saj veš, deinós – stavek: če bog ne more pomagati nam, moramo mi pomagati njemu. V najskrajnejšem, najbolj zbanaliziranem izrazu institucionalnega kaznovanja, nacističnem taborišču, kjer je mnogim bog dokončno umrl, kjer so ga mnogi sami pokončali, tam je za Etty bil pomoči potreben, najbolj človeško živ, in še vedno absolutna legitimacijska avtoriteta, tisto drugo, ki kaže dobro, ki je tvoje in več kot ti, isto, kar je bil Sokratu njegov dajmon. In Etty nacistična nalepka, da je kriva, ni bila nič več kot samo to. Etty je lahko kriva samo pred tem njenim bogom, ki pa ni njeno osebno božanstvo, ampak absolutna drugost znotraj nje. Ni kriva pred nacisti in zanjo njihova kazen ni njena kazen. Lahko jo trpinčijo, lahko jo izsesajo vsega, lahko jo ubijejo, to ne bo njena kazen. Kazen v kontekstu, v katerem so legitimacijske avtoritete navidezne drugosti, v kontekstu golega samonanašanja, v času relativizma in vseobsegajoče arbitrarnosti, ni nič kaznivo. Ni krivde in ni kazni.

RAZ: (Raz potegne prepognjeno vrečko iz žepa ter jo začne mečkati med prsti. Odor začudeno pogleda v kos papirja, zmaje z glavo, si podpre brado ter se ponovno zazre Razu v obraz) Jaz menim, da krivde ni, če ni krivda pred absolutnim drugim bodisi z velikim bodisi z malim d. Absolut pomeni prav to: vpetost v popolno harmonijo, ki podtalno prednjači posameznikovim kretnjam v to ali v ono smer. Paradoks leži v stanju posameznega bivajočega, ki je človek. Sile, ki sočasno z našimi dejanji določajo naš položaj v tej božanski shemi, se ne glede na to, ali smo storili umor ali pomagali pri porodu, popolnoma, brez kakršnihkoli motenj, absorbirajo v prej omenjeno kolesje. Težava je seveda v tem, da brez metafizične opore v transcendenci mi te vpetosti ne moremo zaužiti, kljub temu da smo njen oposameznjeni del, ki ga poganja. Paradoks se nadaljuje tudi danes, v tem prečudovitem postideološkem obdobju, ki namesto poravnave z, kot si rekel, absolutom v nas, začenja novi pošastni ciklus, ki bo morda še razsežnejši kot doslej. Dotikava se istega jedra, s tem ko govoriva o absolutu, ki ni ne krščanski ne judovski niti islamski, temveč vseprežemajoča praznina.

ODOR: Pri Zevsu, da res! Ampak praznina, ki je občutena in, navidez paradoksno, pa vendar, vsebine polna!

RAZ: To me veseli. Tvoj primer mlade Elly bi rad pobratil s Kafkovim Josefom K., ki je bil prav tako obsojen brez procesa, brez vzroka, zgolj pred neko postavo, ki ni njegova, pred katero ni kriv. Poosebljanje procesa zahteva razosebljanje osebe. V tem razcepu zašepeta čisti drugi.

ODOR: Ker krivda, če je res krivda, ne rabi procesa! Ista je s svojo kaznijo.

(V tišini še sedita tam nekaj minut, vsak zazrt nekam v tla. Potem se spogledata, nato pa se začneta prerekati glede plačila računa. Raz ga ni hotel plačati.)

Avtorja: Maric Kastelec in Uroš Milič

Objavljeno v Aktualno, Intervju