Manca Košir predstavila svojo novo knjigo Žareti upanje

»Toliko sem napisala, saj še sama ne morem verjeti«, se je v literarnem večeru začudila Manca Košir, ko je Jadranka Zupančič v uvodu prebrala njeno obsežno bibliografijo. Večino te je ustvarila ponoči, saj ima le takrat mir in sposobnost koncentracije. Tudi sedaj kot najmlajša upokojenka piše, ko se stemni, če ji čez dan zmanjka časa za pripravo njenih kolumn. Tako je bilo tudi na zadnje, ko je po vseh opravljenih obveznosti iskala navdih in vzela v roke knjigo Johna C. Parkina, Kurc gleda in beseda je stekla. »Potem nisem imela več težav napisati celo ‘klinc gleda’«, je razložila eno od svojih sprostitvenih tehnik in s tem še posebej nasmejala članice novomeškega kluba Beremo z Manco Košir. Na življenje je potrebno gledati z distanco do problemov, je poudarila in izpostavila največjo težavo Slovencev – sposobnost sproščanja. »Poglejte našo upodobitev Jezusa! V Južni Ameriki je njegova podoba popolnoma drugačna, sproščena in ljudje se pod njegovo podobo veselijo!«

Na vprašanje, kdaj lahko pričakujemo njen roman, je karseda hitro odgovorila, da za kaj takšnega potrebuje človek čas. Pri tem pa izpostavila razliko med moškim in ženskim ustvarjanjem – ko moški piše, je to božansko dejanje, če ženska, pa nebodigatreba opravilo. »Ženska lahko piše, ko dobi lastno sobo«, je dejala in ona je nikoli ni imela.

Ta večer je opisala tudi svojo pot do prostovoljke v Slovenskem društvu Hospic. Na zadnji poti je spremljala slovenskega pisatelja, dramatika in esejista Marjana Rožanca in ob tem spoznala Metko Klevišar, ki jo je naučila pomembnosti spoštovanja človekovega dostojanstva vse do zadnjega trenutka življenja. Začutila je, da je bila vpoklicana in po uspešnem opravljenem izpitu je del njenega vsakdana namenjen spremljanju umirajočih.

Spregovorila je tudi o svoji televizijski karieri in življenju profesorice na Fakulteti za družbene vede. Prav zaradi tega, ker vedno posluša svoje srce se je odločila, da zapusti akademsko okolje, saj se nikakor ni strinjala z bolonjsko reformo, ki je po njenem mnenju brez prave vsebine.

Najraje ima preproste ljudi in otroke, saj najprej začutijo srčnost sočloveka – preprosto srce govori iz srca v srce, je pojasnila.

Ob zaključku pogovora je razložila tudi svoj vstop v Cerkev. »Krstila sem se, ker verjamem, da je Bog ljubezen in ljubezen je Bog in jaz vsak dan delujem iz tega«.

Vsestranska Manca Košir bi lahko ta večer odstrla še marsikatero zgodbo svojega življenja, saj v njej, kot se je sama izrazila, živi filozof, ki se stalno čudi in jo spodbuja k nenehnemu raziskovanju. Je iskrena, neposredna in dobrodošla kamorkoli jo pot zanese. Tako je bilo tudi v četrtek, 21. aprila, v Knjižnici Mirana Jarca Novo mesto, ki je v družbi svojih najbolj zvestih bralk predstavila svojo novo knjigo Žareti upanje: izbor esejev 2009 – 2010.

http://india…..ner.com

Objavljeno v Dolenjska