Fotoštorija: Kapiteljska njiva na Marofu v Novem mestu

Večinoma se z arheologijo srečamo v šolskih klopeh, ko učenci spoznavajo naše prednike, njihov način življenja in razvoj narodov. Kasneje tudi s turističnimi obiski posameznih prestolnic in z njihovimi prestižnimi muzeji, večinoma z naropanimi izdelki svojih provinc. Včasih imamo z njo opravka tudi pri gradnji stanovanjske hiše, samo takrat se to sprevrže v neutrudno jamranje investitorja o črepinjah, žličkarjih in nesmiselnosti akumulacije materializacije naše preteklosti. Sicer to ni ravno pogost pojav, pa vendar se vrednote posameznikov kaj hitro spreobrnejo ob najmanjših tovrstnih zagatah. Ravno zato je prav, da imamo ustanove in zakone, ki nas, navadne državljane, odvrnejo od uničevanja kulturne dediščine, da spoštujemo stališča strokovnjakov in širše družbe. Namen arheoloških izkopavanj tako na Dolenjskem in drugod ni ta, da se mora vse gradivo izkopati in postaviti na police, ampak samo toliko, da ohranimo tisto, kar bi se lahko z posegom v prostor uničilo ali kar bi se s časom razgradilo. Strokovna spoznanja bodo morda pokazala nove izsledke ali metode, ki bi zahtevale tudi drugačen izkop. Na Dolenjskem imamo pravzaprav dva vzroka arheološkega izkopa. Eden je zaradi gradbenih naložb (avtocestni križ, zazidalni načrti), drugi je periodični izkop na Marofu oz. t. i. Kapiteljskih njivah. Ta je pomemben zato, ker gre za izjemo bogato nahajališče mednarodnega pomena, kjer so tudi kovinski izdelki (situle, fibule, zapestnice, sulice, sekire, čelade, posode …), ki žal niso odporni na pretirano kemično onesnaževanje okolja, kar povzroča hitrejšo korozijo. Ko so začeli ta sistematična izkopavanja pred 26 leti, so lahko izkopali povsem ohranjeno situlo, danes pa žal pridejo le do delno ohranjene in tudi do skoraj povsem požrte kovinske posode. Sicer se evidentirajo tudi vse naključne najdbe, vendar je za strokovno javnost pomembno, da se izkopi naredijo z navezavo v širši lokacijski kontekst, ker edino tako lahko razvozlajo pomen, vrednost ter časovno konstanto najdbe. Območje Kapiteljske njive je najbogatejše tovrstno najdišče daleč naokoli. Gre pravzaprav za grobišče, ki je bilo v uporabi kar 1000 let, od 10. do 1. stoletja pred našim štetjem ter je časovno sovpadlo s kar tremi arheološkimi obdobji. Pozno bronasto dobo, za katero je značilna kultura žarnih grobišč, starejšo železno dobo oziroma t. i. halštatsko dobo, pri čemer na tem območju prevladuje skeletni pokop, ter mlajšo železno dobo, imenovano tudi latensko obdobje, ko so to območje zasedli Kelti. Sicer pa je Novo mesto prepoznalo to arheološko dediščino in leta 2006 razglasilo svoje mesto za mesto situl. Situla ni zgolj bronasta posoda, ampak predstavlja umetniški izdelek, t. i. situlsko umetnost. Gre za figuralno umetnost, ki je upodobljena na tanki bronasti pločevini. Ti izdelki so najvišji umetniški izraz ‘barbarske’ Evrope. Prav tako se je arheologija dobro poosebila v lokalnem okolju, saj smo dobili Hostel Situla, v katerem se notranja oprema prostorov navezuje na situlsko umetnost, ter raznovrstne spominke v obliki replik najdenega nakita, ki turistom predstavljajo edinstven spomin ali darilo. Kako edinstvene so te najdbe, pove tudi dejstvo, da najboljši restavratorski center na svetu v nemškem Mainzu vsako leto restavrira več njihovih predmetov samo v zameno, da si lahko naredijo kopijo predmeta za svojo arheološko zbirko. Oni pa restavrirajo zgolj predmete, ki sodijo v vrh evropske ali svetovne arheološke dediščine. Vsakoletna sistematična izkopavanja na Kapiteljskih njivah pod okriljem Dolenjskega muzeja vodi arheolog in kustos Borut Križ, pred njim pa je pot začrtal legenda slovenske arheologije Tone Knez. Dolenjski muzej prav letos praznuje 60 let delovanja. Z raziskovanji in razstavami je sooblikoval kulturno dediščino davne in tudi polpretekle zgodovine Dolenjske. Sicer so njihove arheološke razstave in spoznanja zelo odmevna v nacionalnem merilu, pa vendar nikakor ne smemo zapostaviti njihove pomembne vloge v etnologiji, kulturni in novejši zgodovini tega prostora, ki prav tako zaznamuje ta edinstven prostor okoli Gorjancev in na njih.

