Fotozgodba: Portret Žabje vasi

Nekoč je bila vas, danes pa kot krajevna skupnost predstavlja del naselja Novo mesto. S širjenjem mesta oziroma prodiranjem podeželja v mesto se je ločnica vasi in mesta zabrisala in mesto je tako rekoč »pojedlo« svoje bližnje podeželje. Ena takih vasi je tudi Žabja vas. Ime nosi po žabah, čeprav bi marsikdo lahko glede na trenutno situacijo zelo podvomil v pristnost imena. V območju Drgančevja in na območju današnjega poslopja Kmetijske zadruge Krka se je nekoč kopala glina. Pri izkopu se je voda nabirala na površju, kamor so se naselile žabe. Danes mimoidoče na to ime spominja novoletna okrasitev te krajevne skupnosti, ko na vhodnih točkah v to območje vaščani postavijo smreko z velikim okraskom florescenčne žabe (pri Krnčevi kmetiji, na semaforiziranem križišču za tovarno Revoz, pri bencinskem servisu OMV ter pri drevesnici Prešeren. Žab že dolgo ni. Večina meščanov vas pozna po omenjenem križišču. To po prometu najbolj obremenjeno križišče Novega mesta povezuje cesto med središčem Novega mesta in Šentjernejem ter državno cesto, ki povezuje Belo krajino z avtocesto za Ljubljano oz. Zagreb. Velike zastoje v konicah naj bi rešili z izgradnjo vzhodne obvoznice, vendar se glede na minule izkušnje z gradnjo cest še nekaj let ne obeta bistveno izboljšanje razmer. Nekoč izključno vas s kmetijsko dejavnostjo, kasneje stanovanjska soseska z obilo zelenih površin. Prihodnost ni ravno rožnata, zlasti zato ker bodo na južnem obrobju naredili navezovalno cesto 3. razvojne poti, ki bo uničila vse zelene površine med Žabjo in Gotno vasjo. Poleg ceste pa so vse okoliške parcele (razen manjšega gozda) spremenili v trgovsko-poslovno cono. V upanju, da se bo vsaj delno razbremenil tovorni promet za Revoz in tranzitni promet proti Beli krajini, pa si marsikateri stanovalci nadejajo mirnejšega življenja. Prebivalci so pretežno starejši. Zadnja leta se je trend nekako obrnil in opaziti je mnogo družin s številnimi otroki. Glavnina naselja se je gradila med 1960 in 1970, ko so nastajale tipične socialistične dvodružinske hiše, postavljene vse vprek brez urbanistične zasnove in komunalne infrastrukture. Ta se je urejala desetletja kasneje, a ozkih cest ni bilo mogoče ustrezno razširiti. Z novim občinskih prostorskih načrtom so vaščani dosegli, da so na vhodnem območju, kjer so gozd in nekaj travniških površin, prostor rezervira za športno rekreacijski park Osredek. Ta bo namenjen celemu mestu in novemu univerzitetnemu kampusu. V parku bodo površine namenjene izključno rekreativnim športom. To pomeni športom, ki ne zahtevajo stavbne infrastrukture (tek, kolesarjenje, tek na smučeh, rekreacijski nogomet, balinanje). Tam raste tudi Napoleonova vrba, ki je zaščitena kot naravna kulturna dediščina. Zgodbo neke vasi ali sedaj dela naselja pa je najlaže povedati skozi zgodbe ljudi. Izbral sem 12 vaščanov, ki s svojim delom, z energijo in voljo sooblikujejo življenje v krajevni skupnosti.

