Angel Igov, pisatelj: Pišem o drobnih čudežih in izrednostih vsakdanjega življenja

Angel Igov se je rodil leta 1981 v Sofiji. Je pisatelj, prevajalec, kritik in novinar. Študiral je angleščino in teorijo književnosti na sofijski Univerzi St. Kliment Ohridski, nadaljeval pa na Univerzi Routhempton v Londonu. Objavil je dve knjigi kratkih zgodb: Sreshti na patya (Srečanja na poti, 2002) in K. (2006). Prva zbirka je dobila državno nagrado juzhna prolet za prvenec, dobil pa je tudi državno nagrado Rashko Sugarev za kratko zgodbo in nagrado Boyan Penev za literarno kritiko. Objavlja v številnih bolgarskih časopisih in je redni kritik v časopisu Kultura in na TV 5x Riechter. Poleg tega vodi pogovorne oddaje na različnih radijskih postajah. Z nekaj mladimi bolgarskimi pisatelji je začel projekt Liturne, nenapovedana branja literarnih del na prometnih mestnih trgih ali javnih parkih. Je član neformalne mreže evropskih pisateljev, novinarjev in intelektualcev Mind Europe.

Pa začniva na začetku. Zakaj si postal pisatelj?

Odgovor je zelo preprost: ne vem. Zagotovo pa to ni bila zavestna odločitev. Dom, v katerem sem odraščal, je bil poln knjig, povsem očaran pa sem bil tudi nad očetovim pisalnim strojem. Še preden sem se naučil pisati, sem že zahteval liste papirja in potem na njih tipkal besedo enciklopedija. V osnovni šoli so bili spisi in članki za šolski časopis zame le druga vrsta zabave, prav tako zanimiva kakor nogomet ali kakšna druga popularna otroška igra. V srednji šoli sem začel pisati poezijo kakor mnogi drugi v tej starosti, a sem kmalu ugotovil, da ni kaj prida, in sem poskusil s prozo In se je nekako izšlo. Od takrat naprej ves čas pišem …

Kako je biti pisatelj v Bolgariji?

Kot pisatelj si v Bolgariji prepuščen samemu sebi in ti je dovoljeno početi najbolj čudne stvari, če si to želiš, ne moreš pa pričakovati veliko podpore od države in od kar nenadoma neoliberalne družbe. Posledično je le malo bolgarskih sodobnih pisateljev uspešnih v svoji državi, čeprav je znotraj tega ceha družbeno življenje zelo intenzivno in svoje kolege pisatelje lahko vsaj dvakrat na reden lahko vidiš na različnih predstavitvah knjig ali kakšnih razpravah. Univerze so bile zelo pomembne pri ohranjanju zanimanja za literaturo in so pogosto zagotavljale delo učitelja za pisatelje, vendar pa je to vodilo k preveč intelektualističnemu literarnemu toku v bolgarski literaturi v devetdesetih, ki jo danes izziva zahteva po instant literaturi. Kot je to v navadi, menim, da resnica leži nekje na sredini. Poskušam pisati na način, ki je všeč meni, da sem najprej jaz zadovoljen, čeprav sem pogosto presenečen, da je moje pisanje všeč drugim ljudem celo bolj kot meni. Medtem ko je bilo v devetdesetih letih bolgarskim pisateljem težko najti založnika, so po letu 2000 vodilne bolgarske založbe pokazale veliko zanimanje za »domačo proizvodnjo«. Še danes težko razložim to nenadno spremembo v odnosu do domačega avtorja, pravzaprav mi sploh ni popolnoma jasno, zakaj je do nje prišlo. Kar pa se tiče dejstva, da je Bolgarija postala članica EU, pa menim, da to za pisatelje ni prineslo nobenih sprememb, le da je pri nekaterih morda zraslo upanje za prevod v tuj jezik. Ampak upanje je žal lažno, bolgarska književnost se ne prevaja nič več ko prej, eden od razlogov za to pa je po mojem mnenju vsekakor nepripravljenost državnih ustanov za razvoj fokusirane in zanesljive kulturne politike.

O čem pišeš?

