Župan Muhič ni kriv

Morda pa res nimamo opravka z nesposobnim županom Muhičem, ampak zgolj z lutko, ki jo upravlja novomeška hobotnica v ozadju, in ji sesuta in nerazvita občina najbolj odgovarja za njeno poslovanje v območju sive ekonomije. Vprašanje, ki se seveda tu postavlja, je: kdo je ta novomeška hobotnica? So to ljudje iz Zarje? So to ljudje iz Agencije za šport? So to ljudje iz kroga bivšega župana? Kdo? Če je temu res tako, pri teh volitvah ne bo šlo za to, kdo bo upokojil »dobrega« in »nič krivega« župana Muhiča, ki je zgolj neka na pol amaterska kulisa, ampak za to, kdo bo imel toliko jajc v občini, da bo to »novomeško hobotnico« nabodel na trozob.

***

Župan Alojzij Muhič je še pred dvema letoma obljubljal, da bodo vse obljube izpolnjene. Slabo leto pred volitvami je začel relativizirati svoje lastne obljube o obljubah v smislu: izpolnjene bodo le obljube, ki jih je bilo moč »objektivno« izpolniti. Kar v praksi pomeni, da bo izpolnjenih bore malo obljub. To sta bili teza in antiteza. Sedaj pa sinteza: da bi lahko izpolnil vse obljube, ki jih »objektivno« ni mogel izpolniti, potrebuje še en mandat, v katerem namerava »gristi«, nakar se bo blagovolil umakniti iz politike. Blagor nam ob tako požrtvovalnem in razsvetljenem županu!

Po drugi strani, če bi se po teh morebitnih osmih letih županovanja umaknil in če odmislimo posledično katastrofo novomeške občine, ima Muhič kopico naravnih izvenserijskih naslednikov. Si predstavljate, da bi čez štiri let postal župan Ivo Kuljaj ali pa še huje: Rafko Križman? Če se danes zdi, da čas v novomeški občini teče počasi, bo pojutrišnjem popolnoma možno, da se bo zaustavil. Tako, kot se je v tem mandatu (med drugim) zaustavil za šport, za katerega je, glej ga zlomka, zadolžen ravno naš podžupan in direktor Agencije za šport, Križman.

Smo se pa v štirih letih Muhičevih obljubljanj že naučili, da v njih lahko iskreno dvomimo. Odkar je župan, vedno znova poslušamo o njegovem umiku. Tudi pred parlamentarnimi volitvami. Pa je potem kandidiral. In malo je manjkalo, da ne bi postal še poslanec. V resnici kaže veliko več politične volje in vitalnosti, kot večina njegovih konkurentov.

Nekateri sicer pravijo, da bi se sam najraje upokojil, pa mu določeni ljudje tega ne dovolijo. Kdo so ti ljudje? Gre morda za »močno neformalno mrežo iz ozadja«, kot se je izrazil kandidat SDS za župana, Bojan Kekec. Morda pa res nimamo opravka z nesposobnim županom Muhičem, ampak zgolj z lutko, ki jo upravlja novomeška hobotnica v ozadju, in ji sesuta in nerazvita občina najbolj odgovarja za njeno poslovanje v območju sive ekonomije. Vprašanje, ki se seveda tu postavlja, je: kdo je ta novomeška hobotnica? So to ljudje iz Zarje? So to ljudje iz Agencije za šport? So to ljudje iz kroga bivšega župana? Kdo? Če je temu res tako, pri teh volitvah ne bo šlo za to, kdo bo upokojil »dobrega« in »nič krivega« župana Muhiča, ki je zgolj neka na pol amaterska kulisa, ampak za to, kdo bo imel toliko jajc v občini, da bo to »novomeško hobotnico« nabodel na trozob. Vidite, stvar trenutne inspiracije bo ali nam bo ta junak hobotnico kasneje serviral na buzari ali zgolj na žaru.

