Čas za sanje

Bojimo se lastne prazne glave, čustva so postala nevarna, ne zaljubljamo se, ker potem težko delamo, ne poljubljamo se, ker bi se potem lahko zaljubili. Nimamo časa za to.

Poglejte našo generacijo, nas, ki smo se prebili do študija, nas, ki imamo cilje in jasne prioritete in »načrte« za prihodnost, tudi nekaj želja še. Poglejte generacije, ki nam sledijo, vsaka je boljša, bolj sposobna, dela in se uči hitreje. Konkurenca požira samo sebe. Vse manj je izstopajočih posameznikov, ker so nekdaj redki najboljši postavili standarde, te pa moramo zdaj dosegati vsi. Sami sebi naj ne bi dovolili odstopanja in popuščanja, uspeh je vprašanje boja. Boriš pa se s sabo, na nož.

Naslov je potemtakem zlagan, ker govori o že dolgo neobstoječem. Mi ne sanjamo več, mi nimamo več časa. Trudimo se razmišljati trezno in nenehno. Racionalnost ni nič več pogoj samo pri delu, ampak tudi pri razmišljanju, ker nočemo zapravljati časa s fantaziranjem. Nenehna budnost razmišljujočega v nas je postala samoumevna, iz ust naj letijo samo še pametne reči in dobre ideje, ostalo se vzame kot neresno in zmedeno. Misli se razdelijo na dva pola, prve so vredne in utemeljene, te smemo deliti brezsramno, tiste druge, neskončno bolj pisane in včasih dosti globljega izvora, a nepravilno formulirane in preveč osebne, tiste potlačimo. Nimamo časa, da bi jih razpredli, premislili, odsanjali do konca. O tem sploh ne govorimo. Naši osebni svetovi se krčijo vase.

Naše prioritete so drugačne kot so bile prioritete ljudi pred leti. Vse več mislimo in vse manj sanjamo, vse bolj smo stvarni in prizemljeni, ker menimo, da nas to rešuje. Ne vem, če delamo kaj več, kot so včasih, a delamo drugače. Načrt dela za naslednji dan ni več dovolj, ker potrebujemo načrt za vsako posamezno uro. Opazujejo nas in ocenjujejo našo umsko prisotnost. Kot da bi odprli novodobni tekmovalni poligon, posejan z ovirami v obliki prijateljev, družine in ljubezni, od katerih vsak zahteva svoj čas, mi pa moramo do konca čim bolj premočrtno in brez oziranja naokoli. Nad glavami nam visijo popisani koledarji, polni rdečih številk, ob strani stojijo direktorji, profesorji, šefi, birokrati in njihove tajnice ter glasno navijajo, zmagal bo tisti, ki uspešno obide čim več preprek.

Večkrat ko nas ženejo čez to vadišče, bolj se avtomatiziramo, laže se izognemo, bolj nam je vseeno. Ker nimamo časa, da bi sploh pomislili, počasi kar pozabimo. Kmalu začnemo nadzorovati sami sebe, čas, ko mislimo »v prazno«, je postal anomalija, sinonim za nesposobnost, proizvajalec slabe vesti. Kaznujemo se tako, da se kar najhitreje spet prisilimo nazaj v stanje umetne budnosti. Bojimo se lastne prazne glave, čustva so postala nevarna, ne zaljubljamo se, ker potem težko delamo, ne poljubljamo se, ker bi se potem lahko zaljubili. Nimamo časa za to.

Postopoma nam to postaja všeč, ker se na čuden način počutimo bolj varne v organiziranem in zapovedanem svetu, pa si ga takšnega naredimo kar mi. Tudi ko imamo čas, nimamo več časa, ker se to čudno sliši, bo še kdo mislil, da smo brez dela. Pomene začnemo pripisovati banalnostim, da z njimi zakrpamo luknje, ki smo jih zvrtali v svoje življenje. Koncentrirano beremo vse, celo rumeni tisk, premišljeno naročamo pico prek telefona in dajemo pametne odgovore, ko nas kliče anketar. Mislimo si, da smo postali bojevniki, čuječi in na preži, pa smo samo še bolj otopeli. Prepričani smo, da ravnamo odgovorno, ko se odpovedujemo samim sebi. Zmožni smo racionalizirati tako dolgo, da vse, kar je primarno čustveno in podzavestno, zbledi. Ostanejo samo še resni problemi v realnem prostoru in času, ostalo zanikamo. Ker nimamo časa.