Kaznovanje, nadzor in popust na mikser

Boštjan Pucelj

Mož z dvema sovražnikoma se odpravi na pot prek puščave. Po napornem dopoldnevu, popoldanskem počitku in večerni etapi se odloči, da se bo utaboril v senci velike sipine. Nareže si suhega mesa in odlomi kos durumske pogače ter poplakne s čajem. Leže k počitku. Potem ko je že tesno zavit v klobčič sanj, se prikrade njegov prvi sovražnik. Potihoma mu iz šotora izmakne čutaro in ji z zloveščo potrpežljivostjo doda nekaj kapljic smrtonosnega strupa. Odkrade se v noč. Nedolgo za tem se pojavi možev drugi sovražnik. Tudi on se tihih korakov približa spečemu popotniku in mu iz čutare in meha izlije vso vodo. Zajaha kamelo in v senci oblaka prahu pobegne mesečini.

Zjutraj se mož zbudi, pozajtrkuje in odpravi na pot. Kmalu ugotovi, da je brez vode. Kljub izkušenosti in srčni požrtvovalnosti mu kaj več kot sočnih fatamorgan ne uspe najti. Po dveh dneh blodenj in dveh nočeh molitev omaga sredi puščave. Njegove ustnice umrejo skupaj z njegovo zadnjo besedo: »Vode.« Kdo ga je ubil? – Nihče, saj popotnika niso nikoli našli, še manj pa njegovih dveh sovražnikov.

Kaznovanje je neločljivo povezano z nadzorom. Nikogar (načeloma) ne kaznujemo, če ga nismo zalotili pri krivem početju ali nismo uspeli dokazati, da se je pregrešil proti družbenim normam. Skratka, če na tak ali drugačen način nad njim nismo imeli nadzora. Nadzora pa ne izvajamo le nad prestopniki. Nadzor je družbena stalnica in edina stvar, ki se skladno s tehnološkim napredkom in preskoki v miselnosti spreminja, je njegova učinkovitost, njegov obseg.

Pri tem lahko pomislimo na dobre stare primerjave sodobne družbe z Orwellovim big brotherjem, ali pa na manj fatalistične vrste nadzora, ki nas tako ali drugače obdajajo. Tukaj se postavi vprašanje: če ni kazni brez nadzora ali obstaja nadzor, ki ni kazen? Ali lahko mislimo povečan nadzor takšnih in drugačnih ustanov ločeno od kazni?

Smo namreč v vrtincu vzpostavljanja ogromnih podatkovnih baz. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve pripravlja poenotenje seznamov ljudi, ki prejemajo pomoč, univerze se trudijo za vzpostavitev enotne evidence vpisa, ki naj bi preprečila »izkoriščanje« dobrot države. Facebook trži naše podatke, saj bi drugače morali plačevati za storitev, čedalje pogostejša je uporaba takšnih in drugačnih elektronskih kartic (npr. ljubljanska Urbana, Pika, Tuš …), ki omogočajo podjetjem, da do zadnjega nakupa nadzirajo našo potrošnjo, nam jo prilagajajo in nas izigravajo z našimi lastnimi željami. Je to neke vrste kazen? Kazen za nezanesljivost, kazen za nezvestobo, kazen za svobodo?

Če se ozremo nazaj v zapor. Zakaj je zločinec zaprt? Poleg tega da ga poskušamo prevzgojiti, poleg tega da preprečimo, da bi svoje grehe ponavljal – klal sosede z motiko, kradel avtomobile in jedel dojenčke –, je zaprt predvsem zato, ker poskušamo njemu prizadejati to, kar je on storil »nam«. Če je nekomu poškodoval imetje, mu oblast vzame njegovo najdragocenejšo lastnino, svobodo.

Ta ista svoboda, suverenost, je plačilno sredstvo že nič koliko let. Ne nazadnje odpoved delčku svobode štejemo za seme, iz katerega je zrasla demokratična vladavina. Toda če smo s svobodo sprva plačevali za plemenito stvar, kot je učinkovitejša in pravičnejša vladavina, danes s svobodo plačujemo za 50-odstotni popust na mikser in brezplačno listanje po smetani dnevnega časopisja. Vse, kar moramo za to storiti, je deset let kupovati v isti štacuni in pristati na to, da namesto člankov beremo oglase.

Če pogled nekoliko obrnemo, lahko v tem vidimo zametke pripisane krivde. S tem ko vzpostavimo zvestobo trgovski verigi za normo, proizvedemo nezvestobo kot položaj grešnika, krivca, ki je za svojo nezvestobo kaznovan z odtegnitvijo raznih ugodnosti. Zato smo malce krivi, še preden začnemo nabirati pike.

Vprašanje je, seveda, kaj nam to sploh pove. Predvsem vidimo, kako globoko v človekovo individualnost zna prodreti trg. Prodre do te mere, da v blago spremeni nekaj, kar je človeku notranje, in ne le predmete, ki so v njegovi lasti. In če tako globoko prodre nadzor, menda z njim prodre tudi krivda – globoko v sebi se počutimo krive, ker nismo kupovali v Mercatorju.

 

Objavljeno v Aktualno, Kolumna