Intervju: Monika Bohinec, aktivistka skupine IZ-HOD

Zapiranje ljudi v različne ustanove je v Sloveniji, namesto da bi bil izginjajoč, vse večji problem. Od lanskega poletja, ko se je, predvsem z namenom opozoriti na nepravilnosti delovanja socialnovarstvenih in kazenskih zavodov, izoblikovala aktivistična skupina IZ-HOD, se vse bolj razrašča dvom o delovanju tovrstnih ustanov pri nas. A medijska izpostavljenost očitno še ni dovolj za konkretne spremembe. Skupina IZ-HOD je poleti organizirala 667 kilometrov dolg pohod po domovih za starejše, zaporih, psihiatričnih bolnišnicah, prevzgojnih domovih, kjer so se udeleženci pohoda srečevali s prebivalci ustanov in tam zaposlenimi. Nemalo teh, predvsem psihiatričnih bolnišnic, je obisk zavrnilo, ponekod so vodilni svojim uslužbencem celo prepovedali kakršno koli sodelovanje z IZ-HODOM. Vprašamo se, zakaj, kaj nam prikrivajo, česa se bojijo. Gibanje IZ-HOD se zavzema za ukinitev zaprtih ustanov, kjer naj bi se ljudi zdravilo, a se jih namesto tega travmatizira. Spodbujajo tudi nadomeščanje ustanov z manjšimi skupnostmi, ki so namesto na robu družbe znotraj nje. S tem stališčem se strinjata tudi Boris Koprivnikar iz Skupnosti socialnih zavodov Slovenije in Jože Ramovš z Inštituta Antona Trstenjaka. Na ta način bi oskrbo in življenje ljudi, ki so sedaj zaprti v klinikah in različnih domovih, dvignili na bolj humano in dostojanstveno raven. Skupina je naletela na močno nasprotovanje psihiatrov in vodstev tovrstnih ustanov. Podprla jih ni niti varuhinja človekovih pravic Zdenka Čebašek – Travnik. Težava je tudi v tem, da se na ljudi, ki so zaprti, preprosto pozablja, vsaj dokler so nekje daleč, za zidovi zavoda. Tudi v Novem mestu imamo zapor, o katerem se nikoli ne vprašamo, ali so razmere v njem dostojne človeka. Leta 2009 ga je obiskala prav varuhinja človekovih pravic in v poročilu zabeležila precej nepravilnosti, zgodba pa se s tem konča. Tudi pri nas obstajajo nemočni ljudje, ki se jih obravnava predvsem kot družbeno breme. Zakaj je temu tako in kaj se v resnici dogaja, smo vprašali Moniko Bohinec, predstavnico skupine IZ-HOD.

Kaj, če sploh kaj, se je spremenilo od lanskega poletja, ko ste s skupino IZ-HOD izvedli pohod po slovenskih zavodih in ustanovah (tudi zaprtega tipa), s katerim ste skušali opozoriti na problematičnost obstoja socialno varstvenih institucij? V Novem mestu, recimo, se o tem ni prav veliko govorilo, čeprav je tudi tu zapor. Dlje od časopisnih novic ni prišlo. Je akcija tudi drugod naletela na gluha ušesa?

