Dušica Balažek, romska svetnica: “Težko je doseči enak cilj, če je izhodišče povsem drugačno”



"Romi si želijo le, da na zakonit način pridejo do svojega koščka zemlje, na katerem bi lahko zrasli novi, lično urejeni stanovanjski objekti z vsemi dovoljenji. Verjamem, da bodo Romi potem kot lastniki parcel veliko bolje skrbeli za tisto, kar si bodo zgradili, s tem pa bo podoba vseh naselij lepša." Fotografije Boštjan Pucelj

Rojena je bila kot Nerominja, ki je živela v neposredni bližini romskega naselja. Spoznala je Rome, njihov jezik, način življenja … Romi so postali njeni prijatelji. Zaljubila se je v Roma in postala mati dveh otrok. Otroci so ji sploh pri srcu, saj že vrsto let dela kot pomočnica vzgojiteljice v romskem vrtcu Pikapolonica v Brezju. Dobro poznavanje romskega življenja in romskega jezika so jo z vpisom na seznam pripadnikov romske skupnosti pripeljale do odločitve, da je na lanskih nadomestnih volitvah kandidirala za mesto romske svetnice in bila izbrana v mestni svet.

Kako ste postali Rominja?


Že od rane mladosti se počutim kot Rominja in bom Rominja do smrti. Mladost in najstniška leta sem namreč preživela med Romi. In čeprav kar 15 let nisem bila v stiku z njimi, so me življenjska pota spet zanesla med Rome, ko sem svojo ljubezen našla prav med Romi. Takrat sem se dokončno odločila, kdo sem, kaj sem in kaj želim biti. Moja odločitev za Rome je nepreklicna, moje srce in moja duša sta romska.

Kako se spominjate otroških let?

Rada se spominjam svojega otroštva in mladosti, še posebej otroških let. V Šmihelu, kjer smo živeli, sem se veliko družila z romskimi otroki, ves dan sem bila z njimi. Živeli smo v neposredni bližini Romov, drug ob drugem. Priznam, da so bili moji najboljši in najbolj odkriti prijatelji prav romski vrstniki.

So bili tudi vaši starši naklonjeni Romom?

Ja, lahko bi rekla, da so se moji starši, ko so se preselili v Šmihel, res navezali na Rome, ki so bivali malo više od hiše mojih staršev, ob gozdu. Ko so Romi zamenjali zemljo, so se preselili v neposredno bližino mojih staršev. Takrat so postali naši sosedje, stkale so se najlepše in zelo tesne vezi.

Ste živeli po vzorcu dolenjskih Romov v baraki, šotoru?

Rada bi povedala, da je moj oče skrbel za enega invalida, za katerega sta potem skrbela oba starša. Tam sta dogradila hišo, v kateri je potem bivala naša družina.

Kot pomočnica vzgojiteljice ste zaposleni v vrtcu Pikapolonica, ki sodi pod okrilje vrtca Pedenjped. Koliko let ste že zaposleni v vrtcu?

Že 19 let delam z romskimi otroki v vrtcu. Za mojo prvo zaposlitev je prek mestne občine Novo mesto dal pobudo Rajko Šajnovič. Nikoli mi ni bilo žal, da delam z romskimi otroki, tu sem se našla, uživam v svojem delu … Mnogo stvari sem se naučila ob Romčkih in še vedno se vsako leto naučim kaj novega. Človek se uči vse življenje.

Vam romski starši zaupajo bolj kot drugim vašim sodelavkam?

Seveda, pogosto se obračajo name, ker komuniciram z njimi v romskem jeziku. V času govorilnih ur in roditeljskih sestankov pa se vključi vzgojiteljica ali vodja vrtca, ki govori v slovenskem jeziku. V primeru, da starši ne razumejo dovolj dobro tistega, kar jim želi vzgojiteljica sporočiti, pa je moja naloga, da sporočilo prevedem v romski jezik. Prav tako pomagam pri razreševanju morebitnih problemov, nejasnosti, seveda v romskem jeziku.