Romana Tomšič

Tek v naravi, kolesarjenje, smučanje, športno plezanje, tek na smučeh, turno smučanje, deskanje na snegu in dolgi sprehodi so po navadi rekreativni športi sodobnega človeka. Če poleg dodate še kilometre, frekvenco in težavnost, pa že težko ločimo med profesionalnim in rekreativnim športnikom. Romana Tomšič je profesorica športne vzgoje v osnovni šoli Stopiče. Nekajkrat na teden preteče po 10 kilometrov, kolesari vsak teden, udeležuje se smučarsko tekaških maratonov, pretekla je že nekaj klasičnih maratonov (Ljubljana, Sežana, Radenci). »V hosti sem vsak dan,« pove o svojem bližnjem okolišu, kamor se zapodi s tekaškimi copati za uro ali dve vsak dan. Vse to je za njo samo rekreacija. Kakovostno preživljanje prostega časa v naravi, kjer ni hrupa, onesnaženja in človeške nevoščljivosti. Živi na robu naselja, kjer je gozd prvi in drugi sosed. Tekmovanj ne mara, udeležuje se jih zaradi druženja in lepih spominov. Je pionirka športnega plezanja na Dolenjskem. Leta 1988 je bila tudi udeleženka prvega državnega tekmovanja v tej športni panogi. Takrat so tekmovanja potekala še v naravni steni, in sicer v plezališču Osp na Primorskem. Kljub svojim letom pri plezanju za seboj še vedno pusti skoraj vse mladce in mladenke naše širše regije, saj ima izvrstno tehniko plezanja. To mladi plezalci zelo zanemarjajo in vsi stavijo samo na moč. S plezanjem se je začela ukvarjati na fakulteti, ko so jo starejši kolegi povabili v hribe. Nekaj let se je nato ukvarjala z alpinizmom, kasneje pa prešla v športno smer plezanja. Njeni vzponi so zapisani tudi v zgodovini ženskega alpinizma pri nas, saj je naredila tudi ene izmed prvih ponovitev nekaj klasičnih plezalnih smeri (v mešanih navezah). Med njimi Pajkovo streho v Ospu, ki je bila v tistem času največja previsna skalna smer na svetu.

 

Jože Leopold Kukec

»Moj življenjski opus se je končal z OPN, v katerega je vključen športno-rekreacijski park Osredek, ki bo nekoč eno pribežališče Novomeščanov. Prostora je dovolj za vse, ker so zasnove krasne. Smo preblizu mesta, da bi delali svojo cerkev, kulturni dom, gasilski dom ...« svoj pogled na mesto ubesedi Jože Leopold Kukec, eden glavnih krivcev za nastanek parka. V bogati karieri na področju družbenih, mestnotvornih dejavnosti se je vedno boril za dobro Novega mesta in iskanju pravičnih rešitev za soljudi. »Narejen sem tako, da ko sem bil občinski svetnik in zavezan določeni stranki, sem podprl tudi tiste ideje, predloge, ki so zrasle na dvorišču konkurenčne stranke. Jaz nisem sovražno razpoložen do nikogar, tudi ne kuham zamere. Kakšnih stvari res ne pozabim, ampak zamere pa ne kuham.« Je zakladnica zgodovinskih podatkov, anekdot in človek lepih besed. Mnogim se je trajno ohranil v spominu kot matičar, tako rekoč uradnik, ki mladoporočenca popelje čez poročno ceremonijo. Pa vendar on ni bil navaden birokrat. Njegove poročne slovesnosti so bile polne navdiha, romantičnih, optimističnih in toplih besed. Na vsako poroko se je posebaj pripravil, se osebno angažiral, in če se je le dalo, je z novimi zakonci preštudiral vse podrobnosti. Tako so bili njegovi nagovori zelo osebni, polni čustev in radosti. V ta ritual je prinesel življenje. Prav to je njegov značaj. Odlikujejo ga skromnost, dobrodelnost in pozitivni pristop. »Vesel sem, če lahko naredim kaj koristnega za družino in za širšo skupnost. Ne da ima odmev, ampak da je koristno.« Kot predsednik krajevne skupnosti je za novo leto vedno odšel peš po krajevni skupnosti in osebno voščil vaščanom vesele praznike ter jih razveselil s stenskim koledarjem ali z drugim priročnim darilom. Gesta, ki pove vse o tem človeku.

 

