Fuzbal

Svetovno prvenstvo v Južnoafriški republiki, katerega razpletu smo poleti napeto sledili, je gotovo globalni spektakel prve vrste. Toda hkrati – če pustimo ob strani njegovo lepoto, ki se odraža v improviziranih umetniških delih njegovih protagonistov – deluje tudi kot učinkovito kohezijsko sredstvo, globalno lepilo, ki nakazuje, da so se države skrajno razdeljenega, konfliktnega in nepravično urejenega planeta še vedno sposobne pomeriti na istem terenu in po istih pravilih.

***

Zdi se mi, da tedaj, ko se nogometa loti nekdo iz humanistike, marsikateri bralec že vnaprej pričakuje soočenje z ustaljenim naborom stereotipov, ki so nastali kot nekakšen obrambni zid intelektualne sfere pred dozdevno profanostjo nogometnega šova. Torej, fuzbalerji naj bi bili načeloma neizobraženi in naduti tepci (poslušajte le njihove izjave), fuzbal poneumlja, gre za nesmiselno in surovo tekanje za nekim »okroglim usnjem« (mimogrede: metafore so menda posebna poetična odlika slovenskih nogometnih komentatorjev), krepi negativna čustva, navijači se na koncu pretepejo in razbijejo vse, kar jim pride pod roke itd. Dobronamerna »razlaga« je lahko začinjena s pridihom poljudne psihoanalize (zabijanje gola kot simbolna penetracija), enostavnega antropologiziranja (moški – lovec) ali čvrste zdrave pameti (ni čudno, da so taki; kdo pa ne bi bil, če bi desetkrat na dan čelno trčil s skoraj polkilogramskim objektom, napihnjenim na 0,8 bara in s hitrostjo tja do 100 km/h).

Ampak (na srečo) se mi dozdeva, da je ta intelektualistični refleks v zadnjem času nekako premagan in potisnjen v kot. Morda je bil bistveno bolj aktualen v času, ko se je Slovenija želela za vsako ceno ograditi od balkanskih primitivizmov te in one vrste in je temu primerno športno identiteto v celoti zgradila na nesrečni beli karavani – saj pomnite, »nič nas ni strah, če so smučarji z nami …« Danes pa, ko je fuzbal spet postal konstitutivni element narodne samopodobe, ni več potrebe po distanciranju; še več, z nogometom se celo čefurstvo – prosto po Vojnoviću ali Magnificu – vrača v nekakšni pozitivni preobleki. Vsekakor tudi mene ne boste našli na bregu nogometnih skeptikov, kajti odločno se izrekam za breg njegovih privržencev. A čeprav sem se k nogometu spreobrnil razmeroma pozno, moram reči, da k temu niti malo ni prispevalo pritlehno nacionalistično zadovoljstvo nad slovensko nogometno pravljico (ta hip si upam tole povedati le v oklepaju: kljub nemajhnemu zadovoljstvu ob njihovih uspehih sem tako Katančeve kot Kekove »izbrance« dojemal predvsem kot privid, ki ga je v družbo najboljših zaneslo muhavo naključje). Skušal bom torej nekoliko pojasniti to svojo očaranost.

Danes je seveda biti za fuzbal lažje kot tedaj, ko je svoje nogometne eseje pisal Marjan Rožanc, sicer eden najboljših slovenskih pisateljev 20. stoletja. Rožančeva nogometna evforija se je izražala v drugačnem kontekstu, tako rekoč v brk raznim sartrovcem in heideggerjancem, ki so – zasledujoč zahtevna vprašanja duha in eksistence – bolj ali manj ignorirali ali celo prezirali telo in šport. Rožančeve nogometne eseje so pri ljubljanski Beletrini pred kratkim ponatisnili v knjigi s povednim naslovom Maša 20. stoletja. Ena izmed Rožančevih provokativnih analogij je vsekakor maša: nogomet naj bi v minulem stoletju postal nadomestni ritual sekulariziranega sveta. Priznati je treba, da ima Rožančeva analogija številne močne plati. Hkrati pa ima vsaj dve pomanjkljivosti: ne zajame namreč spontanega užitka improvizirane skupne igre, prav tako pa zanemari ključno antagonistično dimenzijo nogometnega spopada, v katerem lahko zmaga le eden.