Poleg tega, da ste mama dveh otrok, kaj še počnete?

Imam kar nekaj hobijev. Rada pletem, rada zapojem v dobri družbi, še posebej med Romi, med katerimi imam kar nekaj prijateljev. Razmišljamo o ustanovitvi romske pevske skupine, ki se ji bom pridružila tudi jaz. Prepevali bomo romske pesmi, ki sem jih večinoma napisala jaz – tako tekst kot glasbo, aranžma pa prispeva moj prijatelj, ki ima glasbeno znanje. Moje pesmi govorijo o mladosti, ljubezni med romskimi dekleti in fanti. Veliko je verskih pesmi o Mariji, Bogu … Te pesmi so zelo dobro poslušane. Nekatere pesmi govorijo tudi o romskih naseljih. Pričakujem, da bi letos posneli tudi kakšno CD otroških pesmi.

Letos so vas na nadomestnih volitvah novomeški Romi izbrali za svojo svetnico v mestnem svetu. Zakaj ste se odločili, da vstopite v politiko?

Vrsto let sem spremljala delo novomeških romskih svetnikov in ugotavljala, da so se zaradi pomanjkanja znanja in predvsem nepoznavanja slovenskega jezika pogosto znašli v neugodnem položaju. Pogosto so moje predhodnike ignorirali in morda celo šikanirali, niso jih jemali dovolj resno. Takrat je v meni dozorela ideja, da stopim na pot romske svetnice, da bi dokazala, da Romi nismo le diskriminirana ljudje, ampak da znamo marsikaj storiti tudi sami, samo če se nam ponudi možnosti, da sami odločamo o sebi. Vem, da nimamo visoke izobrazbe in diplom, ampak vseeno lahko tudi samouki pokažemo nekaj, česar morda drugi ne pričakujejo.

Ali Romi dovolj dobro vedo, kaj dela romski svetnik, svetnica?

Vloga romskega svetnika je, da se enakopravno povezuje z vsemi Romi, zunanjimi ustanovami, nevladnimi organizacijami … Morda mojih predhodnikov niso dovolj seznanili s poslanstvom romskega svetnika in so se preveč vživeli v zasebnost romskih družin in skušali reševati njihove družinske probleme. Romski svetnik nima pravice, da se vtika v zasebnost romske družine, ampak se mora vključevati v reševanje romskih naselij na splošno. Res je, da se Romi name obračajo z različnimi prošnjami, ki jih seveda ne zavrnem. Rome usmerjam na naslove ustanov in na konkretne osebe, ki razrešujejo konkretne primere.

Je v dolenjski prestolnici težko biti Rom?

Priznam, da je temu res tako. Žalosti in jezi me, ko v večernih urah prebiram prispevke o Romih na spletnih straneh in berem komentarje bralcev, ki izražajo nespodobne in neprimerne vsebine. Romom ljudje očitajo prejemanje socialnih pomoči, pozabljajo pa, da denarne socialne pomoči v enakem znesku prejemajo tudi vsi drugi brezposelni. Pogosto pojasnim, da Romi vendarle le nimajo toliko privilegijev, kot so pogosto predstavljeni v medijih. Ljudem želim dopovedati s svojimi odgovori na spletu, da ni vse tako, kot pišejo oni. Romi nimajo posebnih ugodnosti. Res je, da se vsi trudimo za večjo zaposljivost pripadnikov romske skupnosti. Težko je namreč doseči enak cilj, če je izhodišče povsem drugačno. Mislim na romske otroke, ki težko dosežejo toliko kot njihovi neromski vrstniki, saj Romi izhajajo iz zelo neurejenih okolij.

Kako ste se lotili reševanja romske tematike na Dolenjskem?

Na sestankih, srečanjih pogosto poudarjamo potrebo po skupnem sodelovanju. Mnoge ustanove so v minulih letih zaspale na področju reševanja romske problematike. Če bi bilo toliko angažiranosti različnih strokovnih služb že pred leti, bi bila morda marsikatera težava že rešena, pa naj gre za področje zdravstva ali izobraževanja. Ko se danes dobivamo s predstavniki različnih ustanov, ugotavljamo, da se kažejo prvi uspehi, vendar je čez noč težko pričakovati hitre premike.

