Komentar F. Keka na aktualne politične dogodke: Slovenija potrebuje oranžni cunami

Slovenija potrebuje stranko, ki si upa preprečiti tajkunske kredite, ki zagovarja odvzem premoženja, ki zmanjša sejnine, ki sankcionira nadzornike in direktorje, ki si upa povprašati o smiselnosti milijardo dvesto milijonov vrednega posla v Šaleški dolini in okoljski oporečnosti tistega v Tržaškem zalivu … To je oranžni cunami, ki ga Slovenija potrebuje.

»Takole bomo!« so dejali partijski funkcionarji v ponedeljek zjutraj na partijski koordinaciji in gospodarstvu razdelili naloge (»Toliko bo dala vaša tovarna za ta šport, toliko za onega, podprli bomo planinsko društvo, srečanje pravovernih, preverili direktorja, povedali učiteljici, da ne more iti k polnočnici, saj v tem primeru njeno osebno prepričanje ni usklajeno s tistim, kar razlaga učencem …«). Bili so časi, ko je bilo vse jasno in ljudstvu ni bilo treba (niti ni bilo zaželeno) razmišljati. Če pa že kdo je, in to ne v skladu z edino družbeno-politično usmeritvijo, je bil pač podvržen redefiniranju svojih stališč. In kakšen se je do gole resnice dokopal tudi na Golem otoku.

Prišla je demokracija. Gospodarstvo ni več le poslušalo navodil, liberalizem je bil vedno bolj neo, premoženje se je delilo na novo. Veliko rabot je bilo preprečenih, marsikatera ne. Kapital je začel delati hitreje od politike, ki se je z novimi zakoni prepočasi poskušala prilagajati novim razmeram tržnega gospodarstva. Mnogi so ta prehod izkoristili (ne glede na ideološke poglede iz preteklosti). Še zeleni so vedno bolj postajali zeleni le po barvi dolarskih bankovcev. Še stranka mladih je bila mlada toliko, kot je bila Ljudska republika Kitajska ljudska in Nemška demokratična republika demokratična.

In prišli smo v sedanjost, ko tržno gospodarstvo ne deluje le na področju gospodarstva, pač pa prevladuje tudi nad poljem politike. Prevladuje politika, ki je odvisna od vtisa, ki ga daje volivcem, in ji je od lastništva Mercatorja bolj pomembno lastništvo Dela. Kajti volivcem je treba dejanja, ki jih vodi kapital, s pomočjo medijev predstaviti kot pravilna, za ljudstvo koristna. In če je treba, bo neka ustanova proizvedla raziskavo, ki bo dala rezultate, ki ustrezajo investitorju, ki je obenem naročnik in plačnik raziskave. Mediji bodo to že ustrezno pokrili, saj so vendar na trgu in je njihovo izhajanje odvisno od oglasov, za katere bo nekdo poskrbel ali pa ne. In če je neki projekt vreden najprej 600 milijonov evrov, po pol leta milijardo dvesto (pa morda še kakšnih 300 milijonov več), se bo v tej množici menda ja zagotovil kakšen milijonček evrov za lobiste in njihove dejavnosti, da bodo ljudje razumeli, da TEŠ 6 nujno potrebujemo ne glede na to, koliko stane, saj bomo brez njega v trdni temi premraženi, celo brez možnosti, da si napolnimo mobilni telefon.

Mogoče je utopija, da nekdo razmišlja, da je možno zagotoviti preverbo optimalnosti oziroma smiselnosti gradnje TEŠ 6. Gregor Golobič si je upal dregniti v ta, verjetno še zadnji Obrovac jugoslovanskega realsocializma, ki bi imel za posameznike (ki hočejo ta projekt nekritično peljati po začrtani poti) povsem nasprotne učinke od tistih, ki bi jih ta investicija prinesla že itak obubožani državi. Svojega kolega v vladi, takrat najpopularnejšega ministra, je Golobič vprašal, ali je prepričan oziroma ali ima dovolj podatkov, da je ta projekt smiseln. Minister Lahovnik je zamahnil z roko, češ – zatečeno stanje, saj so prejšnji podpisali, naj gre dalje (pa še proti lastni dolini ni najpopularneje nastopati). Golobičevo vztrajanje pri prevetritvi in ugotovitvi smiselnosti projekta so sponzoriranci seveda obrnili v zgodbo, da oranžni predsednik to počne, ker hoče Ultri zagotoviti posel. In kar koli se bo zgodilo, bo seveda zadaj »pokvarjen interes Golobiča«. Če bo razmislek, da je bolj smiselno obnoviti bloka 4 in 5, bo to seveda zato, ker »bi baraba rad lomastil po štirki in petki, ker si ni uspel zagotoviti posla pri TEŠ 6« (če odmislimo račun za 1500 evrov + DDV, ki ga je avgusta Ultra izstavila TEŠ, ko je slednji po telefonu naročil neko zadevo). Če bo govora o zunanjih vlagateljih (če bo sindikat lastnikom ta razmislek dopustil), bo to kajpak zato »ker bo to Ultra speljala prek nekega tujega partnerja«.

Veliko bolj enostavno bi se bilo ne vtikati v zadeve, v katerih imaš za nasprotnika močnega, kapitalsko mogočnega nasprotnika. Vendar ali bi bila ta drža za državo koristna?

Slovenija potrebuje stranko, ki si upa preprečiti tajkunske kredite Bavčarju in Šrotu, ki zagovarja odvzem premoženja, pridobljen na kriminalen način, ki zmanjša sejnine nadzornikom v javnih podjetjih, ki sankcionira nadzornike in direktorje, ki so si kljub novemu zakonu izplačevali preveč, ki si upa povprašati o smiselnosti milijardo dvesto milijonov vrednega posla v Šaleški dolini in okoljski oporečnosti tistega v Tržaškem zalivu, ki si upa javnim delavcem povedati, da je prav, da pri plačah delijo usodo ostalih državljanov, ki si upa spreminjati zakon o RTV, čeprav sedanji ustreza vsakokratni oblasti oziroma največjim strankam, ki zahteva čimprejšnji umik slovenskih vojakov iz Afganistana … To je oranžni cunami, ki ga Slovenija potrebuje!!!

Ni pa lahko. Ministrica Radičeva ima ponudbe za potovanja v daljne dežele in tiste nekaj metrov pod zemljo. Okoli njenega domovanja imajo policisti poostren nadzor, učitelje njenih otrok pa so opozorili, naj bodo nekoliko bolj pozorni. Da o situaciji Gregorja Golobiča niti ne govorim.

Upam. (Čeprav bi bilo dosti laže reči – »U p. m.«). Naj živi in preživi oranžni cunami.

Pripis uredništva: Franci Kek je poslanec (ZARES), izvoljen v volilnem okraju Novo mesto II.

Objavljeno v Aktualno, Komentar