Marija Novak

Marija Novak je gospodarstvenica. Je direktorica podjetja Novak, izpušni sistemi, ki se ukvarja s proizvodnjo, servisom in montažo izpušnih cevi. Letos bodo praznovali že 35 let delovanja. So vzorno gospodarsko podjetje, ki raste počasi, vendar zelo uspešno. V prihodnjih letih bodo odprli nov obrat v obrtno industrijski coni Cikava. V mestu sta z možem začela bivati leta 1966, ko sta si zgradila hišo. Na tej lokaciji takrat ni bilo ne ceste ne elektrike. Leta 1976 je mož ustanovil podjetje, saj je imel zaradi lokacije (bližina Karlovške ceste) dolgoročno lepe možnosti za uspeh. Včasih je bil to skoraj najpomembnejši dejavnik za obstoj in razvoj podjetja. Soprog je bil kovinarske stroke in po srečnem naključju je kupil opremo v Mostu na Soči in tako začel dejavnost v Novem mestu. Tisti čas so bili s to dejavnostjo prvi v Novem mestu in širši okolici. V Jugoslaviji je veljal zakon, ki je določal, da imaš kot zasebno podjetje lahko zaposlenih največ 5 ljudi. Za njihovo dejavnost je bilo to izključno premalo, saj ne bi mogli zadovoljiti celotnega delovnega procesa. Zato sta se z možem odločila, da tudi ona odpre svoje podjetje, in to bi lahko rešilo kadrovske težave. Ko danes Marija pomisli v preteklost, bi se spet odločila za enako pot, čeprav nikakor ni bila lahka ali lagodna. Za uspešnost poslovanja so zagotovo krivi tudi njuni skrbni otroci, ki uspešno nadaljujejo družinsko tradicijo. Prosti čas preživlja v sodobno urejeni zidanici, kjer ob zaključku koledarskega leta priredi srečanje članov krajevne skupnosti in sogovornikov iz mestne občine. Vaščani jo poznajo kot osebo, ki ne glede na status, ki ga ima, ni nikoli izstopala ali se z njim hvalila. V svetu krajevne skupnosti dejavno sodeluje že 20 let in nikoli ni odrekla pomoči za udarniške akcije krajevne skupnosti. Pri njej si vedno dobrodošel.

Franc Urbančič

Barve so doma na Knafelčevi ulici pri slikarju Francu Urbančiču. Uokvirjena olja na platnu se nizajo iz ene sobe v drugo in nato še v celo skladovnico. Vseh ustvarjenih je prek 1500, danes pa krasijo dnevne sobe tako v Španiji, Franciji, Avstraliji, Združenih državah kot tudi v vsaki hiši v Žabji vasi. Intenzivne barve, nianse in motivi dolenjske pokrajine zaznamujejo njegovo platno. Slika krajino in kulturno dediščino Dolenjske, včasih pa pogleda tudi v Belo krajino. Kastelčev mlin, Otoški, Topliški, Seidlov, mlin v Žužemberku ... Cela zakladnica duha minulega časa se zbira na sliki kot fotografija, ki bi bila narejena tistega davnega leta, ko so bili mlini še v najboljši kondiciji. Takrat so bile fotografije še črnobele. Urbančičeve slike pa niso samo namišljene podobe neke preteklosti, so natančne kompozicije z naštudiranimi avtohtonimi detajli. »Tukaj je stal prvotni mlin. Novejši mlin je bil tule. Sedem koles je imel. Vidiš tukaj luknje za kolesa? Tukaj so žlebovi ...« podrobno opisuje mlin v Drašči vasi od nastanka vse do danes. Slikarstva se je učil iz literature, vsebinske elemente posameznega objekta pa prebira iz posameznih strokovnih člankov, etnoloških zapisov, fotografij in skic. Nič ni naklučje, vse je skrbno premišljeno in narisano, prav tako kot se je svojega dela lotil v sosednji tovarni IMV in kasneje v Adrii, v kateri je prejel tudi diplomo inovatorja za svoj kreativni donos v podjetju. Je član likovne sekcije Jutro pri novomeškem Društvu upokojencev in član Kulturno umetniškega društva Revoz, ki je edino tovrstno drušvo v Sloveniji, ustanovljeno v tovarni. To združuje literate, pevce in likovne ustvarjalce.

