Novo mesto – do starejših ne najbolj prijazno mesto

V prihodnje je potrebno vsak poseg v (javni) prostor odrejati tudi z mislijo, kako doseči, da bo kar najbolj prilagojen starejšim ljudem oziroma kaj bo pomenil za kvalitetno njihovega življenja v mestnem prostoru. Novo mesto tu čaka še cela vrsta izzivov, za začetek pa je potrebno zgraditi vsaj zavest, da naj razvoj, posebej tisti, ki se snuje z javnimi sredstvi, sliši in usliši tudi vse večjo množico starejših ljudi.

Staramo se

Na svetu je vse več starejših ljudi. To je posledica številnih dejavnikov, posebej pa, vsaj v razvitih deželah, manjše rodnosti, ki veča delež starejših v populaciji, ter na drugi strani boljše zdravstvene oskrbe, katere posledica pa je tudi daljšanje življenjske dobe ljudi, kar krepi številčnost starejših ljudi. To velja tudi za naše kraje. V Sloveniji je bila še leta 1930 povprečna starost ljudi okoli 23 let, danes pa je povprečen Slovenec star že kar 41 let, pričakovano trajanje življenja ob rojstvu pa se je zgolj v zadnjih dvajsetih letih povečalo kar za okoli 6 let.

Delež starejših ni dandanes zanemarljiv niti v novomeški občini. Med 35.966 prebivalci občine je 5474 ljudi starih 65 let in več. To je 15% vseh prebivalcev. Večino, kakih 60% teh, je žensk – te v povprečju živijo skoraj desetletje več kot moški. Še leta 2000, torej pred zgolj 10 leti, je bil delež ljudi starih 65 let in več v novomeški občini le dobrih 11%. Rast je torej očitna in hitra.

Starostniki se med sabo, kakor ljudje nasploh, razlikujejo, a vendar jih poleg let druži tudi mnogo ostalih stičnih točk. Praviloma v starejših letih upade ekonomska moč, posebej po končanju delovne dobe, zmanjša se družbeni vpliv, predvsem močne spremembe pa se oblikujejo v zvezi s psihofizičnimi sposobnostmi ozioma potrebami posameznikov – pešanje fizične moči, gibčnosti, zaznavanja ipd. Mnogi starostniki se soočajo z revščino, še številnejši z družbeno izolacijo oziroma osamljenostjo, z ujetostjo v meje lastnega stanovanja, s slabo samopodobo, z občutkom večje ogroženosti v zunanjem prostoru, z demenco in številnimi drugimi kroničnimi in ostalimi boleznimi ter težavami. V družbi se staranje prebivalstva pozna tudi skozi povečevanje števila upokojencev in rastjo števila let prejemanja pokojnine, kar pomeni tudi večanje deleža proračunskih sredstev za starejše, manjša se stopnja zaposlenosti starejših, veča se število oskrbovancev oziroma varovancev v domovih za starejše.

Mnogim Slovencem so stari ljudje v breme

Toda stanje ni brezizhodno in podoba starostne strukture družbe sploh nima nujno negativne konotacije. K izboljšanju položaja starejših lahko veliko doprinesejo država in lokalna skupnost. Okolje mora potrebe starejših ljudi prepozna, ter ukrepati na način, da izniči ali vsaj zmanjša prej omenjene negativne pojave, ki so lahko s starostjo tesneje povezani, oziroma, bolje povedano, da izkoristi priložnosti, ki jih star človek nudi. Starosti prijazno okolje je vsekakor nekako nujni pogoj, da lahko družba ali pa mesto napreduje tudi ob pomoči starejših ljudi, katerih fizična moč je z leti morda res postala okrnjena, vendarle pa nosijo v primerjavi z ostalim delom prebivalstva izredno bogastvo izkušenj, modrosti, znanja, občutka. Družbe, ki to puščajo vnemar, ki tako rekoč dosledno tudi v neformalnem sektorju izvajajo politiko upokojevanja starejših ljudi, njihovega odmikanja od osrednjih tokov dogajanja, so na dovolj gotovi poti k nazadovanju.

