Večkulturnost in mehki ć

To je točka, na kateri stoji in pade obrambni zid pred malimi, tihimi, a zelo povednimi pojavnostmi »tehničnega fašizma«. Ali je mogoče, da bo nezanemarljiv del slovenskih državljanov odslej moral svoj podpis v digitalnem svetu poiskati s pomočjo dodatnih ukazov? Ali je mogoče, da bodo ti državljani tak poseg sprejeli povsem mirno?

Pred kratkim sem za strokovno revijo recenziral knjigo Večkulturna Slovenija, ki jo je napisala Janja Žitnik Serafin, znana predvsem kot raziskovalka slovenske izseljenske literature. V njej skuša avtorica pokazati, da se je treba odreči monokulturnemu, nacionalističnemu in izključevalnemu pogledu na slovensko kulturo in namesto tega privzeti zahtevnejši, a pravičnejši model, ki bo upošteval njeno (več)kulturno raznovrstnost, se pravi splet sokultur, ki šele tvorijo »slovensko nacionalno kulturo« v sodobnem smislu. Njena obravnava, ki sicer skuša zajeti vse kulturne plasti, se najbolj prepričljivo ukvarja ravno s položajem priseljenskih skupnosti v Sloveniji. Zavzema se za njihovo enakopravno vključitev v slovenski kulturni prostor – a ne na način »zatajevalne asimilacije«, od katere matična kultura ne bi imela koristi, temveč na načine, ki bi obe strani bogatili in pripravljali na strpno sobivanje.

Ni dvoma o tem, da je večkulturnost eno izmed temeljnih vprašanj prihodnosti slovenske družbe; demografski in migracijski trendi povsem jasno kažejo, da gre za vprašanje, ki prihaja na dnevni red v velikem slogu. Model, ki ga v Večkulturni Sloveniji zagovarja Žitnikova, zbuja upanje prijaznejšega sobivanja. Mogoče si je le želeti, da bo uspešno nadomestil ubijalsko matrico (evropskih) kulturnih nacionalizmov – zadnja je namreč v minulih dveh stoletjih uspešno »očistila« nekoč izrazito večkulturne prostore; neredko na načine, ki si jih nikakor ne bi želeli več videti. Zato velja temeljne avtoričine zahteve povsem podpreti: to velja tako glede odpravljanja diskriminatorne zakonodaje in neustreznega financiranja kot za nujnost medkulturnega osveščanja, ki nadomešča enostransko prisilno asimilacijo in zanikanje večkulturnosti. Nedvomno je pravi cilj, če si zamislimo, da morajo vsi državljani Slovenije spoznati, da je realnost države, v kateri živijo, pač večkulturna; šele takšno spoznanje namreč vodi k uspešnejši vzgoji za strpnost, enakopravni integraciji priseljenske kulture v družbo, v šolski sistem itd.

Seveda gre pri tem za proces, ki je vse prej kot enostaven, in vprašanj je več kot zanesljivih odgovorov. Ali res velja, da so priseljenske skupnosti v Sloveniji docela depriviligirane, izrinjene, ali pa se kažejo tudi kaki spodbudnejši znaki? Ali je mogoče doseči njihovo polno uveljavitev predvsem prek političnega oziroma zakonodajnega načela pozitivne diskriminacije ali pa je treba biti pri njegovem uveljavljanju skrajno previden? Ali morda do takšne afirmacije vodijo predvsem tisti vrhunski dosežki, ki jih priznava tudi matična kultura (v duhu načela, da resničnega priznanja, upoštevanja in spoštovanja ni mogoče zapovedati ali naložiti »od zgoraj«, temveč si jih je treba prislužiti)? Tu mislim recimo na roman Čefurji raus! Gorana Vojnovića, ki je rosno mlademu avtorju prinesel prestižno osrednjo literarno nagrado, ali pa, če se z literarnih višav spustimo v popularnejše vode, na dosežke izjemnega Roberta Pešuta – Magnifica: z njima »čefurstvo« postaja suverena, vrhunska, ponosna soidentiteta. Ali pa, če ostanemo pri glasbi, kaj med drugim sporoča rahel naglas Tomislava Jovanovića – Tokca, pevca priljubljene novomeške rock skupine Dan D? To so primeri, pri katerih gre za mnogo več kot za puščobno »enakopravno integracijo«, gre za zadetke v polno, osvežilne in kirurško natančne posege v turobnost »nacionalne« kulturne substance – spremlja pa jih isti šarm, ki je nekoč utiral pot v Evropo bojevitemu zenitistu Ljubomiru Miciću, samooklicanemu »balkanskem barbarogeniju« …

