Pobeg ali upor?

Sveta, ki ga slikajo ženski pogrošni romani ne gre zamenjevati s svetom, ki nam ga pričarajo res dobre knjige. To je nesporno dejstvo. Fantazije, ki jih zbuja tak roman, so na nek način nezrele, pred-adolescentne.

Kam so danes tolikokrat odtavale vaše misli? Če zunaj nažiga sonce bržkone na morje, kjer bi se lahko prijetno ohladili. Če zunaj pada dež pa se vam je najbrž tudi prikradlo v misli toplo obmorsko podnebje z vsemi ugodnostmi vred (možgani na off..) Če ste količkaj podobni meni, že sedaj razmišljate o vseh knjigah, ki jih boste tovorili s seboj. Čez leto pač ni bilo časa.

Mogoče ste med tistimi, ki svoje bralne navade orientirajo po letnem času- čez leto se silijo z »resno« literaturo, poleti pa se jim ne da več in zato izropajo lokalno knjižnico vseh izvodov Nore Roberts. Če ne veste o čem govorim, si predstavljajte križanca tipa Viharnivrhsrečašpanskotelenovelo. Tile roparji so seveda povečini ženskega spola, spoznate pa jih zelo enostavno. Rade volje vam ob večih priložnostih razložijo da so tovrstne bukvice dovolj dobre le za na plažo. Pa da ne bo zvenelo kakor da na njih gledam zviška! Več kot enkrat sem na skrivaj škilila izza knjižne police, ki je vsebovala prav zgoraj omenjeno avtorico in nato hitela do sposojevalnega pulta, do avta in domov, polna slabe vesti kar tako zanemarjam svoje lačne možgančke. Ampak hej, zakaj pa ne? Včasih se prileže kaj popolnoma nezahtevnega. Pa če to potem označimo kot guilty pleasure (krivi užitek) ali pa ne.

Kaj pa tiste ženske, ki ljubezenske romane berejo čez vse leto? To lahko brez zadržkov označimo za neke vrste eskapizem, pobeg od realnega sveta in obveznosti, ki jih prinaša. Vedno sem bila mnenja, da je bolje brati takšne romane kot pa sploh nič. Ampak, ali je res tako? Ali ni vsako ekstenzivno bežanje v fantazijski svet škodljivo? Sveta, ki ga slikajo ženski pogrošni romani ne gre zamenjevati s svetom, ki nam ga pričarajo res dobre knjige. To je nesporno dejstvo. Fantazije, ki jih zbuja tak roman, so na nek način nezrele, pred-adolescentne. Njihova regresivnost se kaže v dveh aspektih: oboževanje moške moči, ki je natanko ista kakor tista, ki se kaže v razmerju otrok-oče in pa pasivna seksualnost (a vendar brez krivde- kot je značilno za otroke), ki nalaga odgovornost seksualne želje moškemu. On daje, ženska le sprejema. Ali če povemo v jeziku psihonanalize; vsak tak roman je znova odigran ojdipovski kompleks. Vendar z drugačnim, »srečnim« koncem saj se ne zaključi s popolno nemočjo ženske- tokrat junakinja premaga svojo mamo in zaživi ob očetu.

Ženske, ki se pogosto zatekajo v take fantazije pa s tem ne kažejo svoje nezrelosti temveč marsikaj drugega. Če branje ljubezenskih romanov označimo za pobeg, potem mora obstajati nekaj pred čimer bi rade pobegnile. To ni le realnost kot taka- če izločimo specifične probleme, ki jih morda ima posameznica- to so obstoječa družbena razmerja, ki so v svojem jedru še vedno povsem enaka kot stoletja poprej. Vsemu pompu navkljub se patriarhat odlično drži in ga na noben način ne moremo označiti za zgodovino. Kakor stvar obrnemo, še vedno največ gospodinjskih opravil pade na pleča ženske. Pri tem ni nobena izjema tudi skrb za otroke, kar je najbrž največji kurilec energije. Kot sem nekoč brala v neki raziskavi (Janice Radway, Reading the romance), veliko žensk opiše branje tovrstnih romanov kot posebno darilo sami sebi. To je njihov čas in medtem ko berejo ne želijo biti motene. Ne želijo misliti na vsa opravila, ki jih čakajo in na otroke s svojimi večnimi zahtevami. Zato je tak vsakodnevni pobeg tudi neka vrsta upora. Kaže na nezadovoljstvo v življenju, ki je neposredna posledica družbene ureditve.

Vendar pa po drugi strani ti romani sami ohranjajo status quo; že z samo zgradbo zgodbe, katere okvir je vedno enak. Želja junakinje katere identiteta se ob branju pretoči v bralko, je zmeraj enaka- najti moškega, ki bi zanjo skrbel. Ta želja- da bi moški skrbel za njih ,kakor morajo same skrbeti zanj in za otroke (in sploh za vse, ker ženske smo skrbna bitja, ni tako?) je nekaj kar priklepa bralke k takemu šundu že dolgo vrsto let.

Pa vendar: čeprav se svojega razočaranja nad realnostjo, ki pač ni podobna tisti iz ljubezenskega romana, ne zavedajo vse ljubiteljice tovrstne literature, je vsak- še tako majhen upor, dobrodošel. Škoda samo, da traja le uro ali dve.