Težko oz. neprijetno vprašanje, ker je v Sloveniji žal tako, da se ne spreminja dosti, sploh pa ne hitro. Ni se kaj dosti spremenilo. Še tisti ljudje, ki so se sami pripravljeni aktivirati, t. i. civilna družba, ne dosežejo kaj dosti. V sistemu socialnega in zdravstvenega varstva, te naše akcije nimajo odločujočega vpliva. Spremembe se dogajajo na ravni posameznikov, nekaj ljudi smo celo preselili iz ustanov. Sedaj obstaja skupina IZ-HOD, na katero se obračajo številni posamezniki, ki so jim kršene različne pravice v ustanovah. Vendar pa je IZ-HOD neformalna skupina, kar pomeni, da pogosto nima moči. Sistem socialnega varstva je naravnan tako, da nikakor ne omogoča samostojnejšega in dostojanstvenega življenja izven ustanov. Dosti pa je tudi takih, ki nas kličejo in nas nadirajo prek telefonov, češ kaj se gremo: »Moja stara mama je zelo zadovoljna v domu za stare, ker je dementna in mora biti zaprta, drugače ne gre!« Posledično se kaj konkretnega ne more spremeniti. Več se je začelo pisati in govoriti o dezinstitucionalizaciji, o pretirani institucionalizaciji. Pri nas je namreč institucionalno varstvo prevladujoče in skoraj edino, imamo izredno močno psihiatrijo. Sicer pa sem sedaj začela delati pri zasebni nevladni organizaciji, na neprofitnem zavodu, v katerem organiziramo in izvajamo socialno oskrbo za tiste, ki so se v času akcije IZ-HODA preselili. Mučimo se, zelo je težko, problemi so s financiranjem. Povsem legalno in obvezujoče za državo lahko pri nas deluješ le kot ustanova, le tako dobiš dovolj denarja. Vsak človek, ki je v kakršni koli stiski, bi moral biti financiran individualizirano, glede na svoje želje in potrebe. Takšnega načina razmišljanja in financiranja pa pri nas ni. Nekdo rabi več, drugi manj, nikakor pa ne vsak enako. Še za drobiž, s katerim pokrijemo osnovne stroške življenja za takšnega človeka v naši organizaciji, se moramo pogajati z občino. Občine so namreč dolžne financirati življenje človeka v socialno varstveni instituciji, za skupnost oz. stanovanjsko skupino, ki jo imamo, pa ne. Trenutno imamo probleme že s tem, kako prepričati določene občinske funkcionarje, da je življenje izven institucije možno in koristno za vse ljudi.

Vendar pa že obstajajo tovrstne stanovanjske skupine, ki funkcionirajo?

Pri nas obstaja mnogo stanovanjskih skupin, ki delujejo v okviru nevladnih organizacij ali pa so enote posebnih socialno varstvenih zavodov. Vendar, kot sem prej omenila, zmeraj so težave s financiranjem, stanovanjske skupine niso prehodnega značaja, velikokrat postajajo majhne institucije z nedemokratičnimi odnosi znotraj njih. Načeloma se ukvarjamo z istimi težavami, kot so se pred leti.

 

»Težave kot pred leti« – po besedah psihiatra Slavka Ziherla je to napaka Iz-hoda. Problemi, kakršni so bili, naj bi povsem izginili že pred 20, 30 leti, psihiatrija je napredovala, delavci so usposobljeni, živimo v demokraciji, ljudje sami izbirajo ali bodo zaprti ali ne … Kje je potem sploh težava?

Najprej ločimo dve stvari. Eno so psihiatrične bolnišnice, drugo so socialno varstveni zavodi, kot so domovi za starejše, vzgojni in prevzgojni zavodi, posebni socialno varstveni zavodi … Takšna institucija zavzame človekovo življenje v celoti, od jutra do večera. Psihiatrična bolnišnica pomeni neko določeno obdobje, dva, tri, štiri tedne ali več. Tam ljudje ne živijo, poleg tega gre za bolj medicinsko usmerjeno institucijo. Razlika je tudi v zakonodaji, ena spada pod socialno varstvo, druga pod zdravstvo. Psihiatrične bolnišnice bi morale biti prostor, kjer se zdravi človekova duša, pomoč ljudem v duševni stiski, psihiatrija kot znanost in stroka izvira iz tega. Kaj se je pa zgodilo potem? Apartheid, ločevanje norcev in zapiranje v norišnice. Zavod Hrastovec velja za zadnjo postajo v Sloveniji, tja gredo tisti, s katerimi se naj ne bi dalo več ničesar narediti. To seveda ni res, ampak takšna je splošno priznana resnica.

Kaj sploh pomeni zdravljenje pri nas? Ko slišim Ziherlove izjave, mi postane slabo. On točno ve, o čem govorimo, točno ve, da se da delati drugače, da se že dela drugače v tujini. Ampak od tega imajo dobiček. Od zdravil in pacientov. Moramo razumeti, da psihiatrična bolnišnica pomeni stavbo, kjer je recimo od 200 do 600 ljudi. Kako poteka proces, ko se nekomu »zmeša«? Se vam zdi, da pomaga, ko te zvežejo, ti dajo zdravila, naslednjih nekaj dni sploh ne veš več, kje si in kaj se dogaja, poleg tega, da več nisi človek, ampak si bolnik, pacient. Nimaš več proste volje odločati o svojem življenju. Ja, res so dali deset let nazaj rešetke z oken, niso pa odstranili prisilnega zdravljenja, vezanja v prisilne jopiče, človek nima pravice odkloniti zdravil, ki so pravzaprav droge za doseganje miru v ustanovi. Največji zločin je to, da vsi pravijo, da se drugače ne da – zaradi različnih razlogov. Lepo vas prosim, poznamo tisoče načinov drugačne ravnanja, četudi z istimi finančnimi sredstvi.

