Hitlerju Iana Kershawa ob rob: Hibris, usodna zmota faliranega umetnika

fotografija Boštjan Pucelj

»Kaj govori ta stric?« v Kraljevem govoru vpraša očeta, angleškega kralja Jurija VI, ena izmed njegovih hčerkic (nemara je to ravno mala Lilibeth, danes kraljica Elizabeta II?), ko ta na televiziji spremlja eno izmed osupljivih oratorskih tirad Adolfa Hitlerja s konca tridesetih let minulega stoletja. »Ne vem, kaj govori,« ji odvrne novopečeni kralj – odlično ga upodobi z oskarjem ovenčani Colin Firth, damam ljub tudi kot šarmantni Darcy – »a vsekakor to počne prekleto dobro!« In res, ni si moč misliti učinkovitejšega kontrasta, kot je ta med ognjevitim nacionalsocialistom, v svojem času najpopularnejšim voditeljem neke države, ki z dvournimi retoričnimi bravurami spravlja v ekstazo stotisoče, in med nerodnim jecljavcem vojvodo Yorškim, po domače Bertiejem, ki mučno jecljaje klone pred najpreprostejšim stavkom, ki ga mikrofon spravlja v nemočno grozo in ki pomoč za svojo nesprejemljivo voditeljsko hibo išče pri čudaškem avstralskem govornem terapevtu.

 

Toda tu ne mislimo obnavljati vsebine aktualnega filma, ki žanje mnogo večjo pozornost in hvalo, kot bi si jo zaslužil. Raje bomo premišljevali o tem, »kaj govori ta stric.« To je seveda tudi eno izmed vprašanj, ki si jih zastavlja britanski zgodovinar Ian Kershaw v svoji referenčni, v akademskem svetu visoko cenjeni monografiji o Hitlerju, ki je najprej izšla v dveh zajetnih kosih (s podnaslovoma Hubris, 1998, in Nemesis, 2000), zatem pa še v skrčeni, a še vedno tisoč strani dolgi različici s preprostim naslovom Hitler (Allen Lane, 2008). Kershaw je tankovesten, skoraj pozitivističen biograf; svojo pripoved tke iz številnih dokumentarnih niti, ki jih navzkrižno skeptično preverja, da bi se v blodnjaku slepil in potvorb dokopal do najprepričljivejše interpretacije. Njegova knjiga je zvesta naslovu: sledi kronološkemu loku dogodkov in nam omogoča »potopitev« v Hitlerjevo osebno zgodbo; njen junak vseskozi ostaja führer, ob njem pa se izrišejo še drugi vodilni nacionalsocialisti. S te plati Hitler ni politična analiza, »umanjkata« ji tako razširjen zahodni kot vzhodni, komunistično-sovjetski zorni kot; še manj je njen namen natančna strateška analiza druge svetovne vojne. Pač pa imamo pred seboj referenčno zgodovinopisno poročilo o tem, kako (in zakaj) se je zagrenjen provincialni propadlež iz obskurnih avstrijskih obrobij prikopal do neprimerljive moči, kako so se napol domišljene zavržene ideje nekdanjega vaganta in nesojenega študenta umetnosti zlile v ideologijo, ki je dvanajst grozljivih let oblikovala usodo milijonov.

 

Kershaw pove, da je bil njegov ključni problem študij Hitlerjeve moči; skušal je razumeti, kako se je demokracija v Nemčiji lahko v tako kratkem času sesedla v nasilno, krvavo diktaturo, pravni sistem pa se je sprevrgel v lastno karikaturo, in kako je lahko večinski del populacije, vse bolj potopljen v kult firerja, voljno sprejemal rastočo radikalizacijo režima in popolno koncentracijo moči v rokah enega samega človeka, vodje stranke, ki je v svojem ideološkem jedru skrivala komaj verjeten uničevalni genocidni program – in ugibajmo, le tako odvraten program je lahko spravil v koalicijo zakleta ideološka sovražnika, kapital in komunizem. Kershaw skuša Hitlerjevo moč pojasniti s konceptom karizmatične avtoritete, ki je bila hkrati izdelek okoliščin, duha časa, političnih in gospodarskih razmer, utopij in deziluzij; pa vendar tudi osebnosti. Hitlerjevi osebnosti – četudi si je diktator v zenitu svoje moči umišljal napoleonske in bismarckovske poteze – po Kershawu sicer ne bi mogli reči »velika«; pa vendar: brez Hitlerja bi se zadeve odvrtele drugače. Kompleksnost zgodovinskih procesov, v katerih se prepletajo neštete silnice, onemogočajo, da bi iz posameznika naredili ekskluzivnega »grešnega kozla«; a če je kdaj bil posameznik, ki je utelesil usodni sovpad osebnega in kontekstualnega, je to ravno Hitler.

 

Ni presenetljivo, da je drugi del Hitlerjeve zgodbe – kruta Nemesis – sleherniku razmeroma dobro znan: anšlus, Češka, Poljska, Zahod in potem strahotna »vojna uničenja« s SZ, končni obračun z »židovsko-komunistično« svetovno zaroto, vojna na vse ali nič, na življenje in smrt. Ravno zato je morda bolj zanimiv prvi del, Hibris, ki zajema čas do leta 1936, leta polne konsolidacije diktatorjeve moči. Hibris je nadvse primerna prispodoba: beseda je namreč izvorno označevala arogantno, sakrilegično oholost, ali tudi »usodno zmoto«, ki protagonista v antični tragediji žene v končni propad. Hitlerjeva hibris se kaže predvsem kot bohotna rast njegove zaslepljenosti, opite samozaverovanosti, ki jo je hranila nebrzdana egomanija, popolna prepričanost, rastoča fanatična vera vase, oskrbovana z ekstatičnimi ekslamacijami mas, podpaljenih z besnečo propagando. Hitlerja se je držala do konca, ko so vse okrog njega iluzije že davno zapustile; morda je prav do zadnjega verjel v srečni obrat usode, sebe je resnično videl kot roko »previdnosti«; njegova odsotnost trezne presoje, presoje, da gola volja (do moči) ni vedno dovolj, je povzročala nepopisne katastrofe, trpljenje in smrt: morda mu je spoznanje prineslo šele rohnenje sovjetskih tankov nad glavo.

