Zarja, predmet poželenja

Morda se je včeraj zgodil eden izmed pomembnejših dni v novomeški politiki. Pa pojdimo po vrsti.

Miloš Dular nam je dan polepšal s tem, da je iz »svoje« sejne sobe izvrgel tri občinske svetnike, ki so želeli prisostvovati novinarski konferenci. Čeprav je dogodek na neki ravni povsem komičen, je s tem svoj ugled in ugled občinskega podjetja spustil na najnižjo možno raven do sedaj. Najprej zaradi tega, ker je novinarska konferenca način komunikacije z javnostjo, tako da že v načelu ne bi smelo biti nikakršnega problema s prisotnostjo kogar koli na kateri koli novinarski konferenci. Še posebej odprti bi morali biti do javnosti v podjetju, ki je konec koncev nastalo na podlagi občinskega premoženja.

Še veliko bolj nepojmljivo pri tem pa je delovanje župana Alojzija Muhiča. Pravzaprav je kar škandalozno, kakšno »napako« si je privoščil župan. Ne da bi obvestil kogar koli, se je povsem samostojno odločal o bistvenih stvareh Zarje. Kot da bi bil novomeški kralj, ne pa uslužbenec občank in občanov. Si predstavljate, da bi Borut Pahor v svoji pisarni in zgolj v tihem pogovoru z ostalimi lastniki sklenil, da dokapitaliziramo denimo NLB? Ali pa kako drugo podjetje v državni lasti?

Vendar je tako Dularjeva kot županova samovolja samo simptom. Simptom tega, kako si neka garnitura (Bojan Kekec jo zelo lepo imenuje z imenom »neformalna mreža, ki gre preko strankarskih meja«) predstavlja upravljanje s skupnimi stvarmi.

Ne gre le za odnos do javnosti. Gre preprosto za to, da je eden glavnih povodov za to, da se ta ali oni mali novomeški človeček spusti v politični boj v tem, da bi se polastil Zarje. Včeraj smo na novinarski konferenci izvedeli kar nekaj zanimivih podatkov. Denimo, da je v podjetju, v katerem je sicer relativno malo zaposlenih, kar dvanajst ljudi imelo individualne pogodbe.

Ni nam še uspelo izvedeti, o kakšnih plačah je bilo govora. Kdo jih je podpisal? Zakaj jih je podpisal? Kdaj jih je podpisal? Prav bi bilo, da se te pogodbe enkrat že pokažejo javnosti. Dvanajst individualnih pogodb. Ker sem pač županov sinko, kajne? Ker sem del “naših”. Ker ne težim v občinskem svetu. Ker te bom podprl na naslednjih volitvah ter o tem prepričal še svojo krajevno skupnost. Ker te imam rad.

In še to: te pogodbe so bile prekinjene šele aprila letos, se pravi leto in pol po tem, ko smo padli v eno izmed najhujših gospodarskih kriz v zadnjih stotih letih. In to krizo, ki je prizadela ravno sektor, v katerem operira Zarja.

Pomenljivo je tudi dejstvo, da sta si oba direktorja – glej, naključje – svojo plačo uskladila z zakonom ravno na dan novinarske konference. Ah, ne skrbite, gre menda za borih 200 evrov bruto mesečnega prihranka in kakšna odpravninica manj v primeru “politične razrešitve”.

In ne, ne bomo pozabili na to, da je Miloš Dular postal direktor Zarje po tem, ko je v drugem krogu lokalnih volitev pred osmimi leti podprl tedanjega županskega kandidata Boštjana Kovačiča. In da je po volitvah leta 2006 kot drugi direktor k Milošu Dularju prišel še Borut Novak, pač človek iz Muhičevega kroga.

Tako Kovačič kot Muhič sta seveda zgolj zvesto sledila plemeniti tradiciji novomeškega političnega kadrovanja.

In konec koncev, zelo resno moramo vzeti tudi besede obeh akterjev včerajšnje novinarske konference, ki sta dejala, da je bila odločitev ene izmed strank, da »podpre kandidatko in ne kandidata (se pravi M. Kramar Zupan namesto Alojzija Muhiča) povezana s tem, da se je uprava Zarje odločila, da bo prekinila s političnim kadrovanjem.

Njuno izjavo je treba vzeti zelo zares, vendar samo v prvem delu, ne pa tudi v drugem: resno je treba opazovati, kaj se bo z Zarjo dogajalo v primeru izvolitve MKZ za županjo. Drugi del pa je po svoje bizaren. Kako že sta gospoda prišla do svojih položajev v Zarji? Pa tudi, morda ni konec le političnega kadrovanja, morda je konec vsakršnega kadrovanja v tej naši Zarji, sedaj ko kriza žre celo bolj zdrav podjetja. Sedaj ko gre vse navzdol, je lahko biti pameten in prekinjati pogodbe, še posebej z utemeljitvijo, da je konec politike.

Ustanovitev Zarje je ena največjih neumnosti, kar si jih je izmislila novomeška politika. Verjetno je življenju občank in občanov neposredno in posredno povzročila več škode, kot kar koli drugega. Občinska politika je imela preprosto preveč opravka s tem, da se je ukvarjala z vprašanjem, kako si omastiti brke v Zarji in manj s tem, kako bi dobro upravljala z življenjem občank in občanov. In zato je prav, da se je zgodil včerajšnji dan. Morda je od vseh stvari še najmanj pomemben predlog za dokapitalizacijo (to se bo pač moralo še razčistiti). Toda tudi vse ostalo, kar je povezano z Zarjo, se bo morda ravno zaradi tega dne začelo odvijati drugače, kot je bilo to do sedaj.