Potem je pojasnilo, na katerega naletimo v večini ustanov, namreč da je premalo sredstev za boljše ravnanje, zgolj izgovor?

To je čisti izgovor. Sredstev je dovolj, če so pravilno razporejena. Ziherl pravi, da je danes demokracija, da je vse drugače. To je laž. Večina ljudi, s katerimi govoriš, bo povedala podobno kot jaz: institucije puščajo grozne, travmatične izkušnje oz. vtise. Nekaj jih bo reklo nasprotno, nekaterim je bolje tam. Vendar ko začneš raziskovati, ugotoviš, da je to posledica njihovega stanja pred prihodom v ustanovo, ki je bilo še slabše. Ljudje gredo na psihiatrijo, ker nimajo za kurjavo, recimo. Ker nimajo za hrano. Ne gre samo za duševno stisko, gre za preživetje.

Kako je mogoče priti v psihiatrično bolnišnico, če nisi bolan oz. v kliničnem stanju, ki bi to zahtevalo?

To sploh ni problem. Te vzamejo. Če te poznajo, pa sploh. Na to temo so delali tudi poizkuse, recimo znanstveniki, ki so se dali hospitalizirati, potem pa niso več mogli priti ven. Psihiatri in psihiatrinje pri nas, tudi Bojan Zalar, recimo, ki je glavni v Ljubljani, so prepovedali svojim zaposlenim, da bi se udeležili akcij Iz-hoda. Gre za izjemno močan lobi, ne vem, kako je to v Sloveniji sploh možno. V Italiji, recimo, so se psihiatri in delavci v ustanovah sami pritožili, da na tak način ne morejo delati, da so metode neprimerne, nečloveške. Poiskali so druge koncepte dela in oblike pomoči. V Angliji se je pritožila politika. Pri nas se nihče. Naša varuhinja človekovih pravic Zdenka Čebašek – Travnik, ki je psihiatrinja, skrbi za pravice psihiatrov, ne za pravice ljudi. Absurd.

Dobro, govoriva o stroki. Kaj pa ljudje, ki nimajo vpogleda, ki se ne spoznajo, zakaj ne govorijo o tem, zdi se, da ta težava nikogar ne zanima, dokler so norci in zločinci nekje daleč stran.

Zdi se mi, da si, sploh če gre za stare ljudi, večina sploh ne predstavlja drugega. Tisti, ki so na vozičku, ali pa osebe z demenco, z duševnimi motnjami …, bi lahko živeli drugače. Bolj svobodno in dostojanstveno. Ampak to je očitno nepredstavljivo, tudi ko razložiš, da je vse samo stvar drugačne organizacije sistema, pomembno je biti v skupnosti, ni treba, da so nekateri izolirani v norišnicah na robu civilizacije. Kot rečeno, nekateri to razumejo in nas podprejo, drugi nas kličejo po telefonu in se kregajo z nami. Največkrat tisti, ki ne vedo, kaj bi rekli, pravijo, da mi ne vemo, kaj se dogaja, da nimamo pojma, čeprav imamo mogoče več realne prakse kot kakšen psihiater, ki že dvajset let dela. Doba, ki jo psihiater preživi z enim človekom, je namreč zelo majhna, od pet do sedem minut na obisk.

Vrniva se nazaj. Mi lahko bolj podrobno razložiš koncept prehodne stanovanjske skupine? Kako je sploh mogoče odpraviti zapiranje ljudi v strogo ločene objekte?