Prepričan sem, da lahko prvo pomanjkljivost osvetli neka druga vzporednica, ki bo marsikoga presenetila. Trdim, da je nogomet v resnici umetnost, in sicer umetnost kolektivne vrste, ki nima enega samega avtorja (tudi tedaj, ko ima izrazitega protagonista): v nekem smislu se torej bliža predvsem scenskim umetnostim in filmu; toda še najbolj je podobna glasbi, ki jo na odru v živo izvaja sodobni ansambel improviziranega jazza. Elementi, ki določajo dogajanje na jazzovskem odru, so presenetljivo podobni tistim na nogometnem igrišču. V obeh primerih imamo neko strukturo (harmonski skelet kompozicije, tempo, zasedba / fizionomija nogometnega igrišča, žoge itd.) in pravila (izvajalske konvencije / pravila FIFE ipd.), v okviru tega pa obstaja širok prostor za kolektivno spontanost igre, ki preprečuje, da bi bila ena izvedba / tekma povsem enaka drugi. V obeh primerih sicer lahko (dobesedno) govorimo o soliranju – pa vendar je vsakomur jasno, da uspešna solaža ni mogoča brez uigranosti in polne podpore celotne ekipe. In tako dalje, vzporednic je še kar nekaj.

Resnično, s tako zaobrnjene perspektive je mogoče legendarne akcije in prodore Peléja, Maradone, Platinija, Ronaldinha, pa konec koncev tudi Messija ali Kloseja (seveda ob podpori odličnih soigralcev), mogoče videti kot prave umetniške artefakte, ki jih sodobne medijske tehnologije trajno hranijo v virtualnem muzeju gibljivih slik. Morda se bo komu od tistih, ki so do nogometa sumničavi, ob tem zataknila koščica v grlu: nogometaši kot umetniki? Sam tu nimam težav: intelektualizem in umetnost nista sinonimna, če umetnosti ne razumemo konceptualno (moderni konceptualni umetnik je pač bodisi močan mislec ali pa ga ni), temveč v izvornem smislu proizvajanja (poietes), ki umetnost razume predvsem kot odlično obrtniško znanje – in v tem smislu polpismeni nogometni genij ali umetnostnozgodovinsko povsem nevedni jazzovski velikan nista nobeno presenečenje.

Pa vendar tudi umetniška analogija ne razloži antagonističnega, konfliktnega elementa v nogometu, ki je za njegovo popularnost verjetno bistven. Če jazz band dela skupaj zato, da proizvaja kolektivne vrhunce in na ta način ugaja publiki (in sebi), je pri nogometu ravno konfliktna sopostavitev dveh iger tista, ki podžiga gledalčev interes. Tu si bomo priskočili na pomoč s še eno analogijo in nogometni boj primerjali s tistim gentelmanskim dvobojem, ki nam je morebiti najbolj znan iz romanopisja ruske romantike. V njem nastopata sprta gospoda – s pričami in zdravniki –, ki se ob zori spopadeta po točno določenih pravilih: vsi parametri spopada so pod kontrolo, da bi bila zagotovljena poštenost in enakopravnost. Toda končni cilj je, tako kot pri nogometu, eliminacija nasprotnika.

Ko na svetovnem nogometnem prvenstvu k omenjeni strukturi dodamo še nacionalni element, s čimer spopadajoči se stranki postaneta simbolna zastopnika narodov (držav), se seveda ponudi naslednja analogija: vojna. Toda to ni Hitlerjeva vojna, ki se širi čez meje bojišča, ali umazana totalna gverila, ki se zajeda v vse pore zaledja; tu nikakor ne gre za »gladiatorski« boj na življenje in smrt. Nasprotno, to je vojna nekdanjih dni, spopad militantnih formacij, ki poteka po nekih pravilih in ima vnaprej dogovorjeno strukturo – takšna vojna torej, ki ostaja v okviru bojišča.

Svetovno prvenstvo v Južnoafriški republiki, katerega razpletu smo te dni napeto sledili, je gotovo globalni spektakel prve vrste. Toda hkrati – če pustimo ob strani njegovo lepoto, ki se odraža v improviziranih umetniških delih njegovih protagonistov – deluje tudi kot učinkovito kohezijsko sredstvo, globalno lepilo, ki nakazuje, da so se države skrajno razdeljenega, konfliktnega in nepravično urejenega planeta še vedno sposobne pomeriti na istem terenu in po istih pravilih. In dokler bodo konflikti med nacijami, kontinenti, ideologijami in religijami eskalirali predvsem na simbolnem terenu nogometnih zelenic, je to zelo v redu. Kajti v primeru, da na mesto fuzbala stopi totalna konfrontacija, se nikomur dobro ne piše.

Fotografija Boštjan Pucelj