Novomeška hobotnica: Primer Zarja

V razgretem predvolilnem ozračju je kot bomba udarilo Parkovo razkritje, da se je skupščina podjetja Zarja, d.o.o., ki je v večinski lasti Mestne občine Novo mesto, odločila za dokapitalizacijo podjetja. O tem nista bila obveščena niti javnost niti občinski svet. Zgodba, v katero je kot eden glavnih akterjev vpleten tudi župan in prvi nadzornik tega podjetja Alojzij Muhič, dobiva čedalje širše razsežnosti in se bo najverjetneje razpletala vse tja do jesenskih volitev ali pa nemara še naprej. Opozorimo naj, da na številna vprašanja niti od Alojzija Muhiča niti od uprave, ki jo sestavljata Miloš Dular in Borut Novak, nismo prejeli odgovorov na večino izmed zastavljenih vprašanj.

Slika prikazuje prepletenost novomeške politike in gospodarstva v primeru podjetja Zarja d.o.o. Klikni za povečavo.

Zarja, predmet poželenja

Podjetje Zarja je nastajalo z vložki nekdanjih družbenih stanovanj. Enega največjih vložkov je imela Mestna občina Novo mesto, ki je na ta način seveda pridobila vpliv na upravljanje družbe. Toda namesto da bi prek podjetja občina uveljavljala svoje interese na področju stanovanjske politike, je bilo le-to predvsem orodje političnih in zasebnih kupčij.

Kot gospodarska družba je Zarja lahko svojim upravam izplačevala prejemke, ki so precej presegali županske plače. (Podatke o plačah in prejemkih sicer tako Alojzij Muhič kot tudi uprava družbe skrivata pred javnostjo.) Poleg tega je podjetje delovalo na področju gradbeništva in nepremičnin, ki sta bržkone področji, kjer je zelo težko odkrivati morebitne nepravilnosti, še posebej v primeru, ko sta upravljanje podjetja in politika tako močno prepleteni, kot je bilo to dolga leta v tem primeru.

Zarja je namesto orodja v rokah javnih interesov postajala adut v političnih igrah. Po volitvah leta 2002 je bil na čelo podjetja, denimo, imenovan Miloš Dular. Dular je takrat kot kandidat Slovenske demokratske stranke in Nove Slovenije kandidiral na županskih volitvah. V prvem krogu je dosegel soliden rezultat, 21 odstotkov, vendar sta se v drugi krog uvrstila Franci Koncilija in Boštjan Kovačič. Desnica je bila tedaj zelo blizu zmagi v drugem krogu. SDS in NSi sta se odločila, da podpreta Koncilijo. A hrbet jim je obrnil Dular, ki je proti volji svoje stranke (bil je predsednik mestnega odbora SDS) podprl Boštjana Kovačiča. In že kmalu potem smo izvedeli, kaj je realni temelj te podpore: Kovačič mu je obljubil, da ga bo imenoval na mesto podžupana in na mesto predsednika uprave Zarje. In to se je res zgodilo leta 2005, ko je potekel mandat prejšnji upravi.

Nič drugače ni bilo po naslednjih volitvah. Razmerje med Dularjem in Muhičem je sicer manj »transparentno«, kot je bilo razmerje Dular – Kovačič. Zanimiva anekdota se je zgodila med prvim in drugim krogom volitev. Dular je spet nastopil, tokrat kot nestrankarski kandidat in prejel skromnih osem odstotkov. Takoj je javno podprl Muhiča, ki se je uvrstil v drugi krog. A slednji je takrat dejal, da njegovo podporo zavrača. Kaj je povzročilo njuno zbližanje, ni povsem jasno. Vemo le to, da je župan leta 2007 v upravo kot drugega direktorja imenoval še svojega strankarskega kolega iz Zveze za Dolenjsko Boruta Novaka (javnosti najbolj znanega iz nikoli razjasnjene afere Komunala). In hkrati podaljšal Dularjev mandat do leta 2012. Dokončno »sparitev« obeh glavnih akterjev pa smo videli pred nekaj tedni, ko je Dular sklical predvolilno novinarsko konferenco. Razglasil je, da je na letošnjih volitvah njegov kandidat za župana – Alojzij Muhič.

