Dolenjska potrebuje močan množični medij

Bolj ko se bližajo lokalne volitve, bolj opažamo, da mediji na Dolenjskem ne opravljajo funkcije, ki bi si jih od njih želeli. Preprosto povedano: volivci od medijev ne dobivajo tistih relevantnih informacij, ki bi bili lahko podlaga, da bi se na volitvah lahko odločili v skladu z lastnimi interesi. In še toliko bolj je to očitno v zadnji aferi Zarja: slednja je možna le v izrazito šibkem in podhranjenem medijskem prostoru.

Si lahko bralci na podlagi poročanja lokalnih medijev ustvarijo vtis o delovanju dolenjskih gospodarskih, političnih in ostalih elit? Ali ljudje vedo, kaj se je dogajalo z njihovim premoženjem v podjetju Zarja? Ali vedo, kako in zakaj se je (politično) kadriralo? Zdi se, da ni tako. Bralec prej dobi vtis, da med lokalnimi elitami in mediji vlada nekakšna nenačelna koalicija.

Vendar je to samo ena stran. To, da Dolenjska nima močnih množičnih medijev, pomeni tudi to, da so tudi lokalne (politične) elite šibkejše v razmerju do državnih elit. V javnem interesu je velikokrat tudi to, da bi imeli močne lokalne elite. Novomeški župan, denimo, trdi, da je že pred meseci na ministrstvo za kulturo poslal nekakšno pobudo, da bi Narodni dom postal spomenik državnega pomena (sedaj je zgolj spomenik lokalnega pomena, kar menda pomeni manj možnosti za razne kandidature na javnih razpisih). Pa tudi sicer naš župan velikokrat tarna nad tem, da v Ljubljani ni dovolj posluha za naše silne ideje. Pustimo ob strani dejstvo, da bi močan župan moral biti sposoben v svoje ideje prepričati tudi uradnike in politike v Ljubljani. A močan lokalni medij bi seveda s svojimi vprašanji in z vztrajanjem na zgodbah lahko pritisnil na to ali ono ministrstvo, da vendarle pohiti s takšnim ali drugačnim odgovorom.

Mediji bi morali biti kot psi čuvaji. Tudi lokalni mediji. Medij, ki enkrat ugrizne v neko zgodbo, je ne bi smel več spustiti. Predvsem pa so mediji čuvaji. Čuvaji javnih interesov. Čuvaji v službi svojih bralcev. Toda dolenjski mediji temeljijo predvsem na novičarstvu. In po drugi strani v veliki meri celo na prikritem oglaševanju. Seveda ravno tistih, do katerih bi morali vzpostavljati strogo kritično distanco. A razen novičarstva v naših lokalnih medijih skorajda ni poglobljenih prispevkov. Ni preiskovalnih člankov, ni vztrajnega spremljanja zgodb in ozadij družbenih dogajanj, ni analitičnih komentarjev, ni nadležnih intervjujev in soočenj.

Da ne bo kdo mislil, da pri Parku menimo, da mi zadovoljivo opravljamo tovrstno poslanstvo. Park s skromnim finančnim zaledjem ne more dajati tistega, kar od njega marsikdo pričakuje: analitično, poglobljeno in preiskovalno novinarstvo. Ki bi poleg tega imelo ustrezen doseg bralcev in s tem resnično izpolnilo pogoje za čuvajsko funkcijo. Revija Park je nastala, ker so študentje pred več kot desetimi leti ocenili, da medijski prostor na Dolenjskem ne opravlja družbene funkcije, ki bi jo moral. Ni bila ambicija v tem, da to praznino zapolnimo, ampak da na njo opozorimo. Toliko časa, kolikor bo ta praznina obstajala, toliko časa bomo imeli razlog za delovanje. Vendar Park praznine ne bo nikoli mogel zapolniti v zadovoljivi meri.