O čem pišem, je vprašanje, ki ga nikoli nisem maral. Če bi pisal o 2. svetovni vojni ali morda o življenju na Marsu, bi to z lahkoto povedal, vendar pišem o drobnih čudežih in izrednostih vsakdanjega življenja navadnega človeka. Včasih ko poskušam pojasniti, da pišem o svetu, ki obstaja tik ob našem, ljudje pokimajo, da razumejo. »Aha, znanstveno fantastiko pišete.« In potem se neham truditi s pojasnili. V svoji prvi knjigi me je zanimalo groteskno, večina mojih literarnih junakov je bila namerno karikirana. Zdaj pa me mnogo bolj zanima človek kot človek sam po sebi. Ampak če sem iskren, pišem verjetno zaradi ljubezni do besed pa ljubezni do jezika; pa zven besed, recimo ritem določene fraze, je tudi zelo pomemben zame.

Kakšno je založništvo v Bolgariji?

Založništvo v Bolgariji je paradoks. Naklade in prodaja so nizki, novih naslovov pa je vsako leto ogromno. Skoraj vsak dan se izda knjiga, ki bi jo z veseljem prebral. Bolgarija ima dolgo in lepo tradicijo prevajanja in določeni strokovnjaki celo trdijo, da je bila tako srednjeveška kakor sodobna bolgarska literatura rojena s prevajanjem, najprej s prevajanjem kanoničnih bizantinskih tekstov, kasneje pa s poskušanjem »zgrabiti kolikor se le da zabavnih, koristnih in moralnih« knjig iz že razvite evropske tradicije. Današnje bolgarske založbe so še vedno zelo dejavne v prevajanju tujih avtorjev, poskušajo prevesti tudi tisto, kar za časa komunizma ni bilo prevedenega (knjige kakor Ulikses Jamesa Joycea ali Človek brez kakovosti Roberta Musila so bile v bolgarščino šele pred kratkim prevedene), seveda pa z zanimanjem spremljajo tudi svetovno knjižno produkcijo in reagirajo zelo hitro.

Veliko potuješ …

Rad potujem, zelo rad pa tudi ostajam doma. V Bolgariji obiskujem planine in gozdove, v tujini pa odkrivam mesta. Nekoč sem spoznal Angleža, ki je dejal, da bi morali ljudi z zakonom prisiliti, da bi potovali. Zdelo se mi je čudno, da kaj takšnega reče Anglež iz delavskega sloja, ampak ideja se mi zdi čudovita – potovanja, spoznavanja drugih ljudi, držav in kultur neverjetno širijo tvoja obzorja ter zaznavanja in ti pomagajo postati boljši in bolj toleranten prebivalec lastne države. Potoval sem že po skoraj vsej Evropi, a me še vedno čaka ogromno držav, da jih spoznam. Seveda, če želiš potovati pravilno, moraš imeti čas. Pravo potovanje, na katerem kar vidiš kilometre, ki ostajajo za tabo, je eno, skoraj teleportacija z letalom pa je nekaj povsem drugega. Ampak čas je danes tako luksuzna dobrina …

Slovenija …

Slovenija ima sloves tihe, organizirane in visoko razvite države z zelo lepo naravo, in ko sem tukaj preživel skoraj mesec dni, lahko rečem le, da je vse to res. Zame kot Bolgara je zanimivo tudi to, da mi je kot država zelo zelo blizu in hkrati zelo zelo oddaljena. Slovenija je država, v kateri kot v Bolgariji govorite južnoslovanski jezik, je država, ki je bila del države, ki je mejila na Bolgarijo … In čeprav ste Slovenci podobno kot Bolgari stoletja živeli kot manjšina v ogromnem večnarodnem imperiju, drug o drugem vemo zelo malo, naša življenja in razvitost obeh držav se močno razlikujejo. Všeč mi je Novo mesto. Ima čudovit zgodovinski center in še bolj čudovito reko. Ker prihajam iz mesta, ki ima med delovniki skoraj 2 milijona prebivalcev, je zame Novo mesto seveda mirno in počasno mesto, kar pa zelo ustreza delu, zaradi katerega sem prišel. V Situlo sem za mesec dni prišel v Gogin pisateljski apartma pisat roman z grškega Rodosa, kjer sem bil tudi en mesec. Spoznal sem, da je to verjetno najboljši način za napisati knjigo, v tujini, stran od tvojega običajnega življenja, dobesedno potopiti se v pisanje. Roman sem dokončal, odhajam domov, ampak v Slovenijo se zagotovo še vrnem kot turist s prijatelji. Vaše gore in gozdovi dobesedno začarajo!

Objavljeno v Aktualno, Intervju