Kot kaže, gre v tem primeru za junakinjo. Milena Kramar Zupan je svojim novomeškim kolegom pokazala, kako se stvari streže. Na predstavitvi svoje kandidature je kratko in jedrnato razložila, v čem je problem novomeške občine: »Želim sanirati neurejeno in razvojno zaostalo občino in v njej narediti razvojni preboj. Zamudili smo deset let razcveta in relativne blaginje, ki so jo ostale občine izkoristile. Občina je vodena na prenizkem nivoju, s premalo znanja in premalo močne in ambiciozne in povezovalne energije ter z vodilnimi ljudmi, ki nimajo referenc za potrebe današnjega časa. Osebni interes in interes ozkih skupin prevladuje nad skupnim interesom občank in občanov. Ljudje so nezadovoljni s stanjem občine, z mlačnostjo, nesposobnostjo in nezainteresiranostjo občinske oblasti. Ljudje si želijo, da se spremeni način dela in da se angažirajo novi ljudje, ki bodo zagnani in bodo imeli znanje.« (vir: Park.si)

Precej drugače kot Franci Bačar, Igor Perhaj in Miloš Dular, ki so več ali manj zadovoljni z delom aktualnega župana. Bačar, SLS, ga je celo ocenil s prav dobrim. V njegovem primeru gre zagotovo za največjega šaljivca med novomeškimi politiki in širše. Bačar in njegova SLS so kot kaže kandidaturo za župana vzeli malce za hec. Tako, da se malo pokažejo, da razdrejo kakšno šaljivo in se malo trepljajo po ritkah skupaj z ostalimi kandidati in z Muhičem. Predvsem pa se zdi, da je končni cilj tovrstnega druženja, ohranitev lastnih direktorskih stolčkov ali direktorskih stolčkov svojih strankarskih veljakov. Kar je sicer popolnoma legalno, bo pa tudi popolnoma legitimno, če te vesele druščine ne boste volili. Ker se delajo norca iz vas, iz inštitucije volitev in posledično iz demokracije same. Zgrešili so dejavnost. Njihovo mesto je več kot očitno v kakšnem vaškem cirkusu.

Nasprotno smo pri predstavitvi Kramar Zupanove in strankah, ki jo podpirajo (LDS, SD, Desus, in Društvo Julija) zaznali nek Heglov moment, ki smo ga v zadnjem desetletju močno pogrešali v našem prostoru. In sicer imanentno kritično presojanje obstoječega sistema, v tem primeru vodenja novomeške občine, ki je prvi predpogoj za kakršen koli napredek ali nadgradnjo tega istega sistema. Le ta je seveda v domeni politike, je pa tudi v domeni novinarstva.

In novinarstvo v Novem mestu slabo opravlja svojo funkcijo. Novičarstvo, poročanje in piarovstvo novinarjem jemlje preveč časa in sposobnosti avtonomnega presojanja dogodkov v okolju, v katerem delujejo. Novomeško »objektivno novinarstvo« v najboljšem primeru pomeni ne imeti vprašanja, mnenja, stališča, vedenja, bog ne daj izraziti kritiko. Novomeško »objektivno novinarstvo« je novinarstvo brez subjekta. Je pred-novoveško novinarstvo. Zanj sta dovolj dva vira. Vsakršna analiza, vsakršno raziskovanje, vsakršna refleksija, vsakršen komentar tu odpade. V takšnem okolju volivci seveda ne morejo dobiti relevantnih podatkov o tem, koga naj volijo. V takšnem okolju potem lahko uspevajo in se bohotijo politični polorganizmi tipa Zveza za Dolenjsko in politiki tipa juhuhu: Muhič – Kuljaj. In v takšnem okolju dejansko lahko z lahkoto predpostavimo tudi »močno neformalno mrežo iz ozadja«, ki jo omenjajo Kekec, Kramar Zupanova in še kdo.

Kljub vsemu zgoraj opisanemu pa domnevam, da ima tudi novomeški volivec oči. Z njimi lahko malo pogleda naokoli in se potem odloči ali bo še naprej nekritično podpiral novomeške politične klovne, koritnike, vrtičkarje in podobne – ničemur podobne politične kreature v stilu Alan Forda – ali pa bo morda le zaznal trenutek za spremembo in volil tiste, ki so sposobni jasno in glasno artikulirati in argumentirati kritiko na račun obstoječega sistema. V prvem primeru vemo, kako bo, v drugem primeru tvegamo, da se bodo stvari premaknile na bolje. Ampak na bolje se je v Novem mestu težko premakniti, ali pač ne? (Park, tiskana izdaja, julij 2010)

Fotografija Boštjan Pucelj