Naš starejši veliki brat, Dolenjski list, ima drugačna izhodišča. Dolenjski list ima zelo dobro prepoznavnost med ljudmi. V času, ki tiskanim medijem ni naklonjen, ima še vedno relativno visoko naklado. Ob tem so vzpostavili še spletne strani, s katerimi branost medija širijo morda še med tisto populacijo, pri kateri so šibkejši (namreč med mladimi). Pa vendar! Dolenjski list je vselej hotel biti in je lep čas tudi bil vodilni dolenjski medij. Je to tudi danes? Bojim se, da ne. Vse preveč je podvržen nizanju novic. Nemara ravno zaradi pritiska interneta, ki omogoča in zahteva instantno poročanje. Morda tudi zaradi tega, ker resnične konkurence vsaj na prvi pogled nikoli ni imel. Ali pa morda zaradi tega, ker je to najbolj varna pot, vsaj kratkoročno. In to velikokrat pomeni predvsem to, da »Dolenjc« pač prinaša tisto, kar mu servirajo »dogodki«. Ob tem spregleda tiste odločilne zgodbe, resnično dogajanje, o katerih nihče ne govori javno, so pa za življenje skupnosti bistvene. Prav tako nekako »pozabi« na to, da je naloga novinarjev ne le v tem, da o dogodkih poročajo (kolikor pač poročajo), ampak tudi v tem, da jih prek novinarskih komentarjev tudi analizirajo in vrednotijo. Zaradi tega se zdi, da je Dolenjski list izgubil tisto nosilno vlogo četrte veje oblasti, ki si jo lahko izbori množični medij, v kolikor resno in v celoti sprejme svoje poslanstvo.

Se sliši staromodno? Morda, toda bržkone je to edina pot, da se Dolenjski list otrese konkurence spletnih novičarskih portalov, brezplačnih oglasnikov, PR službam in nenavsezadnje Facebooku, ki sicer prevzemajo čedalje večje bralne in tržne deleže.

Televizijski program Vaš kanal je prav gotovo rezultat požrtvovalnega dela entuziastov in zagnancev, ki so začutili, da TV SLO in ostali nacionalni elektronski mediji ne opazijo in ne poročajo o vsem tistem, kar zanima ljudi v JV regiji. Televizija Novo mesto je v zadnjih dvajsetih letih na nekaterih področjih in z nekaterimi oddajami naredila korak naprej. Toda zdi se, da je prevladujoč aksiom delovanja novomeške televizije prav vprašanje preživetja. Vse preveč je oddaj, za katere se zdi, da bi namesto v informativni program sodile v promocijske oddelke gospodarskih in političnih družb. Novomeška televizija gre celo tako daleč, da včasih poročanje tudi o relevantnih dogodkih pogojuje s plačilom. Zdi se, da vodstvo televizije bolj kot da bi skušalo zavzemati držo javnega nadzora nad gospodarsko političnimi lokalnimi elitami naše regije, z njimi skuša predvsem čim bolj poslovno sodelovati. S tem sooustvarja pogoje za netransparentno in koruptivno okolje.

Cilj novinarstva prav gotovo ne more biti »aferaštvo«, toda resen medij si nikakor ne more privoščiti, da bi se razkrivanju tistega, kar bi lahko postalo »afera«, izognil. Takrat ko začno politiki preveč hvaliti novinarje – in to se dolenjskim medijem, še posebej Televiziji Novo mesto, dogaja vse prepogosto –, takrat imamo vse razloge, da sprožimo alarme.

Prostor za resnično močan regionalni medij, pa naj bo elektronski ali tiskani, je torej še vedno odprt. Ne gre za to, da bi medij postavljal ali odstavljal župane. V vsakem primeru pa naši župani in županje ter lokalne elite (pa konec koncev tudi državne) ravno zaradi anemičnosti naših medijev živijo vse preveč lahkotno življenje. Pred nekaj leti se je govorilo o načrtih Dela, da bi ustanovil regionalne izdaje tiskanega dnevnika. O teh načrtih se ne govori več. Prav tako ni na obzorju nobenega novega resnega medijskega projekta. Zato si bodo lokalna uredništva in novinarji svojo usodo pisali sami. Če bodo le zmogli ta pogum.