Gre za stanovanje, garsonjero, kar koli …, kjer ljudje živijo in imajo možnost pomoči na domu. Se pravi, nekdo je tam, ki dela za njih. Govorimo o ljudeh, ki potrebujejo podporo predvsem, ko imajo določene težave, običajno ne rabijo veliko, morda celo to, da jih vsi pustijo pri miru, nočejo še več strokovnjakov okoli sebe. Včasih sicer potrebujejo zdravniško pomoč. Bistvena je prehodnost teh skupin, do katere je sedaj nemogoče priti. Osnovni namen je, da človek, ki pride iz psihiatrične bolnišnice ali institucije, preživi neko obdobje (pol leta, leto) v skupini, v kateri vidi, koliko je sposoben za samostojno življenje oziroma koliko podpore potrebuje. Tam ima na voljo osebje, ki mu pri tem pomaga. Po tem obdobju naj bi človek sam živel dalje, seveda še vedno z možnostjo podpore na malo drugačen način. Stanovanjske skupine obstajajo, ustanovijo se prek javnega socialno varstvenega razpisa, s katerim imamo nevladne organizacije ogromno problemov. Drugo pa je, da niso prehodne, ker ljudje tam začnejo za stalno živeti. Tako skupina postane na pol institucija. Trudimo se, da bi postale prehodne, se pravi, da jim jaz po določenem času pomagam najti lastno stanovanje in vse, kar rabijo za naprej, osebni načrt za življenje, delo …, dokler ne zaživijo samostojnega življenja.

Še en problem je to, da pri nas ni stanovanjske politike. Ne da ni urejena, sploh je ni, za nobeno ranljivo socialno skupino, niti za mlade, brezdomce … Posledično ne moreš najti stanovanja, ljudje ostanejo tam, kjer so, dokler se rešitev ne pojavi sama oziroma si jo nekako izboriš.

V tujini recimo zapirajo zavode in selijo ljudi neposredno v neprofitna stanovanja brez prehodnega obdobja, kjer jim dajo vse tisto, kar nujno potrebujejo. Ali pa rešujejo težave celo na domu. Primer: osamljena zakonca, žena bolnica z demenco, mož invalid – preuredijo jima dom tako, da nemoteno prebivata v njem in jima omogočijo bolniško oskrbo. Pravega primera prehodne stanovanjske skupine iz tujine pa ne poznam.

Kaj pa dejstvo, da ljudje nočejo, da bi živeli »norci med nami«. Kot rečeno, to že v osnovi večini ni predstavljivo. Zakaj se bojimo ljudi, ki prihajajo iz institucij?

Zanimivo pri tem vprašanju je, da že takoj izhajamo iz stigme, iz tega, da je nekdo manj vreden. Ali pa iz strahu, oboje je posledica institucij. Lahko bi imeli recimo skupine v centru mesta, kamor bi ljudje lahko prišli po pomoč. Ampak še vedno bi bili to ljudje znotraj centra, ki bi se jih tisti na ulici bali. Sicer pa še zdaleč niso vsi zaprti, dosti jih je tudi med nami, ki sicer nimajo urejenega življenja, se pa nekako znajdejo. V šali jim pravim »svobodni norci«, po navadi pa so to klošarji, posebneži na ulicah …, ljudje, ki so bili v preteklosti celo cenjeni, jemali so jih kot popotnike, modrece, zdaj so pač nori. Gotovo je, da institucije povečujejo stigmatizacijo in strah, a dejstvo je, da gre za ljudi, grozno mi je sploh govoriti na takšen način. To so osebe s težkim življenjem za sabo, ko slišiš te zgodbe, se ne čudiš, da je človek nor, ampak se čudiš, da je sploh še živ. In v trenutku, ko pride do takšne osebne stiske, ti psihiatrična bolnišnica ne pomaga, samo travmatizira te. Pospravijo te, zunanji svet ne ve več zate in obratno. Jasno je tudi, da zdravila ne zdravijo v tem primeru. Ni čudežnih tablet, so samo droge, ki pomagajo ohranjati takšno stanje.

Če bi v osnovi to reševali s socialnim pristopom, ne zgolj z medicinskim, bi bilo morda drugače. Pomembno je, s kom se človek druži, ali ima hišne ljubljenčke, ima prijatelje, sorodnike, kakšni so odnosi, kakšne hobije ima, kako se zabava … Ni raziskave, ki bi dokazovala pozitiven učinek tablet na zdravljenje, so samo poskusi. Enako je z elektrošoki. Poznam ljudi, ki so doživeli po 30 elektrošokov – če to ni fašistoidni sistem …

Kakšno je stanje v zaporih? Po vsem tem bi pričakovali, da se resnične oblike nasilja dogajajo šele tam.