Izkopavanja na Kapiteljskih njivah na Marofu v Novem mestu. Vsako leto na tem območju Dolenjski muzej izpod površine približno 1000 m2 sistematično »očisti« zemljo arheoloških predmetov.

Izkop poteka v dveh fazah. Najprej ekipa delavcev z lopatami in s krampi odstrani zgornjo plast zemlje, debeline od 0,2 do 0,5 metra. Ko pridejo do prvih znakov arheoloških odkritij, pride na vrsto počasno ter nežno odstranjevanje plasti zemlje s strgali, pincetami in podobnimi drobnimi pripomočki. Odstranjena prst se deponira na že predhodno raziskane površine.

Izkopavanja večinoma potekajo od zunanjosti proti središču posamezne gomile. Ker se grobovi prepletajo, je zelo pomemben vrstni red odstranjevanja prsti. Med posameznimi dnevi se raziskovana površina pokriva s folijo, da ne pride do izsušitve, kar bi še dodatno poškodovalo predmete in otežilo delo, oziroma nudi zaščito pred meteornimi vodami.

Izkop jantarnih kroglic in bronastih fibul.

Dokumentacija (slikovna in opisna) izkopavanj je bistvenega pomena za poznejše strokovne izsledke in razumevanje življenja naših prednikov.

Celotno izkopano območje se skupaj z najdbami izmeri in izriše z ustrezno geodetsko natančnostjo.

Spominske fotografije delovne ekipe vsakoletnih izkopavanj beležijo že od leta 1992.

Prineseni restavrirani ali nerestavrirani predmeti v muzeju dobijo inventarno številko ter ustrezne atributne podatke. Arheologinja Petra Stipančić natančno meri velikost restavrirane lončene posode.

Borut Križ pri študijskem delu. Končni izsledki arheoloških izkopavanj nastajajo pozno v noč, ko utihnejo vsi telefoni in so opravljene redne obveznosti do laične in strokovne javnosti.

Restavrator lahko na podlagi strokovnih izkušenj in poznavanja načina izkopavanj sestavi še tako številčno sestavljanko razbite keramične posode.

Pri restavriranju posameznih predmetov Dolenjski muzej sodeluje z Zavodom za varstvo kulturne dediščine Slovenije. V delavnicah na Grmskem gradu imajo celo vrsto naprav za čiščenje kovinskih, steklenih in jantarnih predmetov.

Leta 2008 je Novo mesto dobilo sodobno prenovljeno arheološko zbirko v stavbi Križatije, ki zajema 8 % vseh predmetov njihove zbirke. Ostale predmete hranijo v depoju muzeja. Selekcija muzejskih eksponatov stalne zbirke je bila zelo zahtevna. Maja Rudolf Markovič, muzejska dokumentalistka in arheologinja, pri končnem izboru.

Jurij Kocuvan je v tandemu z Gregorjem Gutmanom sodeloval pri oblikovanju svetlobe in opremi pohištva zbirke Arheološke podoba Dolenjske. Oba sta priznana novomeška arhitekta in uveljavljena oblikovalca.

Novinar Rasto Božič je na novinarskem področju zadolžen za kulturo, po strokovni izobrazbi pa je arheolog. Pri založbi Goga je izdal svoj knjižni prvenec Mesto situl. Kratke arheološke ter zgodovinske pripovedi o prostoru in času naših prednikov so nastale z navdihom naše davne preteklosti.

Dolenjski muzej poleg razstave obiskovalcem nudi pedagoško vodene razstave za vse generacije.

Bogato okrašena ogrlica iz steklenih jagod. Izkopana na Kapiteljski njivi.

Arheološka zbirka je turistični magnet za domačine, tujce, politične veljake kot tudi za strokovne arheološke kroge. Kustos Borut Križ vodi po zbirki predsednika Danila Türka, ki je bil tudi slavnostni govornik ter častni pokrovitelj odprtja prenovljene zbirke.