Verujoči

Povsem jasno dejstvo je, da je vera oz. religija eden bistvenih in prastarih družbenih pojavov. Kot taka je še vedno v tesnem stiku z ostalimi področji človeškega življenja. Čeprav danes krščanstvo, nam najbolj poznano in posledično najbližje, tako rečeno ni več moderno, je v Novem mestu verjetno še vedno prvo na seznamu prakticiranih religij. A koliko časa še? Kdo so tisti, ki še grejejo cerkvene klopi? Mladi načeloma sledijo globalnim trendom, ti pa se v tem trenutku obračajo stran od cerkvenih vrat. In s tem ne poskušam reči, da je religija postala nezanimiva, nezanimivi so velikonočna jajca in procesije ob zgodnjih jutranjih urah. Nasprotno, vse bolj popularno je božično drevo, predvsem darila pod njegovimi vejami. To je več ali manj vse, kar se bo neizpodbitno ohranilo še naslednjih nekaj verujočih let. Istočasno kot gobe po dežju rastejo raznorazne nove oblike verovanj, ki se največkrat popularizijo prek znanih osebnosti. Seveda, če petdesetletna še-vedno-gumijasta Madonna pravi, da ji je kabala spremenila življenje, bo vsaj pol njenih oboževalcev čez en teden, poleg njene frizure, prevzelo še njeno vero. Tako zlahka gre to danes.

V Novem mestu je večina »avtohtonih« prebivalcev krščena in birmana, »kot se spodobi«. K nedeljski maši hodi večina … večina babic, dedkov že malo manj. Tisti, ki svoje otroke prisilijo, da namesto risank v nedeljo gledajo župnika in ministrante, so vse bolj redki. Zanimivo pa je, kako v trenutkih, ko bi se vera utegnila izkazati za koristno, še vedno vsi potegnejo na plan molitvenike in rožne vence, da bi z njimi podkrepili svoje, prav nič solidarne in usmiljene, nazore. S tem ciljam neposredno na dogodke minulega meseca ali dveh, ko se je Cerkev strašno razburila ob zakonu, ki dovoljuje istospolnim, da si ustvarijo družine. Podpisovala se je peticija proti, za propagando med svojimi ovčicami pa je poskrbel vsak pastir sam. In ne, vera s tem nima prav nič, gre zgolj za vprašanje tolerance in osebnih nazorov človeka. Veliko lažje in bolj sterilno je podpisati tovrstno peticijo z izgovorom, da ti tako narekuje vera, kot naravnost priznati, da v splošnem ne sprejemaš istospolno usmerjenih.

Zelo podobno je pred kratkim prišlo do protesta v eni dolenjskih vasic, ko so na lokalnem pokopališču želeli pokopati Rominjo. Pol vasi je, nič kaj uglajeno, izrazilo svoje nasprotno mnenje in protestni shod je dejansko uspel. »Ciganov ne bo na našem britofu. Zakaj? Ker nam kradejo prostor«. Koliko prostora pa rabiš, ko postaneš pest pepela? Zanima me samo, če se spomnijo, kdo je v romska naselja postavil kapelice in križe, kdo je romske otroke silil k verouku in njihove matere k maši. In spet, vera pri vsem tem ni bistvena, gre za sovraštvo, ki je zakoreninjeno v družbi iz povsem drugačnih razlogov, manifestira pa se na najbolj bizarne možne načine.

Svet brez vere ne obstaja, tudi zato, ker nekaj nečimrnega globoko v človeški podzavesti noče sprejeti ideje o tem, da smo samo malo bolj razvite živali, plod evolucije in da izginemo skupaj s poslednjim izdihom, brez bele svetlobe, fanfar in angelskega petja. Z zatekanjem v sakralno in nezemeljsko se ne išče samo utehe, ampak tudi opravičila in dokaz, da smo vendarle kakšno stopničko više in si zato lahko dovolimo marsikaj. Brezpogojno verjetje v višjo silo ter strahospoštovanje je ostalo v lesenih kolibah ter šotorih iz živalskih kož. Človek danes verjame predvsem zaradi sebe, ni nauka, ki se ga ne bi dalo prikrojiti po lastnih merilih. Ravno ta fleksibilnost verovanja v sodobnem svetu je hrana njegovega preživetja.

Nekateri pravijo, da se zgodovina ponavlja, meni pa se zdi, da danes v resnici nihče več ne čaka novega mesije, postali smo izmišljeni bogovi sami sebi.