Justin Kranjčič

VASICA POD HMELJNIKOM Tam, kjer sem bil deček rojen, cerkvica stoji in ob cerkvici potočk tiho žubori, izpod hriba mrzel, čist po strugi priskaklja, v tej vasici, pod vinogradi sem bil doma. Nad vasjo nekdaj ponosno grad Hmeljnik je stal, zdaj od njega v spomin je le še zid ostal, streha ga pokriva, čuva zgodovino to, da se mlade še rodove, se ohranila bo. Skromnih hišic, s slamo kritih videti več ni, na tem kraju zdaj ponosna, lepa vas stoji, v tej vasi mladi, pridni, srečni so ljudje, v kraj domači, v kraj rodni vleče me srce, v kraj domači, Karteljevo vleče me srce. »Ali mora biti kaj lepšega na svetu kot to, da človek ljubo zdravje ima, ko fantič mlad svojemu dekletu posluša utripe njenega srca. Ne, ni lepšega, ni, to vemo mi, ki nam sreča ni bila mila in naša srca je ranila, ker moramo ležati v bolnici ...« deklamira svojo pesem Justin Kranjčič. Naslov pesmi je Golnik, kraj, kjer je preživel veliko mesecev svoje mladosti, saj je zbolel za tuberkulozo. Leta 1956 je bil dvakrat operiran, uspešno okreval, vendar postal invalid. Danes šteje dobrih 70 let, je poln življenja in kulturno zelo dejaven. Kot otrok si je želel postati živinozdravnik. Zaradi dela na kmetiji, vojaščine in kasneje bolezni je bil že prestar, da bi lahko odšel študirat. Veliko je bral razne strokovne literature, predvsem o naravoslovju. Najprej na Golniku, kasneje pa si je izposojal iz knjižnice v Novoteksu, v katerem je delal vse do upokojitve. »Prvo pesem sem napisal po vojni, prej sem samo kot otok mal klamfou,« se nasmeje. Poezijo je poznal malo, jezika se je naučil iz splošne literature in ponosno tudi pove: »Pri objavah v literarnih revijah so vedno pohvalili, da imam lepo rimo in da lektorji niso imeli kaj popravljat.« Deloval je tudi v vaškem gledališču v Karteljevem, danes pa poje tenor pri mešanem pevskem zboru Društva upokojencev Novo mesto. Nekatere pesmi so tudi uglasbili, eno celo Lojze Slak, s katerim prijateljujeta že od malih nog. Njegove pesmi se kljub bridkosti, tesnobi ali bolečini vselej končajo optimistično. »/.../ prišel bo dan, to mi dobro vemo, ko vsako od nas bo spet vesel, ko fantič mlad spet vriskal bo veselo in svoje dekle na srce prižel.«

Tone Dolinšek

Tone Dolinšek ima poleg družine še dve ljubezni. Eno so čebele, drugo pa golobi pismonoše. Odraščal je v sosednji Gotni vasi, nato pa se je priženil v Žabjo vas. Čebelarstvo je zanj hobi, ki pa je prazaprav način življenja, saj dela nikoli ne zmanjka. Spomladi in poleti je paša, jeseni in pozimi pa se je treba pripraviti na naslednjo sezono. Popraviti panje, najti lokacije in urediti polno malenkosti, ki pripadajo čebelarski dejavnosti. »Na kamionu imam 60 panjev. Prej smo vozili po Jugoslaviji, zdaj pa bolj po domačih krajih. Bizeljsko, Bela krajina, Kočevski rog, Dolenjska. Prej sem imel 2 kamiona, sedaj imam enega,« pojasni Tone. Za čebelarstvo se je zanimal že kot 6 let star otrok. Najprej je bil čebelar samo doma, zadnjih 25 let pa čebele prevaža. »Če bi v Žabji vasi postavili kamion, bi dobili mešani med. Tu rase jelka, hoja, nekaj akacije je v bivših vojaških skladiščih, splošno pa cvetijo bolj rožice. Tu med ni sortiran, kot na primer tam, ko hodim v Belo krajino. Takrat pretežno kostanj cveti in pridelam kostanjev med.« Za hišo pa ima postavljen tudi velik golobnjak, ločen na dva dela. V enem je moška populacija golobov, v drugem pa ženska. To so posebno vzgojeni golobi, ki priletijo domov. To pomeni, da jih odpeljejo na neko lokacijo in potem se golob vrne v svoj domači golobnjak. Ker so jih v zgodovini uporabljali kot neke vrste poštarje, se jih je prijelo ime pismonoše. V Novem mestu obstaja tudi klub ljubiteljev športnih in okrasnih golobov Pismonoš, katerega aktivni član je tudi Tone. V klubu skrbijo za izobraževanje in vzgojo članov ter za varovanje, opazovanje in preučevanje golobov kot ptičje vrste v naravi. Poleg tega se udeležujejo domačih in mednarodnih razstav in tekmovanj. Največja razdalja, ki jo je uspešno preletel Tonetov varovanec, je 750 kilometrov.