Kaže pa, da bo boj proti izolaciji starejših ljudi iz družbe med Slovenci še nekaj težji kot v večjem delu preostale Evrope. Med Slovenci pač misel, da so starejši ljudje breme družbe, ni redka. Po raziskavi Eurobarometra (Intergenerational solidarity, 2009) je med nami takih kar 23%, kar je kar za 50% več kot je sicer povprečje v 27 državah EU. Za nami so na območju EU glede tega le še Latvija, Portugalska, Madžarska, Češka in Litva, medtem ko imajo tozadevno najstrpnejši odnos do starejših na Nizozemskem, Cipru, Irski, Združenem kraljestvu ter Danski. Podobno negativen odnos in strahove Slovenija neguje še pri nekaterih drugih vprašanjih glede starejših ljudi.

Aktivnosti v dialogu s starejšimi

Čeravno je družba slabo pripravljena na staranje, še bolj kot za državo to velja za občine, in četudi je v marsikakem slovenskem zakotju še polno zablod, je ukrepanje nujno. Tudi v mestu, kakršno je Novo mesto. Pri tem pa se velja nasloniti na starejše ljudi ter na okolja, ki imajo pri reševanju težav že izdelane rešitve.

Glede na to, da staranje prebivalstva ni endemičen, izoliran, sporadičen pojav, pač pa prisoten v pretežnem delu sodobnega sveta, ki se ponekod tudi že dovolj uspešno spopada s tovrstnimi problemi, je pomembno, da mesto svoja prizadevanja oplaja tudi z znanjem drugih okolij. Tako je Svetovna zdravstvena organizacija v smislu odzivanja na dva globalna trenda, namreč na urbanizacijo in staranje prebivalstva, oblikovala program Starosti prijazna mesta. V tem okviru razvija ukrepe na številnih področjih življenja mest – od zunanjih površin, prometa, stanovanj, do socialne participacije, vključenosti, zaposlovanja, komuniciranja in informiranja ter nenazadnje zdravstvene oskrbe starejših ljudi. Ukrepi so seveda naravnani v smer, da bi starejšim ljudem kar najbolj olajšali bivanje v urbanem okolju. In ta nastajajoča znanja, ki jih skupaj z WHO razvijajo tudi zelo usposobljena in angažirana svetovna mesta, so lahko mnogim ostalim mestom v izredno pomoč.

V prvi vrsti pa je obveza, da se politiko mesta v zvezi s starejšimi ljudmi oblikuje v dialogu z njimi. Njihova participacija je eden izmed pogojev pri oblikovanju starejšim ljudem ustreznejšega bivalnega okolja in mestne politike nasploh. Tudi Novo mesto se tu lahko nasloni ne le na prepoznavnih preko pet tisoč posameznikov, pač pa tudi na organizacije, ki bolj ali manj uspešno skušajo spoznavati, zastopati in uveljavljati interese starejših (in upokojenih), pa naj gre za upokojensko društvo ali pa upokojensko politično stranko. Njihovo znanje, izkušnje, izpovedi morajo tozadevno biti neobhoden del podatkovne zbirke.

Stari ljudje v prostoru Novega mesta

Tudi razvoj fizičnega prostora ima pri tej temi nezanemarljivo vlogo, saj lahko pomembno prispeva k omogočanju kar najbolj avtonomnega življenja starejših, k izboljšanju dostopnosti, socialnim interakcijam, posredno tudi h krepitvi fizične, psihične, socialne, ekonomske moči starejših in ne nazadnje prispeva k bolj pestremu življenjskemu okolju.

