Park extreme: Zanimivo, zanimivi

To, da sva s Klemijem pred leti kupila Ladkota, je obče znano dejstvo. Pa koliko veselja nama daje, tudi. Mislim, kar sva ponosna lastnika tega ruskega stroja, sva kot človeka zelo napredovala. Sploh povedati ne morem (predvsem zaradi omejenega prostora), koliko sva se z njim in zaradi njega že naučila. Res! Popraviti znava že stvari, za katere sploh nisva vedela, da obstajajo, kaj šele, da se tudi kvarijo. Pa tudi intelektualno nama postavlja prav zanimive izzive, nič ne rečem. Saj knjige brati recimo je kul in se lahko imaš kakor za nekakšnega intelektualca, če pod pazduho sprehajaš zadnjo knjigo Dana Browna in vse njegove davinčijevske skrivnosti, ampak ko te zafrkne ruska mašina sredi ničesar, moraš pa svojo intelektualnost z omejenimi sredstvi postaviti na preizkušnjo. Recimo, zadnjič sva se odpeljala v hosto k neki jami, vozila sva opremo za garače jamarje. In ker sva vse popravila, sva vozila suvereno in brez skrbi, a kakor še pomnite predvsem starejše generacije, nesreča nikoli ne počiva in sovražnik preži na vsakem vogalu. In tako je tudi nama ena cevka za olje sklopke počila in sva posledično ostala brez nje. Mislim, brez sklopke, ne brez cevke, ta je še bila, le počena. Navaden smrtnik bi seveda poklical pomoč na cesti, midva pač ne. Prava dedca sva prestavila v drugo prestavo in z verglanjem motorja lepo speljala in se namenila nalogo izpeljati do konca. Konec koncev za vožnjo ne potrebuješ ne sklopke ne treh prestav. Tudi v drugi gre čisto kul. Sva bila celo tako suverena, da sva celo z makadama v gozd zavila, v strm hrib. A je bil hrib vse bolj strm in strm in cesta vse bolj blatna in blatna in sva se zakopala, jasno. Kar ne bi bilo nič hudega, če bi imela sklopko, bi še enkrat poskusila in bi nama uspelo. A je nisva imela in ker je rusko sranje tičalo v strmem hribu v prvi prestavi z reduktorjem, je niti v dolino nisva mogla spustiti, ker nisva mogla prestaviti v ler. Ker je motor držal močneje kakor ročna zavora. In sva poskusila vse živo, potem pa je Klemiju šinila ideja, zaradi katere briljantnosti sem se potem odločil, da ga ene dva dni ne bom nič več hecal. No, vsaj prehudo ne! Ker sva imela jamarsko opremo, sva naredila nekakšne improvizirane škripce, s katerim tanka sicer nisva premaknila niti za centimeter, sva pa vsaj toliko sprostila zobčnike v menjalniku, da sem zadevo lahko premaknil v ler in sva se spustila nazaj na cesto in potem poiskala prijatelja jamarja. Sva jima pomagala brskati po luknjah, zaključili smo šele, ko je sonce že zašlo. Zakurili smo ogenj in začel se je lepši del jamarije. Druženje pravih dedcev namreč. Ki je res zanimivo, debate so za v knjigo. Tom je recimo držal v rokah debelo debelo in dolgo dolgo pasjo radost (preden sem jo narezal in spekel nad žerjavico) in sem kar videl, kako razmišlja, da bi bilo mogoče pa fino enkrat takšnega v rokah držati, a ko je rekel, da bi bilo to res fajn, samo da bi moral biti njegov, sem videl, da mu ne morem pomagati. In sem zadevo narezal in smo jo pojedli ob polni luni in spremljajočih pivih ter ob Klemijevemu obujanju spominov na njegove nogometaške dogodke, ki so kar impresivni. V življenju je na vseh tekmah, ki jih je odigral, zabil le dva gola, pa še od teh dveh je bil en avtogol. Ampak ta avtogol je bil baje res lep, eden lepših. Če bi ga zabil v nasprotnikovo mrežo, bi o njem še zdaj lahko pripovedoval balade in romance!

Ampak nisem se namenil pisati o tem. Naj spet povzamem hvalospev ruskemu džipu, ki sva ga s Klemijem pred leti kupila. Postavlja nama izzive, hkrati pa sva zaradi njega spoznala ogromno ogromno zanimivih ljudi. Ne bom jih omenjal po imenih, ker bom fasal, so pa najbolj zanimivi tisti, ki nama rusko zverino šraufajo in ohranjajo klinično živo. Res. Ker kdo drug bi mi drugače povedal, da školjke, vse školjke, ostrige, klapavice, srčenke, jakobove školjke … so samo zato, ker se po njih tako zelo lepo prdne?! Napoka se školjk (včasih tudi druge morske hrane), leže v posteljo, se pokrije do vratu in počaka, da preljuba soproga počasi začne toniti v sen (to je ključni trenutek, ne prej in ne kasneje ga ne sme spustiti, pa če ga trebuh še tako boli, da misli eksplodirati, pa če je pritisk v želodcu še tako neznosen!) in šele nato previdno pridvigne staro zadnjico in pazi, da se leva ritnica malenkostno loči od simetrične sestre, da ga ne izda hinavski visoki zvok, potem počasi in z užitkom spusti pline. Če ga anus zapeče, ko masten in gost oblak zapusti debelo črevo, in če čuti, kako polzi med ritnicami čez križ in po hrbtenici, potem je zadeva prava, potem počasi z desnico pridvigne odejo pri njenem obrazu in … čaka! Reakcija je vedno vesela, soproga beži iz spalnice in hlasta za zrakom, on se pa smeji. Čeprav ga včasih preseneti, kakor nazadnje na morju, ko je takšnega stisnil, da je ob pol šestih zjutraj še on moral pobegniti iz počitniške prikolice in je skupaj z ženo in s sinom čakal, da se zrak razkadi, sosedje so jih pa čudno gledali …

Ko je bil mlajši, jo je včasih še uspel ujeti in jo za hec v stranišče zapreti, seveda potem ko je že skidal, zdaj se je pa v tolikih letih srečnega zakona že naučila, da mora pobegniti, ko možakar vzame časopis v roke in krene proti stranišču … Ima pa več veselja z delavci v delavnici in zadnjič je enega tihega spustil, ko so ravno mojega džipa rihtali, še prej pa jim je povedal, da sem očitno na drek zapeljal, ker tako smrdi. Ker takšne pripombe so ključne za uspeh! Če bi ga samo stisnil ob delavcu, bi ta seveda takoj pobegnil na svež zrak in počakal, da se zadeva razkadi, tako je pa ta stisnil zobe, ker je pač menil, da je na kolesu drek – in tu se kaj dosti pomagati pač ne da …

Za podiranje kupčkov mi je žal zmanjkalo prostora, hočem pa povedati le še to, da če imaš ruskega džipa, se ti življenje tako popestri, da je vsak dan zase nov ParkXtreme. Res!