Vendar Zarja ni bila samo pašnik teh političnih linij. Visoko v upravi so (ali so bili) tudi veljaki drugih političnih opcij: denimo Marjan Somrak (SD) ali pa Alojz Turk (SLS). V nadzornem svetu družbe sta tudi Franci Bačar (SLS) in Miha Božič, ki je predsednik glavnega odbora Zveze za Dolenjsko. Ne gre pa le za upravo in nadzorni svet družbe. Še do nedavnega je imelo to podjetje (ki ima sicer 30 zaposlenih) kar 12 individualnih pogodb z zaposlenimi. Muhič, Dular in Novak ne želijo pojasniti, kdo jih je podpisal, kdaj jih je podpisal, zakaj jih je podpisal in kakšna je dodana vrednost teh pogodb za podjetje in lastnike. In, seveda, med zaposlenimi z individualnimi pogodbami najdemo tudi kakšnega bližnjega sorodnika političnih garnitur, na primer sina bivšega župana Boštjana Kovačiča. Individualna pogodba seveda pomeni, da so prejemki višji od običajnih v panogi in da so podpisniki lahko deležni tudi drugih ugodnosti, od plačevanja raznih stroškov, dodatkov, nagrad do morebitnih nestandardnih odpravnin.

Med lastniki tudi člani uprave in vodilni politiki občine

Skozi leta so delničarji oziroma družbeniki Zarje postajali vplivni posamezniki iz vrst občinske politike. Največji lastnik Zarje je Mestna občina Novo mesto, ki ima po zadnjih javnih podatkih 67-odstotni delež. Nekajodstotne deleže imajo tudi sosednje občine, osem odstotkov pa je lastnih delnic. Prav tako sta med manjšimi družbeniki oba direktorja, Miloš Dular in Novak, poleg njiju pa tudi Muhič, podžupan Rafko Križman, predsednik nadzornega odbora MO Novo mesto in član nadzornega sveta Zarje, pa tudi član SLS Franc Bačar, nekdanji direktor Zarje Marjan Somrak, predsednik novomeškega SLS in direktor CeROD-a Alojz Turk, član nadzornega sveta in predsednik glavnega odbora Zveze za Dolenjsko Miha Božič (sicer direktor novomeške enote Adriatica Slovenije) in še nekateri nekdanji in sedanji vodilni delavci Zarje. Res je, da so deleži relativni nizki (od 20 000 evrov do nekaj tisoč evrov), vendar družbeniki prek teh deležev ohranjajo določen vpliv v družbi, še posebej ker gre po novem za družbo z omejeno odgovornostjo. Do deležev so omenjeni prišli bodisi prek javnega odkupa, ki je potekal pred nekaj leti, bodisi prek nagrad članom nadzornega sveta ali pa prek medsebojnih transakcij. Ali je primerno, da politiki postajajo družbeniki »občinskega« podjetja pa je drugo vprašanje. Kot mali družbeniki bi namreč lahko imeli povsem nasprotne interese kot Mestna občina Novo mesto, katere primarni cilj v tem primeru ni (vedno) maksimiranje dobičkov, ampak uresničevanje občinske stanovanjske politike. Interes malih družbenikov pa je seveda predvsem v tem, da se povečuje vrednost njihovega premoženja.

Preplet politikantskih in zasebnih interesov

Muhič je na čelo občine prišel z geslom, da občina potrebuje dobrega gospodarja, vendar njegovo kadrovanje v Zarji in v drugih občinskih podjetjih ne more biti ravno svetel zgled. Za predsednika nadzornega sveta je tako imenoval kar samega sebe. Če bi upošteval dobre prakse, si kaj takega ne bi smel privoščiti. Vlada RS Slovenije je denimo sprejela sklep, ki preprečuje, da bi funkcionarji države postajali nadzorniki gospodarskih družb. Enako bi moralo veljati za podjetja v občinski lasti, čeprav formalnih priporočil ni in je to bolj ali manj običajna praksa v številnih občinah. Na žalost tudi v novomeški. Tudi nadzorni sveti in uprave drugih podjetji, kjer ima prevladujoč vpliv občina, so prepredeni s političnimi kadri. Razvojni center Novo mesto tako vodi Mojca Špec Potočar, ki je članica Zveze za Dolenjsko in podpornica Muhiča pri njegovi županski kandidaturi. Komunalo vodi Bojan Kekec, ki je to postal na podlagi dogovora med SDS in ZZD pred drugim krogom županskih volitev (ta koalicija je sicer nedavno propadla). Direktor CeROD-a je postal Alojzij Turk, predsednik občinskega SLS. Nadzorniki, ki jih imenuje občina v vsa ta podjetja, so prav tako politično obarvani: v Komunali je podžupan Križman, v CeRODU že omenjeni Miha Božič. In tako naprej. Gospodarstvo in politika sta v Novem mestu prepletena na približno enak način kot v enoumnih komunističnih časih, pri čemer pa je situacija še slabša, saj zaradi volitev, ki so vsake štiri leta, stabilno poslovanje teh podjetij tako rekoč ni mogoče. In to je tudi eden od razlogov, da prepletanje nadzorne ali celo upravne funkcije v podjetjih z javno funkcijo v občini ali državi ni priporočljivo. V našem primeru se je začasa župana Muhiča (z dobro podlago v prejšnjih mandatih) prepletle skorajda vse možne slabe prakse pri upravljanju podjetij v večinski javni lasti.