Jože Smole

Andrej Kastelic

 

»Mislim, da je kmetija blizu mesta definitivno prednost. Po novem lahko rečem, da je naša že kar v mestu. Tisti, ki ima idejo, se ne bo obremenjeval z lokacijo, vendar bo tam, kjer se bo našel, delal tisto nišo, ki bo uspela,« bi vam odgovoril Andrej Kastelic, magister zootehnike in nosilec kmetijske dejavnosti na domačiji, če bi ga gnjavili o nesmislu ohranjanja kmetije v mestnem naselju. Umirjen, pozitivno razgledan fant, ki je ravno postal očka, ima nešteto poslovnih idej. Nekaj so jih že uresničili, druge še čakajo na pravo priložnost. Kastelčevi so bili ena prvih kmetij z mlekomatom na Dolenjskem. Poleg proizvodnje mleka, jajc in cvička je njihova osnovna dejavnost tudi vzreja prašičev, goveda in kozic. Poleg tega vas lahko založijo še z novoletnimi smrekami, domačim zeliščnim likerjem ter vam omogočijo ogled kmetije. Kot selecionist v prašičjereji za celo Slovenijo je po srečnem naključju začel sodelovati s strokovnjaki po celi Evropi. Tako je pridobil veliko novega znanja in vpogled v sodobno kmetijstvo. Zaposlen je na Kmetijsko gozdarskem zavodu, ki deluje v okviru Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije. S kmetijo se ukvarja cela družina, želja pa je, da bi nekoč lahko odprli turistično kmetijo s prenočišči in celostno ponudbo domače pripravljene hrane. V kolikor jim to ne bo naklonjeno, pa razmišlja celo o manjši sončni elektrarni, kar je danes trend v zahodni Evropi in prinaša dolgoročne razvojne možnosti. Sicer pa, ko si boste natočili mleko, vedite, da je to avtohtono žabjevaško mleko, saj se krave pasejo izključno na posestih krajevne skupnosti Žabja vas.

Anica Župevec

 

 

 

 

Vaščani jo poznajo pod imenom Teta. Živi v prvi hiši na vogalu semafornega križišča. Hiša je že stara in do danes še nihče ne ve, kaj bo z njo. Že neštetokrat so obljubljali, da bodo križišče širili, s tem pa bi morali hišo podreti. In ravno zaradi tega je niso obnavljali in so čakali in čakali. Upravni mlini meljejo zelo počasi. Kmetijska dejavnost se je pri njih skoraj opustila, saj so zaradi bližine mesta prodali del posestva za gradnjo, novih primernih parcel za dejavnost pa je v bližini težko dobiti. V Žabji vasi so bile do nedavnega tri večje kmetije. Krnčeva, Župevčeva in Kastelčeva. Vsaka od njih je vaščane zalagala s svežim domačim mlekom. V kolikor ste hodili k Župevčevim, ste prinesli steklenico in Teta vam je natočila liter ali dva mleka, ki vas je v lončenih posodah čakal na hodniku. Smetana, ki se je nabrala na vrhu, je po navadi končala v štrudlu ali palačinkah. Najlepši spomini vsakega vaščana. Poleg mleka pa so bili otroci deležni še kosa kruha, ki ga je Teta pekla vsake nekaj dni. Odrezala je dober krajec in na poti domov si glodal še toplo skorjico doma narejenega hlebca.

Stane Prešeren

 

 

 

 

»Jaz sem odvisnik,« resno pove Stane Prešeren. »Od vremena,« doda in se veselo zasmeje. Pri njih se boste vedno nasmejali do ušes, saj zbadljivih hudomušnih pripomb nikoli ne zmanjka. Hiša družine Prešeren je nekoliko odmaknjena od naselja, čeprav stoji tam že od nekdaj. Mogoče bi bilo bolje reči, da jih strnjeno naselje še ni požrlo. Cesta mimo njih je bila nekoč glavna pot iz mesta proti Beogradu. Ko je po vojni prišel naokoli sam maršal, je v gozdu naokoli mrgolelo policistov. Prešernovi imajo drevesnico, kjer gojijo sadike sadnih in drugih dreves. Na koncu posesti pa boste zagledali veliko nagnjeno stoletno vrbo, ki ji pravijo Napoleonova. »Ime je dobila po govoricah, ki so šle od ust do ust. Kot strokovnjak lahko rečem, da je toliko stara. Al to je velika vrba, samo je votla, zato je nemogoče letnico dokazat. 200 let ima zagotovo.« Stane poskuša podtakniti tudi podmladek na obstoječem mestu, vendar je zemlja tu tako izčrpana, da se noben ne prime. Če bi ga zasadili nekaj deset metrov stran, bi se prijel. »Tlele doma mi zrastejo ko plevel na vrtu, samo kol zabiješ pa rastejo.« Vendar pa je Stane med nežnejšem spolom poznan predvsem po svojih orhidejah. Ta zabaven gospod ima v svoji zbirki prek 300 različnih orhidej, popisanih z botaničnimi imeni, ki jih intenzivno zbira zadnjih 20 let. Nekaj jih je pripeljal celo iz Južne Amerike, kamor so šli z društvom ljubiteljev orhidej na strokovno ekskurzijo. Je prava mala enciklopedija orhidej, pozna vse skrivnosti, nekaj pa jih je pripravljen tudi deliti z ostalimi. »Ženska vpraša: Kaj čm nardit? Mi je mož dal za rojstni dan orhidejo, zdej mi pa crkuje? Pa pravm: Sej boš mela spet rojstn dan.«

