Odziv Društva Novo mesto na članek Nekaj impresij o Narodnem domu, Novem mestu in rdečem velikanu (Park, maj 2010, str. 5)

Objavljamo še tretji odziv na majsko številko Parka, tokrat od predsednika Društvo Novo mesto Mitje Simiča.

Nekaj dejstev v zvezi z Društvom Novo mesto, Narodnim domom in prisotnostjo društva v občinskem svetu

1. Da se danes sploh pogovarjamo o dogajanju v Narodnem domu, je posledica trdnega vztrajanja in cele kopice dejavnosti Društva Novo mesto v letu 1997 (sestanki z vsemi vpletenimi, lobiranje, priprava ocene gradbenega stanja, prispevki in nastopi v medijih, javne prireditve itd.), da Narodni dom preide iz zasebne lastnine (Cestno podjetje) v lastništvo mestne občine, kar se je zgodilo septembra 1997 na osnovi posebne menjalne pogodbe. V nasprotnem primeru bi v Narodnem domu verjetno imeli vse kaj drugega kot javne kulturne prireditve.

2. Na pobudo Društva Novo mesto je bila 2. 10. 2002 ustanovljena Ustanova za obnovo in oživitev Narodnega doma. V skladu z ustanovitvenim aktom in statutom upravnemu odboru Ustanove predseduje župan, društvo pa v upravni odbor prispeva 2 člana. Na začetku, ko je županoval Anton Starc, je bil upravni odbor Ustanove dejaven in je zbral tudi nekaj prostovoljnih prispevkov od Novomeščanov, ki jih je pozval k donacijam (ta denar je še vedno namensko vezan). Za kasnejše nedelovanje Ustanove nosi krivdo tisti, ki jo vodi (oz. naj bi jo vodil). To pa je vsakokratni župan MO NM.

3. Društvo Novo mesto je 17. maja 2007 organiziralo odmevno likovno-kulturno manifestacijo Zadnji krik Sokola, na kateri se je zbralo prek 300 obiskovalcev najrazličnejših generacijskih in družbenih skupin (zaradi množičnega obiska vsi niso mogli v stavno in so se zbirali okoli nje). Manifestacija, katere osnovi namen je bil opozoriti na ogroženo kulturno poslanstvo Narodnega doma, je rušila medgeneracijske in druge družbene pregrade ter je med drugim dokončno »oblikovala« mlada likovnika, to sta Sebastjan Šeremet in Nejc Smodiš. Marijan Dović je to prireditev označil za kulturni dogodek desetletja.

4. Lokacija univerzitetnega kampusa, ki je danes določena tudi z OPN MO Novo mesto (in za katero je bil pred časom izveden tudi javni natečaj ter pridobljena kakovostna arhitekturna zasnova in pripravljen predlog OPPN), ne bi bila tako samoumevna, če ne bi takratna svetnika društva Novo mesto z argumenti in osebno avtoriteto prepričala zadostnega števila svetnikov. Skoraj polovica tedanjih svetnikov bi takrat na tem mestu raje videla obrtniške delavnice s proizvodnjo izpušnih cevi in okenskih senčil.

5. Mestnega arhitekta v Novem mestu ne bi bilo, če ne bi bil Tomaž Levičar izvoljen v občinski svet na listi Društva Novo mesto. Zaradi svojega neumornega, dejavnega in kritičnega dela v občinskem svetu je kmalu postal trn v peti tedanjega župana Kovačiča, ki mu je, da bi se znebil kritike v svetu, ponudil delovno mesto v svojem kabinetu. Tomaž Levičar je to delovno mesto spretno izkoristil in nadgradil v korist mesta in meščanov. Žal sedanja občinska garnitura pomena njegovega dela ni znala dojeti in se ga je zaradi političnih razlogov raje znebila.

6. Pričakovati, da bi od političnih strank neodvisno civilno združenje, ki promovira kulturno podobo mesta, prevzelo oblast, bi bilo topoumno. Vsakokratna oblast potrebuje prisotnost kritične javnosti na vseh ravneh odločanja kot nekakšen korektiv političnim odločitvam. Takšna prizadevanja so v skladu z usmeritvami pobude Moja družba in s priporočilom iz priročnika Skupaj za skupnost, ki ga je pred kratkim izdala skupina enajstih slovenskih nevladnih organizacij. V njem je delovanje Društva Novo mesto izpostavljeno kot primer dobre prakse na področju sodelovanje nevladnih organizacij v postopkih odločanja.

7. Društvo, ki se preživlja zgolj s članarino, donacijami in prostovoljnim delom, ne more opravljati del in nalog namesto tistih, ki so za to plačani.

Mitja Simič, predsednik društva Novo mesto