Bogdan Miklič: Romski komentar

Romi, ki živijo v Sloveniji, so v skladu s tradicijo z različnimi prireditvami, s srečanji, z okroglimi mizami in s sprejemi pri najvišjih predstavnikih države obeležili svetovni dan Romov, ki ga slavijo v spomin na 8. april 1971, ko je v Londonu zasedal prvi svetovni romski kongres. Od takrat imajo Romi svojo himno, grb, zastavo in se uradno imenujejo Romi (prej so bili Cigani). Svetovni dan Romov/Svetovno dive Roma je za Rome poseben dan v letu, ko se pokažejo s svojo romsko kulturo, z nošo, s plesi, ko lahko s ponosom recitirajo romsko poezijo in povedo: »Mi smo Romi.«

Eden osrednjih dogodkov ob dnevu Romov je na našem območju potekal v dvorani Kulturnega centra Janeza Trdine v organizaciji Zveze Romov Slovenije in Društva za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto. Nastopili so prekmurski in dolenjski glasbeniki, plesalci in recitatorji. Govorniki so imeli polna usta besed z željami po napredku, po uspehih, napredovanju in opozarjali na večne probleme romskega življa, ki so pretežno povezani z izobraževanjem pripadnikov romske skupnosti. Potrebujemo izobrazbo, kajti le izobraženi in osveščeni Romi se bodo lahko zaposlili in s tem upirali segregaciji in diskriminaciji.

Podpredsednik Zveze Romov Slovenije Bojan Tudija je priznal, da ima vsak romski starš rad svojega otroka in je zanj pripravljen narediti vse, seveda predvsem v materialnem smislu, toda to ne bo dovolj. Otroke bo treba spodbujati k učenju, da bi bili uspešnejši in bi dosegli več kot njihovi starši. Kot je dejal, je le to prava formula in najboljša naložba za prihodnost, če bi želeli nekoč imeti ob sebi ministra za šolstvo, zdravnika ali pravnika, na primer, ki bo izhajal iz romske sredine … Le v tem primeru bodo Romi laže uveljavljali tisto, kar jim pripada, kar jim gre, da postanejo enakovreden člen naše družbe. Lepo je slišati podatke, da se tudi na našem območju veliko romskih otrok vključuje v osnovne šole in predšolsko vzgojo, prvi Romi so vključeni celo v srednje šole, česar v preteklosti vsaj na Dolenjskem nismo bili vajeni.

Po nekaterih podatkih je v Sloveniji od 7000 do 10 000 Romov, največ jih je v Prekmurju ter na Dolenjskem in v Beli krajini. Ugotavljamo, da so Romi postavljeni na obrobje družbe … Precejšen del Romov še vedno biva v težkih in negotovih socialnih razmerah zaradi revščine, neizobraženosti in diskriminacije. Zaposlenih je le peščica, največ Romov je odvisnih od socialne pomoči države. Poleg vsega, da je stanje še slabše, pa so Romi deležni še diskriminacije.

Slovenija sodi med redke države, ki so poskrbele za normativno ureditev položaja Romov, država je pomagala na področju organiziranosti in politične zastopanosti v občinskih svetih t. i. romskih občin. Pohvalimo se lahko z zakonom o Romih, 14. marca letos smo dobili 5-letni nacionalni program ukrepov za Rome, zdaj bo potrebno še praktično izvajanje tistega, kar je zabeleženo znotraj dokumentov. Pričakovani cilji ukrepov so na področju izboljšanja bivalnih pogojev, izobrazbene strukture in povečanja števila zaposlenih Romov. Če se bodo izboljšali Romi, bo boljša tudi slovenska družba, saj pravijo, da se zadovoljstvo državljana lahko meri le po zadovoljstvu njenega najšibkejšega člena. Če bi se bolje poznali med seboj, če se ne bi odtujevali drug od drugega, bi bilo lahko manj predsodkov, manj napetosti in več sožitja. Res je namreč, da živimo blizu, drug poleg drugega, a smo si zaradi različnih ločnic, kulturnih razlik in družbenih razhajanj iz preteklosti in sedanjosti pogosto še zelo daleč.

Ko razmišljam o Romih, me še vedno boli, čemu vendar moramo pri Romih sploh govoriti o avtohtonosti. Vsi Romi so avtohtoni, saj vendar niso padli z Lune! Vsi Romi so prišli iz Indije, se preseljevali in ustalili na določenih lokacijah. Zato se mi zdi tako tuje govoriti o avtohtonih in neavtohtonih …, pa četudi so prišli s Kosova ali iz Makedonije, Velenja ali Škocjana (ki, zanimivo, ni romska občina). Vsem je skupna romska kri, vsi so temne polti, vsi so Romi, eni in edini, saj so Romi konec koncev edini narod, vselej ponižani in preganjani … Kakor koli obračamo, Romi so največja evropska manjšina, ki nima svoje države.

Če želimo, da se bodo Romi hitreje vključili v družbo, mora tudi večinski narod romskemu stopiti naproti. To bo edina in najbolj zanesljiva pot, da bomo kljub nekaterim razlikam in upoštevanju enakovrednosti zaživeli drug ob drugem in drug z drugim.

Za krepitev romske skupnosti, da bo lahko kos izzivom sodobne družbe, bi se morala v osnovi poenotiti še skupnost, ne pa da se na vsakem koraku čutijo razhajanja glavnih akterjev romskega vodenja, da se čuti slaba volja v najvišjem organu sveta romske skupnosti in sploh med romskimi funkcionarji … Če bi bilo manj zamer in večja predanost reševanju stanja namesto medsebojnega obtoževanja, bi se romski skupnosti pisala precej boljša prihodnost … Več bi bilo narejenega na mnogih področjih … Romi bi imeli boljše življenje!

Objavljeno v Aktualno, Komentar