Kdaj bodo novomeška romska naselja dobila novo podobo?

Kot mi je znano, potekajo dogovori z ministrstvom za obrambo ter ministrstvom za okolje in prostor, da bi pospešeno stekla legalizacija romskih naselij. Moji Romi si želijo le, da na legalen način pridejo do svojega koščka zemlje, na katerem bi lahko zrasli novi, lično urejeni stanovanjski objekti z vsemi dovoljenji. Verjamem, da bodo Romi potem kot lastniki parcel veliko bolje skrbeli za tisto, kar si bodo zgradili, s tem pa bo podoba vseh naselij lepša. Romska naselja bodo lahko po urejenosti enakovredna drugim naseljem v novomeški občini. Ob nedavnem obisku pri novomeškem županu sem izvedela, da naselje Poganci ostaja tako, kot je, pripravlja se legalizacija. V Šmihelu, ki je že urejen, bo treba poskrbeti le za dotrajano skupno stavbo, v kateri so nemogoči življenjski pogoji. Naselje Žabjak je najbolj pereče, treba ga bo legalizirati in urediti. Bivanjske razmere so tu povsem nevzdržne, saj je težko živeti v začasnih barakah in zasilnih objektih, kar ni človeka vredno.

So prebivalci romskih naselij pri tem glasni?

Prebivalce zelo razumem, saj so siti obljub in načrtov, ki niso bili izpolnjeni. Odgovorni se vrtijo v začaranem krogu, Romi pa so tega naveličani in utrujeni. Nekateri so si v obupu in jezi sami postavili objekte, lepe zgradbe in sramotno bi bilo, da bi hiške kdor koli porušil. Veselijo nas zagotovila, ki smo jih dobili v Ljubljani, da se teh objektov ne bo rušilo, ampak se bosta spodbudila reševanje in legalizacija naselja na način, da se bodo odstranjevali le leseni objekti, s čimer bomo Rome še bolj spodbudili h graditvi zidanih objektov, seveda v skladu z veljavno dokumentacijo. Šele takrat bo Novo mesto videlo, kaj vse so sposobni Romi, s čimer bo manj nesporazumevanja med romsko in neromsko stranjo. Na Otočcu v Šempetru so razmere prav tako žalostne. Letos se v Šempetru začne izgradnja kanalizacije in upam, da bomo na koncu z opravljenih programom vsi zadovoljni.

Kako gledate na očitke regijske civilne iniciative, kako komentirate odstop Jožeka Horvata Muca z mesta predsednika sveta romske skupnosti?

Nekajkrat sem se srečala s predsednikom regijske civilne iniciative Silvom Mesojedcem, ki pa trmasto vztraja na svojem bregu. Reševanje romske problematike vidi drugače, vendar nikoli ne predstavi konkretnih rešitev, kar je splošna značilnost regijske civilne iniciative, ki se opira samo na zazidalni načrt iz leta 1985. Vsi se moramo zavedati, da se je v tem času marsikaj spremenilo in prostor za Rome je v tem obdobju postal premajhen. Romska naselja so se bistveno povečala. Treba bo sprejeti kompromise in določiti objektiven prostorski načrt, ki bo omogočal tudi želje Romov. Romske družine so se bistveno povečale, mlade družine pa si želijo zaživeti tudi v okoljih zunaj romskega naselja. V tej smeri želimo omogočiti tistim, ki želijo zapustiti naselja, da naredijo ta korak. Glede odstopa Muca pa moram reči, da si je gospod Muc morda res naložil preveč dela, ko je bil hkrati predsednik sveta romske skupnosti in Zveze Romov Slovenije. Na Dolenjskem si želimo, da bi imeli na eni od funkcij dolenjskega človeka. Osebno si želim, da bi kandidiral Bojan Tudija, ki je razumen in dober vodja naših Romov.

Objavljeno v Intervju