 

Odkod ta hibris? Prepogosti udarci »srečne usode«? Prvi izmed njih bi bil, tako Kershaw, očetovo privzetje priimka Hitler namesto Schicklgruber: kako bi pač zvenel »Heil Schicklgruber!«? V nadaljevanju se res izkaže, da je Hitlerju pogosto pomagal neverjeten splet srečnih okoliščin – na primer pri treh atentatih. In vse tja do prve zime na vzhodni fronti je kot oblastnik žel tak niz političnih, diplomatskih in vojaških triumfov, da ga je v resnici odneslo. Novopečeni politični agitator in avtoritarni vodja obskurne bavarske ultradesničarske stranke, »bobnar«, ki je v začetku dvajsetih let verjel v genialnega trdorokega voditelja in njegov prihod oznanjal na shodih v pivnicah Monakovega, je sčasoma sam dozorel v pričakovanega mesijo, katerega roka je orodje previdnosti, avtoritarnega preroka, megalomana, ki vodi v prerod Nemčije, njeno etnično in rasno prečiščenje, in širitev lebensrauma, življenjskega prostora proti vzhodu.

 

Od kod vsa ta ideološka šara? Od kod njen protagonist, človek, ki je v zasebnem življenju ne-oseba in ki je po sposobnosti empatije popolna ničla? Je bil oče pretrd, provincialni uradnik, socialni plezavec, kolerični nasilnež morebiti? Je bila mama premehka s svojim scrkljančkom, razvajenim ljubljenčkom? Je kriv poraz na umetniškem polju, dvojni fiasko na slavni dunajski slikarski akademiji, pokopane velike sanje v nezgrešljivem slogu malih pred- in povojnih »prekucuhov«, ki so si lastno veličino wanna-be umetniških genijev zamišljali v paketu z brezdeljem, nastopaštvom in ceneno vero v lastno »misijo«? Je kriva nasprotujoča si seksualnost, morda poživljena le v onanirično-ekstatičnih govorih? Je kriv Wagner, ki ga je Hitler od mladosti do smrti strastno oboževal in se potapljal v mistične izkušnje prvinske Germanije, v zgodbe starodavnih junakov, kjer šteje le titanski boj na življenje in smrt, kjer vladajo izdaja, žrtev in herojska smrt – kot je sam Hitler pozneje dojemal vojno na Vzhodu, ki je prinesla Götterdammerung tudi njegovemu režimu? So krivi (pan)germanski nacionalisti, ki so v dolgih letih pripravili teren za besno sovraštvo do Judov in zaničevanje Slovanov? Sta za strahotno socialno doktrino, kronano v endlösunga, morebiti kriva kar Darwinov nauk ali pa Nietzsche, ki so ga nacisti veselo prepisovali in dvomljivo kvalitetno interpretirali?

 

Vsekakor je ena izmed odlik Kershawovega Hitlerja ta, da nam prikaže, kako so se členi strahotne ideologije sestavljali v mozaik počasi, korak za korakom. Njena združevalna točka ni bila idejna konsistenca, temveč Hitlerjeva osebna moč. A tudi te ne smemo razmeti tako, kot jo je želel prikazati sam: krmaril jo je namreč inteligentni oportunizem, ne pa brezkompromisna volja. Od tod tudi potreba po fabrikacijah, ki jih je zgodovina gibanja polna: od Hitlerjeve knjige Mein Kampf do propagandnih filmov Leni Riefenstahl. Ja, presenetljivo, dvajsetletni Hitler je bil v zimi 1909 ne več ne manj kot dunajski klošar, leta 1913 pa se je izmaknil vojaščini v Avstro-Ogrski, da bi bil leto pozneje (pomotoma!) sprejet v bavarsko armado. Po vojni vojske ni zapustil le zato, ker ni imel pametnejše kariere na izbiro. In ravno vojska je zaznala njegov demagoški dar, ga naučila propagandističnega posla in mu ponudila ideološki material. Drugače rečeno: Hitler je bil najprej »lobist«, piarovec internega vojaškega obračuna z levico; veliki oportunist, če je treba: le »uglasbil« je, kar je bilo v zraku. Se je v stranko DAP – kasnejše naciste – vpisal po nalogu nadrejenega kapitana? Gotovo ni bil sedmi član te stranke, kot je pozneje v govorih hropeč opeval »čase boja«: izkaznica št. 7 je ponaredek in z njo vred še marsikateri element kulta firerja.

 

Branje Hitlerja je nagrajujoča izkušnja: Kershaw je odličen pisatelj, jezikovno izbrušen, že tako napeti zgodbi zna dodati trenutek suspenza in tako ustvarja skoraj žanrsko literaturo, ne da bi bil »resnicoljubni« bralec zategadelj kaj na škodi. Brez dvoma ga moramo takoj priporočiti kot obvezno čtivo vsem tistim, ki danes nekam prelahkotno operirajo z nacističnimi paralelami.

 

Objavljeno v Kolumna