Klopica: Ivan Grill, Zakaj Slovenija potrebuje 50 +

Fotografija Boštjan Pucelj

 

V Sloveniji imamo še vedno proporcionalni volilni sistem, in to kljub temu, da smo se slovenske državljanke in državljani že leta 1996 na referendumu v večini opredelili za večinski volilni sistem. Žal takšen predlog v nadaljnjem parlamentarnem postopku ni bil sprejet, ker je potrebno za spremembo volilne zakonodaje v parlamentu doseči 2/3 večino, ki pa je takrat ni bilo.

Oblikovanje različnih volilnih sistemov je sicer dolgotrajni zgodovinski proces in je odvisen od delovanja različnih medsebojno odvisnih dejavnikov. Kljub temu pa je glavna naloga volilnih sistemov določanje pravil iger, ko pridejo na vrsto volitve.

Sprememba volilnega sistema je v Sloveniji v bistvu še danes nedosegljiva realnost. Sedanji proporcionalni volilni sistem je še vedno priložnost, da se v državni zbor lahko uvrstijo relativno majhne politične stranke, ki pa praviloma med svojim članstvom nimajo ustreznih kadrovskih resursov, ki bi lahko bistveno prispevale k razvoju in kvaliteti političnega in družbenoekonomskega življenja.

Če analiziramo vse dosedanje državnozborske volitve v času samostojne Slovenije, lahko ugotovimo, da je bila približno tretjina volivcev praviloma stalno levosredinsko opredeljenih in tretjina desnosredinsko. Tretjina volivcev pa se je ob vsakokratnih volitvah začasno opredelila glede na trenutne aktualne družbeno politične razmere oziroma je svoj glas namenila manjšim strankam. Zato so bile vse dosedanje koalicije sestavljene vsaj iz treh do štirih političnih strank.

Sicer se lahko strinjamo z zagovorniki proporcionalnega volilnega sistema, ki v svojih argumentih navajajo, da je takšen sistem najbolj pluralen, vendar ob tem spregledajo, da takšen sistem skoraj v celoti zamegli odgovornost največjih parlamentarnih strank, ki svojega programa zaradi izsiljevanja malih strank praktično ne morejo v celoti uresničiti. Sprejem strateških odločitev je povsem onemogočen, saj se majhne politične stranke zavedajo, da so v vlogi jezička na tehtnici in da odločajo praktično o vsem. Brez njihovih nekaj glasov ne more biti izglasovana nobena odločitev. Tako pa je objektivno vsa ost kritike vedno uperjena največji parlamentarni stranki, čeprav ta nima zadostne parlamentarne večine, da bi lahko zadeve sama sprejemala.

S takšnimi težavami smo se soočali v vseh dosedanjih koalicijah, zato tudi v času svetovne gospodarske konjunkture nismo uspeli sprejemati nujno potrebnih reformnih odločitev, ki nam jih narekujeta naša demografska realnost in vedno bolj tudi ekologija. Kljub dejstvu, da je trenutno vladajoča koalicija relativno močna, vsaj po številu poslanskih sedežev v parlamentu, se tudi ta nenehno sooča z veliki medsebojnimi težavami, ko se sprejemajo pomembne reformne odločitve. Prevečkrat smo lahko priča medsebojnim koalicijskim usklajevanjem, beri uveljavljanjem ozkih strankarskih interesov, ki na koncu vedno vodijo v izkupiček slabih polovičarskih rešitev, seveda v korist najmanjših strank. In takšne rešitve so že vnaprej praviloma obsojene na neuspeh.

S podobnimi težavami smo se soočali tudi v Slovenski demokratski stranki, ko smo kot največja parlamentarna politična stranka v mandatu od 2004 do 2008 večinsko sestavljali vlado. Kljub dobremu in razvojno zastavljenemu programu, ki je zajemal reformo zdravstvenega, gospodarskega in socialnega področja, tega nismo uspeli v celoti uresničiti, saj nikoli ni bilo zagotovljene zadostne parlamentarne večine. Seveda zaradi majhnih strank.