Dolgo nisem vedela, kaj naj odgovorim na to vprašanje, ampak zdaj vem: tudi to je katastrofa. Vemo, kje so največji kriminalci, ostali so po zaporih. Morda ker so kaj ukradli, kaj prešvercali … Takih je približno 80 %. Ne bom rekla, da se spoznam na zapore, sploh ne, zagotovo pa obstaja tudi tu boljši način ravnanja, ker je sedaj jasno, da zapor ne popravi človeka. Ena alternativna možnost je družbeno koristno delo. Vsekakor bi zapornikom morali omogočiti vsaj pogostejši stik s svojci. Težava je predvsem osnovni namen pripora, ki sedaj temelji na tem, da človeka stre. Včasih so ljudje v zaporu že eno leto prej, preden jim sploh dokažejo krivdo, če sploh jo.

Kaj pa popravni domovi za mlade? A ni to pravzaprav največji problem, začetna postaja »večnih prestopnikov«? Najstniki, ki padejo v situacijo, zaradi katere so zaznamovani vse življenje. O tem je pisal že Igor Karlovšek pred leti v romanu Gimnazijec, v katerem opisuje življenje v Radečah. Zanimivo je, da je bil Karlovšek nagrajen za roman, nihče pa ni vzel tega, kar knjiga pripoveduje, kot opozorilo na resne težave.

Po eni strani imaš prav, po drugi ne. Reforma resocializacije, ki se je izvedla pred 30 leti, se je namreč predvsem v domovih za mlade, v večini kar uspešno. Resnična katastrofa je to, kar je ostalo. Radeče in Planina. Jaz osebno sem z IZ-HODOM obiskala Radeče konec lanskega junija in moram povedati, da je bila to najbolj šokantna izkušnja v življenju. Fantje hodijo po dvorišču v lisicah, ni enega računalnika, prepovedani so mobiteli, ne smejo se iti družabnih iger … Tukaj vidimo, da je institucija zaprta tudi, če ima odprte oddelke, kljub temu je izolirana psihično, socialno, regionalno, na milijon načinov. Zaprt oddelek je samo ena izmed stvari, ki delajo institucijo zaprto.

Goffman pravi, da ne obstajajo totalne institucije, da obstajajo samo take, ki imajo elemente totalnih, npr. nadzor, kaznovanje … Radeče so totalno totalna institucija. To je huje od zapora. Tam vsaj veš, da boš nekoč prišel ven, tu se ti kazen še zvišuje, dobivaš črne pike in ostajaš zaprt. Tam se kopiči ogromno jeze na račun ravnanja, povzroča se strašna škoda na mladih. V Radečah imajo v kleti varovani del – samice, velike kvadratni meter in pol. Tja greš, ko narediš pizdarijo. To pomeni, da si nekoga grdo pogledal ali se sporekel s kom od osebja, se stepel in podobno …

Institucije se od znotraj niso spremenile niti pol toliko, kot se splošni družbeni napredek kaže navzven. Normalno, vsaka banka danes zgleda lepše, vsaka ustanova je na pogled prijetnejša, imajo lepše wc-je, bolj prijazno osebje …, princip delovanja pa je ostal isti. Še vedno imamo gobavišča, norišnice …, kakor koli olepšujemo.

In kam potem izginejo ti ljudje, če jim sploh uspe kdaj priti od tam?

Naprej v druge zavode, v zapore. Mogoče celo kdo zares pobegne, ne vem. Kar se tam dogaja, je grozljivo. Imajo različne oddelke: odprti, polodprti oddelek in oddelek za intenzivne individualne obravnave. Tisti v polodprtem se sprehajajo v lisicah, tisti na odprtem nimajo niti dostopa do svoje sobe, vse ključe ima paznik. Ostalih sploh ne vidiš.

Večina teh ljudi, ki jih srečujem in so bili ogromno let institucionalizirani, so začeli prav tam, v Radečah in Planini. Ne vem, kaj je smisel tega, prevzgojni dom naj bi dal mlademu človeku neke oprijemljive temelje za naprej, naučili naj bi ga obvladovanja jeze, spoprijemanja s čustvi. Tam pa je vse popolno nasprotje.

Kakšno vlogo ima pri tem psihiatrija? Prej sva govorili o moči, ki si jo lasti. Kaj bi lahko storili, pa tega nočejo, in obratno?