Sporna in tiha dokapitalizacija

Nadzorni svet Zarje je na seji 29. aprila 2010 sklenil, da skupščini družbenikov poda predlog, da gre Zarja v dokapitalizacijo. Skupščina Zarje je sklep 29. junija tudi sprejela. Predsednik nadzornega sveta Muhič o svojih odločitvah ni obveščal niti javnosti niti občinskega sveta. Informacija je vendarle prišla do nekaterih občinskih svetnikov. V njej so videli razlog za preplah. Takoj so zahtevali sklic izredne seje občinskega sveta in preklic dokapitalizacije, ki bi zaradi načina, na katerega naj bi jo izpeljali, lahko pomenila oškodovanje večinskega lastnika in njegovo iztisnitev iz podjetja.

Uprava družbe pojasnjuje, da dokapitalizacijo potrebuje, ker želi začeti z dvema zahtevnima investicijama. Gre za poslovno stanovanjski objekt na Kastelčevi ulici v mestnem jedru ter za objekt na Jakčevi. Za investiciji Zarja potrebuje okrog 20 milijonov evrov. Dular in Novak pravita, da v času recesije gradbena podjetja ne želijo več prevzeti rizikov, kot so jih včasih. Prav tako ne želita tvegati z najemanjem kreditov. Dokapitalizacija se mu zato zdi najbolj varen način za izvedbo projektov.

A sporno je že samo dejstvo, da župan o svojih odločitvah ni obveščal javnosti in občinskega sveta, ki je sicer najvišji organ lokalne samouprave. Poleg tega je najbolj zaskrbljujoč način dokapitalizacije. Zarja naj bi se namreč dokapitalizirala v višini tri milijone evrov. Pri tem pa uprava, nadzorni svet in skupščina niso odredili nikakršne cenitve družbe, s katero bi ugotovili, koliko je dejansko vredna Zarja. Namesto tega so za osnovo vzeli kar knjigovodsko vrednost osnovnega kapitala, ki je nekaj čez pet milijonov evrov.

Vzemimo poenostavljen, vendar nazoren primer. Danes lahko ustanovite podjetje za nekaj tisoč evrov. Ustanovni kapital je tako lahko denimo 10 000 evrov. V dvajsetih letih uspešnega poslovanja podjetje kupi nepremičnino v vrednosti 100 000 evrov. Sedaj se odločite za dokapitalizacijo v višini 10 000 evrov, ker potrebujete svež kapital. Če bi vašo dokapitalizacijo vodili Muhič, Novak in Dular, bi vam predlagali, da družbeniku, ki bi z vložkom 10 000 evrov vstopil kot prihodnji lastnik podjetja, ponudite kar 50-odstotni lastniški delež (ker to dejansko pomeni 50 odstotkov ustanovnega kapitala), pri čemer sploh ne ocenite, kolikšna je dejanska vrednost vašega podjetja po dvajsetih letih poslovanja.

Ker ima Zarja kar precej premoženja v obliki stanovanj, bi skratka lahko bila taka ocena bistveno prenizka. To pomeni, da bi tisti, ki bi podjetje dokapitaliziral, lahko prišel do bistveno večjega deleža v podjetju, kot bi mu pripadal, če bi bila morebitna ocenjena vrednost podjetja višja. Na ta način bi lahko bil oškodovan tudi največji lastnik, to je Mestna občina Novo mesto. Uprava sicer trdi, da so stanovanja neprofitna in kot taka nimajo visoke vrednosti, poleg tega pa naj bi šlo pri mnogih stanovanjih za slabe lokacije oziroma izredno stare objekte. Na konkretna vprašanja o številu stanovanj pa ne odgovarjajo. Prav tako ni odgovora na preprosto vprašanje: zakaj kljub vsemu pred dokapitalizacijo – če je v resnici potrebna – ni bilo izvedeno vrednotenje družbe, ki bi razpršilo dvome o smotrnosti dokapitalizacije in načinu, na katerega bi bila ta izvedena.