V Sloveniji se vse od leta 2008 soočamo z vedno večjimi težavami na gospodarskem, finančnem, socialnem in političnem področju. Kljub dejstvu, da smo imeli pred začetkom finančno gospodarske krize v letu 2008 izmed vseh držav EU najboljša makroekonomska izhodišča in najmanjšo zadolženost, žal tega položaja nismo znali ohraniti in se uspešno spopasti s krizo. V večini evropskih držav in tudi v ostalih razvitih državah sveta se s krizo uspešno soočajo. Pri njih je že moč zaznati vnovičen gospodarski vzpon, pri nas pa se najhuje lahko šele pričakuje. Vsaj makroekonomski analitiki tako napovedujejo. Z določenim časovnim zamikom se kriza samo še poglablja v najvitalnejšem gospodarstvu in konkretnih rešitev za takšno krizo Vlada RS in vladajoča koalicija še nista predstavili. Z nekaterimi nesmiselnimi ukrepi in zakoni krizo samo še poglabljata, in to predvsem na področju malega in srednjega podjetništva. Vsa ta mala podjetja in obrtniki so postali talci propadlih velikih poslovnih sistemov, predvsem gradbenih.

Samo še dobro leto nas loči do naslednjih državnozborskih volitev, seveda če ne bo po kakšnem čudežu prišlo celo do predčasnih volitev, in takrat bosta vloga in pričakovanje zmagovite politične stranke naslednjih parlamentarnih volitev med ljudmi še toliko večja. V SDS smo prepričani, da obstajajo realne možnosti, da bomo na naslednjih volitvah zmagali, in to kljub temu, da se je že sedaj proti Janezu Janši in celotni SDS začela izredna nizkotna negativna kampanja, ki v celoti temelji na lažeh in poizkusih osebne diskreditacije. Ne glede na to verjamemo, da nam bodo volivke in volivci zaupali vodenje države, in to v najtežjem položaju od osamosvojitve. SDS je največja politična stranka v Sloveniji in ima že izdelan program za izhod iz sedanje nezavidljive situacije, v kateri je Slovenija. Predvsem pa ima na voljo zadostno število usposobljenih ljudi, ki bodo lahko upravljali ključna delovna področja. To smo dokazali že v mandatu od 2004 do 2008, še posebej pa, ko smo vodili EU.

Kljub dobrim programskim izhodiščem in ustreznemu kadrovskemu naboru usposobljenih ljudi pa se lahko spet soočimo s težavo, ko bodo lahko ključne odločitve v rokah majcene politične stranke, ki bo lahko skozi šivankino uho prišla v parlament in postala del prihodnje koalicije. V SDS se zavedamo realnosti takšne situacije po naslednjih volitvah, zato smo si zastavili ambiciozen, vendar uresničljiv cilj, in sicer da na naslednjih volitvah dosežemo rezultat, ki bo blizu 50-tim odstotkom glasov volilcev, s tem pa bi dosegli absolutno večino v parlamentu. Samo v takšnem primeru bo vsa odgovornost in seveda tudi vsa priložnost za sprejemanje najodgovornejših odločitev zaupana naši politični stranki SDS. V tem primeru bo ob zaključku naslednjega mandata vsa odgovornost res lahko temeljila izključno samo na Slovenski demokratski stranki.

Seveda lahko povsem enako situacijo preslikamo tudi na lokalno raven. Dovolj je že, če pogledamo samo novo sestavo županove koalicije v Novem mestu. Vidimo lahko, da je sestavljena iz toliko političnih strank in »neodvisnih« list, da jih že težko samo naštejemo. In kdo bo ob koncu tega mandata nosil največjo odgovornost za očitne slabe odločitve in slabo vodenje občine? Župan zagotovo. In kdo še poleg njega? Upamo lahko, da ne opozicija.

 

Pripis uredništva: Ivan Grill je poslanec v državnem zboru ter občinski svetnik v občinskem svetu Mestne občine Novo mesto. Je član Slovenske demokratske stranke.

Objavljeno v Aktualno, Kolumna