Dan mladosti in študentske demonstracije

Obe, slovenska in širša evropska, sta relativno stari družbi, ki sta že po definiciji konservativni ter zato manj naklonjeni mladim. Če svojih mladih sil ne bosta kmalu integrirali, ju bodo hitri gospodarski tigri Azije in Južne Amerike še naprej vztrajno prehitevali. Prav nič me ne bo presenetilo, če bo slovenska in evropska mladina, naveličana čakanja na boljše čase, začela s trebuhom za kruhom uhajati na Kitajsko.

***

Verjetno ni naključje, da smo v nekdanji državi dan mladosti praznovali ravno maja. Maj je namreč mesec, ki najbolj od vseh spominja na tisto življenjsko obdobje, ko človeško bitje uspešno premaga preizkušnje primarne socializacije ter se z vso silo zažene v življenje. Mladi ljudje so kot majska vegetacija, ki je tik pred tem, da obrodi prve sadove, ter tako generacijam, ki so jo vzgajale, poplača trud, ki so ga vložile v njeno vzgojo. Tako gredo stvari v naravi in tako je še do nedavnega delovala zahodna družba. Vendar žal ni več tako. Ideje, da na mladih svet stoji, da so mladi steber družbe in narodovo bogastvo, so postale izpraznjene floskule, praznovanja dneva mladosti, ki jih ponekod še prirejajo, pa v današnjih okoliščinah dobivajo sarkastičen ton. Dejstvo namreč je, da današnji mladi nimajo veliko stvari, ki bi se jih v svoji prihodnosti lahko veselili.

Tudi to so, slutim, med drugim hoteli povedati študentje, ki so letošnji maj ovekovečili s študentskimi demonstracijami. Težko verjamem, da je njihovo jezo podžgala zgolj napoved o izgubi privilegijev pri študentskem delu. Ta je bržkone le privzdignila pokrovko na kotlu, v katerem že dolgo brbota od strahov, tesnobe in pomislekov, s katerimi se mladi zavedno ali nezavedno soočajo, vendar jih na demonstracijah žal niso uspeli jasno arikulirati. Mladi, ki so kamenjali parlament, imajo še mnogo drugih bolj žgočih razlogov za svoje nezadovoljstvo kot samo ukinitev dela na študentske napotnice. Kot ugotavljajo sodobni sociologi, prav oni postajajo ena najbolj socialno ogroženih družbenih skupin. Pravzaprav študijsko obdobje, v katerem nad njimi finančno še bdijo starši, država in druge ustanove, niti ni tako težavno, težje je obdobje iskanja prve stalne zaposlitve, ki se pogosto zavleče globoko v trideseta leta. Do tedaj so številni prisiljeni nadaljevati s študentskim načinom življenja, kar pomeni nestalno in neredno delo, delitev najetega stanovanja s sostanovalci, nezmožnost najetja kredita ter posledično načrtovanja družine. V Italiji in nekaterih drugih južnoevropskih državah te mlade imenujejo tudi generacija 1000 evrov. Ime so dobili po višini svojega povprečnega mesečnega dohodka. Ta za slovenske razmere sicer ni tako nizek, vendar je v omenjenih deželah njegova realna vrednost precej nizka. Znesek, ki je nekaj malega višji kot minimalna italijanska plača, zadostuje le za plačilo najemnine stanovanja, ki si ga delijo s prijatelji, ter za pokritje osnovnih bivanjskih stroškov. Ena največjih težav te generacije je, da v svojih rokah nima nobenega vzvoda moči, s katerim bi lahko izboljšala svoj položaj. Ker niso redno zaposleni, ne morejo z ničimer pritiskati na delodajalce. Delodajalci jih zaposlujejo le pogodbeno, s pogodbami pa jim zagotavljajo delo le za nekaj mesecev ali najdlje za eno leto. Tako jih držijo v krču, zaradi katerega se mladi bojijo postavljati svoje socialne zahteve. Vsaka napačna poteza jih namreč lahko stane izgube službe oz. podaljšanja pogodbe. Ti mladi se tudi ne povezujejo v sindikate ali druge organizacije, ki bi ščitile njihove pravice in interese. Vendar so si za to v prvi vrsti krivi sami. Skupaj z mladostjo namreč podaljšujejo tudi slog »življenja za trenutek«, odlagajo skrbi na prihodnost ter ostajajo politično apatični.