In sploh, če h kulturi sodita tudi gospodarstvo in politika: na nedavno objavljeni lestvici petnajstih najbogatejših Slovencev se pojavljata tudi milijonarja bosanske in albanske narodnosti. Da ne omenjamo Zorana Jankovića, ki se mu je posrečil spektakularen prestop v politiko, z njim vred pa tudi demanti prepričanja, da mehki ć nima vstopa v visoko politiko. Mehki ć je seveda tema, o kateri bo treba reči še kakšno besedo. A preden se vrnemo k njej, se vprašajmo še nekaj. Kaj je res tisto, kar bi bilo treba uvrstiti na prioriteto agende »večkulturne Slovenije«? Ali če povzamemo modno govorico zagovornikov večkulturnosti, kje se skriva tisto tiho nasilje večine, vsakovrstni »fašizem« matične populacije?

Tu se bomo najprej vrnili k eni izmed zamisli Žitnikove. Ta namreč skuša na novo opredeliti koncept slovenske književnosti. Njena osrednja inovacija je zahteva, da je treba krog obravnave razširiti in poleg matične literature, ki nastaja v slovenščini na ozemlju današnje države, zajeti še literaturo slovenskih manjšin v zamejstvu, slovensko in tujejezično literaturo, ki jo pišejo izseljenci (Argentina, Kanada, ZDA …), pa tudi literaturo v drugih jezikih, ki nastaja na slovenskem kulturnem območju, to je literaturo manjšin (Italijani, Madžari, Romi) in literaturo priseljenskih skupnosti (hrvaške, srbske, bošnjaške, makedonske …). Z drugimi besedami, Žitnikova predlaga, naj pojem slovenska književnost zajame tudi (nekatere) jezikovne izdelke, ki niso napisani v slovenskem jeziku. Toda zdi se, da ima predlagana širitev koncepta slovenske literature skrajno vprašljivo teoretično vrednost. Z njo izgubimo uporaben izraz, ki med drugim vsebuje vsaj za silo homogeno skupnost potencialnih sprejemnikov besedil nekega jezika, skupnost, ki jo opredeljuje ravno nenehno se obnavljajoči skupni semiotični prostor. Vprašanje je torej, ali morebitne »politične« in etične pridobitve to izgubo odtehtajo.

Zato predlagam neko drugo prioritetno, močno simbolično gesto, ki bi jo lahko uvrstili v »agendo« večkulturne Slovenije. Ta je povezana ravno z mehkim ć. Kot smo že večkrat slišali, temu znaku menda grozi, da bo izgnan s slovenskih računalniških tipkovnic. To pa je točka, na kateri bi morali zazvoniti alarmni zvonci, toliko bolj v najbolj vnetih večkulturnih glavah. To je točka, na kateri stoji in pade obrambni zid pred malimi, tihimi, a zelo povednimi pojavnostmi »tehničnega fašizma«. Ali je mogoče, da bo nezanemarljiv del slovenskih državljanov odslej moral svoj podpis v digitalnem svetu poiskati s pomočjo dodatnih ukazov? Ali je mogoče, da bodo ti državljani tak poseg sprejeli povsem mirno?

Odgovor je na dlani: to je povsem mogoče. Ravno zato je tu smiselno dvigniti glas. In če to že počnemo, zakaj bi pravzaprav ostali pri skromni zahtevi, naj se ohrani status quo? Res je, to bi povsem zadoščalo, da bi se v digitalnem svetu vsi tisti na -ić podpisovali tako, kot se pišejo, ne da bi jim bilo treba definirati bližnjične tipke, kakršne rabimo na primer za ł, ř, å ali ç. Toda morda je v novem duhu treba iti dlje, zahtevati več, in sicer tole: z malim novim označevalcem – in morda še kakšnim – je treba razširiti uradno slovensko abecedo. Ta namreč še vedno vztraja pri zaplankani petindvajseterici črk. Medtem so se nosilci priimkov, v katerih najdemo kup dvojnih v-jev, ipsilonov, đ-jev in mehkih ć-jev, že zdavnaj tako poslovenili, da jih problem večkulturnosti neposredno sploh ne zadeva več.

Fotografija Boštjan Pucelj