Novo mesto, še bolj pa občina v zvezi s prijaznostjo grajenega okolja do starejših šepa na marsikaterem koncu. Na področju prometa mesto sicer premore javni avtobusni promet, vendar je njegova uporaba zaradi omejene razvejanosti omrežja in nizke frekvence voženj marsikje postavljena pod vprašaj. Del starejših, ki lahko pešači, uporablja pločnike, pri čemer je celo dandanes mesto v nekaterih smereh sicer prevozno, a praktično neprehodno, ker ni urejenih pločnikov (Belokranjska cesta, Regrča vas, Šmihelska cesta, del Ljubljanske ceste,…). Pločniki, kjer v mestu so, pa so skoraj praviloma skopo dimenzionirani. Da bi na njih mogla eden mimo drugega dva invalidska vozička ali voziček in pešec je dandanes prej izjema kot pa pravilo. Je pa vsaj posnetih robnikov ob prehodih za pešce vse več. Ne zgolj prometni prostor, v mestu je tudi izredno veliko število poslovnih lokalov, ki so težko dostopni za gibalno ovirane ljudi, kakršnih je med starejšimi seveda velik del. Že s parkirnimi mesti za invalide je marsikje slabo – jih ni, so preozka, neprimerno postavljena. Starejši ljudje se morajo na poti tudi večkrat ustaviti, si odpočiti. Zato starejšim ljudem prijazna mesta ob poti nameščajo klopi oziroma oblikujejo počivališča. V Novem mestu je teh še mnogo premalo. Podobno velja za javne sanitarije. Mesto premore eno samo in to le v središču mesta. Inkontinenca pa med starejšimi ni neznan pojem. Tudi opremljenost nekaterih stanovanjskih okolij s trgovsko ponudbo in raznimi za storitvami je slaba, zaradi česar je ta ponudba za starejše težje dostopna ali v praksi celo nedostopna. Stanovanjskim okoljem, posebej tistim z enodružinskimi hišami, primanjkuje tudi javnih zelenih površin ali kar športno-rekreacijskih površin, ki bi bile primerne tudi za starejše, predvsem pa, ki bi lahko prevzele tudi vlogo družabnih prostorov in okrepile interakcijo med starejšimi in tudi medgeneracijske stike. Ukrepi oblikovanja starejšim prijaznejšega okolja gredo v mestih celo v take detajle, da se ukvarjajo tudi s primernostjo velikosti in tipa črkopisov na usmerjevalnih tablah. Starejši pač praviloma tudi slabše vidijo.

Vse navedeno in še mnogo drugega pomeni vsaj napotek, da je primerno v prihodnje vsak poseg v (javni) prostor odrejati tudi z mislijo, kako doseči, da bo kar najbolj prilagojen starejšim ljudem oziroma kaj bo pomenil za kvalitetno njihovega življenja v mestnem prostoru. Novo mesto tu čaka še cela vrsta izzivov, za začetek pa je potrebno zgraditi vsaj zavest, da naj razvoj, posebej tisti, ki se snuje z javnimi sredstvi, sliši in usliši tudi vse večjo množico starejših ljudi.

V starejših letih se nekateri preselijo v Dom starejših občanov. Povpraševanje po mestih v domu je veliko, razpoložljivih mest je premalo, čakalne dobe so praviloma zelo dolge. Novo mesto si v naslednjih letih obeta nove kapacitete za starejše na Pogancih.

Opremljenost stanovanjskih naselij z raznovrstno ponudbo je posebej pomembna za starejše ljudi, ki so največkrat odvisni kar od svojih nog. Prevelike razdalje do trgovin, pošte, frizerja in podobnih zato zanje niso primerne. Z nakupovalnima vrečkama v rokah zmorejo kvečjemu do bližnje trgovine. Motorizirani mlajši praviloma še to ne.

Zaposlitvene možnosti za starejše ljudi so skromne. Branjevke na tržnici pa vendarle so ene izmed tistih, ki delajo tudi na stara leta. Konec delovne dobe je za nekatere komaj pričakovan, drugi se v penziji težje znajdejo brez rednega dela.

V Novem mestu imamo le en javni wc. Ta je v središču mesta, pod tržnico. Starejše ljudi pogosto prizadane inkontinenca, kar je razlog več, da bi javnih wc moralo biti v javnem prostoru kaj več.

"Kvartopirci" v klubskem prostoru Društva upokojencev nasproti Narodnega doma na Sokolski ulici.

V prostore Društva upokojencev vsakodnevno prihaja kar nekaj starejših ljudi. V glavnem je družba bolj fantovska in fantje malce tudi pogrešajo družbo starejših deklet, ki pridejo redkeje sem na sok. So pa vsi skupaj tudi nekoliko jezni na sedanjo predsednico društva Bilbijo, saj so prostori zanje v zadnjem času, kakor pravijo, odprti le še dopoldan, včasih pa so imeli možnost druženja v teh prostorih tudi popoldan, ob praznikih,... Tudi ponudba ni na zavidljivi ravni, a to je povsem drugoten problem. Za starejše so ti prostori zelo pomembni, saj se tu lahko družijo s svojimi znanci, prijatelji, se odmaknejo od samote doma.

Javni promet Novo mesto ima, a je tako slabo organiziran, da niti za starejše ljudi ni kaj prida primeren. Zato starejše ljudi pogosteje vidimo pešačiti, kot pa voziti se z avtobusi. Tudi ceneje je tako.

Fotografije Petra Juvan.