Če bi hoteli, bi lahko pomagali. Sprašujem se, kaj jih pri tem ovira. Dobiček, občutek pomembnosti, moči, ker nosijo belo haljo? Ne razumem jih. Govorijo eno in delajo drugo. Če ni rešetk, zavod še ni odprt. Tudi to, da ne uporabljajo več prisile, je laž. Mojo prijateljico, ki je doživela to na lastni koži dve leti nazaj, so takoj zvezali, čeprav ni ogrožala nikogar. Prisila je rutina. Nočem kriviti ljudi, ki so tam zaposleni, institucija je mehanizem, ki jih v to sili, drugače ni možno. Ko smo bili v Hrastovcu, sem šla skozi objekt. Srečala sem 15 ljudi. Samo ustavila sem se pri vsakemu, že to je bilo pol ure. Če si zaposlen tam, lahko porabiš dve ure samo za to, da vse pozdraviš, preden sploh prideš do pisarne. Naporno je delati že s petimi ljudmi hkrati, kaj šele s sto. Vsi ljudje pa niti ne potrebujejo enake oskrbe. Ampak bolnišnica recimo dobi ogromno vsoto denarja na bolnika samo za tisti čas, ko mu postavljajo diagnozo in za bivanje tam.

In kako zgleda pomoč organizacij, kot je vaša, tam, kjer imajo boljše možnosti za delo?

Ljudje potrebujejo različne stvari. Nekateri želijo živeti v organiziranih oblikah bivanja, kot so na primer stanovanjske skupine, nekateri hočejo biti sami. Nekomu je dovolj že samo, da greš z njim na kavo in ga poslušaš, moje terensko delo je med drugim tudi, da na dva tedna obiščem nekoga, ki to potrebuje. Ljudje lahko živijo sami povsem normalno dve leti, potem pride kriza in takrat interveniraš. Občasno je potrebna zdravniška pomoč in v tistem trenutku poskrbiš za to. Delo z ljudmi mora biti fleksibilno, odprto. Niso vsi ekstremni primeri.

Kaj bo naslednji korak gibanja IZ-HOD in kdo pravzaprav sodeluje pri tem?

Glede na to, da se stvari res počasi premikajo, bo verjetno potrebna še kakšna akcija. Sprva smo se nameravali umakniti iz javnosti, sedaj vidimo, da tega ne moremo storiti, ker stvari ne gredo naprej. Pri IZ-HODU so študentje in študentke, zaposleni v nevladnih organizacijah na različnih področjih, zaposleni s Fakultete za socialno delo, zelo pomemben del so uporabniki, ljudje z izkušnjami. Nekateri so nas spremljali na pohodu po ustanovah in sodelovali na okroglih mizah, kar je pomembno, saj so lahko povedali, kaj se dogaja in kaj ni prav iz prve roke, ne da bi jih čakala kazen.

Iz zavoda Hrastovec ste spravili človeka, ki je živel v različnih institucijah celo življenje. Kako vam je to uspelo?

Je eden izmed tistih, ki so začeli v mladinskem domu in nadaljevali v prevzgojnih domovih. Potem se je samo še nadaljevalo, dolga leta je bival v socialnovarstvenem zavodu Hrastovec in zadnji dve leti v drugem posebnem zavodu. Med tem je doživel vse oblike »zdravljenja«, od elektrošoka, prisilnega jopiča do močnih uspavalnih tablet. Sam, dokler ni na eni izmed okroglih miz med Iz-hodom vstal in glasno povedal, da hoče ven, da hoče v Ljubljano, sploh ni pomislil, da je drugačno življenje zanj mogoče. Potem smo se seveda zavzeli zanj, ampak smo se pošteno namučili. Če danes hočeš priti iz tovrstne ustanove, ne glede na to, ali si šel tja prostovoljno ali prisilno, je malo možnosti. Ven smo hoteli spraviti štiri ljudi, za kar se nas je greblo petnajst z različnimi statusi in močmi, s celim gibanjem za sabo. Če si sam, se lahko samo ubiješ ali poskušaš pobegniti. Ko prebivalec odprtega tipa zavoda izrazi željo, da bi odšel, kar je formalno sicer mogoče, mu tam povejo, da on še ni sposoben za samostojno življenje. Če gre za mladoletnika, to rečejo staršem, seveda si tudi oni potem ne upajo posegati v proces. Seveda pa vsak, ko vstopi v institucijo oziroma v socialno varstveni zavod, podpiše neke papirje, ki so kasneje varovalka za institucijo.

Fotografiji Luka Prijatelj

Objavljeno v Aktualno, Intervju