Kaj pomeni voditi občino: Cilj ali pot

Rezultati necelovitih pristopov so neuresničene obljube pa tudi slabo zastavljeni projekti, ki se kažejo v neuresničenih razpisih. Zato ni presenetljivo, da na posameznih občinah, ki izstopajo po svoji uspešnosti, zelo pogosto naletimo na projektni način dela. Ta omogoča, da posamezni javni uslužbenec kot vodja projekta ni več odgovoren samo za svoj vsebinski delček v celotnem projektu, temveč skrbi za celotno izvedbo. Če pa pogledamo klasično organizirane občine, se lahko skoraj vsi občinski uslužbenci skrijejo za celovito odgovornost župana ali direktorja občinske uprave.

Nejc Zaplotnik je v svoji knjigi Pot zapisal velikokrat citiran stavek: »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo našel. Kdor najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.« Čeprav je misel namenjena osebni poti oz. ciljem, je velikokrat uporabna tudi na drugih področjih. Navedeni citat se mi je prikradel v misli ob začetku predvolilnega dogajanja pred jesenskimi lokalnimi volitvami. Že dolgo velja, da dober program na lokalnih volitvah vsebuje čim večje število konkretnih investicijskih in programskih ciljev, ki naj bi bili uresničeni. Pa je res postavljanje konkretnih in številnih ciljev že samo po sebi dovolj za uspešen mandat?

Številni neuresničeni cilji bi morali biti težava za tiste, ki so obljubljali, in lažja presoja za volivce na naslednjih volitvah. Pa vendar se zdi, da kratkost spomina volivcev nima meja. Tako kot politiki na državni ravni diametralno spreminjajo mnenje o isti temi – običajno se to zgodi ob zamenjavi statusa pozicije oz. opozicije –, se tudi politiki na lokalni ravni brez težav pojavijo čez štiri leta pred volivci in ponavljajo iste obljube, ki so jih kot svoje zaveze ponudili že v preteklosti. To je bil zelo ponavljajoč vzorec lokalnih volitev do pojava aktualnega ljubljanskega župana. Zoran Jankovič je postavil listo 23 predvolilnih obljub, ki so osnova za redni pregled uspešnosti dela župana in njegove ekipe. Na začetku mandata se je zdelo, da bo uresničena večina obljub, vse bliže konca mandata smo, bolj je jasno, da bo okoli 10 obljub neuresničenih, popolnoma uresničenih pa je bilo pred nekaj meseci 8 napovedi iz kar zajetne in ambiciozne liste. Večini, ki spremlja dogajanje v Mestni občini Ljubljana, tak rezultat zbuja pozitivno odobravanje in tudi povprečen občasni obiskovalec Ljubljane mora priznati vidne posledice razvojnih projektov zadnjih let. Zaradi te pozitivne izkušnje bo sedaj pritisk, naj kandidati in liste postavijo spisek projektov, ki bodo uresničeni v prihodnjem mandatu, tudi v ostalih lokalnih okoljih še večji. Pri tem pa bo še vedno večini ostalo skrito bistvo problema neuresničevanja zastavljenih obljub. Osrednja težava je organizacija dela županovih timov oz. celotnih občinskih uprav. Medtem ko je gospodarstvo že zdavnaj ugotovilo, da so organizacijska struktura, notranja kultura podjetja in celotni splet odnosov znotraj in zunaj organizacij zelo pomembni za uspešno poslovanje. Čeprav dobrih zgledov ni malo, pa javni sektor s prilagajanjem organizacije dela ne sledi vsem današnjim izzivom, kot to dela zasebni sektor, ki mu samo sprotno odgovarjanje na postavljene izzive na trgu zagotavlja obstoj tudi v prihodnosti.

Predvolilne obljube se nanašajo na večje ali manjše investicijske projekte. Ravno uresničevanje razvojno zasnovanih projektov pa zahteva drugačen način dela, kot ga običajno poznajo občinske uprave. Te so organizirane po posameznih vsebinskih sklopih, ki pokrivajo logičen skupek procesov, postopkov in programov, ki so v pristojnosti lokalne skupnosti. Tako imajo znotraj občinskih uprav večje občine tudi investicijske oddelke, ki pa ne morajo pokriti vse širine, ki jo zahteva sodoben projektni pristop. Danes investicije niso samo postopki pred in med gradnjo, temveč tudi programska zasnova dejavnosti v bodočih objektih, ki je potrebna že v fazi prijave za morebitno sofinanciranje. Poleg tega so vse bolj potrebna številna pravna in ekonomska znanja, ki lahko omogočijo celovito zasnovo izvedbe po eni od oblik javno-zasebnega partnerstva ali drugih modelov, ki dandanes povečujejo razvojni potencial javnega sektorja in s tem tudi lokalnih skupnosti. Rezultati necelovitih pristopov so neuresničene predvolilne obljube pa tudi slabo zastavljeni projekti, ki se kažejo v neuresničenih razpisih in drugih postopkih. Zato ni presenetljivo, da na posameznih občinah, ki izstopajo po svoji uspešnosti na odprtih programskih razpisih iz naslova EU skladov, zelo pogosto naletim na projektne pisarne ali drugače zastavljen projektni način dela. Ta omogoča, da posamezni javni uslužbenec kot vodja projekta ni več odgovoren samo za svoj vsebinski delček v celotnem projektu, temveč skrbi za celotno izvedbo. Če pogledamo klasično organizirane občine, se lahko skoraj vsi občinski uslužbenci skrijejo za celovito odgovornost župana ali direktorja občinske uprave. Kar pa je že lahko zadosten razlog za neuspeh delovanja, saj preplet operativnega in strateškega delovanja ob vseh protokolarnih obveznostih v eni osebi župana ni možen.

Če se torej vrnem k izhodiščni simboliki cilja in poti, se torej ponuja odgovor, kaj je pomembnejše za uspešno delovanje v posameznem mandatu in hkrati na dolgi rok. To niso zastavljeni cilji v obliki predvolilnih obljub sami po sebi. Ključ oz. temelj izpolnjevanja predvolilnih obljub je v kakovostnih kadrih in zastavljeni organizaciji dela. Ker so dosegljivi kakovostni kadri običajno omejeni, je še največja možnost vplivanja na uresničitev obljub prav v dobri organizaciji dela.

Koliko znamo v resnici presoditi predstavljene sezname predvolilnih obljub skozi sito sposobnosti izvedbe, bosta pokazala jesensko dogajanje in še bolj obdobje prihodnjega mandata. Ni tako daleč čas, ko smo videli, da zgolj cilj izvolitve, ki je združil veliko število vplivnih posameznikov in skupin, ni dovolj za uspešno vodenje občine. Zato navijam za dobro pot, ker bodo na ta način dobri cilji ne samo zastavljeni, ampak tudi uresničeni.

fotografija Boštjan Pucelj