Situacija, v kateri so se znašli mladi, je tako kompleksna, da ni jasno, na koga pokazati s prstom in komu naložiti odgovornost zanjo. Nekateri bodo razlagali, da večina tistih, ki so danes v poznih dvajsetih oz. zgodnjih tridesetih letih, pripada drugi baby boom generaciji, ki s svojo številčnostjo vnaša neravnovesje na trg dela. Drugi bodo krivdo pripisali še vedno močno razširjenemu mitu, da višja izobrazba odpira vrata boljši zaposlitvi. Ta je danes postavljen na laž, saj prej velja obratno: više ko so mladi izobraženi, teže jim je najti ustrezno delo. Še posebej slabo se godi tistim, ki so zaključili družboslovne in humanistične fakultete. Borze dela zanje že dolgo ni več. Pomislite, kdaj ste nazadnje zasledili zaposlitveni oglas za delo filozofa, sociologa, geografa ali novinarja? Najslabše jo odnesejo tisti, ki nadaljujejo podiplomski študij, saj po njegovem zaključku postanejo trajno nezaposljivi. V gospodarstvu jih nikakor nočejo in ena redkih možnosti, ki jim preostane, je pogodbeno delo na univerzi, pri čemer ne uspejo zaslužiti niti minimalne mesečne plače. Seveda ni govora, da bi si bili ob tem zmožni plačevati še socialne prispevke. Ura univerzitetnega predavanja, na katero se mladi znanstvenik pripravlja nekaj delovnih dni, mu prinese manjše plačilo, kot ga ura popravljanja grelnika vode prinese vodovodnemu inštalaterju, oz. približno enako plačilo, kot ga ura pilatesa prinese športni vaditeljici. Strokovni članek, ki ga mladi izobraženec uspe objaviti v sobotni prilogi katerega od večjih slovenskih časopisov, je »nagrajen« z nekaj deset evri, če zanj sploh dobi plačilo. Še veliko podobnih primerov vrednotenja intelektualnega dela bi lahko našteli. Svoj deleže krivde pri nastali situaciji nosi tudi javni šolski sistem. Ta mlade obteži s tonami teorije, ob tem pa jim ne zmore ponuditi niti grama praktičnega znanja o tem, kako pridobljeno znanje vnovčiti ter kako ekonomsko preživeti v sodobnem svetu. Univerze svojih programov še niso uspele prilagoditi novim razmeram ter si pred problemom raje zatiskajo oči. Namesto da bi mladim privzgojile podjetniško miselnost ter jim zagotovile znanje, ki bo zanimivo za trg, še vedno ponujajo kup povsem nesmiselnih predmetov. Tistim, ki se danes odločajo za poklic, bi svetovala, naj se – ne glede na študij, ki ga izberejo – v času šolanja ves čas sprašujejo, kako bodo svoje znanje tržili v prihodnosti. Če bodo današnje razmere še trajale, številni bodoči diplomanti, magistri in doktorji ne bodo mogli računati ne na službe v javnem niti na tiste v zasebnem sektorju, ampak bodo morali svoje znanje ustrezno promovirati ter kot samostojni podjetniki sami ustvariti tržno potrebo po tistem, kar lahko ponudijo.

Mladi so bili v zgodovini pomembna delovna sila. Družba jih je poskušala čim prej zaposliti ter jih vključiti v ekonomsko življenje. V 19. stoletju so v industriji zaposlovali komaj nekajletne otroke, ponekod na Kitajskem, v Indiji in drugih revnih delih sveta pa je tako še danes. Še generacije naših starih staršev – vsaj tiste iz revnejših družin – so že v ranih najstniških letih odhajale »služit« v večja mesta ali k bogatejšim kmečkim družinam. Danes družba mlade sicer varuje pred ekonomskih izkoriščanjem, vendar obenem podcenjuje njihove sposobnosti. Zdi se, da se jih tudi boji, saj jih poskuša obdržati čim dlje od trga dela. Izmišlja si vedno nove načine, kako podaljšati njihovo mladost: ponuja jim skoraj brezplačni podiplomski študij, dodatna izobraževanja, sofinanciranje odprtja samostojnega podjetja itd. Vse kaže, da je v njenem interesu, da mladi ne delajo oz. ostanejo čim dlje odvisni od staršev. To gotovo ni le posledica recesije, niti samo težava baby boom generacije, ampak tudi posledica splošne dezorientiranosti glede vprašanja, kaj naj slovenska (pa tudi širša evropska) družba z mladimi sploh počne. Kakšen družben položaj naj jim določi, koliko odgovorosti naj jim pripiše ter koliko naj ceni njihove sposobnosti? Mladi to negotovost čutijo in številni so zaradi nje močno frustrirani. Kako ne bi bili! So gotovo najbolj izobražena generacija v vsej narodovi zgodovini. S svojim znanjem daleč presegajo izobrazbo svojih staršev, mnogo jih ima magisterije in doktorate, številni tekoče govorijo po dva tuja jezika, so visoko računalniško pismeni, imajo glasbeno in drugo umetniško izobrazbo, zraven pa obvladajo še številne veščine, ki so jih pridobili na različnih poletnih šolah, humanitarnem ali obštudijskem delu. Žal družba njihovega potenciala ne prepozna, ga ne želi uporabiti ali pa ga ni pripravljena finančno nagraditi. Mlade je leta spodbujala k nadaljnjemu izobraževanju, za njihovo šolanje je porabila velike količine javnega denarja (večina je svojo izobrazbo pridobila v brezplačnih javnih šolah), zdaj pa se obnaša, kot da to, kar so dosegli, ni vredno nič. S tem ne izgublja samo svojih investicij, ampak močno ogroža tudi svojo prihodnost. Obe, slovenska in širša evropska, sta relativno stari družbi, ki sta že po definiciji konservativni ter zato manj naklonjeni mladim. Če svojih mladih sil ne bosta kmalu integrirali, če svojih otrok ne bosta naučili samostojnega ekonomskega preživetja in če se ne bosta nenehno regenerirali z mladimi, v prihodnost zazrtimi idejami, ju bodo hitri gospodarski tigri Azije in Južne Amerike še naprej vztrajno prehitevali. Prav nič me ne bo presenetilo, če bo slovenska in evropska mladina, naveličana čakanja na boljše čase, začela s trebuhom za kruhom uhajati na Kitajsko ali v kako drugo razvijajočo se deželo, katere mlade potenciale vase zazrta stara Evropa še vedno tako zgrešeno prezira.

Fotografija Boštjan Pucelj