Emil Pureber

 

 

 

 

Emil Pureber, splavar in zbiratelj žabjih skulptur, je doma v Žabji vasi od vedno. Kot otrok je živel ob sedanji Šentjernejski cesti. Na današnji lokaciji, Na lazu, pa so imeli njive in pašnike za krave. Zaposlil se je na Ljubljanskih mlekarnah v zbiralnici mleka na Bajnofu pod Trško goro. Njegovo glavna okupacija prostega časa predstavlja pirografija, vžiganje v les. To je risanje s pomočjo električnega transformatorja, kamor je pripet neke vrste svinčnik s kovinsko cekas žico. Na svetlo leseno podlago s pomočjo električnega toka, ki segreje kovino, vžiga linije in sence poljubnega motiva. Njegovi motivi so v glavnem slovenska kulturna dediščina. Stare hiše, gradovi, cerkve, Jakčevi pogledi na Novo mesto. Uporablja mehkejši les, kot so lipa, breza ali topol. Na svetlejšem lesu pride slika do izraza zaradi kontrasta. Talent za risanje je spoznal že v osnovni šoli, kjer ga je opazil učitelj tehničnega pouka iz osnovne šole Ljubo Žagar. Kasneje je to malo zanemaril, ker enostavni ni bilo časa. Otroci, družina, zakon, vojska, služba in delo. Ko se je upokojil, je začel ustvarjati bolj intenzivno. Dela počasi v tišini, tudi pozno v noč. V ozadju se sliši klasika, prav potiho, da ne zmoti koncentracije in mirne roke. Napake se ne da popraviti. V tej tehniki se les deformira enkrat za vselej. Je pravi lokalpatriot, saj ima tudi na svojem logotipu žabo.

Brigita Judež

»Rabimo otroške igrišče,« izstreli kot iz topa. »Trenutno je tukaj od 30 do 40 otrok, čisto majhnih, osnovnošolskih. Najbrž smo ena redkih krajevnih skupnosti, ki nima igrišča.« Brigita Judež je mamica 4 otrok in bi ji bilo kar verjeti na besedo. Partner Božo je iz prejšnjega zakona prispeval še enega, tako da se imajo doma zelo veselo. Igrajo se na vrtu ali pri sosedovih, hodijo na sprehode v gozd, kaj več pa žal to okolje ne nudi. »Mogoče nismo volilno tako močna enota, da bi se v Žabji vasi naredilo igrišče,« skomigne. Veseli jo, da je blizu mesta, dobrih 10 minut sprehoda do mestnega središča v eno smer in 2 minute do gozda v drugo smer. Skrbi jo bodoča obvoznica. »Na eni strani že imamo tovarno Revoz, sicer smo se živeti z njim že navadili. Vizualno me ne moti, skrbijo me tiste emisije, ki jih ne vidimo.« Problem prometa pa nikakor ni problem za njunega sina, ki v dveh urah našteje prek 50 tovornjakov – in zanj je to balzam za oči in ušesa. »Nekoč smo poleg košarkarskega igrišča (danes je tu bencinski servis OMV) imeli hišo krajevne skupnosti, kjer so bili tudi žuri in razna javna praznovanja. Ne vem, kako to, da je zamrlo. Je pa res, da je bilo zelo odročno. Še pločnika ni bilo do tam,« se spominja svojih najstniških let. Sicer ne hodi po kafičih, pa vendar predlaga, da v kolikor hočete srečati staro žabjevaško klientelo, morate zaviti v bife KZ Krka. V Veroni ne boste srečali nikogar od staroselcev.

 

 

 

 

 

Objavljeno v Foto