Komentar U. Lubeja o minulem letu: Kako smo z ladje prišli v votlino

Ko smo si pred letom dni izmenjavali čestitke, smo si v glavnem želeli, da bi bilo leto 2010 le nekoliko srečnejše od leta 2009, ki je bilo prvo polno leto najhujše svetovne krize po drugi svetovni vojni. Kriza je izbruhnila septembra 2008, ko je počilo v nekaterih zahodnih bankah, ki so bile povezane z nepremičninskim balonom. Kako močno je povezan današnji svet, so nazadnje občutili delavci raznih gradbenih in drugih podjetij, ki za nekega Lehmana verjetno še nikoli slišali niso, so pa zaradi neznanskega pohlepa, ki vlada v metropolah, izgubili delo in mnogi med njimi tudi prihodnost.

Ob prelomu lanskega leta se je govorilo v glavnem v tem, ali nas boljši časi čakajo spomladi 2010 ali šele jeseni 2010. Nič od tega se ni zgodilo. Politiki tako danes previdno govorijo o počasnem »prebujanju«. Krizi pa v resnici ni videti konca, le prelaga se iz enega sistema v drugi. Leto 2009 je bilo zaznamovano z državnim reševanjem usode bankirjev. Reševali smo tiste, ki so nas pognali v pekel. Leto 2010 je zaznamovano z reševanjem držav (tokrat plačujemo neposredno državljani). Države, ki so z zatiskanjem oči dopustile, da so se v finančnem in nepremičninskem sektorju dogajale stvari, ki so svet vrgle s tečajev. A pri tem je zanimivo opazovati bistvene razlike pri obeh reševanjih: medtem ko lahko vodilni bankirji s pomočjo državnega denarja še naprej živijo na veliki nogi, države zategujejo pasove na ta način, da se položaj državljanov izrazito slabša: podaljšujejo se delovne dobe, znižujejo se plače, ukinjajo ali zmanjšujejo se socialne pravice. Banke ne smejo propasti. Tudi države ne smejo propasti. Lahko pa propade ta ali oni posameznik, ta ali ona milijonska množica ponižanih, razžaljenih in obubožanih.

Predpostavimo, da bo gospodarske krize v resnici enkrat konec. A kaj bo prineslo prebujenje? Kaj bo prinesel konec negotovosti? Borzni indeksi bodo spet začeli rasti, brezposelnost bo začela padati.

Začeli se bodo novi investicijski cikli, s tem pa se bo že pripravljal teren za naslednji zlom.

Bogokletno vprašanje: je to kroženje istega največ, kar je sposobno človeštvo? Je ta kapitalistično-demokratični horizont zadnja točka, na kateri stojimo ali pademo? Razkritje diplomatskih depeš, do katerega je prišlo po zaslugi svetovljanskega poguma spletnih »teroristov«, kot jih imenuje ameriški režim, ne odgovarja na omenjeno vprašanje, vsekakor pa daje dodatne razloge za to, da modre glave začnejo resno razmišljati o alternativah.

Kaj razkrivajo depeše? Pravzaprav nič novega. Nič, česar ne bi že vedeli. O tem so si drzni poznavalci enotni. Ampak to vendar vemo že od Platona. Ta grški filozof je živel v času, ki je v marsičem podoben današnjemu svetu. Živel je v času hude krize grške demokracije. In nič kaj dobrega mnenja ni imel o njej. Demokracijo je primerjal z ladjo, na kateri so lastnik ladje in pomorščaki. Lastnik ladje o tem, kako se krmari, nima pojma. Vodenje ladje zato zaupa tistemu izmed pomorščakov, ki ga prepriča, da je za to najbolj usposobljen. Seveda to pripelje do tega, da se pomorščaki ne ukvarjajo več s tem, da bi se priučili upravljanja ladje, ampak se učijo predvsem tega, kako se čim bolje pripraviti na nastop pred lastnikom ladje. Pri tem uporabljajo trike, na primer z opijanjem lastnika ladje. Demokratična ladja (predstavlja državo, lastnik ladje je ljudstvo) se zaradi prepričljivih, a hkrati nesposobnih pomorščakov seveda slej ko prej raztrešči na čereh. A Platon gre v svoji analizi demokratične družbe še naprej. Stanje skupnosti ponazori s priklenjenci v votlini. Ti, vpeti v okove, od rojstva naprej bulijo v steno, na katero jim nekdo, ki stoji za njihovim hrbtom, projicira podobe. Priklenjenci gledajo sence, verjamejo pa, da gledajo resnične stvari. Gledajo lutke, čeprav mislijo, da gledajo resnične ljudi. Prepirajo se o podobah, čeprav se resnica dogaja za njihovim hrbtom. In Platonova prispodoba govori o osvobojencu, ki se mu uspe osvoboditi okov in priplezati do resnice zunaj votline. Ko se vrne, mu seveda nihče od ujetih ne verjame. Imajo ga za norega, predvsem pa škodljivega. Ubijejo ga.

Kdo smo torej mi, ljudje? Smo lastniki ladje ali priklenjenci v votlini? Kdo je Julian Assange, ustanovitelj WikiLeaksa? Je eden od pomorščakov ali osvobojenec, ki ga je treba uničiti, skupaj z vsemi, ki razkrinkavajo zrežirano realnost votline sodobnega sveta? Kdo so Obama, Merklova, Ban Ki-moon, Pahor in ostali »voditelji«? So to resnični ljudje, pomorščaki ali zgolj lutke v rokah nevidnih sil? Sence, ki plešejo po nareku neznanih?

Park v vsakem primeru želi vsem svojim bralcem, da bo leto 2011 vendarle začetek plezanja. Vendar ne le plezanja iz krize (v novo krizo). Ampak začetek težavnega plezanja iz votline. Upajmo samo, da ne bomo spet pristali na ladji. Pa srečno!

Objavljeno v Aktualno, Komentar