Neuresničevanje občinske stanovanjske politike

Ker delovanje podjetja Zarja ni podvrženo interesom Mestne občine Novo mesto, ampak ozkim političnim ali zasebnim interesom posameznikov in neformalnih mrež, se seveda ne uresničuje niti občinska stanovanjska politika. Leta 2008 bi moral občinski svet obravnavati dokument z naslovom Stanovanjski program MONM za obdobje 2008 – 2013. Dokument je župan tik pred razpravo umaknil z dnevnega reda in tudi kasneje ni bil nikoli obravnavan. Gradivo je zanimivo zaradi tega, ker so strokovne službe občinske uprave v njem izrazito kritične do ravnanja vodstva Zarje.

Ena temeljnih nalog občin na področju stanovanjske politike je v tem, da tudi socialno ogroženim omogoči uresničitev pravice do stanovanja. Običajni mehanizem za uresničevanje te politike so tako imenovana neprofitna stanovanja. Dokument ugotavlja, da je v novomeški občini ponudba stanovanj za socialno ogrožene premajhna in da je eden temeljnih razlogov tudi v poslovanju podjetja Zarja. Iz tega dokumenta je razvidno, da je MONM kot ustanovitveni kapital v to podjetje vložila prek 300 stanovanj. Od tega je bilo približno 270 stanovanj neprofitnih. Stanovanja so v lasti Zarje, vendar ima v njih dodelitveno pravico občina. To pomeni, da je ona tista, ki odredi, kdo bo najemnik tovrstnega stanovanja. Toda podjetje po navedbah občinske uprave deluje v nasprotju s temi pravili. Ta stanovanja naj bi oddajali celo po tržnih najemninah mimo vednosti občine. V dokumentih je naveden celo seznam več kot desetih stanovanj, ki so bila oddana kot tržna stanovanja oziroma celo prodana, čeprav so opredeljena kot neprofitna.

Pomenljivo je tudi dejstvo, da je občina na Zarjo naslovila kar nekaj dopisov, v katerih je zahtevala pojasnila glede opredelitve izpraznjenih stanovanj, vendar podjetje nanje ni odgovarjalo. Podjetje bi moralo v skladu z določitvami Pravilnika o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem takšna stanovanja dodeliti izključno za neprofitno najemnino in na podlagi javnega razpisa. Zadnji tak razpis je Zarja objavila avgusta 2004 (podatek je iz dokumenta iz leta 2008). Od takrat naprej podjetje ni več nikoli zaprosilo občine za nobeno tako soglasje k dodelitvi neprofitnega stanovanja, piše v dokumentu občinske uprave.

Težki sklepi občinskega sveta

Na izredni seji, ki je potekala 8. julija 2010, so na račun Alojzija Muhiča in uprave Zarje padale težke besede. Svetniki so soglasno sprejeli sklepe, da naj župan prek ustreznih organov prekliče dokapitalizacijo podjetja. Poleg tega naj odpokliče člane nadzornega sveta (predstavnike MONM, torej samega sebe, Francija Bačarja in Miho Božiča) Zahtevajo, da se izvede forenzična preiskava poslovanja podjetja v zadnjih letih. Vse gradivo mora občina posredovati računskemu sodišču, organom pregona ter ministrstvu za finance. Svetniki so si bili tudi soglasni, da mora nadzorni svet v primeru, da se ugotovijo nepravilnosti, sprožiti postopke za razrešitev uprave in ugotoviti njeno morebitno odškodninsko odgovornost.

Ker župan, po mnenju občinskega sveta, teh sklepov v enem tednu ni uresničil, so se odločili, da stvari vzamejo v svoje roke. Kot zastopnika Mestne občine Novo mesto v podjetju Zarja so imenovali svojega predstavnika, Adolfa Zupana. Ali to pomeni konec novomeške hobotnice ali pa le njeno vnovično rojstvo, pa bomo še videli.

(Članek je bil objavljen v tiskani izdaji revije Park, julij 2010.)